Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Osebni podatki so del človekove zasebnosti. Ob vstopu v zdravstveno socialno ustanovo se temu delu zasebnosti posameznik mora odpovedati. Prav zato je osrednja naloga vseh zaposlenih v zdravstveni negi in oskrbi skrbno ravnanje z osebnimi podatki in njihovo varovanje. Zdravstveni delavci se moramo zavedati, da ima vsak stanovalec pravico do zasebnosti in zaupnosti svojih zdravstvenih podatkov. Za izvedbo raziskave smo uporabili deskriptivno metodo empiričnega raziskovanja. Kot orodje smo uporabili anketni vprašalnik, ki je zajemal vprašanja s področja teoretičnega poznavanja mednarodne konvencije, zakonov, pravilnikov in kodeksov ter vprašanja s področja prakse glede upoštevanja varstva podatkov v delovnem okolju. Anketiranje je potekalo 10 dni v mesecu marcu 2022, vzorec pa je predstavljalo 118 zaposlenih v zdravstveno socialni organizaciji. Da ne bi prihajalo do kršitev varovanja osebnih podatkov, je potrebno usposobiti vse zaposlene v zdravstveno socialnih ustanovah, da bodo pri svojem delu pravilno obravnavali in uspešno varovali pridobljene osebne podatke.
Ključne besede: Splošna uredba EU o varstvu osebnih podatkov, osebni podatek, zdravstveni podatki, poklicna skrivnost
Objavljeno v DKUM: 14.10.2022; Ogledov: 614; Prenosov: 68
Celotno besedilo (1,23 MB)

Opis: Človekova zasebnost je nedotakljiva (35. člen Ustave RS). Osebni podatki so del zasebnosti posameznika, zato je tudi njim zagotovljeno najvišje pravno varstvo. Razvoj sodobnih tehnologij in nenehno kopičenje podatkov pomeni resno grožnjo varstvu osebnih podatkov, saj se da do njih relativno enostavno dostopati in jih uporabljati za različne, velikokrat škodljive namene. Zakonodajalec Evropske unije je zato sprejel novo uredbo na področju varstva osebnih podatkov, ki je v veljavi od 28. 5. 2018. Njen namen je povečati varstvo osebnih podatkov v digitalni družbi. Določbe uredbe zavezujejo tudi slovenske gospodarske družbe in podjetnike, ki morajo izvajati politiko zasebnosti, usklajeno z novimi pravili.
Ključne besede: politika zasebnosti, GDPR, osebni podatek, varstvo osebnih podatkov, podjetja
Objavljeno v DKUM: 13.12.2019; Ogledov: 1960; Prenosov: 198
Povezava na datoteko

Opis: Velik napredek informacijske tehnologije prinaša različne pasti na področju zasebnosti, na katere je potrebno biti pozoren in se na njih ustrezno odzivati. Zaradi tega je bila leta 2016 s strani Evropske unije sprejeta in objavljena Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je pričela veljati 25. 5. 2018. Ljudje veliko časa preživijo na delovnem mestu, zato je varstvo podatkov na delovnem mestu pomembno. Za vsako obdelavo osebnih podatkov mora delodajalec imeti zakonito pravno podlago. Nova Uredba 2016/679 določa šest pravnih podlag, med katerimi velja privolitev za najbolj razširjeno. Vendar se zaradi specifičnosti delovnega razmerja, delodajalec le stežka sklicuje na privolitev in le-ta prihaja v poštev zgolj izjemoma. Delodajalci morajo imeti drugo pravno podlago, pri čemer pa so vedno dolžni upoštevati načelo sorazmernosti in obdelujejo samo podatke, ki so nujno potrebni. Uredba 2016/679 vsebuje preventivne ukrepe, ki naj pripomorejo k temu, da se zmanjšajo tveganja za kršitve varstva osebnih podatkov. Eden izmed ukrepov je ocena učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov, pri kateri morajo delodajalci že vnaprej prepoznati in oceniti tveganja. Delodajalci v praksi tega ne smejo razumeti kot neko dodatno obremenitev, ker je le-ta določena v njihovo korist, da se izognejo kršitvam in morebitnim kaznim. Velika novost je prav tako imenovanje pooblaščene osebe za varstvo podatkov. Njena funkcija je, da pomaga, svetuje, nadzoruje in skrbi za podjetje, da posluje v skladu z zakoni in predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Kot smo ugotovili, pooblaščena oseba ni osebno odgovorna, da podjetje posluje v skladu z določbami o varstvu podatkov, ampak je dokazno breme na delodajalcu. Delodajalec ji mora zagotoviti ustrezna sredstva (čas, denar, prostore), da lahko nemoteno opravlja naloge. Uredba 2016/679 ni tipična uredba, ker državam članicam pušča širok prostor, ki ga morajo zapolniti z lastnimi rešitvami na področju varstva osebnih podatkov. Zaradi tega so imele države dve leti časa, da svojo zakonodajo prilagodijo evropskemu okvirju, vendar Slovenija tega do danes še ni storila. Značilnost uredb je, da se uporabljajo neposredno, kar pomeni, da se določbe Uredbe 2016/679 uporabljajo tudi pri nas, zato so jih podjetja dolžna upoštevati. V primerih, kjer so določbe Uredbe 2016/679 v nasprotju z ZVOP-1, to pomeni, da se v teh primerih ZVOP-1 ne sme uporabiti, ampak se uporabi navedena uredba. Glede določb, ki niso v nasprotju z Uredbo 2016/679, pa se ZVOP-1 do njegove razveljavitve in sprejetja ZVOP-2 še naprej uporablja. Navedeno ustvarja pravno negotovost, saj je potrebno v posameznem primeru konkretno primerjati oba pravna akta in v primeru kolizije uporabiti Uredbo 2016/679. To je še posebej težko v primerih, kjer nasprotja niso čisto jasna, in v primerih, ko so posamezne določbe Uredbe 2016/679 napisane na splošno. Do danes sta bila obravnavana dva osnutka Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). V osnutkih je opaziti še veliko napak in nedoslednosti, določena področja so zgolj prepisana iz Uredbe 2016/679. Prva država, ki je posodobila svojo nacionalno zakonodajo, je bila Nemčija. To je storila v predpisanem roku, vendar zaradi pomanjkanja časa določenih področij ni uredila izčrpno. Upamo lahko, da bo Slovenija čimprej prilagodila svojo zakonodajo in da bo nov ZVOP-2 dovolj izčrpno urejal to področje, kot se za področje varstva osebnih podatkov tudi pričakuje.
Ključne besede: Osebni podatek, pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, privolitev delavca, pooblaščena oseba za varstvo podatkov, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov, kršitev varstva osebnih podatkov
Objavljeno v DKUM: 22.01.2019; Ogledov: 1723; Prenosov: 280
Celotno besedilo (820,30 KB)

Opis: IP-naslov predstavlja ključen element pri uporabi storitev, ki jih ponuja internet. IP-naslov enolično označuje komunicirajočo napravo v omrežju, s tem pa cilj oziroma izvor podatkov, ki se prenašajo po omrežju. Posredno z IP-naslovom lahko določimo uporabnika naprave, kar indicira, da je IP-naslov tudi osebni podatek. Hkrati je tudi podatek o komunikaciji, tako imenovani prometni podatek, zato je predmet varovanja tako informacijske kot komunikacijske zasebnosti. Z vidika obeh omenjenih zasebnosti smo raziskovali, kakšno vlogo ima IP-naslov pri identifikaciji posameznika, zlasti v okoliščinah preiskovanja kaznivih dejanj, storjenih z uporabo spleta.
Ključne besede: IP-naslov, osebni podatek, prometni podatek, informacijska zasebnost, komunikacijska zasebnost
Objavljeno v DKUM: 19.10.2018; Ogledov: 1712; Prenosov: 208
Celotno besedilo (2,02 MB)

Opis: Novela Zakona o davčnem postopku, ki se je začela uporabljati s 1. januarjem 2013, je uvedla javno objavo seznama davčnih neplačnikov. V magistrski nalogi je predstavljena analiza primerjalno-pravne ureditve javne objave seznama davčnih dolžnikov in sodne prakse na tem področju. Javna objava podatkov o zavezancih za davek, ki so fizične osebe in ne opravljajo dejavnosti, pomeni poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov in pravico do enakega varstva pravic. Država je tako sprejela odločitev, da je potrebno javnemu interesu dati prednost pred posameznikom-davčnim neplačnikom, katerega podatki so bili prej varovani z davčno tajnostjo. Država želi z javno objavo podatkov o posameznih davčnih neplačnikih spodbuditi prostovoljno, pravilno in pravočasno plačilo davčnih obveznosti. Država bi lahko ravnala drugače in s svojim ukrepom manj invazivno posegla v zasebnost posameznika ter v pravico do enakega varstva pravic. Javna objava davčnih neplačnikov, ki davčni upravi več kot 90 dni dolgujejo najmanj 5000 evrov, ni nujen in primeren ukrep za dosego namenov, zaradi katerih je bil sprejet, poseg v pravico posameznikov do varstva osebnih podatkov pa tudi ni sorazmeren z (neobstoječimi) pozitivnimi učinki javne objave seznama davčnih dolžnikov. Zakonodajalec bi moral predpisati, da se javno lahko objavijo samo podatki o davčnih dolžnikih iz pravnomočnih odločb davčnega organa. O nameri javne objave podatkov davčnih dolžnikov in o podatkih, ki bodo javno objavljeni na spletnih straneh davčnega organa, bi moral biti davčni dolžnik predhodno tudi obveščen. V nalogi je predstavljena problematika objave osebnih podatkov o davčnih dolžnikih na svetovnem spletu tudi z vidika omejitve informacijske zasebnosti in možnosti posameznika, da izpodbija napačno objavljene podatke ali zahteva njihov umik. Sporna je tudi objava davčnih dolžnikov na seznamu davčnih neplačnikov v primeru odložene davčne izvršbe in v primeru podane vloge za obročno odplačilo dolga v največ treh obrokih, ki jo davčni organ v vseh primerih odobri. Glede na visok znesek skupnega davčnega dolga pa bi morala država narediti več za to, da je davčni sistem učinkovit, kar vključuje učinkovito pobiranje davkov in uspešnost davčnega organa pri izterjavi davka.
Ključne besede: osebni podatek, razkritje podatkov, seznam davčnih neplačnikov, davčna tajnost, človekove pravice
Objavljeno v DKUM: 18.10.2016; Ogledov: 1778; Prenosov: 144
Celotno besedilo (1,68 MB)