| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Enkapsulacija hlapnih organskih spojin v nano/mikrokapsule iz biorazgradljivih in okolju prijaznih polimerov
Stipana Šandrić, 2020, magistrsko delo

Opis: Za izdelavo magistrske naloge na to temo smo se odločili zaradi porasta uporabe pesticidov v preteklih nekaj letih. Namen same naloge je bila priprava nano/mikrokapsul iz biorazgradljivih polimerov, ki služijo kot nosilci biopesticida citriodiol. V laboratoriju smo izvedli sintezo mezoporoznega amorfnega silicijevega dioksida (silike) in nadaljnjo funkcionalizacijo mezoporoznega amorfnega silicijevega dioksida z razvejanim polietileniminom, da bi dobili funkcionalne nano/mikrokapsule kot dostavni sistem pesticidov. V sintetizirane nano/mikrokapsule smo enkapsulirali biopesticid citriodiol. S pomočjo različnih analiznih meritev smo primerjali dobljene vzorce mezoporozne silike in mezoporozne silike s polietileniminom. Velikost pridobljenih kapsul smo določili s pomočjo določitve velikosti delcev, disperznega indeksa in zeta potenciala. Za določitev morfološkega izgleda kapsul in določanje poroznosti pa smo uporabili vrstično elektronsko mikroskopijo SEM in Brunauer-Emmet-Tellerovo BET metodo. Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo smo uporabili za pridobivanje spektrov vzorcev z namenom določitve elementarne sestave. Dokazali smo prisotnost citriodiola znotraj kapsule, ne pa na sami površini. Z metodo plinske kromatografije smo določili hlapnost citriodiola v (mg/L) v zadanem časovnem intervalu (min). Dobljeni rezultati in spoznanja tekom izdelave magistrske naloge lahko služijo kot model za enkapsulacijo komercialno zelo uporabljenega pesticida, imenovanega klomazon.
Ključne besede: citriodiol, enkapsulacija, mezoporozna silika, nano/mikrokapsule, hlapne organske spojine, polietilenimin
Objavljeno: 02.07.2020; Ogledov: 533; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (2,52 MB)

2.
Priprava okolju prijaznih mikrokapsul za kontrolirano sproščanje hlapnih organskih spojin
Ana Ambrož, 2018, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bil priprava okolju prijaznih etil celuloznih mikrokapsul s citriodiolom, ki bodo omogočale kontrolirano sproščanje izbrane organske snovi v okolico. Sintetizirali smo jih s homogeniziranjem organske in vodne faze. Ugotovili smo, da so bile mikrokapsule, ki so nastale ob mešanju s homogenizatorjem, bolj enakomernih velikosti kot tiste, mešane z magnetnim mešalom. Nastale mikrokapsule smo okarakterizirali z določitvijo polidisperznega indeksa, velikosti nastalih delcev in zeta potenciala. Ugotovljena je bila odvisnost velikosti nastalih mikrokapsul od načina mešanja, pri dodajanju organske faze k vodni fazi. Sproščanje citriodiola iz mikrokapsul smo merili z UV/VIS spektroskopijo, pri čemer smo spremljali časovno spreminjanje absorbance pri določeni valovni dolžini. Vrednosti merjenih absorbanc se po eno mesečnem merjenju niso znatno spremenile, kar pripisujemo zanemarljivi količini sproščenega citriodiola. Z merjenjem FTIR spektra citriodiola, etil celuloze in nastalih mikrokapsul, smo ugotavljali prisotnost aktivne komponente na ovoju ali v notranjosti mikrokapsule. Zaradi ujemajočih FTIR spektrov etil celuloze in vzorca etil celuloznih mikrokapsul, smo potrdili prisotnost citriodiola v notranjosti mikrokapsul. Nahajanje citriodiola v jedru mikrokapsul, je bilo vidno tudi s konfokalnim mikroskopom.
Ključne besede: mikrokapsule, citriodiol, etil celuloza, UV/VIS spektroskopija, kontrolirano sproščanje, hlapne organske spojine
Objavljeno: 05.10.2018; Ogledov: 879; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (1,99 MB)

3.
Fotokatalitski filter na osnovi TiO2 za čiščenje zraka
Luka Romanić, 2018, magistrsko delo

Opis: Čiščenje zraka je vedno bolj bistvenega pomena, saj poskrbimo za zdravo bivalno okolje, ustreznost zakonodajnim zahtevam in nenazadnje znižanje družbenih stroškov. Lahkohlapne organske spojine (VOC) so prepoznane kot eno glavnih onesnažil zraka. Znaten vpliv imajo tudi na kakovost zraka v zaprtih prostorih. Dolgotrajna izpostavljenost tem toksičnim snovem, pa predstavlja tako grožnjo za zdravje ljudi, kot za ravnovesje ekosistemov. Fotokataliza je ena izmed številnih ukrepov za reševanje tega problema. Tekom naše študije smo preučili tri različne komercialno dostopne tipe fotokatalizatorja (CCA 100BS, CCR 200N in S5 300B) na osnovi titanovega dioksida (TiO2). Preučili smo lastnosti materialov, ki vplivajo na fotokatalitsko aktivnost TiO2 kot katalizatorja. Ker smo želeli pridobiti mehansko dovolj stabilne vzorce smo fotokatalizator imobilizirali na dva različna tipa nosilca. Na ploščice anodiziranega aluminija različnih hrapavosti in na keramično peno različne poroznosti. Kot vezivo smo uporabili peroksotitanovo kislino (PTK), v katero smo vmešali vsak tip fotokatalizatorja posebej, tako da smo dobili suspenzijo (UF TiO2 + PTK), različnih masnih koncentracij γ(TiO2) = 5, 10, 20 in 40 g/L. S potopitveno metodo smo nato oslojili nosilce. Fotokatalitska aktivnost tvorjene plasti (UF TiO2 + PTK) na substratih, je bila ocenjena na podlagi fotorazgradnje izopropanola in acetona, kot modelnih VOC pod UV/VIS svetlobo v pretočnem fotoreaktorju. Za primerjavo in potrditev fotokatalitske aktivnosti pripravljenih substratov, smo izvedli še elektrokemijsko analizo vzorcev anodiziranega aluminija, potopljenih v tri odstotni raztopini NaCl. To smo izvedli z merjenjem impedance v prisotnosti UV-svetlobe in brez UV-svetlobe, v različnih časovnih intervalih od 1, 3, 5, 7 do 10 ur. Z vrstičnim elektronskim mikroskopom smo analizirali morfologijo tvorjene plasti. Ugotovili smo, da je plast kompaktna in da se z višanjem koncentracije fotoatalizatorja viša fotokatalitska aktivnost substrata. Prav tako se z višanjem specifične površine substrata, viša tudi fotokatalitska učinkovitost. Preučevani materiali so izkazali primerno visoko fotokatalitsko učinkovitost in tako kažejo potencial kot filtri za čiščenje zraka.
Ključne besede: Titanov dioksid, TiO2, fotokataliza, lahkohlapne organske spojine, VOC, elektrokemijska impedančna spektroskopija, EIS, peroksotitanova kislina, PTK, meritev fotokatalitske aktivnosti.
Objavljeno: 13.09.2018; Ogledov: 1118; Prenosov: 164
.pdf Celotno besedilo (3,83 MB)

4.
Določanje in kemometrijska analiza organskih spojinadsorbiranih na prašne delce PM10
Alen Miuc, 2017, doktorska disertacija

Opis: Namen naše raziskave je bil določanje okolju nevarnih organskih spojin adsorbiranih na prašne delce PM10. Vzorce smo odvzeli v skladu s standardom SIST EN 12341:2014. Po gravimetrijskem določanju delcev PM10 smo vzorce uporabili še za določitev kemične sestave in preučitev pomembnih sezonskih razlik v sestavi organskih snovi, ki jih vsebujejo delci PM10. V ta namen smo razvili analizno metodo za določevanje organskih spojin v ekstraktih vzorcev prašnih delcev PM10 s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo. S pomočjo kemometrijskih metod smo določili pomembne sezonske in lokacijske razlike sestave organskih spojin v zraku nad Mariborom. Določali smo sestavo spojin, ki označujejo onesnaženost in ugotavljali, katere spojine so antropogenega izvora. Ugotavljali smo, kako se sestava razlikuje glede na letni čas in odvzemno mesto vzorčenja. PM10 je frakcija respirabilnih prašnih delcev s premerom 10 μm ali manj. Suspendirani delci v zraku so naravnega (gozd, cvetni prah, padavine, neurja, vegetacija, vulkanski pepel...) ali antropogenega izvora (emisije industrije, prometa, sežig fosilnih goriv, biomase, kmetijstvo). Glede na izvor delce razdelimo na primarne in sekundarne. Primarni delci se sproščajo v ozračje direktno. Velik del organskih aerosolov v atmosferi je mogoče pripisati sekundarnim organskim aerosolom (SOA), ki nastajajo pri oksidaciji hlapnih organskih spojin (VOC) z atmosferskimi oksidanti kot so O3, OH• radikali in NO3• radikali. Fotokemični procesi vplivajo na kemično sestavo organskih spojin in njihove fizikalno-kemijske lastnosti kot so hlapnost, higroskopičnost ali kondenzacijsko aktivnost SOA spojin. Zakonsko predpisana 24-urna mejna koncentracija za delce PM10 je 50 μg/m3. Preseganja dnevnih mejnih vrednosti PM10 so praviloma v zimskem letnem času. Povišana raven delcev PM10 je predvsem posledica lokalnih izpustov. Dve tretjini vseh izpustov delcev PM10 v Sloveniji je posledica kurjenja lesa gospodinjstev. Raziskovalno delo zaznave in določanja spojin organskih onesnaževal vključuje 120 standardno odvzetih vzorcev prašnih delcev (standard SIST EN 12341:2014) z uporabo nizko volumskega vzorčevalnika, ter analitsko določevanje s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo (GC/MS). Za določanje polarnih organskih spojin smo uporabili sililiranje kot kemijsko tehniko derivatizacije. Nabor organskih spojin v ekstraktih prašnih delcev PM10 vključuje maščobne kisline, n- in izo-alkane, ftalatne estre, siloksane, sterole, sladkorje, sladkorne alkohole, dikarboksilne kisline, spojine razgradnje lignina in lesnih smol, policiklične organske ogljikovodike, organske dušikove spojine ter produkte sekundarne oksidacije monoterpenskih spojin. S pomočjo kemijske karakterizacije smo določili sezonske in lokacijske razlike merilnih mest. Za proučevanje smo uporabili kemometrijske metode kot so korelacijska analiza, metoda glavnih osi, hierarhično razvrščanje, analiza variance (ANOVA). V toplejših letnih časih prevladujejo na prašnih delcih adsorbirane biogene spojine nad antropogenimi spojinami. Pozimi prevladujejo antropogene organske spojine. Najbolj reprezentativne spojine zimskih vzorcev zraka so: levoglukozan, manozan, spojine ftalatnih estrov, spojine razgradnje ligninov in palmitinska kislina. Poleti prevladujejo derivati sladkorjev in sladkornih alkoholov. Na razlike vzorcev glede na sestavo organskih spojin najbolj vplivajo spojine PAHov, 1,3,5-trifenilbenzen, pinonska kislina, DEHP, glicin, nonanojska kislina (C9:0), ter jabolčna kislina in adipinska kislina. V številnih vzorcih je bil prisoten razpotegnjen kromatografski vrh neločene kompleksne mešanice (NKM), ki se razlikuje glede na letni čas in sestavo. Izvor NKM pozimi pripisujemo kurjenju fosilnih goriv ter izpuhov motornih vozil, poleti pa fotooksidacijskim procesom monoterpenov. Do lokacijskih razlik v sestavi organskih spojin adsorbiranih na ekstraktih vzorcev PM10 prihaja zaradi različnih antropogenih in biogenih izpustov, obremenjenosti posamezne
Ključne besede: PM10, EN 12341, prašni delci, organske spojine, GC/MS.
Objavljeno: 08.11.2017; Ogledov: 992; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (5,69 MB)

5.
Procesni pogoji regeneracije zeolitnih adsorbentov
Emilijan Strgar, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo raziskovali vpliv procesnih pogojev, kot je temperatura in podtlak, na regeneracijo zeolitnih adsorbentov. V prvem delu smo izvajali adsorpcijo hlapnih organskih topil aceton, etanol in toluen na granulirane zeolitne adsorbente ZAG 4A-KB, ZAG 13X, KÖSTROLITH 13XBF K, ZAG-MFI Silicalite in ZSM-5 Zeocat 400. Vsem aktiviranim zeolitnim vzorcem smo določali adsorpcijsko kapaciteto na osnovi statične adsorpcije. Vse nasičene zeolitne adsorbente smo v drugem delu regenerirali pri povišani temperaturi in znižanem tlaku. Regeneracijo nasičenih vzorcev smo izvajali v vakuumskem uparjalniku pri temperaturi 180 °C in 220 °C. Desorpcijo hlapnih organskih spojin smo izvajali pri tlakih 800 mbar, 600 mbar, 400 mbar, 200 mbar in 100 mbar absolutnega tlaka. Temperatura in tlak regeneracije sta bila tekom eksperimentov konstantna. Regeneracija vzorcev v vakuumskem uparjalniku je trajala 2 uri. Po končani regeneraciji na vakuumskem uparjalniku smo preostanek adsorbiranega topila desorbirali v električni komorni peči. Pridobljeni rezultati kažejo, da z višanjem temperature in nižanjem tlaka regeneracije povzročimo večjo desorpcijo hlapnih organskih spojin pri vseh zeolitnih adsorbentih. Opravili smo tudi termogravimetrične analize posameznih vzorcev in ugotovili, da desorbirana količina topil ni bila za vse vzorce enaka količini adsorbiranih. Določanje vsebnosti vode s Karl Fischerjevo metodo je pokazalo, da vzorec ZAG 4A-KB iz 96 % etanola v večji meri selektivno adsorbira vodo.
Ključne besede: zeolit, adsorbent, hlapne organske spojine, adsorpcija, desorpcija, regeneracija
Objavljeno: 23.02.2017; Ogledov: 1275; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (2,82 MB)

6.
UPORABA ADSORPCIJE ZA ODSTRANJEVANJE HLAPNIH ORGANSKIH SPOJIN IZ ODPADNIH PLINOV
Grega Ravljen, 2015, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo preučili proces adsorpcije hlapnih organskih snovi na porozni strukturi aktivnega oglja v pilotni napravi. Pregledali smo vrste organskih snovi, ki se pojavljajo v industrijskih odpadnih plinih. Eksperimentalni del magistrske naloge smo izvedli v podjetju ESOTECH d.d., kjer smo uporabili obstoječo pilotno napravo za odstranjevanje emisij hlapnih organskih spojin. Pilotno napravo smo pred testiranji nadgradili in s tem omogočili nadzorovan proces adsorpcije. Z analizo podjetij, ki so v skladu s t. i. IPPC direktivo zavezana k omejevanju emisij hlapnih organskih spojin v okolje, smo pridobili podatke o vrstah hlapnih organskih spojin, ki jih uporabljajo pri svojih procesih. Štiri izbrane vrste hlapnih organskih spojin smo opredelili kot tekoče adsorbate: aceton, etanol, etilacetat in metanol. Za plinaste adsorbate smo izbrali eten in propan. Proces adsorpcije smo izvajali na aktivnem oglju tipa Supersorbon K 40 pri volumskem pretoku skupnih zajetih plinov 20 m3/h. Z variacijo volumskega pretoka smo izvedli še adsorpcijo acetona in propana pri 120 m3/h in 220 m3/h. Kot rezultat smo podali diagrame nasičenja za vsak posamezen adsorbat, iz katerih je razviden čas preboja do mejnih vrednosti. Iz pridobljenih podatkov smo izračunali maso in delež posameznega adsorbata, ki se adsorbira na aktivno oglje. Iz rezultatov je bilo ugotovljeno, da ima aktivno oglje različno adsorpcijsko afiniteto do izbranih adsorbatov. Spoznali smo, da polarnost, velikost molekule in funkcionalne skupine v molekuli adsorbata vplivajo na delež vezanega adsorbata. Izmed izbranih vrst adsorbatov se je etilacetat v največji meri sposoben adsorbirati na izbran tip aktivnega oglja, najmanj pa eten.
Ključne besede: adsorpcija, aktivno oglje, adsorbat, hlapne organske spojine (HOS), odpadni plini
Objavljeno: 06.11.2015; Ogledov: 1511; Prenosov: 206
.pdf Celotno besedilo (2,56 MB)

7.
Večkriterijsko odločanje pri optimizaciji rekonstruiranega obrata za površinsko zaščito kovin
Ambrož Roter, 2013, magistrsko delo

Opis: V podjetjih kovinsko predelovalne industrije potekajo procesi površinske zaščite kovin, ki obremenjujejo okolje z emisijami hlapnih organskih spojin (HOS). V magistrski nalogi je predlagan pristop za večkriterijsko odločanje pri rekonstrukcijah procesov površinske zaščite z upoštevanjem različnih vidikov BAT tehnik, tj. tehnološkega, ekološkega, ekonomskega, kakovostnega in socialnega vidika. Podjetje, v katerem smo izvajali raziskavo, je v sklopu rekonstrukcije zamenjalo postopek razmaščevanja z uporabo topil s postopkom železo-fosfatiranja. V ta namen je bila zgrajena nova razmaščevalna komora in obstoječa predelana v komoro za konvekcijsko sušenje. Izvedena je bila zamenjava energenta (kurilno olje) z zemeljskim plinom vključno z instalacijo dodatnih cevovodov. Za rekonstruiran proces smo razvili mešano-celoštevilski linearni optimizacijski model, ki optimira porabo surovin, emisije HOS in celotne stroške ob pogoju, da zakonsko predpisana ciljna emisija HOS ni presežena. Optimiran rekonstruiran proces ima za 28 % nižje skupne stroške kot pred rekonstrukcijo in bistveno nižje emisije HOS od ciljnih. Neto sedanja vrednost naložbe je pozitivna in doba vračanja 1,4 leta. Kakovost končnih izdelkov je višja zaradi bistveno izboljšane korozijske obstojnosti.
Ključne besede: Površinska zaščita kovin, emisije, hlapne organske spojine, mešano-celoštevilsko linearno programiranje.
Objavljeno: 16.07.2013; Ogledov: 2044; Prenosov: 296
.pdf Celotno besedilo (4,17 MB)

8.
9.
Vpliv postopkov odstranjevanja hlapljivih organskih snovi na emisije pri proizvodnji izolacij
Katja Kompolšek, 2012, magistrsko delo

Opis: Izhodišča: Namen raziskave je bil najti najprimernejših postopek čiščenja hlapnih organskih spojin iz odpadnih plinov pri proizvodnji izolacij. Kvantitativno analizirati učinkovitost odstranjevanja hlapnih organskih spojin ter na osnovi inženirskih preračunov učinkovitosti čistilnih postopkov dobiti vhodne podatke. Le-te uporabiti kot podatek emisij v modelih razširjenja onesnaževal v ozračju ter raziskati vpliv proizvodnje na okolje in napovedati koncentracije hlapnih organskih spojin v okolici tovarne. Metoda dela: Za čiščenje hlapnih organskih spojin iz odpadnih plinov pri proizvodnji izolacij se je izkazala kot najprimernejša rešitev regenerativno termična oksidacija. Na podlagi izkustvenih podatkov iz člankov, pridobljenih z meritvami na realnih napravah, smo naredili izračune. Podano imamo izmerjeno koncentracijo celokupnega organskega ogljika (TOC) [mg/Nm3] in preračunano emisijo TOC [g/h] pred čiščenjem. Obe proučevani spremenljivki merimo v 3 meritvah, na osnovi 3 izmerjenih vrednosti za vsako spremenljivko izračunamo aritmetično sredino. Postopek čiščenja ima 95 do 99 % -ni učinek. Zanimalo nas je, kolika je pričakovana koncentracija TOC in emisija TOC po čiščenju. Za prikaz razširjanja onesnaževal smo uporabili dva modela. Med poenostavljenimi modeli smo uporabili Gaussov disperzijski model ISC-ISCST3 (EPA, 1995, 1995, Lakes Environmental 2006). Z namenom primerjave in kot dopolnilo smo k rezultatom Gaussovega modela za podroben vpogled širjenja onesnaževal med kompleksnimi modeli izbrali Lagrangeev paketni model CALPUFF, ki ga je razvila skupina znanstvenikov na področju ozračja (ASG - The Atmospheric Studies Group) in ga je sprejela Ameriška agencija za varstvo okolja (U.S. Environmental Protection Agency, U.S. EPA). Meteorološke podatke za oba disperzijska modela smo pridobili od Agencije Republike Slovenije za okolje. Rezultati: Na 6 x 6 kilometrov velikem območju z realno topografijo reliefa smo modelirali razširjanje odpadnih plinov. Modeliranje disperzije smo izvedli za tri iteracije. Prva iteracija je obstoječe stanje pred obnovo, druga iteracija je s 95 % -nim učinkom čiščenja dimnih plinov ter tretja iteracija z 99 % -nim učinkom čiščenja dimnih plinov. Emisije TOC za prvo iteracijo za posamezne izpuste se gibljejo od 0,0093 g/s do 0,3877 g/s, emisije TOC za drugo iteracijo od 0,00046 g/s do 0,095 g/s, emisije TOC za tretjo iteracijo pa od 0,00008 g/s do 0,095 g/s. Vir onesnaženja je industrija (proizvodnja izolacij), gre za t.i. točkast izvor onesnaževanja. V modelu AERMOD smo uporabili tri leta urnih meteoroloških podatkov. Izključno z namenom primerjave in kot dopolnilo k tem rezultatom pa smo za AERMOD in CALPUFF model zbrali še za štiri mesece meteoroloških podatkov. Iz rože vetrov razberemo dominantne smeri vetra. Rezultati obeh modelov kažejo, da se onesnaževalo razširja v dominantni smeri vetra. Sklep: Modeliranje onesnaževal v zraku daje odgovore na vzroke in mehanizme onesnaževanja, predvsem pa odgovor na prostorsko in časovno razporeditev onesnaženja. Dandanes so zaradi svoje preprostosti in cenovne dostopnosti najpogostejši disperzijski modeli tako imenovani Gaussovi modeli. V ozadju teh modelov je veliko poenostavitev in predpostavk v obliki in obnašanju oblaka onesnaževala. Kljub vsemu pa ti modeli dajejo uporabne in fizikalno upravičene rezultate. Dobro dopolnilo k rezultatom Gaussovega modela pa so za podroben vpogled v dogajanje širjenja onesnaževal v ozračju t.i. kompleksni modeli (npr. Lagrangeev disperzijski model). Le-te je smiselno uporabiti, ko se meteorološki parametri spreminjajo v območju, ki ga simuliramo, ter kadar so izvor in mesta, kjer nas koncentracija zanima, postavljeni v zelo razgibanem terenu. Pa tudi takrat, ko imamo daljša obdobja brezvetrja. Slovenija zahteva zaradi svoje geomorfologije uporabo najboljših modelov za spremljanje onesnaženja. Vemo pa, da tudi najboljši modeli ne morajo točno napovedati koncentracije na določenem mestu. Natančnost modela omejujejo na eni str
Ključne besede: proizvodnja izolacij, hlapne organske spojine, kakovost zraka, odstranjevanje plinastih nečistoč iz odpadnih plinov, disperzijski model
Objavljeno: 27.07.2012; Ogledov: 2074; Prenosov: 102
URL Povezava na celotno besedilo

10.
DOLOČANJE IZBRANIH HLAPNIH ORGANSKIH SPOJIN S PLINSKO KROMATOGRAFIJO IN MASNO SPEKTROMETRIJO (HS-SPME/GC-MS) S TEHNIKO NADPROSTORA IN MIKROEKSTRAKCIJO NA TRDNI FAZI
Igor Zatler, 2012, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je določiti izbrane hlapne organske spojine v pitni vodi. Pri določevanju smo uporabili tehniko HS-SPME/GC-MS za spojine z nizkim pragom vonjanja (geozmin, 2-MIB, IPMP, IBMP in TCA) na nanogramskem koncentracijskem nivoju od 2 ng/L do 40 ng/L in polarne hlapne organske spojine (MTBE, 1,4-dioksan, epiklorohidrin, 1,3-dioksolan in 2-metil-1,3-dioksolan) na mikrogramskem koncentracijskem nivoju od 0,2 μg/L do 4 μg/L. Pri pripravi vzorcev smo uporabljali HS-stekleničke s teflonskim tesnilom, v katere smo dodajali vzorce vode in NaCl. Rezultate vsebnosti izbranih hlapnih organskih spojin smo statistično ovrednotili glede na zahteve razvoja metode (linearnost, ponovljivost, meja določljivosti-LOQ, učinkovitost ekstrakcije, vpliv temperaturne pri ekstrakciji in vpliv dodanega NaCl). Rezultati so pokazali, da je analizna metoda uporabna za določanje izbranih hlapnih spojin v pitni vodi, saj so bili rezultati ponovljivi in znotraj predpisanega kriterija, razen epiklorhidrina, pri katerem mejo določljivosti nismo mogli določiti.
Ključne besede: hlapne organske spojine, plinska kromatografija z masno spektrometrijo, tehnika nadprostora, mikroekstrakcija na trdni fazi, voda
Objavljeno: 24.05.2012; Ogledov: 2431; Prenosov: 381
.pdf Celotno besedilo (2,43 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici