| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
ODŠKODNINSKOPRAVNO VARSTVO PRAVICE DO OSEBNEGA ŽIVLJENJA IN KOMUNIKACIJSKA ZASEBNOST
Simona Tekavec, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava varstvo pravice do zasebnosti z vidika civilnega prava, kjer se najbolj množično uporablja prav institut denarne odškodnine. Pomemben vidik zasebnosti predstavlja tudi pisemska tajnost, ki pomeni podlago za razvoj modernih načinov komuniciranja, kot je sporazumevanje preko telekomunikacijskih in internetnih omrežij. Tako se je začel že pojem pisem in drugih občil razširjati do te mere, da lahko v sodobnem hitro razvijajočem se tehnološkem napredku pravno zajamemo vse sedanje in bodoče oblike komuniciranja, v katere vdor bo povzročil kršitev pravice do t.i. komunikacijske zasebnosti. Pravica do zasebnosti je ustavno zavarovana človekova pravica, kakor tudi ena izmed temeljnih osebnostnih pravic civilnega prava in je priznana tudi v številnih mednarodnih dokumentih. Enotne definicije za pravico do zasebnosti ni mogoče podati, vzrok temu pa je, da ima vsakdo drugačna pričakovanja glede zasebnosti, pogledi nanjo pa se spreminjajo tudi glede na družbeno okolje, v katerem se osebe gibljejo. Ker je poseganje v to pravico v današnjem času relativno pogosto, je zelo pomembna ureditev njenega varovanja. Pričujoče delo nas tako popelje preko pojma pravice do zasebnosti in ureditve civilnopravnega varstva v drugih najpomembnejših svetovnih pravnih sistemih, kakor tudi v mednarodnem pravu, ki ima po zaslugi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice največji vpliv na pravno teorijo in prakso držav članic Sveta Evrope. Zasebnost je torej pomembna predvsem zato, ker ščiti svobodo posameznika ter mu omogoča svobodno odločanje brez posega tretjih, če pa slučajno kdo poseže v njegovo pravico, pa ima ta na voljo razna pravna sredstva, ki mu v določeni situaciji najbolj ustrezajo. Žal je sistem v današnjem svetu narejen tako, da pri ljudeh, ki se jim na kakršnikoli način poseže v zasebnost, najbolj zaleže denarna odškodnina, saj imajo v tem lahko vsaj delno zadoščenje in materialno povračilo za pretrpljene bolečine. Osrednji del naloge zato predstavlja odškodninskopravno varstvo pravice do zasebnosti pri nas, ki je podkrepljeno še s primeri iz slovenske in tuje sodne prakse. Eden izmed aspektov zasebnosti je prav gotovo tudi poseg v zasebna pisanja, katerih neupravičeno prebiranje je lahko razlog za sprožitev civilnopravnega postopka. Dandanes je vse bolj prisoten tudi tako imenovani virtualni svet, ki se je začel razširjati z množično uporabo interneta, kjer je sfera med zasebnim in javnim močno zabrisana. Dostop do podatkov in pošiljanje sporočil je neprimerljivo hitrejše kot v preteklosti, je pa zato veliko bolj nevarno in tvegano, saj omogoča številne nove načine zlorab zasebnosti, zlasti vdor v komunikacijsko zasebnost preko elektronske pošte. Ker je to danes zelo občutljiva tematika, s katero se je praktično srečal že skoraj vsak posameznik, sem drugi del naloge posvetila varstvu komunikacijske zasebnosti in njeni predhodnici, pisemski tajnosti. Ugotavljam, da se v praksi, zahvaljujoč tehnološkemu napredku in s tem poenostavitvi načinov vdora v človekovo zasebnost komunikacij, temeljna pravica do zasebnosti vse pogosteje krši. Tehnološkemu napredku se praktično ni mogoče izogniti, zakaj se mu tudi bi, saj prinaša dobrodošle spremembe in enostavnejšo uporabo na vseh področjih človekovega življenja, vendar pa to ne pomeni, da je treba s tem prezreti temeljne človekove pravice in se obnašati, kot da le-te sploh ne bi nikoli obstajale. Zato menim, da je treba toliko več truda vložiti v zaščito pred vdorom v zasebno življenje.
Ključne besede: osebnostne pravice, pravica do zasebnosti, odškodninskopravno varstvo, komunikacijska zasebnost, elektronska pošta, pisemska tajnost.
Objavljeno: 07.04.2010; Ogledov: 2482; Prenosov: 651
.pdf Celotno besedilo (525,60 KB)

4.
DEJAVNIKI KOMPETENC PRIPADNIKOV OBVEŠČEVALNIH SLUŽB NA OBRAMBNEM PODROČJU
Slavko Vovk, 2011, magistrsko delo

Opis: Razvoj človeštva in znanosti omogoča izvajanje čedalje bolj kompleksnih in zahtevnih nalog in aktivnosti. Kot posledica tega se pojavlja vedno večja potreba po delitvi dela oziroma potreba po ozki specializaciji posameznikov za opravljanje posameznih vrst dela. Taka delitev dela zahteva, da imajo posamezniki ali skupine, ki izvajajo naloge, takšna znanja, veščine in osebnostne lastnosti, da jih bodo lahko uspešno opravili. Vsak posameznik ima lastnosti, ki jih lahko pozitivno izkoristi pri individualnih ter skupinskih nalogah in aktivnostih, in tako predstavlja določen potencial. Zato je ena od ključnih vlog delovnih organizacij in vodilnih, da posameznikom dodelijo naloge, ki jih lahko uspešno opravijo. To je zlasti pomembno na obveščevalno-varnostnem področju, saj je končni uspeh zelo pogosto odvisen od posameznika, morebitne napake in neuspehi pa lahko povzročijo nepopravljive posledice tako za posameznika kot tudi za širšo družbo.
Ključne besede: kompetence, osebnostne lastnosti, človekove pravice, varnost in obveščevalna služba
Objavljeno: 16.10.2011; Ogledov: 1278; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (901,42 KB)

5.
TEMELJNE PRAVICE V PRAVNEM SISTEMU EU
Sara Kalem, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava ureditev temeljnih človekovih pravic in svoboščin v mednarodnih in regionalnih dokumentih ter ureditev v pravnem sistemu EU. Ker je EU sprva temeljila zgolj na ekonomskem povezovanju, se varstvu temeljih pravic ni namenjalo pretirane pozornosti. Temeljne pravice so bile prvič izrecno omenjene v preambuli Enotnega evropskega akta. Z novimi spremembami ustanovitvenih pogodb EU se je več pozornosti namenjalo tudi varstvu temeljnih pravic, pri čemer ne gre spregledati vpliva Sodišča EU na ureditev temeljnih pravic v EU. Diplomsko delo obravnava tudi ureditev osebnostnih pravic v mednarodnem pravu ter pravu EU, njihov pomen in posamezne primere osebnostnih pravic.
Ključne besede: Temeljne pravice, Evropska unija, osebnostne pravice, Listina EU o temeljnih pravicah, Lizbonska pogodba, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 1139; Prenosov: 306
.pdf Celotno besedilo (847,73 KB)

6.
PRIMERJAVA NEPREMOŽENJSKE ŠKODE FIZIČNIH OSEB V ANGLEŠKEM IN SLOVENSKEM PRAVNEM SISTEMU
Gašper Gošnjak, 2014, diplomsko delo

Opis: Nepremoženjska škoda je institut civilnega prava, ki obravnava povzročeno škodo, pri kateri ni mogoče določiti tržne vrednosti odškodnine, ter je vezana na osebnostno sfero in pravice posameznika. Iskanje idealnega razmerja in tehnike uzakonitve nepremoženjske škode je še danes zelo problematično, saj je nepremoženjska škoda zelo dinamična veja prava, ki je podvržena nenehnim spremembam in prilagajanju, zaradi česar ob primerjavi angleškega in slovenskega pravnega sistema lahko opazimo pravne praznine pri določanju obsega pravice, iskanju meje dovoljenega, ter pravične določitve škode in odškodnine. Slovensko pravo, ki je potomec rimsko-germanskega pravnega sistema temelji na abstraktnih zakonih in pravnih pravilih, angleško pravo, ki pa izhaja iz skupine anglo-ameriškega pravnega sistema, pa temelji na sodnih precedensih in razmeroma redkih abstraktnih zakonih. Prav zaradi te raznolikosti in razvojne samostojnosti je zanimivo primerjati kako je vsak sistem posebej uredil ta institut. Slovensko pravo, za katero je torej značilna abstraktnost in celovitost, ureja področje nepremoženjske škode zgolj v nekaj členih, kateri pa poskušajo zaobseči čim širši spekter dejanskih stanj. Diametralno nasprotje je angleško pravo, ki namesto generalizacije obravnava celotno materijo precizno, z razmeroma minimalnimi odstopanji od predpostavljenega. V prvem delu diplomske naloge je tako predstavljena urejenost nepremoženjske škode v slovenskem pravnem sistemu, katere osebnostne pravice so zakonsko varovane in v kakšnem obsegu, kdo so upravičenci do prejema odškodnine ter način urejanja posameznih pravic. Vsebinsko podobno je v drugem delu predstavljana ureditev nepremoženjske škode v angleškem pravnem sistemu. Sledi sistemska primerjava in poudarek razlik, ter določene prednosti in slabosti obeh pravnih sistemov. V sklepu se dotaknemo tudi potencialnega razvoja odškodninskega prava, kot samostojnega pravnega področja, saj se z spremembo dinamike življenja spreminja tudi dinamika nepremoženjske škode. Razvoj tehnologije, komunikacij, kot tudi globalizacija, ter preoblikovanje družbene morale neposredno vpliva na pojmovanje škodnega dejanja in posledično predstavlja izziv legislatorjem urediti nova področja nepremoženjske škode.
Ključne besede: Primerjalno pravo, nepremoženjska škoda, duševna bolečine, smrt bližnjega, telesne bolečine, obrekovanje, strah, poseg v osebnostne pravice, bolečina, trpljenje.
Objavljeno: 28.11.2014; Ogledov: 963; Prenosov: 600
.pdf Celotno besedilo (601,16 KB)

7.
8.
OSEBNOSTNE PRAVICE V SVETOVNEM SPLETU
Nina Šadl, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava problematiko uveljavljanja sodnega varstva v primerih kršitev osebnostnih pravic z objavami na svetovnem spletu, predvsem kadar kršitelji želijo ostati anonimni. Informacijska revolucija, ki smo ji priča danes, je poleg tega, da je omogočila več sto milijonom ljudi, da zlahka in ob znatno nižjih stroških izmenjujejo mnenja, stvaritve, dokumente, prinesla s seboj tudi veliko nerešenih pravnih vprašanj, s katerimi se države različno spopadajo. Ugotovitve kažejo, da nas v prihodnosti čaka tehtanje med pravico do svobode izražanja in varstvom osebnostnih pravic, ki se preganjajo na zasebno tožbo, in o tem, ali je varovana pravica prizadeta v meri, ki opravičuje razkritje identitete domnevnega kršitelja. Posledično problem ureditve kazenskopravnega varstva osebnostnih pravic pripelje tudi do problema uveljavitve civilnopravnega varstva, kar pomeni, da oškodovanci na koncu ostanejo brez ustavno zagotovljenega sodnega varstva. Vprašanja možnosti sodnega pregona tistih, ki storijo kazniva dejanja zoper čast in dobro ime preko spletnih objav, so razmeroma nova, zato ni presenetljivo, da se pri urejanju teh vprašanj v zakonodaji še lovimo in iščemo ravnotežje med različnimi ustavnimi in človekovimi pravicami. V zadnjem poglavju diplomske naloge pa se dotaknem tudi vprašanja penalne odškodnine, in sicer se zavzemam za to, da je ograja meji svobode izražanja daleč, ko pa se postavi, naj bo dovolj visoka.
Ključne besede: pravica do časti in dobrega imena, problematika sodnega varstva, svetovni splet, osebnostne pravice, penalna odškodnina, pravica do zasebnosti, sodba ESČP v zadevi Delfi AS proti Estoniji, sodba ESČP v zadevi K. U. proti Finski, sodna praksa (Facebook in Twitter).
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 521; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (846,76 KB)

9.
Kolizija ustavnih pravic pri neupravičenem prisluškovanju, zvočnem in slikovnem snemanju
Kristjan Zahrastnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje ter neupravičeno slikovno snemanje sta kot kaznivi dejanji določena v Kazenskem zakoniku. Kaznivi dejanji predstavljata hkrati tudi kršitev ustavne pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic, vendar ne predstavljata kršitve v primeru, ko gre za varovanje v luči okoliščin konkretnega primera pomembnejše ustavne pravice. V takšnih primerih nastane kolizija sobivajočih ustavnih pravic, in sicer najpogosteje med pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico, ki zagotavlja varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic. Takšno nasprotje med ustavnima pravicama se ne presoja s pomočjo načela sorazmernosti, ampak z metodo razlage, ki se imenuje praktična konkordanca. Pravilo praktične konkordance, poenostavljeno rečeno s tehtanjem pomena pravic v okoliščinah konkretnega primera določi, kateri kolidirajoči pravici je dana prednost. Rezultat kolizije ustavnih pravic ima lahko za posledico, da je zaradi zasledovanja pravice do osebnega dostojanstva in varnosti ali katere druge ustavne pravice določeno prisluškovanje in zvočno snemanja ali slikovno snemanje upravičene narave. Splošni pojem kaznivega dejanja je v slovenskem kazenskem pravu zasnovan v treh stopnjah. Zaradi omenjenega se postavlja vprašanje, ali se kolizija ustavnih pravic, v skladu s katero je bilo snemanje osebe upravičeno, rešuje na ravni biti (prva stopnja) ali v okviru protipravnosti (druga stopnja). Kazensko pravo vsebuje tudi izjeme, ki dajejo podlago za uporabo zvočnega in slikovnega snemanja. Utemeljeno uporabo naprav za tovrstno snemanje med drugimi dovoljujejo ukrepi, poimenovani prikriti preiskovalni ukrepi, ki predstavljajo upravičljivo prisluškovanje, zvočno in slikovno snemanje ter posledično izjeme od kaznivih dejanj neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja ter neupravičenega slikovnega snemanja. Izpostavljena je posebnost elektronskega dokaza kot dokaznega sredstva, ki nakazuje, da je potrebno elektronski dokaz zaradi svojevrstnosti v določenih primerih obravnavati izven že poznanih oblik dokaznih sredstev. Ker lahko pride do razhajanj med standardi, ki so uveljavljeni v materialnem delu kazenskega prava, in med tistimi, ki oblikujejo kazensko procesno pravo, je opravljena primerjava med pravno dopustnostjo tehničnih posnetkov kot dokaznega sredstva in ravnanja, ki pomeni neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje ali neupravičeno slikovno snemanje. Izbrana je pomembnejša sodna praksa slovenskih sodišč z namenom dodatne razjasnitve kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja oziroma kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja ter z namenom orisa kolizije ustavnih pravic, povzročene s snemanjem posamezne osebe ali njenega ravnanja.
Ključne besede: Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje, neupravičeno slikovno snemanje, kolizija ustavnih pravic, praktična konkordanca, osebnostne pravice in svoboščine, elektronski dokazi, prikriti preiskovalni ukrepi.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 407; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (993,58 KB)

10.
Pravica zdravnika do terapevtskega privilegija
Breda Kolarič, 2018, diplomsko delo

Opis: Osebnostne pravice pripadajo človeku, vsakemu v enaki meri. Njihov namen je, da posameznika varujejo pred drugimi, četudi tem drugim ni povsem enak. Pravice, ki jih zagotavlja Zakon o pacientovih pravicah se nedvomno uvrščajo med osebnostne pravice. Zakon o pacientovih pravicah je odnos med zdravnikom in pacientom postavil na enakopravne temelje, dejansko je uzakonil partnerski odnos med njima. Pojasnilna dolžnost torej izhaja iz zakona in omogoča pacientu, da sodeluje v postopku svojega zdravljenja, da samostojno oblikuje svojo voljo in s tem svobodno in samostojno odloča o svojem zdravljenju. Zdravnik ima pravno in etično obveznost, da pacientu posreduje resnične in prave podatke o njegovem stanju, saj so le ti lahko podlaga za odločitev pacienta. Zakon o pacientovih pravicah pa je uzakonil tudi pravico zdravnika, da določena dejstva zamolči, kadar »zdravnik glede na okoliščine oceni, da bi mu takšno obvestilo povzročilo resno zdravstveno škodo, razen kadar pacient, ki je sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno korist, izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju popolnoma obveščen.” Govorimo o zdravnikovi pravici do terapevtskega privilegija oziroma obzirnem molku zdravnika. Vendar s tem, ko zdravnik pacientu odtegne določene podatke oziroma ga ne seznani o stanju bolezni, načinih in pričakovanih posledicah zdravljenja ali tudi o posledicah opustitve zdravljenja, pričakovanih posledicah posegov ali zdravil, mu odvzame možnost, da oblikuje svojo voljo in s tem, da se svobodno in samostojno odloča o svojem zdravljenju. S tem pa tudi posega v pacientovo zasebnost in njegovo človeško dostojanstvo, ne nazadnje pa je pravica do samoodločanja tudi ustavno zagotovljena pravica. Zdravnika s pravico do terapevtskega privilegija vrača v paternalistični odnos do pacienta, ko je bil le-ta samo object v postopku zdravljenja. Posega tudi v zaupen odnos med zdravnikom in pacientom, v odnos medsebojnega spoštovanja. Dejansko gre za situacijo, ki bi jo lahko opisali z besedami »ne laži, vendar tudi ne povej vse resnice«. To načenja zaupanje v zdravnika. Ne glede na to, da je razlog zdravnika dobronameren, pa lahko molk ali omejena razlaga pri pacientu povzroči več nelagodja in strahu, kot če bi poznal resnico. Odnos med zdravnikom in pacientom je odnos, ki mora temeljiti na zaupanju, ta pa lahko temelji samo na odkriti komunikaciji. Osnova za zaupanje ne morejo biti polresnice in zavajanje. Ustrezno poučen pacient ima boljšo možnost komunikacije s svojimi bližnjimi, v delovnem okolju in tudi več zaupanja v zdravnika in medicino na sploh. Pravica do uveljavitve terapevtskega privilegija je upravičena v primeru vnaprej izražene volje pacienta, da ne želi biti seznanjen s svojim zdravstvenim stanjem in v primeru pacientov z duševnimi motnjami. V vseh drugih primerih pa pravica do terapevtskega privilegija ne more biti ekskulpacijski razlog za neopravljeno ali slabo opravljeno pojasnilno dolžnost zdravnika.
Ključne besede: osebnostne pravice, terapevtski privilegij, pojasnilna dolžnost, resnica, pravičnost
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 141; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (243,84 KB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici