| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 16
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Otrokova največja korist kot pravni standard v družinskopravnih zadevah
Daša Gita Lainšček, 2018, magistrsko delo

Opis: Otrok je vsako človeško bitje, ki je mlajše od 18 let. Na takšni definiciji otroka temeljijo slovenska zakonodaja in mednarodni pravni viri. Predvsem zaradi svoje starosti in s tem povezane neizkušenosti, nezrelosti ter ranljivosti velja, da otrok potrebuje zaščito, varstvo in pomoč. Intenziteta zaščite otrok, pomen njihovih pravic in vsebina so se z leti ter vzporedno z razvojem družbe spreminjali. Otrok je postal subjekt, ki mu pripadajo lastne pravice. V trenutno veljavni zakonodaji lahko najdemo različne pravne institute, ki otroka varujejo v številnih življenjskih situacijah, v katerih se lahko znajde. Pri vseh dejavnostih, ki neposredno ali posredno zadevajo otroka, ne glede na to, ali jih vodijo državne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, mora biti načelo otrokove največje koristi glavno vodilo. Gre za pravni standard, ki ga je potrebno zapolniti v vsakem konkretnem primeru. Upoštevati je treba okoliščine, ki posamezni primer opredeljujejo ter ga konkretizirajo. Najpomembnejši mednarodno pravni dokument, ki se dotika vprašanja otrokovih pravic ter izrecno uveljavlja načelo otrokove največje koristi kot vodilo pri odločanju v zadevah, ki se tičejo otrok, je Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah. Sklicevanje na to izredno pomembno načelo najdemo še v številnih drugih pravnih aktih, mednarodnih in nacionalnih razsežnosti. Zaradi nedoločenosti tega pravnega standarda se sodniki, strokovni delavci in drugi v praksi velikokrat srečujejo s težavami pri njegovi opredelitvi. Kot vodilo otrokove koristi jim predstavljajo določena splošna pravna načela, otrokove pravice, pravice in dolžnosti staršev ter drugi instituti prava, ki otroka skušajo zaščititi ter mu nuditi vso potrebno varstvo.
Ključne besede: otrok, načela družinskega prava, pravni standard, otrokova največja korist, vsebina otrokove koristi, otrokove pravice, dolžnosti staršev
Objavljeno: 03.07.2018; Ogledov: 982; Prenosov: 226
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

2.
Zavarovanje otrokovega premoženja
Eva Pajtler, 2017, diplomsko delo

Opis: Otroci so ena izmed najšibkejših kategorij subjektov prava, zato je potrebna posebna skrb pri varovanju njihovih pravic in koristi. Poleg varstva in vzgoje otroka, je potrebno poskrbeti tudi za zavarovanje vseh drugih otrokovih pravic in koristi, kamor sodijo tudi otrokove premoženjske pravice in koristi. ZZZDR v mnogo členih določa otrokovo korist kot osnovno vodilo za ravnanje v vseh zadevah v zvezi z otrokom. Otrokova korist je pravni standard, torej vrednostni pojem, ki ga je potrebno v vsakem posameznem primeru konkretizirati, glede na dane okoliščine. Starši morajo izvrševati svojo roditeljsko pravico v otrokovo korist, prav tako morajo skrbeti za otrokovo premoženje ter ga upravljati v otrokovo korist. Kadar starši ne upravljajo otrokovega premoženja v otrokovo korist, je potreben poseg pravnega reda. Centri za socialno delo in sodišča nadzorujejo upravljanje otrokovega premoženja in sprejemajo potrebne ukrepe, kadar starši odpovedo. Center za socialno delo lahko od staršev zahteva, da podajo račun o upravljanju otrokovega premoženja, kadar so ogrožene otrokove premoženjske koristi. Od sodišča pa lahko zahteva, da dovoli zavarovanje na premoženju staršev. Center za socialno delo lahko tudi predlaga sodišču, da se postavi starše v položaj skrbnika glede upravljanja otrokovega premoženja. Center za socialno delo lahko postavi mladoletnemu otroku skrbnika za poseben primer ter s tem poskrbi za varstvo otrokovih premoženjskih koristi. Starši smejo odsvojiti ali obremeniti substanco otrokovega premoženja samo s privolitvijo centra za socialno delo. Pri tem se poraja vprašanje, ali je takšna ureditev res v največjo otrokovo korist ali bi bila potrebna drugačna ureditev tega področja. Pristojnosti za sprejemanje ukrepov za zavarovanje otrokovih premoženjskih koristi si delita sodišče in center za socialno delo. Sodišče sprejema ukrepe za zavarovanje otrokovega premoženja v nepravdnem postopku, center za socialno delo pa sprejema te ukrepe v upravnem postopku. Takšna ločenost pristojnosti in različnost postopkov je v nasprotju z osnovnim vodilom otrokove koristi. S pomočjo Centra za socialno delo Ravne na Koroškem in Centra za socialno delo Radlje ob Dravi sem pridobila statistične podatke o sprejetju ukrepov za zavarovanje otrokovega premoženja, katere sem predstavila v diplomskem delu. Praksa centrov za socialno delo kaže, da vsebuje ZZZDR na obravnavanem področju nedodelanosti in pomanjkljivosti. 21. 3 2017 je bil sprejet Družinski zakonik, ki odpravlja pomanjkljivosti in sporno ureditev obravnavanega področja ter zagotavlja večje varovanje otrokove koristi.
Ključne besede: Otrokovo premoženje, otrokova korist, center za socialno delo, kolizijski skrbnik, predznamba zastavne pravice, prepoved odtujitve in obremenitve.
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 632; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (695,48 KB)

3.
VLOGA IN POMEN MEDIATORJA V POSTOPKU MEDNARODNE UGRABITVE OTROK
Samanta Abram, 2016, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je predstaviti problematiko mednarodne ugrabitve otrok in opisati delo in pomen mediatorja Evropskega parlamenta v primeru mednarodne ugrabitve otroka. Na začetku je predstavljenih nekaj bistvenih pojmov s področja mednarodnih ugrabitev, in sicer pojem otroka, starševske odgovornosti (predvsem, kako je s starševsko odgovornostjo, ko pride do razveze zakonske zveze ali življenjske skupnosti), pojem ugrabitve ter mednarodne ugrabitve. V nadaljevanju je predstavljena pomembna zakonodaja oziroma pravni akti, ki zadevajo področje mednarodnih ugrabitev. Tu sta izrednega pomena Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok in Uredba Bruselj II bis, ki najobsežneje pokrivata področje te problematike, nekaj besed pa sem namenila tudi Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah. V zadnjem poglavju je podrobneje predstavljena mediacija kot alternativni način reševanja sporov, načela mediacije in njen potek. Predstavljeno je tudi delo mediatorja Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitve otrok ter razlogi za zavrnitev vrnitve otroka.
Ključne besede: otrok, mednarodna ugrabitev, starševska odgovornost, mediacija, mediator Evropskega parlamenta, otrokova korist.
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 1006; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (545,68 KB)

4.
EMANCIPACIJA OTROKA
Maja Šedivy, 2016, diplomsko delo

Opis: Emancipacija otroka je zapleten in večplasten pojem, ki je na različnih področjih predvsem s pravnega vidika različno obravnavan. V tem kontekstu je poglavitnega pomena spoznanje, da so se koncepti dojemanja otroka in otroštva skozi zgodovino močno spreminjali. Pojmovanja otroštva kot posebne ter posebej občutljive faze v razvoju človeka v Stari Grčiji, Rimu ter v Srednjem veku niso poznali. Pridobivanje določene stopnje svojepravnosti je bila odvisna zlasti od služenja vojaškega roka, starosti, poroke (ali zakonskega stanu?) in očetove oblasti, pri čemer pa so bili favorizirani dečki. Ideje, da si otrok zasluži posebno varstvo, so se pojavile v obdobju industrializacije in takrat so nastale prve kodifikacije o otrokovih pravicah. Vendar pa je vse do sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989 veljalo stališče, da gre za varstvo otrok, ne pa tudi za njihove pravice. Od tedaj se smatra, da je otrok subjekt pravic in v tem kontekstu se razlagajo tudi vse njegove pravice in pojmi, kot je pojem največje otrokove koristi. Opozoriti je treba tudi na neenak položaj otrok po svetu in pojave, ki predstavljajo neposredno kršitev otrokovih pravic. Še zmeraj je zelo razširjeno otroško delo, kompleksnost problema pa se kaže zlasti v dejstvu, da absolutna prepoved otroškega dela ne pomeni nujno tudi boljšega položaja za otroke. V prvi vrsti je pomembna ureditev razmerij med starši in otrokom. Pri tem je splošno sprejeto stališče, da je primarna vloga staršev skrb za otrokovo korist. To skrb pa morajo prilagajati otrokovi zrelosti in starosti. V primeru nadstarševstva je skrb pogosto pretirana in lahko posega v otrokove pravice, zlasti v njegovo zasebnost. Popolna poslovna sposobnost se pridobi praviloma z 18., delna pa s 15. letom starosti. Do takrat starši oziroma skrbniki sprejemajo odločitve glede otroka glede na to, koliko je star ali zrel. Vendar pa je treba zagotoviti, da ima otrok, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, pravico do svobodnega izražanja le-tega v vseh zadevah v zvezi z njim. Na tak način se recimo tretira sodelovanje otroka v sodnih postopkih. Tudi pri privolitvi v medicinski poseg se otrokova volja upošteva v največjem možnem obsegu, vselej pa se pazi na otrokovo neposredno korist. S tega vidika je zlasti sporno obrezovanje iz razlogov, ki niso medicinski. Nujna medicinska pomoč pa se otroku mora zagotoviti, tudi če jo starši iz verskih razlogov odklanjajo. V kolikor torej starši otrokove koristi ne varujejo na najboljši možni način, posreduje država. Še en primer, ko je poseg države v starševske pravice utemeljen in upravičen, je obvezno izobraževanje, saj predstavlja neposredno otrokovo korist. Še večji poseg v avtonomijo volje otroka je zaznati pri privolitveni sposobnosti otroka v spolne dejavnosti. V zvezi z varovanjem otrokove koristi je bila v zakonodaji določena starostna meja, pri kateri lahko otrok svobodno privoli v spolno dejanje. V Evropi je to povprečno pri 15. letih. Manj dosledna in zaščitniška je zakonodaja na področju zagotavljanja spolne identitete transspolnim otrokom. V večini držav sta namreč za pravno priznanje spola še vedno potrebna določena diagnoza ali celo poseg. Na koncu ugotavljamo, da imajo starši pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem. Otrok lahko z dopolnitvijo določene starosti (15 let v naši državi) sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo, vendar pa je v zvezi s tem posebej sporen krst dojenčkov, ki predstavlja doživljenjsko včlenitev v vero oz. cerkev in potemtakem zaznamuje otroka za vse življenje.
Ključne besede: emancipacija otroka, otrokove pravice, otrokova korist, roditeljska pravica, nadstarševstvo, poslovna sposobnost, procesna sposobnost, privolitvena sposobnost, otroško delo, obvezno šolanje, obrezovanje, transspolni otroci, verska vzgoja
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1018; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

5.
AVTONOMIJA STARŠEV IN OTROK V RAZMERJU DO DRŽAVE S POUDARKOM NA OSNOVNOŠOLSKEM IZOBRAŽEVANJU
Bernarda Pevec, 2016, diplomsko delo

Opis: Otroci so ranljiva človeška bitja, ki so od odraslih odvisna tako fizično kot čustveno. Z veljavno zakonodajo, ki poudarja otrokove pravice in uresničevanje otrokove koristi, je po črki zakona sicer zagotovljena zaščita in skrb za otroke, vendar je vse preveč nepravilnega razumevanja oz. tolmačenja vrednostnega pojma otrokove koristi, s tem pa prihaja do kršenja temeljnih otrokovih pravic, ki so zagotovljene tako z domačo pozitivno zakonodajo kot z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami. Pojem avtonomije družine je varovan s pravico do družinskega življenja. Kljub temu pa ne gre zanemariti dejstva, da so lahko največje krivice in kršitve osnovnih otrokovih pravic storjene prav za zidovi družinskega življenja; v nekaterih primerih gre za navzven idilične družine, ki predstavljajo lažni občutek harmonije in naklonjenosti med družinskimi člani. Država je takrat upravičena, da preko svojih organov poseže v tako nezdravo družinsko celico in stori vse, da zavaruje otrokove koristi in izkaže težnjo k uresničitvi zagotavljanja otrokovih pravic. Tudi na področju šolstva prihaja v zadnjih letih do vse preveč pogostih kršitev že zapisanih človekovih pravic. Tako se sodišča, upravni organi in inšpekcijske službe vse pogosteje srečujejo s primeri kršenja osnovnih človekovih pravic in sicer v razmerju starši – šola, otrok – šola oz. celo starši – otrok. Pravna ureditev je z obsežno zakonodajo sicer uredila področje izobraževanja in vzgoje, vendar obstajajo v praksi še vedno precej nedovršeni in nerazjasnjeni pojmi in tudi slovenska sodišča včasih (nevede?) pozabljajo upoštevati otrokovo korist.
Ključne besede: 1. avtonomija, 2. starši, 3. roditeljska pravica, 4. otrok, 5. otrokova korist, 6. šola
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 483; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

6.
PRAVNO VARSTVO PREMOŽENJA MLADOLETNIH OTROK
Vesna Lukić, 2016, magistrsko delo

Opis: Otrokom je namenjeno posebno varstvo, saj so najšibkejša družbena skupina. Povsod po svetu so v ospredju največje koristi otrok, ki jih posamezne države z nacionalno zakonodajo v skladu z mednarodnimi pravili ustrezno varujejo, a kljub temu prihaja do zlorab otrokove osebnosti in pravic, oziroma njihovi interesi niso zadostno zaščiteni. Pravica do premoženja je le ena izmed pravic otroka, ki je prav tako pomembna. S tem, ko se skuša zaščititi interese in koristi otrok, se v določeni meri krši oziroma poseže v pravice staršev na drugi strani in ravno ločnica med tema je ključnega pomena. Za premoženje otrok skrbijo starši, a je to premoženje vseeno potrebno ustrezno zavarovati s strani državnih organov (sodišč in centra za socialno delo) z ustreznimi instituti. Tu se pa postavlja vprašanje, ali so te možnosti resnično učinkovite tudi v praksi, kajti potrebno je zavarovati premoženje otrok in hkrati poskrbeti, da so zadovoljene njihove potrebe. Tudi mladoletniki sklepajo pravne posle, a je veljavnost le-teh vezana na določene predpisane pogoje. Za določene posle je poleg splošnih predpostavk za veljavnost pravnih poslov potrebno, da dajo starši ali zakoniti zastopniki predhodno soglasje k sklepanju poslov, ali pa da jih starši naknadno odobrijo. Za pomembnejše pravne posle je potrebno še soglasje centra za socialno delo, zlasti kadar gre za odsvojitev ali obremenitev premoženja otrok. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izrecno ne daje odgovora na vprašanje, kateri posli so to, temveč je to potrebno izluščiti iz sodne prakse, pri čemer se postavlja vprašanje, ali je le ta enotna. Po mnenju mnogih kritikov sta praksa sodišč in praksa centrov za socialno delo neenotni. Pomembna je analiza, koliko centri za socialno delo in sodišča dejansko upoštevajo okoliščine določenega primera, ko gre za odsvojitev in obremenitev premoženja oziroma sklepanja pravnih poslov na sploh in če preverjajo resničnost trditev staršev oziroma zakonitih zastopnikov v sodnih in upravnih postopkih in ali pri tem upoštevajo interese otrok. Ugotovitve kažejo, da odločajo o koristih otrok različni organi v različnih postopkih, toda ali je takšna ureditev smiselna oziroma ali koristi otrokom ter ali so pravice otrok s takšno ureditvijo zadostno zavarovane. V nalogi bodo med ostalim predstavljeni kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic in zagovornik otrok kot tudi drugi instituti, njihov pomen oziroma vpliv na dodatno varstvo premoženjskih koristi otrok. V nalogi bodo predstavljene predvsem pomanjkljivosti veljavne pravne ureditve, predlagane spremembe in možne rešitve, za katere menim, da bi bile ustrezne.
Ključne besede: otrok, otrokova korist, otrokove pravice, roditeljska pravica, ukrepi države za varovanje koristi otrok, premoženje otroka, sodno varstvo, upravni postopek, pravni posel, kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic, zagovornik.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 1501; Prenosov: 159
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

7.
PRIVOLITEV OTROKA K POSVOJITVI
Jelka Lorber, 2016, diplomsko delo

Opis: Posvojitev je pravni akt, ki ima za udeležence trajne posledice, in je ni možno razvezati. Posvojitev ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v četrtem delu in izhaja iz ustavne določbe o pravicah otrok. Postopek posvojitve se ureja po pravilih splošnega upravnega postopka, ki ga izvajajo centri za socialno delo. Posvoji se lahko samo otrok, ki je mlajši od 18 leta, če pred tem ne pridobi poslovne sposobnosti. Otrok, ki je starejši od 10 let, mora k posvojitvi podati svoje soglasje. Če v postopku niso izpolnjeni vsi pogoji, je posvojitev neveljavna, neizpolnjeni pogoji pa so razlogi za razveljavitev, ki učinkujejo ex nunc. Diplomska naloga je sestavljena tako, da uvodu v prvem poglavju sledi predstavitev pojma otroka in roditeljske pravice v drugem poglavju. V tretjem poglavju je razložen institut posvojitve, predstavljeni so pogoji za nastanek in razveljavitev. Predstavljeni so tudi najpomembnejši mednarodni in nacionalni pravni viri, ki urejajo to področje. V četrtem poglavju je preučena pravdna in poslovna sposobnost otrok, ki sodelujejo v postopkih, otrokova največja korist in pravica otrok, da svobodno izrazijo svoje mnenje. Nadalje so obravnavani pogoji za posvojitev v Veliki Britaniji, kakor tudi podatki o starosti otrok ob posvojitvi. V petem poglavju je podan intervju s Centra za socialno delo Pesnica. Tako mednarodni kot tudi domači zakonodajalci skušajo v zakonskih določbah doseči čim večjo vključevanje otrok v postopke, kjer se odloča o njih samih. Najpomembnejša je na tem področju je Konvencija o otrokovih pravicah, katere podpisnica je tudi Slovenija. Da se lahko otrok odloči tako, da bo njemu v največjo korist, mu mora država nuditi potrebno pomoč. Predstavljeni so pravni mehanizmi in ukrepi, ki jih država zagotavlja otrokom v pravnem prometu in družbi, ter pomen otrokove starosti pri njegovem vključevanju v procese odločanja.
Ključne besede: otrok, roditeljska pravica, otrokova korist, otrokovo mnenje, posvojitev, otroku prijazno pravosodje.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 749; Prenosov: 84
.pdf Celotno besedilo (1,94 MB)

8.
MEDIATOR V DRUŽINSKI MEDIACIJI - PRIMERJAVA MED SLOVENIJO IN BRITANSKO KOLUMBIJO
Eva Ernestini, 2016, diplomsko delo

Opis: Mediacija je med alternativnimi oblikami reševanja sporov najbolj uspešna, saj je njeno bistvo rešiti sporna vprašanja, tako da bosta obe stranki zadovoljni. Diplomsko delo predstavi družinsko mediacijo kot metodo alternativne oblike reševanja sporov, pravno podlago za izvajanje družinske mediacije v Sloveniji, temeljne značilnosti in načela mediacijskega postopka. Posebej je izpostavljen otrok v mediaciji, saj je povezan preko načela varovanja otrokove največje koristi z mediatorjem in je pomemben člen mediacije, saj se starša opominja naj mislita na otrokove koristi in dosežeta sporazum glede spornih zadev. Bistvo mediacije je, da sta starša še naprej partnerja v odločitvah, ki vključujejo otroke v tednih, mesecih in letih, ki bodo sledila ločitvi. Kot osrednja tema je izpostavljen mediator in njegova vloga v družinski mediaciji. Kljub njegovi nepristranskosti in nevtralnosti in brez možnosti končnega odločanja, spoznamo njegovo delo, načela mediacije, ki jih mora upoštevati in etična načela. Predstavljeno je delo mediatorja v družinski mediaciji v Britanski Kolumbiji, njegova zakonodajna ureditev in načela, ki jih mora spoštovati.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, mediacija, družinska mediacija, mediator, konflikt, otrokova korist.
Objavljeno: 21.07.2016; Ogledov: 813; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (898,47 KB)

9.
PREŽIVLJANJE OTROK - PRIMERJAVA MED SLOVENSKO IN NEMŠKO PRAVNO UREDITVIJO
Slavica Plevnik, 2014, diplomsko delo

Opis: Pojem preživnina oziroma s tujko alimenti in v nemškem jeziku »Unterhalt« predstavlja prispevek za preživljanje. Slednji je lahko v denarni ali v nedenarni obliki, ki ga je zavezanec dolžen zagotoviti upravičencu. Preživnina predstavlja solidaren, pravičen in etičen odnos med ljudmi, ki so medsebojno povezani na podlagi družinskega prava. Na žalost pa v praksi velikokrat vidimo, da se to načelo s strani družinskih članov ne upošteva. V nemškem pravnem sistemu je prišlo do reforme na področju družinskega prava. Reforma je stopila v veljavo 1. januarja 2008. Starši morajo svoje otroke preživljati, torej skrbeti za njihove potrebe, hrano, stanovanje, obleko, vzgojo, šolanje, strokovno izobrazbo. Vse to pa morajo straši izvajati v skladu s svojimi zmožnostmi. Dolžnost staršev je preživljanje svojih mladoletnih otrok in polnoletnih otrok, če se ti še redno šolajo. Pri tem pa poznamo različne izjeme. Za primere, ko preživninski zavezanec nima dovolj sredstev, da bi lahko preživnino plačal vsem svojim upravičencem, je določen vrstni red plačila preživnine upravičencem. Slednji je v nemškem pravu zelo dobro razdelan. Upravičenci do preživnine so razdeljeni v različne range. V nemškem pravnem sistemu je zakonsko določen znesek minimalne višine preživnine. Višina preživnine se določa glede na zmožnosti zavezanca in potrebe upravičenca, pri tem je bistveno, da se zagotovi otrokova korist. Nemška sodna praksa je za določanje preživnine izoblikovala posebno razpredelnico »Düsseldorfer Tabelle«. Česa podobnega v slovenskem pravnem redu ne poznamo. Gre za matematični izračun višine preživnine. Pri razpredelnici predstavlajo posebnost študentje. V slovenskem sistemu se preživnina določa povsem subjektivno s strani sodišča. Sodišče jo določa glede na potrebe otroka ter pridobitvene in materialne zmožnosti zavezanca. Gre za vrednotenje potreb in zmožnosti strank.
Ključne besede: Preživnina, otrok, zavezanec, upravičenec, nemški pravni sistem, slovenski pravni sistem, die Düsseldorfer Tabelle, višina preživnine, vrstni red, otrokova korist, zmožnosti zavezanca, potrebe upravičenca.
Objavljeno: 17.12.2014; Ogledov: 993; Prenosov: 245
.pdf Celotno besedilo (1,33 MB)

10.
POSVOJITEV OTROK IZ RUSKE FEDERACIJE
Jelena Štajmec, 2013, diplomsko delo

Opis: Cilj posvojitve je najti otroku primerne starše, ki bodo v celoti zapolnili in nadomestili praznino od trenutka, ko so izgubili vez z biološkimi starši. Gre za zahteven proces, kjer morajo aktivno in predvsem v korist otroka sodelovati različni subjekti in pristojni državni organi. Kompleksnost postopka in izpostavljenost morebitnim tveganim situacijam pride toliko bolj do izraza v primeru meddržavne posvojitve. Ker je pravna ureditev instituta posvojitve že na nacionalni ravni v različnih državah različna, so zaradi poenostavitve postopkov in preprečitve morebitnih zlorab nujni mednarodni dogovori v obliki bilateralnih in multilateralnih sporazumov. Ker Ruska federacija ni ratificirala Konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, se postopek v tej državi odvija na podlagi njihove zakonodaje. RS pa si v ta namen prizadeva z Rusko federacijo skleniti sporazum, ki bi olajšal zadeve pri zbiranju potrebne dokumentacije, poenostavil postopek v RS in uveljavil sistem neposrednega priznavanja odločb o posvojitvi, ki jih izda pristojno rusko sodišče, v RS. Kljub dražjemu postopku posvojitve otroka iz Ruske federacije, se zdi, da je več argumentov za takšno posvojitev kot proti njej. Sistem deluje, uspeh posvojitve je, ob izpolnjevanju potrebnih pogojev in predložitvi zahtevane dokumentacije, zagotovljen, poleg tega je otroka možno posvojiti v obdobju največ enega leta. Iz osebne izkušnje zakoncev, ki so v Moskvi posvojili rusko deklico, je mogoče skleniti, da je povezovanje s posvojitelji, ki so v preteklosti že posvojili otroka, in lastna iznajdljivost najboljša pot, kako priti do otroka v Ruski federaciji. Ustanavljanje institucij, ki bi posredovale med posvojitelji, centrom za socialno delo in državnimi organi v Ruski federaciji z namenom dodatne poenostavitve postopka predvsem posvojiteljem, pomeni izum birokracije in predstavlja le dodatne ovire na tej poti. Sodoben in uporabnikom prijazen sistem naj bo enostaven in pregleden. Le tako bo lahko tudi operativen in uspešen.
Ključne besede: posvojitev, postopek, otrok, otrokova korist, posvojitelj, socialno-skrbstveni organi, država sprejema, matična država, meddržavna posvojitev, Haaška konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, sporazum.
Objavljeno: 09.06.2014; Ogledov: 1947; Prenosov: 210
.pdf Celotno besedilo (518,92 KB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici