1. Lastninska pravica na nepremičnini in dosmrtna služnostna pravica stanovanjaNina Prošek, 2018, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga obravnava lastninsko pravico na nepremičnini kot temeljno stvarno pravico ter dosmrtno služnostno pravico stanovanja kot omejeno stvarno pravico.
V prvem delu diplomskega dela sem omenila posest, saj je kot institut pomembna pri razumevanju lastninske pravice ter na kratko opisala razlike med posestjo in lastninsko pravico. Kajti lastninska pravica in posest kot pojma nista enaka. V prvem odstavku 37. člena Stvarnopravnega zakonika je določeno, da je lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Medtem, ko je v prvem odstavku 24. členu posest definirana kot neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest).
V nadaljevanju pa sem se osredotočila na bistvo diplomskega dela, torej na lastninsko pravico in dosmrtno služnostno pravico stanovanja, ki pa jo bom podkrepila s zemljiškoknjižnim izpiskom iz zemljiške knjige (v nadaljevanju: e-ZK). V okviru dosmrtne služnostne pravice stanovanja bom omenila še njeno ustanovitev na podlagi kupno-prodajne pogodbe in vpis v e-ZK. Ključne besede: stvarno pravo, civilno pravo, posest, lastninska pravica, služnost, osebne služnosti, služnost stanovanja, zemljiška knjiga, pravica. Objavljeno v DKUM: 11.05.2018; Ogledov: 3244; Prenosov: 443
Celotno besedilo (2,11 MB) |
2. Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravuMaja Dukarić, 2018, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo z naslovom Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravu zajema opredelitev služnosti tako po slovenskem kot tudi po hrvaškem pravu in primerjavo le-teh. Služnosti predstavljajo klasični institut stvarnega prava, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Pravnemu subjektu služnosti zagotavljajo določeno oblast na stvari, ki je sicer v lastništvu drugega subjekta. Lastnika stvari služnost omejuje, zaradi česar pa le-ta ne more obstajati na lastni stvari. V hrvaškem in tudi v slovenskem stvarnem pravu poznano dve osnovni kategoriji služnosti, to sta stvarna ter osebna služnost. V slovenskem pravu so služnosti urejene v Stvarnopravnem zakoniku in sicer v členih od 210 do 248, v hrvaškem pravu pa so urejene v Zakonu o vlastništvu i drugim stvarnim pravima, v členih med 174 in 245. Pomembno je dejstvo, da se osebne in stvarne služnosti medsebojno pomembno razlikujejo, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Končna ugotovitev magistrskega dela pa je, da po slovenski kakor tudi po hrvaški zakonodaji, bistvenih razlik med služnostmi praktično ni. Ključne besede: služnosti, osebne služnosti, stvarne služnosti, služnosti v hrvaškem pravu, služnosti v slovenskem pravu Objavljeno v DKUM: 09.02.2018; Ogledov: 1651; Prenosov: 1129
Celotno besedilo (669,49 KB) |
3. VPIS PRAVIC V ZEMLJIŠKO KNJIGO S POUDARKOM NA VPISU SLUŽNOSTNE PRAVICEUrša Dragovan, 2015, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga obravnava vpis pravic v zemljiško knjigo, pri čemer je poudarek na vpisovanju služnostne pravice, kot ene izmed stvarnih pravic, ki se v skladu z zakonom vpisujejo v zemljiško knjigo.
Tako se najprej seznanimo s samo zemljiško knjigo, kot pravno evidenco in katastrom, kot dejansko evidenco o nepremičninah. Seznanimo se tudi z osnovnimi načeli zemljiškoknjižnega prava. Nadalje diplomska naloga obravnava glavne (vknjižba, predznamba in zaznamba) in pomožne (poočitev in plomba) vpise v zemljiško knjigo, preostale stvarne pravice, ki se lahko vpisujejo v zemljiško knjigo in sam način njihovega vpisovanja, kot tudi obligacijske pravice ter pravna dejstva, ki jih je skladno z zakonom mogoče vpisovati v zemljiško knjigo. Ta del diplomske naloge služi kot uvod v glavni del diplomskega dela, to je vpisovanju služnostne pravice v zemljiško knjigo.
Služnost je omejena stvarna pravica na tuji stvari. Služnosti v osnovi delimo na stvarne in osebne. Stvarna služnost vselej izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, to je gospodujoče in služeče nepremičnine. Tako je s stvarno služnostjo lahko obremenjena samo lastninska pravica na nepremičninah. Stvarna služnost se nikoli ne ustanovi v korist določene osebe, temveč se vpisuje v korist vsakokratnega imetnika gospodujoče nepremičnine. V kolikor bi to želeli, imamo na voljo institut neprave stvarne služnosti. Neprava stvarna služnost je po svoji vsebini stvarna služnost, a jo je mogoče ustanoviti v korist določene osebe. Stvarne služnosti se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo in sicer pri služeči nepremičnini. V kolikor bo zemljiškoknjižno sodišče vpis dovolilo, bo tudi po uradni dolžnosti odločilo o poočitvi obstoja služnosti pri gospodujoči nepremičnini. Pomembno je, da se vsebina služnosti, ki se ustanavlja, natančno opiše, saj sama vsebina stvarne služnosti z zakonom ni določena.
Osebne služnosti (užitek, raba in služnost stanovanja) se vselej ustanovijo v korist določene fizične ali prave osebe. Predmet osebnih služnosti so stvari ali pravice, ki dajejo koristi, pri čemer se užitek lahko ustanovi na nepremičninah, premičninah, premoženjskih pravicah ter tudi na potrošnih stvareh (nepravi užitek), predmet rabe so nepotrošne, kot tudi potrošne stvari, ki ne dajejo obresti in koristi (neprava služnost rabe), predmet služnosti stanovanja pa je lahko le nepremičnina. V zemljiško knjigo se osebne služnosti vpisujejo z vknjižbo pri služeči nepremičnini. Vpiše se vrsta pravice in njen imetnik. Opis vsebine ni potreben, saj izhaja iz zakona. V diplomskem delu je vsaka vrsta služnosti obravnavana ločeno. Navedeni so pravni temelji nastanka in prenehanja, kot tudi pogoji in sam vpis v zemljiško knjigo. Ključne besede: zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba, predznamba, zaznamba, poočitev, plomba, stvarna služnost, neprava stvarna služnost, osebne služnosti. Objavljeno v DKUM: 10.04.2015; Ogledov: 4417; Prenosov: 990
Celotno besedilo (804,17 KB) |
4. OSEBNE SLUŽNOSTI V TEORIJI IN SODNI PRAKSIJože Jagarinec, 2014, diplomsko delo Opis: Naloga obravnava institut osebnih služnosti v teoriji in sodni praksi. Ima dva ločena sklopa, najprej predstavi teorijo in nato sodno prakso sodišč RS.
Osebne služnosti v teoriji in sodni praksi so osrednja tema moje diplomske naloge. Realno predstavljajo zelo star pravni institut, ki ima svoje korenine v najstarejših pravih, zgodnjih pravih antike. Dodelan in skorajda dokončen razvoj in sijaj pa doživijo že v času Rimskega prava.
Vse osebne služnosti so, brez izjeme, stvarne pravice na tuji stvari.
Nastanek stvarnih služnosti je vezan na sodno odločbo ali na pravni posel. To dvoje je pravna podlaga osebnih služnosti.
Osebne služnosti se lahko ustanovijo na premičninah, nepremičninah in pravicah v odvisnosti od vrste služnosti. Osebne služnosti so časovno omejene stvarne pravice, katerih značilnost je neprenosljivost, ker so vezane na konkretno osebo.
Slovensko stvarno pravo pozna tri vrste osebnih služnosti, te so služnost stanovanja, raba in užitek. Vse te tri vrste se vpisujejo v zemljiško knjigo. Ključne besede: stvarno pravo, zemljiška knjiga, stvarne služnosti, osebne služnosti, stvarnopravni zakonik, užitek, raba, služnost stanovanja Objavljeno v DKUM: 06.08.2014; Ogledov: 1806; Prenosov: 279
Celotno besedilo (987,01 KB) |
5. PRAVNA UREDITEV SLUŽNOSTISandi Antolovič, 2013, diplomsko delo Opis: Služnosti predstavljajo klasičen institut stvarnega prava, ki pravnemu subjektu zagotavljajo določeno oblastvenost na stvari, ki je dejansko v lastništvu drugega subjekta. Lastnika stvari omejuje, zaradi česar služnost ne more obstajati na lastni stvari. Oblast nad stvarjo se v primeru služnostne pravice dejansko deli med lastnika stvari in služnostnega upravičenca. Služnosti delimo na dve osnovni kategoriji in sicer na osebne in stvarne služnosti, za obe pojavni obliki pa je bistveno to, da služnostni upravičenec lahko v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo in v tem obsegu lastnika stvari izključuje od izvrševanja njegovega lastniškega upravičenja.
Pravni institut služnosti se je pojavljal že daleč nazaj v zgodovini prava, do danes pa je dosegel že izredno visoko stopnjo razvoja. Pojem služnosti kot tak se skozi zgodovino do danes ni spreminjal, spreminjale pa so se njegove pojavne oblike, in sicer kot posledica razvoja družbenih odnosov, ki so ves čas vzpodbujali prilagajanje služnosti trenutnim razmeram. Posledično so novejše pravne ureditve instituta prinesle le njegovo bolj sistematično in natančnejšo ureditev.
V svojem diplomskem delu sem na začetku osvetlil sam pravni pojem instituta služnosti ter vire, ki ta institut urejajo. Osrednji del naloge je namenjen orisu splošnih značilnosti in načel, značilnih za ta institut, ter sistematičnemu prikazu obeh osnovnih vrst služnosti, z opredelitvijo pojmov, značilnosti, vrst in podvrst, razlikovanj ter stičnih točk obeh vrst služnosti. Zaključek svoje diplomske naloge pa sem posvetil posebnemu delu služnosti, t.i. nepravim služnostim, s poudarkom na služnostih v javno korist. Ključne besede: osebne služnosti, stvarne služnosti, Stvarnopravni zakonik, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist, Zakon o urejanju prostora Objavljeno v DKUM: 22.08.2013; Ogledov: 2865; Prenosov: 789
Celotno besedilo (575,75 KB) |
6. NEPRAVE STVARNE SLUŽNOSTIAnteja Lovrinović, 2011, diplomsko delo Opis: Neprave stvarne služnosti so novost našega stvarnega prava, urejene v 226. členu Stvarnopravnega zakonika, ki jih opredeljuje kot služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, vendar se ustanovijo v korist določene osebe. Združujejo elemente tako stvarnih kot tudi osebnih služnosti. Subjekt upravičenja, je bodisi pravna ali fizična oseba. V primeru slednje je možna širša možnost uporabe nepravih stvarnih služnosti. Poseben primer nepravih stvarnih služnosti, so služnosti v javno korist, ki imajo izredno velik pomen na področju javnega prava. Zaradi potreb gradnje omrežij javne gospodarske infrastrukture, so pomemben faktor pri omejitvi lastninske pravice, bodisi na sporazumni ali na prisilni podlagi. V zvezi s služnostmi v javno korist je posebej pomembno vprašanja prenosa teh služnosti, saj v primeru spremembe upravljavca določenega infrastrukturnega omrežja, po veljavni splošni ureditvi v SPZ, služnost ugasne in jo je potrebno ustanoviti na novo. Tudi če ne gre za spremembo upravljavca služnost v skladu z določili o osebnih služnostih, ugasne po tridesetih letih, medtem ko so infrastrukturna omrežja dolgoročne narave in trajajo tudi več kot petdeset let. Ti problemi privedejo do stroškovnega bremena, zamudnega dela in predvsem nepotrebnih zapletov. Zato je treba to področje na novo celostno urediti z bolj natančnimi določbami v splošnih, kakor tudi v posebnih predpisih. V tej smeri sta šla že Zakon o elektronskih komunikacijah ter Energetski zakon, vendar te novitete še zdaleč niso dovolj. Potrebna je nova celostna ureditev v enotnem zakonu,saj bi to omogočilo najlažjo uporabo določil o nepravih stvarnih služnostih.Omejitev lastninske pravice v javno korist je ob upoštevanju načel mednarodnega prava možna le v določenih primerih ob izpolnjevanju določenih pogojev. Opravičilo omejitve je javni interes, ki mora biti izkazan, vendar pa se lahko omeji pravico le v obsegu, ki je potrebna za dosego javnega interesa. Gre za minimalni možen poseg, večji obseg posega predstavlja kršitev veljavnega prava in tudi možnost varstva po veljavnem pravu. Služnosti v javno korist so na splošno urejene v Zakonu o urejanju prostora ter še posebej v drugih posebnih predpisih, ki urejajo posamezno vrsto infrastrukture. Ključne besede: Omejitve lastninske pravice, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist, osebne služnosti, Stvarnopravni zakonik, prenos služnosti, prenehanje
služnosti v javno korist, Zakon o urejanju prostora, vpisovanje nepravih stvarnih služnosti v zemljiško knjigo. Objavljeno v DKUM: 22.11.2011; Ogledov: 12373; Prenosov: 1152
Celotno besedilo (527,17 KB) |
7. STVARNE IN OSEBNE SLUŽNOSTIJanja Podkrižnik, 2010, diplomsko delo Opis: Služnostno pravico lahko uvrstimo med tako imenovane "ljudske pravice", saj njeni zametki segajo daleč v zgodovino. Služnosti so klasičen institut stvarnega prava, ki dajejo enemu pravnemu subjektu upravičenja v razmerju do stvari, ki pripada drugemu subjektu. Za obe pojavni obliki služnosti, tako stvarne kot osebne je značilno, da lahko služnostni upravičenec v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo in v tem obsegu lastnika te stvari izključuje od izvrševanja lastniških upravičenj.
V diplomskem delu sem najprej umestila služnosti v pravni sistem ter osvetlila vire, ki so in še urejajo to materijo na našem območju. V nadaljevanju sem predstavila splošne značilnosti ter načela, ki opredeljujejo služnosti. Pomembno poglavje predstavljajo tudi možnosti oz. načini, ki so na voljo kadar pride do motenja izvrševanja služnosti. V samem jedru sem celovito predstavila obe vrsti služnosti, njune stične točke in razhajanja ter most med njima, ki se kaže v nepravi stvarni služnosti. Prav tako sem vključila sodno prakso. Za zaključek sem sestavila primer pogodbe o ustanovitvi služnosti ter primer konfesorne tožbe. Ključne besede: stvarne služnosti, osebne služnosti, Stvarnopravni zakonik, neprave stvarne služnosti, sodna praksa, meddržavne služnosti. Objavljeno v DKUM: 28.09.2010; Ogledov: 6031; Prenosov: 1480
Celotno besedilo (425,67 KB) |