| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
EMANCIPACIJA OTROKA
Maja Šedivy, 2016, diplomsko delo

Opis: Emancipacija otroka je zapleten in večplasten pojem, ki je na različnih področjih predvsem s pravnega vidika različno obravnavan. V tem kontekstu je poglavitnega pomena spoznanje, da so se koncepti dojemanja otroka in otroštva skozi zgodovino močno spreminjali. Pojmovanja otroštva kot posebne ter posebej občutljive faze v razvoju človeka v Stari Grčiji, Rimu ter v Srednjem veku niso poznali. Pridobivanje določene stopnje svojepravnosti je bila odvisna zlasti od služenja vojaškega roka, starosti, poroke (ali zakonskega stanu?) in očetove oblasti, pri čemer pa so bili favorizirani dečki. Ideje, da si otrok zasluži posebno varstvo, so se pojavile v obdobju industrializacije in takrat so nastale prve kodifikacije o otrokovih pravicah. Vendar pa je vse do sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989 veljalo stališče, da gre za varstvo otrok, ne pa tudi za njihove pravice. Od tedaj se smatra, da je otrok subjekt pravic in v tem kontekstu se razlagajo tudi vse njegove pravice in pojmi, kot je pojem največje otrokove koristi. Opozoriti je treba tudi na neenak položaj otrok po svetu in pojave, ki predstavljajo neposredno kršitev otrokovih pravic. Še zmeraj je zelo razširjeno otroško delo, kompleksnost problema pa se kaže zlasti v dejstvu, da absolutna prepoved otroškega dela ne pomeni nujno tudi boljšega položaja za otroke. V prvi vrsti je pomembna ureditev razmerij med starši in otrokom. Pri tem je splošno sprejeto stališče, da je primarna vloga staršev skrb za otrokovo korist. To skrb pa morajo prilagajati otrokovi zrelosti in starosti. V primeru nadstarševstva je skrb pogosto pretirana in lahko posega v otrokove pravice, zlasti v njegovo zasebnost. Popolna poslovna sposobnost se pridobi praviloma z 18., delna pa s 15. letom starosti. Do takrat starši oziroma skrbniki sprejemajo odločitve glede otroka glede na to, koliko je star ali zrel. Vendar pa je treba zagotoviti, da ima otrok, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, pravico do svobodnega izražanja le-tega v vseh zadevah v zvezi z njim. Na tak način se recimo tretira sodelovanje otroka v sodnih postopkih. Tudi pri privolitvi v medicinski poseg se otrokova volja upošteva v največjem možnem obsegu, vselej pa se pazi na otrokovo neposredno korist. S tega vidika je zlasti sporno obrezovanje iz razlogov, ki niso medicinski. Nujna medicinska pomoč pa se otroku mora zagotoviti, tudi če jo starši iz verskih razlogov odklanjajo. V kolikor torej starši otrokove koristi ne varujejo na najboljši možni način, posreduje država. Še en primer, ko je poseg države v starševske pravice utemeljen in upravičen, je obvezno izobraževanje, saj predstavlja neposredno otrokovo korist. Še večji poseg v avtonomijo volje otroka je zaznati pri privolitveni sposobnosti otroka v spolne dejavnosti. V zvezi z varovanjem otrokove koristi je bila v zakonodaji določena starostna meja, pri kateri lahko otrok svobodno privoli v spolno dejanje. V Evropi je to povprečno pri 15. letih. Manj dosledna in zaščitniška je zakonodaja na področju zagotavljanja spolne identitete transspolnim otrokom. V večini držav sta namreč za pravno priznanje spola še vedno potrebna določena diagnoza ali celo poseg. Na koncu ugotavljamo, da imajo starši pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem. Otrok lahko z dopolnitvijo določene starosti (15 let v naši državi) sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo, vendar pa je v zvezi s tem posebej sporen krst dojenčkov, ki predstavlja doživljenjsko včlenitev v vero oz. cerkev in potemtakem zaznamuje otroka za vse življenje.
Ključne besede: emancipacija otroka, otrokove pravice, otrokova korist, roditeljska pravica, nadstarševstvo, poslovna sposobnost, procesna sposobnost, privolitvena sposobnost, otroško delo, obvezno šolanje, obrezovanje, transspolni otroci, verska vzgoja
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1264; Prenosov: 116
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

2.
AVTONOMIJA STARŠEV IN OTROK V RAZMERJU DO DRŽAVE S POUDARKOM NA OSNOVNOŠOLSKEM IZOBRAŽEVANJU
Bernarda Pevec, 2016, diplomsko delo

Opis: Otroci so ranljiva človeška bitja, ki so od odraslih odvisna tako fizično kot čustveno. Z veljavno zakonodajo, ki poudarja otrokove pravice in uresničevanje otrokove koristi, je po črki zakona sicer zagotovljena zaščita in skrb za otroke, vendar je vse preveč nepravilnega razumevanja oz. tolmačenja vrednostnega pojma otrokove koristi, s tem pa prihaja do kršenja temeljnih otrokovih pravic, ki so zagotovljene tako z domačo pozitivno zakonodajo kot z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami. Pojem avtonomije družine je varovan s pravico do družinskega življenja. Kljub temu pa ne gre zanemariti dejstva, da so lahko največje krivice in kršitve osnovnih otrokovih pravic storjene prav za zidovi družinskega življenja; v nekaterih primerih gre za navzven idilične družine, ki predstavljajo lažni občutek harmonije in naklonjenosti med družinskimi člani. Država je takrat upravičena, da preko svojih organov poseže v tako nezdravo družinsko celico in stori vse, da zavaruje otrokove koristi in izkaže težnjo k uresničitvi zagotavljanja otrokovih pravic. Tudi na področju šolstva prihaja v zadnjih letih do vse preveč pogostih kršitev že zapisanih človekovih pravic. Tako se sodišča, upravni organi in inšpekcijske službe vse pogosteje srečujejo s primeri kršenja osnovnih človekovih pravic in sicer v razmerju starši – šola, otrok – šola oz. celo starši – otrok. Pravna ureditev je z obsežno zakonodajo sicer uredila področje izobraževanja in vzgoje, vendar obstajajo v praksi še vedno precej nedovršeni in nerazjasnjeni pojmi in tudi slovenska sodišča včasih (nevede?) pozabljajo upoštevati otrokovo korist.
Ključne besede: 1. avtonomija, 2. starši, 3. roditeljska pravica, 4. otrok, 5. otrokova korist, 6. šola
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 644; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

3.
PRAVNO VARSTVO PREMOŽENJA MLADOLETNIH OTROK
Vesna Lukić, 2016, magistrsko delo

Opis: Otrokom je namenjeno posebno varstvo, saj so najšibkejša družbena skupina. Povsod po svetu so v ospredju največje koristi otrok, ki jih posamezne države z nacionalno zakonodajo v skladu z mednarodnimi pravili ustrezno varujejo, a kljub temu prihaja do zlorab otrokove osebnosti in pravic, oziroma njihovi interesi niso zadostno zaščiteni. Pravica do premoženja je le ena izmed pravic otroka, ki je prav tako pomembna. S tem, ko se skuša zaščititi interese in koristi otrok, se v določeni meri krši oziroma poseže v pravice staršev na drugi strani in ravno ločnica med tema je ključnega pomena. Za premoženje otrok skrbijo starši, a je to premoženje vseeno potrebno ustrezno zavarovati s strani državnih organov (sodišč in centra za socialno delo) z ustreznimi instituti. Tu se pa postavlja vprašanje, ali so te možnosti resnično učinkovite tudi v praksi, kajti potrebno je zavarovati premoženje otrok in hkrati poskrbeti, da so zadovoljene njihove potrebe. Tudi mladoletniki sklepajo pravne posle, a je veljavnost le-teh vezana na določene predpisane pogoje. Za določene posle je poleg splošnih predpostavk za veljavnost pravnih poslov potrebno, da dajo starši ali zakoniti zastopniki predhodno soglasje k sklepanju poslov, ali pa da jih starši naknadno odobrijo. Za pomembnejše pravne posle je potrebno še soglasje centra za socialno delo, zlasti kadar gre za odsvojitev ali obremenitev premoženja otrok. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izrecno ne daje odgovora na vprašanje, kateri posli so to, temveč je to potrebno izluščiti iz sodne prakse, pri čemer se postavlja vprašanje, ali je le ta enotna. Po mnenju mnogih kritikov sta praksa sodišč in praksa centrov za socialno delo neenotni. Pomembna je analiza, koliko centri za socialno delo in sodišča dejansko upoštevajo okoliščine določenega primera, ko gre za odsvojitev in obremenitev premoženja oziroma sklepanja pravnih poslov na sploh in če preverjajo resničnost trditev staršev oziroma zakonitih zastopnikov v sodnih in upravnih postopkih in ali pri tem upoštevajo interese otrok. Ugotovitve kažejo, da odločajo o koristih otrok različni organi v različnih postopkih, toda ali je takšna ureditev smiselna oziroma ali koristi otrokom ter ali so pravice otrok s takšno ureditvijo zadostno zavarovane. V nalogi bodo med ostalim predstavljeni kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic in zagovornik otrok kot tudi drugi instituti, njihov pomen oziroma vpliv na dodatno varstvo premoženjskih koristi otrok. V nalogi bodo predstavljene predvsem pomanjkljivosti veljavne pravne ureditve, predlagane spremembe in možne rešitve, za katere menim, da bi bile ustrezne.
Ključne besede: otrok, otrokova korist, otrokove pravice, roditeljska pravica, ukrepi države za varovanje koristi otrok, premoženje otroka, sodno varstvo, upravni postopek, pravni posel, kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic, zagovornik.
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 1946; Prenosov: 210
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

4.
PRIVOLITEV OTROKA K POSVOJITVI
Jelka Lorber, 2016, diplomsko delo

Opis: Posvojitev je pravni akt, ki ima za udeležence trajne posledice, in je ni možno razvezati. Posvojitev ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v četrtem delu in izhaja iz ustavne določbe o pravicah otrok. Postopek posvojitve se ureja po pravilih splošnega upravnega postopka, ki ga izvajajo centri za socialno delo. Posvoji se lahko samo otrok, ki je mlajši od 18 leta, če pred tem ne pridobi poslovne sposobnosti. Otrok, ki je starejši od 10 let, mora k posvojitvi podati svoje soglasje. Če v postopku niso izpolnjeni vsi pogoji, je posvojitev neveljavna, neizpolnjeni pogoji pa so razlogi za razveljavitev, ki učinkujejo ex nunc. Diplomska naloga je sestavljena tako, da uvodu v prvem poglavju sledi predstavitev pojma otroka in roditeljske pravice v drugem poglavju. V tretjem poglavju je razložen institut posvojitve, predstavljeni so pogoji za nastanek in razveljavitev. Predstavljeni so tudi najpomembnejši mednarodni in nacionalni pravni viri, ki urejajo to področje. V četrtem poglavju je preučena pravdna in poslovna sposobnost otrok, ki sodelujejo v postopkih, otrokova največja korist in pravica otrok, da svobodno izrazijo svoje mnenje. Nadalje so obravnavani pogoji za posvojitev v Veliki Britaniji, kakor tudi podatki o starosti otrok ob posvojitvi. V petem poglavju je podan intervju s Centra za socialno delo Pesnica. Tako mednarodni kot tudi domači zakonodajalci skušajo v zakonskih določbah doseči čim večjo vključevanje otrok v postopke, kjer se odloča o njih samih. Najpomembnejša je na tem področju je Konvencija o otrokovih pravicah, katere podpisnica je tudi Slovenija. Da se lahko otrok odloči tako, da bo njemu v največjo korist, mu mora država nuditi potrebno pomoč. Predstavljeni so pravni mehanizmi in ukrepi, ki jih država zagotavlja otrokom v pravnem prometu in družbi, ter pomen otrokove starosti pri njegovem vključevanju v procese odločanja.
Ključne besede: otrok, roditeljska pravica, otrokova korist, otrokovo mnenje, posvojitev, otroku prijazno pravosodje.
Objavljeno v DKUM: 15.09.2016; Ogledov: 1052; Prenosov: 110
.pdf Celotno besedilo (1,94 MB)

5.
PRAVICA OTROKA DO ZASEBNOSTI
Urška Španinger, 2014, diplomsko delo

Opis: Zasebnost je ena izmed najpomembnejših človekovih pravic. Pojem zasebnosti pa postaja še pomembnejši, predvsem zaradi vedno večje individualizacije in s tem manjšega zaupanja med ljudmi, kakor tudi zaradi dostopnejših tehnologij, ki omogočajo nadzor in povezovanje pridobljenih osebnih podatkov. V diplomski nalogi je opredeljen pomen pravice do zasebnosti in njene značilnosti v današnji družbi, ki bi ji lahko rekli tudi kar družba nadzora. Pravica do zasebnosti nedvomno spada med najkompleksnejše človekove pravice in ta kompleksnost se začne že pri definiranju. Na prvih straneh sem skušala najti enotno in nedvoumno definicijo pravice do zasebnosti, v nadaljevanju pa sem opisala pravico do zasebnosti skozi njen zgodovinski razvoj. Izpostavila sem pravico do varstva zasebnosti, torej pravico, ki nam daje možnosti biti sam in obdržati kakšno skrivnost samo zase. Opisala sem tudi vse pomembnejše pravne dokumente, ki varujejo pravico do zasebnosti, tako na ravni Evropske unije in mednarodne skupnosti ter na nacionalni ravni. Razvoj pravice do zasebnosti in definicija pojma zasebnosti sta namreč zelo pomembna za nadaljnje razumevanje pravice do zasebnosti v slovenski zakonodaji ter uporabi in razlaganju pomena te pravice skozi domačo in tujo sodno prakso. V nadaljevanju sem se osredotočila na otrokovo pravico do zasebnosti in opisala pomembno vlogo otroka v razmerju do svojih staršev. Prav tako sem poskušala vsaj načelno opredeliti kako se uresničuje otrokova pravica do zasebnosti v razmerju do staršev, ki imajo roditeljsko pravico, da varujejo otrokove koristi. Dejstvo je, da se vsak starš odloča po subjektivnih merilih o tem, kdaj bi bilo primerno otroku zaupati in mu s tem dati postopoma vedno več zasebnosti. Izhodišče diplomske naloge torej predstavljajo razmerja med starši in otroci, znotraj katerih je predstavljena tudi roditeljska pravica, izvrševanje in nadzorstvo nad izvrševanjem le-te. Skozi diplomsko nalogo bom predstavila praktične primere mej otrokove zasebnosti in tako prikazala kompleksnost ter različnost tega pojma od primera do primera. Osredotočila sem se tudi na vlogo otroka in njegovo pravico do zasebnosti, ki jo udejanja v šoli. Dotaknila pa sem se tudi otrokove pravice do zasebnosti na internetu, saj je internet probleme zasebnosti prenesel v virtualni prostor, v katerem informacijsko komunikacijska tehnologija omogoča številne nove tehnične načine zlorab zasebnosti. Celotno nalogo sem sistematično razdelila na različna poglavja, kar diplomski nalogi daje večjo preglednost in s tem lažje razumevanje. V diplomskem delu sem se osredotočila predvsem na zakonodajo s področja varstva zasebnosti, prav tako pa tudi na konvencije, ki ščitijo pravice in koristi otroka.
Ključne besede: zasebnost, otrok, pravice otrok, pravica do zasebnosti, otrokova pravica do zasebnosti, otrokova korist
Objavljeno v DKUM: 09.06.2014; Ogledov: 2594; Prenosov: 487
.pdf Celotno besedilo (785,72 KB)

6.
PRAVICA OTROKA DO SVOBODE VESTI
Monika Pevec Forštner, 2010, diplomsko delo

Opis: Prvi zametki razvoja pravice otroka do svobode vesti segajo od sužnjelastniške grške in rimske patrie potestas, preko različnih pravnih dokumentov, ki so svobodo vesti prepovedale ali omejevale do novejših teorij prežetih s humanizmom, ki so začele svobodo vesti tolerirati in kasneje dovoljevati kot primarno osebno človekovo pravico. V diplomski nalogi so najprej opredeljeni pojmi: »otrok«, »pravica«, »svoboda«, »svoboščina« in »vest«. V 17. stoletju naj bi bili »otroci« še pod popolno jurisdikcijo staršev. Kasneje je viden postopen prehod pravic s staršev na otroka. Danes je »otrok« v t.i. »svobodni moderni družbi« nosilec pravice do svobode vesti, mišljenja in vere. Beseda »otrok« ni vedno vezana na starost otroka (18 let), ampak v posamičnih določbah tudi na njegovo poslovno sposobnost, telesno in duševno zdravje, kar je v pravni korelaciji z roditeljsko pravico. »Pravice« so regulatorji razmerij med odvisnimi družbenimi subjekti neenake družbene moči. Gre za dominacijo močnejšega nad šibkejšim - otrokom, pri kateri se vzpostavljajo kompromisne meje in možnosti konfliktov. Pravica do svobode vesti je izrazito naravna pravica, ki je skupna vsem ljudem, splošna, temeljna, nepremoženjska, osebna (osebnostna), civilno pravna, neodtujljiva (neprenosljiva), spremenljiva in večrazsežnostna. Dolgo časa se je »svoboda vesti« navezovala le na verske opredelitve, v novejšem času pa je dobila posveten pomen. Gre za duševen proces — metafizična in etična vprašanja, ki se odmikajo pravniški kategorizaciji. Ta vprašanja so obravnavali mnogi primeri Evropskega sodišča za človekove pravice: Kokkinakis: Grčija (1993), Buscarini: San Marino (1999), Campbell: Cossans (1982), Arrowsmith: Anglija (1978). Pravica do svobode vesti se povezuje z večimi človekovimi pravicami, kot so; pravica do svobodnega izražanja (verbalno izražanje, izražanje v pisni obliki, oblačenje, izkazovanje ljubezenskih čustev, osebna imena otrok). To izražanje je pri otrocih lahko sporno predvsem v šoli. Gre za izražanje otrok ter izražanje javnih institucij. Pravica do družinskega življenja in zasebnosti, ki se pojavlja v razmerju »otrok — šola« ter »otrok-starši« v povezavi popolnim izvrševanjem roditeljske pravice in s tem varovanja otrokovih koristi. Pravica do izobraževanja, ter v zvezi s tem prepoved indoktrinacije države oziroma šol. Pravica do zbiranja in združevanja v šolskih prostorih ali zunaj pouka. Pravo ureja razmerja med posameznikom in državo ter med posamezniki kot nosilci pravic in obveznosti. Pri tem sta pomembna otrokov položaj v družini, pooblastila oziroma pravice staršev (izvrševanje roditeljske pravice), ter položaj otroka v razmerju do države (šolstvo, zdravstvo, centri za socialno delo, vzgojni zavodi). »Družina« je najožja življenjska skupnost, kjer imajo starši pravico, da zagotovijo svojim otrokom versko in moralno vzgojo, v skladu s svojim prepričanjem in otrokovo starostjo in zrelostjo, ter njihovo, t.j. otrokovo svobodo vesti, z versko in drugo opredelitvijo ali prepričanjem, tako, da otrokom pojasnjujejo ali svetujejo. Imajo tudi pravico, da država na področjih, ki so v njeni pristojnosti, spoštuje njihove predstave o vzgoji in pouku. Poseganje države v to zasebno sfero svobode vesti je omejeno, oziroma se lahko omeji samo pod zakonsko določenimi pogoji. Država ima dolžnost zagotoviti, da se v šolah ne dogaja indoktrinacija. Država je dolžna, da religiozna in filozofska prepričanja staršev spoštuje v celotnem šolskem izobraževalnem programu, kar pomeni, da jih priznava, upošteva in vzame v obzir. Možni so različni konflikti , kolizije med državo, šolo in starši. Vsebinska razlika med razmerjem starši (kot zastopniki otroka) in državo, ter v razmerju staršev do otroka, je razvidna tudi iz 41. člena Ustave RS. Prvi del te določbe je namenjen varovanju starševskih pravic pred neupravičenim vmešavanjem države in tretjih oseb in določa, da imajo starši pravico, da v skladu s svoj
Ključne besede: človekova pravica, otrokova pravica, svoboda vesti, svoboščina, pravica do svobodnega izražanja, največja otrokova korist, roditeljska pravica, kolizija - konflikt med interesi, religiozno in filozofsko prepričanje, indoktrinacija, edukacija, primarno pravno varstvo otroka, laična država
Objavljeno v DKUM: 07.12.2010; Ogledov: 5235; Prenosov: 475
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

7.
UREDITEV STIKOV MED STARŠI IN OTROCI Z VIDIKA VAROVANJA OTROKOVIH KORISTI
Maja Damiš, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi, ki je pred vami, je predstavljena problematika ureditve stikov med starši in otroci z vidika varovanja otrokovih koristi. Delo je sistematično razdeljeno na različna poglavja, izhodišče diplomske naloge pa predstavljajo razmerja med starši in otroci, znotraj katerih je predstavljena roditeljska pravica, izvrševanje in nadzorstvo nad izvrševanjem le-te. Nadalje sledi poglavje, v katerem je predstavljeno določanje stikov med starši in otroci, kjer je natančno prikazano, kdo ima pravico do stikov, določanje stikov s tretjimi osebami in način, kako se ti stiki določajo. Znotraj tega se pojavljajo različne pristojnosti centra za socialno delo in sodišča, predstavljena je razmejitev med njima, kakor tudi njuno sodelovanje, nenazadnje je predstavljeno tudi sodno izvedenstvo pri odločitvah o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo ter urejanje osebnih stikov. Kot način določanja stikov med starši in otroci, je predstavljena tudi družinska mediacija in primerjalna ureditev družinske mediacije po posameznih evropskih državah. Del poglavja zajema tudi zagovorništvo otroka. Tretje poglavje zajema izvajanje stikov, začasne odredbe in pa izvršitev odločb o osebnih stikih ter izvršitev odločb o prepovedi stikov. Nadalje sledi poglavje o neizvajanju stikov in morebitne sankcije zaradi neizvajanja stikov. V petem poglavju so razdelani ukrepi za varovanje koristi otrok v družinskih postopkih po slovenskem in angleškem pravu. Nenazadnje so predstavljene nekatere konvencije, ki urejajo predmetno zadevo. Delo zavzema družinskopravno ureditev, pomeni, da so uporabljeni predvsem zakoni s področja družinskega varstva, prav tako pa tudi konvencije, ki ščitijo pravice in koristi otroka. Seveda so skozi celotno diplomsko nalogo poleg teorije predstavljeni tudi različni primeri iz sodne prakse.
Ključne besede: otrok, otrokova korist, otrokovo mnenje, stiki, družina, roditelji, roditeljska pravica
Objavljeno v DKUM: 11.10.2010; Ogledov: 8579; Prenosov: 915
.pdf Celotno besedilo (1010,56 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici