Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Začetek pouka na Venčeslu, kakor se je področje okoli Zgornje Ložnice nekdaj imenovalo, je prepleten z začetkom samostojnosti venčeseljske cerkve oziroma s časom, ko je leta 1785 postala samostojna kuracija. Maksimilijan Resnik, prvi znani samostojni kurat pri sv. Venčeslu, je začel poučevati otroke in nastala je nedeljska šola. Okoli leta 1850 ji je sledila zasebna šola, ki jo je vodil upokojeni učitelj Primož Felicijan Brölich. Pouk je po njegovi smrti začasno zamrl. Potreba po šoli na zgornjeložniškem je bila prisotna in kljub neugodnemu gmotnemu položaju kraja je ob prigovarjanju narodnih buditeljev leta 1881 nastala Enorazredna ljudska šola pri svetem Venčeslju. Prvi tukajšnji učitelj je bil Gabrijel Majcen, nato je bil na mesto stalnega učitelja nastavljen Ivan Povh, dolgoletni šolski upravitelj. Pouk je potekal v materinščini učencev, v slovenskem jeziku, poučevalo se je nemščino, s šolskim delom so bili povezani zakramenti (spoved, obhajilo, skušnja), praznovanja državnih praznikov so bila spremljana z obiski svetih maš. V letu 1895 je šolo prizadel potres, leto kasneje požar. V šolskem letu 1902/03 je bila Enorazredna ljudska šola Venčesl razširjena v dvorazrednico. Obdobje dvorazrednice je zaznamovala prva svetovna vojna, pouk je bil okrnjen in nereden. Pouk nemščine je po vojni zamenjal pouk srbohrvaščine in cirilice. Uvedlo se je novo ocenjevanje, obratno od dosedanjega, novost pri delu je bila tudi vpeljava šolskih izletov in ekskurzij. Leta 1924 je na mestu šolskega upravitelja upokojenega Ivana Povha nasledil njegov sin Stanko Povh. Z združitvijo bivših krajevnih političnih občin leta 1933 je število šoloobveznih otrok naraščalo in šola je bila avgusta 1935 razširjena v trirazrednico. V času okupacije se je na zgornjeložniški šoli pod nemškimi učitelji izvajal nemški pouk. Partizani so v noči iz so v noči iz 7. na 8. avgust 1944 šolsko poslopje zažgali, saj si je nemško vojaštvo nameravalo v njem urediti postojanko. Po vojni sta se na Venčesl vrnila slovenska učitelja, pouk je v neidealnih okoliščinah sprva potekal na prostem pod hrastom, kasneje v šolski baraki, ki je bila tudi središče kulturnega življenja. Leta 1955 so dobili novo šolsko zgradbo in uvedlo se je novo ime Osnovna šola Zgornja Ložnica. V sklopu reorganizacije osnovnih šol občine je bilo prejšnjih 16 šol združenih v 9 večjih in s 1. januarjem 1962 je bila ukinjena samostojnost Osnovne šole Zgornja Ložnica. Postala je podružnica in tako je ostalo do danes.
Ključne besede: Zgodovina osnovne šole, Venčesl, Zgornja Ložnica.
Objavljeno v DKUM: 12.09.2022; Ogledov: 414; Prenosov: 53
Celotno besedilo (2,38 MB)

Opis: V nalogi obravnavamo stališča staršev otrok s posebnimi potrebami do realizacije dodatne strokovne pomoči. V Sloveniji je dodatna strokovna pomoč omogočena otrokom s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter v izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. V raziskavi smo uporabili kvalitativno metodo in izvedli polstrukturirane intervjuje. Želeli smo ugotoviti, kakšna stališča imajo starši otrok, ki so usmerjeni v program osnovne šole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo do izvajalcev dodatne strokovne pomoči in aspektov njihovega dela ter proučiti načine izvajanja dodatne strokovne pomoči in odnos staršev do teh realiziranih načinov. Intervjuvali smo osem staršev otrok s posebnimi potrebami, ki imajo odločbo o usmeritvi in so vključeni v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki se izvaja na redni osnovni šoli. Vključeni v raziskavo imajo pozitivna stališča do izvajalcev dodatne strokovne pomoči. Menijo, da s pomočjo le-te njihovi otroci lažje dosegajo predvidene cilje in so v širšem okolju uspešnejši. Načini izvajanja dodatne strokovne pomoči so se izkazali kot pomoč in podpora tako staršem kot otrokom. Med izvajalci dodatne strokovne pomoči poteka dvosmerna komunikacija, ki se je pokazala kot uspešna, saj v takšni vrsti sodelovanja otrok s posebnimi potrebami lažje premaguje primanjkljaje, ovire oziroma motnje.
Ključne besede: otroci s posebnimi potrebami, starši otrok s posebnimi potrebami, dodatna strokovna pomoč, pedagoška obravnava, vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne osnovne šole
Objavljeno v DKUM: 17.11.2021; Ogledov: 734; Prenosov: 152
Celotno besedilo (879,57 KB)

Opis: Glavni namen magistrskega dela je bil proučiti pojem folklore ter zastopanost folklornih vsebin v osnovnih šolah s posebnim programom vzgoje in izobraževanja. Predstavljene so skupine posebnih potreb, v katere se učenci v skladu z njihovimi primanjkljaji umestijo. Pozornost smo namenili tudi poučevanju ljudskih plesov v rednih osnovnih šolah pri predmetu glasbene umetnosti. Anketiranci so na podlagi 5-stopenjske lestvice označili svoje strinjanje s trditvami. Zanimalo nas je, ali obstajajo statistično pomembne razlike med stališči o vključevanju, možnostih poučevanja in vplivih folklornih vsebin na otroke, kateri so vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja; pozornost pa smo namenili tudi morebitnim statistično pomembnim razlikam med skupinami strokovnih delavcev. Podatke smo analizirali z računalniškim programom SPSS. Ugotovili smo, da strokovni delavci, ki imajo pozitiven odnos do folklore, pogosteje vključujejo folklorne vsebine v svoje delo z učenci (H1 in H2). Večina anketiranih se strinja s trditvami o možnostih vključevanja učencev s posebnimi potrebami v folklorno dejavnost (H3 in H4), prav tako so se v večini strinjali s stališči, ki so bila povezana z zagotavljanjem pogojev za izvajanje folklorne dejavnosti v ustanovah, kjer so zaposleni (H5 in H6). Tudi glede stališč, ki sta bili povezani z vsebinami v učnih načrtih za gibanje in športno vzgojo ter glasbeno vzgojo, so anketiranci v večini pritrdili, da ponujata ta učna načrta dovolj možnosti, da folklora dobi zasluženo pozornost v posameznih oddelkih (H7 in H8). Rezultati kažejo na to, da je možno z dobrim načrtovanjem, ustreznim naborom pedagoških instrumentov in prepričljivo izvedbo ustvariti pogoje za to, da folklora v šolskem sistemu dobi dovolj pozornosti in se otrese konotacije nepriljubljenosti med učenci; vsebine iz učnih načrtov ponujajo dovolj smernic za vnos folklornih vsebin v učni proces; obstajajo razlike med skupinami strokovnih delavcev – defektologi in specialni pedagogi v splošnem namenjajo folklornim dejavnostim več pozornosti, kar je pričakovano, saj ravno ti preživijo z učenci največ časa.
Ključne besede: Folklorna dejavnost, folklorne vsebine, otroci s posebnimi potrebami, osnovne šole s posebnim programom vzgoje in izobraževanja.
Objavljeno v DKUM: 11.01.2021; Ogledov: 775; Prenosov: 108
Celotno besedilo (1,21 MB)

Opis: Magistrsko delo raziskuje odkrivanje in ukrepanje v primerih medvrstniškega nasilja na izbrani manjši osnovni šoli. V teoretičnem delu se naloga osredotoča na definiranje posameznih oblik medvrstniškega nasilja in vlog, ki jih imajo vpleteni učenci. Teoretični del naloge zajema tudi opis možnih vzgojnih ukrepov šole v primerih medvrstniškega nasilja, ki si jih po Zakonu o osnovni šoli (»Zakon o osnovni šoli [ZOsn-UPB3]«, 1996) določi vsaka osnovna šola sama v pravilniku in vzgojnem načrtu šole. Raziskovalni del zaključne naloge je sestavljen iz ključnih primerov posameznih vrst medvrstniškega nasilja, za katere smo izvedeli preko opravljenih polstrukturiranih intervjujev s strokovnim osebjem na izbrani manjši osnovni šoli. S pomočjo analize intervjujev smo nadgradili teoretično znanje in dobili realnejši vpogled v aktualno stanje na področju medvrstniškega nasilja manjših osnovnih šol. Analiza intervjujev nam je omogočila tudi primerjavo odstopanja teorije od prakse, pri čemer smo prišli do spoznanja, da se teorija medvrstniškega nasilja kaže tudi v praksi, a je na določenih področjih, kot je npr. spletno medvrstniško nasilje, še premalo raziskana. S pomočjo opravljenih intervjujev smo izpostavili pomanjkljivosti, ki smo jih zasledili pri samem ravnanju, kot tudi pri ozaveščanju vseh vpletenih. Kot velika pomanjkljivost se je pokazalo nepoznavanje spletnega medvrstniškega nasilja s strani staršev učencev, ki nemalokrat ne vedo kakšne spletne portale uporabljajo njihovi otroci. Prav tako smo kot pomanjkljivost zaznali prešibko kontrolo nad storilci psihičnega nasilja, saj naj bi bile hujše oblike psihičnega nasilja v praksi izbrane manjše osnovne šole zelo prisotne. Podani predlogi za izboljšanje aktualnih razmer na področju medvrstniškega nasilja so usmerjeni predvsem v dosledno izvajanje ničelne tolerance do nasilja vseh vpletenih in večjo vpletenost staršev v preventivne aktivnosti preprečevanja medvrstniškega nasilja, saj so se predvsem na področju prevencije spletnega medvrstniškega nasilja pokazale velike pomanjkljivosti na njihovi strani.
Ključne besede: nasilje, medvrstniško nasilje, osnovne šole, žrtve, storilci, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 23.12.2019; Ogledov: 999; Prenosov: 274
Celotno besedilo (503,77 KB)

Opis: Otroci z avtističnimi motnjami imajo pogosto težave na področju socialne interakcije, komunikacije in imaginacije, zato se velikokrat težje vključijo v skupino vrstnikov. V magistrski nalogi smo se odločili raziskati, kakšni so odnosi med učenci z avtističnimi motnjami ter njihovimi vrstniki na rednih osnovnih šolah. Uporabili smo dva strukturirana intervjuja. Enega smo izvedli z osmimi učenci z avtističnimi motnjami, drugega pa z osmimi strokovnimi delavci, ki delajo z njimi na rednih osnovnih šolah. V intervjuju, ki smo ga izvedeli z učenci z avtističnimi motnjami, nas je zanimalo, ali se učenci z avtističnimi motnjami v razredu čutijo socialno sprejete, kakšna je njihova komunikacija z vrstniki, kakšne so njihove aktivnosti z vrstniki, dotaknili pa smo se tudi nasilja. Pri slednjem nas je zanimalo, ali so učenci z avtističnimi motnjami tudi žrtve/izvajalci nasilja. V intervjuju, ki smo ga izvedli s strokovnimi delavci, pa smo se osredotočili na to, kako oni zaznavajo odnose med učenci z avtističnimi motnjami ter njihovimi sovrstniki. Zanimalo pa nas je tudi, kakšna je njihova vloga pri socialni vključenosti učencev z avtizmom ter v procesu medvrstniškega nasilja. Rezultati intervjuja, izvedenega med učenci z avtističnimi motnjami, so pokazali, da se učenci z avtističnimi motnjami v splošnem dobro razumejo z vrstniki ter da se med njimi čutijo socialno sprejete. Podobne rezultate je pokazal tudi intervju, izveden med strokovnimi delavci. Slednji so mnenja, da je večina učencev z avtističnimi motnjami sprejeta s strani vrstnikov, odnose pa v splošnem ocenjujejo kot dobre.
Ključne besede: medvrstniški odnosi, otroci s posebnimi potrebami, učenci z avtističnimi motnjami, redne osnovne šole.
Objavljeno v DKUM: 22.08.2018; Ogledov: 1531; Prenosov: 190
Celotno besedilo (1,58 MB)