| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
PROBLEMATIKA UPORABE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV NA PODROČJU ODKRIVANJA IN DOKAZOVANJA ORGANIZIRANEGA KRIMINALA
Andrej Kolbl, 2010, diplomsko delo

Opis: Razvoj organizirane kriminalitete sovpada z razvojem sodobne družbe. Organi pregona, katerih naloga je, preprečevanje in zatiranje tudi organiziranega kriminala, se vse pogosteje srečujejo s specifičnimi težavami pri odkrivanju storilcev kaznivih dejanj in pri samem zaznavanju teh dejanj. Medtem, ko so klasične oblike preiskovalnih postopkov v veliki meri uspešno in ustrezno sredstvo za boj proti t.i. klasični kriminaliteti, pa predstavlja organiziran kriminal in nekatere vrste t.i. zločinov brez žrtev hud problem pri odkrivanju in toliko večji pri preiskovanju in zbiranju dokazov za uspešne postopke organov kazenskega pregona pred sodišči. Pri raziskavi kaznivih dejanj organizirane kriminalitete policija uporablja vedno več novih metod in sredstev, ki pomenijo odmik od klasičnih preiskovalnih tehnik. Pri izvajanju novih metod in sredstev se na drugi strani krčijo človekove pravice in temeljne svoboščine. S temi metodami država nenehno posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, katere so opredeljene v ustavi. Zaradi stopnje družbene nevarnosti, ki se pojavlja pri izvrševanjih kaznivih dejanj s strani posameznikov in organiziranih skupin, ki se nikakor ne morejo ali nočejo podrejati pozitivnim pravnim normam, je družba zainteresirana, da preganja in kaznuje storilce njej nevarnih dejanj. Ravno zaradi stopnje družbene nevarnosti pri določenih kaznivih dejanjih, je zakonodajalec privolil v omejevanje določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin v primerih, ko je potrebno raziskati kaznivo dejanje in prijeti storilce tovrstnega dejanja. V Republiki Sloveniji so prikrite preiskovalne ukrepe do sedaj urejali različni zakoni. Ti so se spreminjali skozi štiri obdobja od osamosvojitve Republike Slovenije dalje. V teh obdobjih so se prikriti preiskovalni ukrepi spreminjali in prilagajali potrebam družbe. V prihodnosti se bo to občutljivo področje zagotovo še spreminjalo in prilagajalo razvoju družbe in s tem posledično tudi razvoju organiziranega kriminala.
Ključne besede: človekove pravice in temeljne svoboščine, prikriti preiskovalni ukrepi, organiziran kriminal, kaznivo dejanje, preiskava.
Objavljeno: 29.03.2010; Ogledov: 2615; Prenosov: 495
.pdf Celotno besedilo (604,87 KB)

3.
POSEBNI ORGANI V BOJU ZOPER HUJŠE OBLIKE ORGANIZIRANEGA KRIMINALA
Sabrina Veseli, 2011, diplomsko delo

Opis: Preiskava in pregon hujših oblik organiziranega in gospodarskega kriminala zahtevata organizirano in specializirano delovanje posebnih organov znotraj policije, tožilstva in sodstva. Na področju tožilstva delujeta znotraj Vrhovnega državnega tožilstva Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala in Specializirani oddelek skupine za pregon organiziranega kriminala. Lansko leto je znotraj policije pričel delovati Nacionalni preiskovalni urad, trenutno pa je v ustanavljanju Specializirani oddelek kazenskih sodnikov. Pri specializaciji sodišč so se, za razliko od policije in tožilstva, pojavljali določeni pomisleki o njihovi dopustnosti, a se je izkazalo, da učinkovit boj zoper težje oblike kaznivih dejanj brez posebnih znanj in izkušenj sodnikov ni mogoč. Z namenom učinkovitega in usklajenega delovanja med navedenimi institucijami pa se v tem času pripravlja tudi sprememba zakonodaje.
Ključne besede: Specializacija, organiziran in gospodarski kriminal, Skupina tožilcev, Specializiran oddelek, NPU, specializacija sodnikov.
Objavljeno: 10.05.2011; Ogledov: 2127; Prenosov: 186
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

4.
Trgovanje z belim blagom v slovenski kazenski zakonodaji
Saša Car, 2012, diplomsko delo

Opis: Trgovina z ljudmi ima svoje zgodovinske, kulturne, sociološke, politične, psihološke in še marsikatere druge korenine in posledice. Začetke trgovine z ljudmi lahko iščemo v daljni preteklosti, ko so uvedli suženjstvo. Posledica trgovine z ljudmi je namreč razpolaganje z osebo, oziroma ravnanje z osebo, kot s predmetom z namenom izkoriščanja, kar dejansko pomeni, da je oseba v lasti nekoga in da mu je odvzeta svoboda. Med najbolj perečimi oblikami organiziranega kriminala, postaja v današnjem času prav trgovina z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki za namene spolnega izkoriščanja, prisilnega dela, suženjstva ter trgovine z organi. Trgovina z ljudmi je, iz leta v leto obsežnejša, saj je vsako leto ugrabljenih, ogoljufanih, prodanih in zavedenih več ljudi kot si lahko predstavljamo. Trgovina z ljudmi je svetovni pojav, ki dobiva vedno večje razsežnosti in pušča za seboj hude posledice za varnost, blaginjo in človekove pravice. V trgovino z ljudmi so najpogosteje zavedene ženske, v starosti od 15 do 30 let, narašča pa tudi število otrok in mladoletnic, ki postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Največkrat so to osebe z nizko izobrazbo, prihajajo iz družin s težavami ali iz okolja, kjer so zlorabljene zaradi česar vidijo ponudbo dobro plačanega dela v tujini kot beg v boljšo prihodnost. Pri tem se ponavadi izkaže, da je šlo le za lažne obljube in da se je žrtev pravzaprav znašla v pajkovi mreži trgovcev z ljudmi, iz katere je zelo težko ali praktično nemogoče zbežati. Če pa jim že uspe zbežati, je na drugi strani država, ki pogojuje pomoč žrtvi le v primeru, da se le-ta odloči za sodelovanje z organi pregona. Dejavnikov, ki ustvarjajo trgovino z ljudmi je veliko, predvsem so to globalizacija, ki je olajšala gibanje ljudi, kapitala in poslov prek državnih meja, gospodarske in politične spremembe znotraj posameznih držav, na mednarodni ravni pa so se zaostrile razlike med bogatimi in revnim slojem, visok profit v primerjavi z nizkim tveganjem. Natančnih podatkov o številu žrtev trgovine z ljudmi in trgovcih ni, predvsem zaradi neprimerne ali neobstoječe zakonodaje, ki bi služila kot podlaga za ustanovitev tovrstne baze podatkov. Prav tako pri tovrstnih vprašanjih ni usklajenosti med vladnimi in nevladnimi organizacijami. Velik delež k temu pa prispevajo tudi trgovci, ki z iznajdljivostjo vedno najdejo nove poti. Okvirni podatki kažejo na to, da je žrtev trgovine z ljudmi vsako leto na milijone in da so zaslužki trgovcev enormni. Ukrepe proti trgovanju z ljudmi najdemo v kazenski zakonodaji, nekatere države po so šle celo dlje in so, za namene preprečevanja trgovanja z ljudmi, sprejele posebne zakone, kar je zelo pohvalno, vendar pa je teh držav le peščica. Da lahko država zagotavlja pregon trgovcev z ljudmi je nujno sodelovanje vseh pristojnih, to je mednarodnih, vladnih in nevladnih organizacij, kot tudi policije in tožilstva. Zanimivo je tudi dejstvo, da kljub visoko predpisanim kaznim, v nekaterih državah tudi do 20 let zapora ali celo doživljenski zapor, dejansko pa, ko je prišlo do same obsodbe storilca, je bila kazen relativno nizka. Z diplomsko nalogo sem želela predvsem opozoriti na prisotnost tovrstne oblike organiziranega kriminala v Sloveniji in s tem vzbuditi večje zanimanje za preprečevanje nastale problematike.
Ključne besede: trgovina z ljudmi, suženjstvo, trgovina z organi, trgovci z ljudmi, žrtve, organiziran kriminal.
Objavljeno: 20.03.2012; Ogledov: 3160; Prenosov: 433
.pdf Celotno besedilo (934,37 KB)

5.
6.
DOMNEVA NEDOLŽNOSTI IN OBRNJENO DOKAZNO BREME
Nina Požar, 2012, diplomsko delo

Opis: Institut obrnjenega dokaznega bremena je eno izmed sredstev v boju zoper vse vrste organiziraga kriminala. Ta oblika kriminala prinaša velikanske zaslužke kriminalnim združbam in posameznikom. S tako pridobljenim premoženjem si večajo ekonomsko moč, ki jo tudi izrabljajo za uveljavljanje lastnih interesov v gospodarstvu in politiki. Tako postavljajo organe pregona v podrejeni položaj, zato le-ti iščejo vedno nove načine omejevanja tovrstne kriminalitete doma in tudi na mednarodni ravni. Vrsta mednarodnih aktov postavlja odvzem premoženjskih koristi storilcem kriminalnih dejanj v ospredje na načelni ravni, kot tudi na ravni konkretnih zahtev po uzakonitvi ustaljenih postopkov. Pri nas in tudi v drugih državah je znano, da se sojenje osebam za kazniva dejanja, ki prinašajo velike dobičke, ni prav dosti dotaknilo njihovega premoženja. Cilj instituta obrnjenega dokaznega bremena je, da osumljeni izgubi svoje premoženje, če ne more dokazati, da ga je pridobil na zakonit način in tudi poravnal obveznosti do države. Z institutom obrnjenega dokaznega bremena pa se posega v temeljna načela kazenskega postopka, predvsem v domnevo nedolžnosti, pravico do poštenega sojenja in načelo enakosti orožij. Domneva nedolžnosti je ena izmedtemeljnih načel kazenskega postopka, ki je v pravnem redu Republike Slovenije postavljen na raven ustavne pravice, vsebuje pa jo tudi Zakon o kazenskem postopku. Načelo domnevne nedolžnosti (presumpcija) je danes temelj vsakega civiliziranega pravosodja.
Ključne besede: Kljucne besede: obrnjeno dokazno breme, domneva nedolžnosti, kaznivo dejanje, organiziran kriminal, zaplemba, odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, enakost orožij.
Objavljeno: 01.08.2012; Ogledov: 4423; Prenosov: 577
.pdf Celotno besedilo (736,93 KB)

7.
PONAREDKI KOT ENA NAJPOGOSTEJŠIH KRŠITEV BLAGOVNIH IN STORITVENIH ZNAMK
Robert Klasinc, 2015, magistrsko delo

Opis: Ponarejanje predstavlja enega izmed večjih globalnih problemov. V dobi interneta se zdi, da so razsežnosti trga ponaredkov iz dneva v dan večje, ponarejevalcem pa se ponuja enostavna možnost distribucije ponarejenih izdelkov po celotnem tržišču. Razpon ponarejenih izdelkov je zelo širok in trendi kažejo, da se ponarejevalci ne omejujejo le na luksuzno blago, temveč vedno več izkoriščajo potrošniške dobrine, vključno z vsakdanjimi stvarmi, kot so otroška hrana, kozmetika, zdravila, rezervni deli za avtomobilsko in tudi letalsko industrijo. To predstavlja resno grožnjo za javno zdravje in varnost, saj ti ponarejeni proizvodi niso predmet varnostnih pregledov. Del krivde je tudi na račun potrošnikov, ki se ne zavedajo oziroma se ne želijo zavedati, da gre tako pri proizvodnji kot pri prodaji ponarejenih izdelkov za obliko organiziranega kriminala. Tako s proizvodnjo kot tudi z nakupom kršimo temeljne pravice intelektualne lastnine. Odgovorne službe, ki ščitijo pravice imetnikov blagovnih in storitvenih znamk, so velikokrat nemočne zaradi enormnih razsežnosti trga ponaredkov. Glavni vir ponaredkov predstavljajo predvsem države Vzhodne in Jugovzhodne Azije, med katerimi prednjači Kitajska. Vendar pa je treba poudariti, da zaradi enormnih dobičkov, ki se ustvarijo pri reprodukciji ponarejenih proizvodov, praktično nobena celina kot tudi ne država ni imuna na ponarejevalce. Veliko lahko naredijo podjetja sama s tem, ko zaščitijo svojo blagovno oziroma storitveno znamko. Na voljo imajo zaščito na treh ravneh, in sicer na nacionalni, evropski in mednarodni ravni. Izbira zaščite je odvisna od trga, na katerem posluje podjetje. Za večja podjetja, ki presežejo meje domačega tržišča, je vsekakor smiselno, da znamko registrirajo na evropski oziroma na mednarodni ravni. V raziskovalnem delu smo predstavili, kakšno vrednost predstavljajo tako blagovne kot tudi storitvene znamke njihovim lastnikom oziroma podjetjem. Prav tržna vrednost, ki jo določene znamke dosegajo na trgu, in svetovna razpoznavnost so med glavnimi dejavniki, zaradi katerih so priznane znamke velikokrat deležne ponarejanja. Posledice za podjetja so predvsem zmanjšanje vrednosti izdelkov in upad prihodkov, kar posledično pripelje do manjšega vlaganja v razvoj in investicije. Poudariti je treba, da ponarejanje ne prizadene samo podjetij, temveč celotno družbo. Veliko podjetij je primoranih odpuščati zaradi upada prodaje, kar lahko vodi do resnih socialnih posledic. Prav tako lahko uporaba ponarejenih proizvodov zaradi slabše kakovosti uporabljenih materialov resno ogrozi zdravje potrošnikov. Vse to so problemi, na katere večina potrošnikov ni pozorna, saj jih premami nizka cena. Veliko bolj kot sami potrošniki se problema zavedajo države, ki so zaradi nelegalne trgovine s ponarejenim blagom prikrajšane za davke. Na območju Evropske unije potekajo na vstopnih točkah, kot so pristanišča in letališča, različne akcije s strani carinskih organov, da bi preprečile vstop ponarejenemu blagu na trg. Kljub uspešnosti teh akcij, kar je razvidno iz poročil glede zaseženih količin ponarejenih proizvodov, se število ponarejenih izdelkov na trgih Evropske unije iz leta v leto povečuje, kar nakazuje na nemoč pristojnih organov v boju s ponaredki kot obliko organiziranega kriminala.
Ključne besede: blagovne znamke, storitvene znamke, ponarejanje, organiziran kriminal, intelektualna lastnina
Objavljeno: 23.12.2015; Ogledov: 675; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (1,63 MB)

8.
ODVZEM PREMOŽENJA NEZAKONITEGA IZVORA - PREGLED SLOVENSKE IN PRIMERJALNO-PRAVNE ZAKONODAJE
Uroš Kuhar, 2016, diplomsko delo

Opis: Institut obrnjenega dokaznega bremena se pojavlja kot učinkovito sredstvo države v boju zoper organiziran kriminal. Tovrstna kriminaliteta prinaša ogromne zaslužke posameznikom in kriminalnim združbam. Z nezakonito pridobljenim premoženjem si krepijo svojo ekonomsko moč, ki jo izrabljajo za uveljavljanje svojih lastnih interesov tako na gospodarskem kot političnem področju. Cilj instituta obrnjenega dokaznega bremena je, da osumljeni izgubi svoje premoženje, v kolikor ne uspe dokazati, da ga je pridobil na zakonit način in hkrati poravnal svoje obveznosti do države. Zavedati se moramo, da se z institutom obrnjenega dokaznega bremena posega v temeljna načela kazenskega postopka, predvsem v domnevo nedolžnosti, pravico do poštenega sojenja in načelo enakosti orožij. Najuspešnejša država, ki velja za primer dobre prakse, je Republika Irska. Od leta 1996 na podlagi zakona uspešno uporablja tovrstni inštitut in je hkrati uspešna v primerih, kjer so prisotne večje vrednosti ter posledično težje kršitve.
Ključne besede: kaznivo dejanje, odvzem premoženja, obrnjeno dokazno breme, organiziran kriminal, človekove pravice
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 542; Prenosov: 71
.pdf Celotno besedilo (866,61 KB)

9.
Skupne preiskovalne skupine v boju proti organiziranemu kriminalu
Patricija Ivnik, 2019, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo preučili skupne preiskovalne skupine, ki predstavljajo eno od posebnih preiskovalnih tehnik oziroma metod, ki jih organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj uporabljajo pri preiskovanju hujših kaznivih dejanj. Predstavili smo pravni okvir, ki ureja ustanovitev in delovanje teh skupin. Ugotavljali smo vlogo Europola, Eurojusta in urada OLAF pri ustanovitvi in delovanju skupnih preiskovalnih skupin. Preučili smo tudi praktične izkušnje držav pri uporabi tega preiskovalnega orodja. V nadaljevanju smo preučili značilnosti ter pojavne oblike kaznivih dejanj, ki jih lahko uvrščamo v organiziran kriminal. Ugotavljali smo mednarodne vidike teh kaznivih dejanj in smiselnost uporabe skupnih preiskovalnih skupin pri preiskovanju organiziranega kriminala. Z intervjujem smo ugotavljali omejitve teh skupin in razloge, da se ta metoda v praksi (pri nas) ne uporablja tako pogosto. Ugotovili smo, da ustanovitev skupne preiskovalne skupine ni podvržena striktnemu zakonodajnemu postopku in prav tako ne predstavlja tako velikega finančnega zalogaja, saj je možno financiranje. Razlog, da se skupne preiskovalne skupine morda ne uporabljajo tako pogosto, je najverjetneje, strah pred neznanim in občutek, da bi ustanovitev take skupine preiskavo otežila in ne olajšala. V prihodnosti tudi v Sloveniji pričakujemo porast uporabe teh skupin, saj se je v praski pokazalo, da so učinkovita preiskovalna metoda pri preiskovanju kaznivih dejanj z mednarodnim elementom.
Ključne besede: diplomske naloge, skupna preiskovalna skupina, organiziran kriminal, Evropska unija, Europol, Eurojust
Objavljeno: 01.08.2019; Ogledov: 45; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (1,07 MB)

Iskanje izvedeno v 0.27 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici