Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrski nalogi je obravnavana problematika mednarodnega dvojnega obdavčevanja dohodkov pravnih oseb skozi analizo ukrepov za izogibanje dvojnega obdavčevanja tako na nacionalni kot bilateralni ravni. Podana je analiza določb slovenskega korporacijskega zakona, ki so relevantne za preprečevanje dvojnega obdavčevanja rezidentov na podlagi svetovnega dohodka kot tudi nerezidentov za dohodke z virom v Sloveniji. Poseben poudarek je namenjen povezanim osebam, od analize različnih zakonskih opredelitev pojma povezanih oseb do analize določb zakona, ki obravnava obdavčitev povezanih oseb. Opravljena je primerjalna analiza treh mednarodnih sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki jih je sklenila Slovenija, in sicer z Nemčijo, Italijo in Srbijo. Sporazumi temeljijo na Vzorčni konvenciji OECD, ki skupaj s komentarjem predstavlja pomemben inštrument pri izogibanju dvojnega obdavčevanja. Primerjalno so analizirani sistemi obdavčitve pravnih oseb v izbranih državah s poudarkom na unilateralnih merilih za odpravo dvojnega obdavčevanja. Teoretične podlage in zakonske rešitve so podkrepljene s številnimi primeri, kar nalogi daje pomembno uporabno vrednost. Slovenija kot članica Evropske unije je podvržena pravnemu redu te skupnosti, zato so v nalogi analizirane nekatere sodbe Sodišča EU, ki obravnavajo problematiko dvojnega obdavčevanja.
Ključne besede: davek od dohodka pravnih oseb, dvojno obdavčevanje, Italija, Srbija, Nemčija, metoda odbitka, metoda oprostitve, davčni odtegljaj, Vzorčna konvencija OECD, načelo svetovnega dohodka, načelo vira
Objavljeno v DKUM: 15.09.2016; Ogledov: 2531; Prenosov: 302
Celotno besedilo (1,76 MB)

Opis: Poslovne banke se v zadnjem obdobju vse pogosteje soočajo s tematiko ocenjevanja vrednosti blagovnih znamk. Posamezna podjetja, ki imajo v lasti blagovno znamko, so zaradi potreb po pridobivanju dolžniškega kapitala pripravljena v zavarovanje (v zameno pridobitve bančnega kredita) ponuditi tudi lastno blagovno znamko. Ob tako zasnovanem poslu je pomembno opredeliti predvsem tržno vrednost blagovne znamke, ki je predmet zastave, in to predvsem, kadar vrednost blagovne znamke primerjamo s tržno vrednostjo lastniškega kapitala podjetja, ki je lastnik blagovne znamke. Zraven ocene vrednosti blagovne znamke je pogosto potrebno pristopiti k ugotovitvi ocenjene tržne vrednosti lastniškega kapitala podjetja. Še posebej v primerih, kadar gre za podjetja, ki niso uvrščena v reprezentativno borzno kotacijo. Pomembno je opredeliti predvsem korelacijo med vrednostjo blagovne znamke in vrednostjo podjetja, saj je vrednost podjetja med drugim povezana tudi z vrednostjo njegove blagovne znamke. V raziskovalnem delu smo pristopili k oceni tržne vrednosti podjetja, nato pa še k oceni tržne vrednosti njegove blagovne znamke. Ob tem smo pri obeh ocenah vrednosti uporabili na donosu zasnovan način, vendar znotraj slednjega različne metode ocenjevanja vrednosti. Opozorili smo na diferenciacije med metodami ocenjevanja vrednosti podjetij in metodami ocenjevanja vrednosti blagovnih znamk. Pri ocenjevanju vrednosti podjetja smo uporabili metodo diskontiranega denarnega toka, pri ocenjevanju vrednosti blagovne znamke pa metodo presežnega donosa in metodo oprostitve licenčnine. Na podlagi raziskovalne naloge smo ugotovili, da je lahko implicitno razmerje med vrednostjo blagovne znamke in vrednostjo lastniškega kapitala podjetja relativno visoko. Delež prispevka blagovne znamke k tržni kapitalizaciji podjetja lahko presega 50 % oz. povedano drugače, blagovna znamka lahko kreira več kot 50 % tržne kapitalizacije podjetja. Glede na naše ugotovitve je lahko blagovna znamka ključnega pomena pri (so)ustvarjanju tržne kapitalizacije podjetja. Tako pri ocenjevanju vrednosti blagovnih znamk kot pri ocenjevanju vrednosti podjetij se lahko uporabljajo vsi teoretični pristopi ocenjevanja vrednosti. Vendar smo v raziskovalnem delu prišli do dognanja, da je pri ocenjevanju vrednosti blagovnih znamk najprimernejši pristop na donosu zasnovan način. To potrjujejo številni ugledni profesorji in avtorji teoretičnih konceptov, kot tudi sama stroka ocenjevanja. Način tržnih primerjav je v praksi težko aplicirati. Pogosto gre za transakcije, ki obsegajo celoto določenega poslovnega premoženja, kar pa presega predmet v obliki blagovne znamke. V kolikor gre eksplicitno za transakcijo blagovne znamke, pa najpogosteje informacije o realiziranih transakcijah niso javno razpoložljive. Tudi nabavnovrednostni (stroškovni) način se v praksi smatra za manj uporabnega. Slednji se navezuje predvsem na zgodovinske podatke, element prihodnosti pa popolnoma izključuje. Prav tako je težko opredeliti vse poslovne stroške, ki so ključnega pomena pri ponovni ustvaritvi blagovne znamke. V raziskovalni nalogi smo prišli do ugotovitve, da sta nabavnovrednostni (stroškovni) način in način tržnih primerjav metodološka koncepta, ki ju je v praksi ocenjevanja težko konkretno aplicirati. Ključne besede: blagovna znamka, lastniški kapital blagovne znamke, mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, mednarodni standardi računovodskega poročanja, ocenjevanje vrednosti podjetja, metoda diskontiranega denarnega toka, ocenjevanje vrednosti blagovne znamke, nabavnovrednostni način, način tržnih primerjav, na donosu zasnovan način, metoda presežnega donosa, metoda oprostitve licenčnine, analiza makroekonomskega okolja, proučitev panoge, finančna analiza, projekcije poslovanja.
Ključne besede: blagovna znamka, lastniški kapital blagovne znamke, mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, mednarodni standardi računovodskega poročanja, ocenjevanje vrednosti podjetja, metoda diskontiranega denarnega toka, ocenjevanje vrednosti blagovne znamke, nabavnovrednostni način, način tržnih primerjav, na donosu zasnovan način, metoda presežnega donosa, metoda oprostitve licenčnine, analiza makroekonomskega okolja, proučitev panoge, finančna analiza, projekcije poslovanja.
Objavljeno v DKUM: 14.09.2016; Ogledov: 3027; Prenosov: 389
Celotno besedilo (2,32 MB)

Opis: Finančne storitve so izjemno pomemben del gospodarstva vsake države. Nujnosti obdavčitve le-teh se zaveda tudi Evropska Unija, zato je posredna obdavčitev finančnih storitev predmet številnih diskusij. Možnih rešitev je omejeno število, pri čemer se vsaka članica EU sama odloči, kakšno rešitev bo sprejela, znotraj pravnih okvirov EU. Predstavljene rešitve pa nimajo učinka samo na državni proračun, ampak lahko močno vplivajo na konkurenčnost finančnih ustanov. Zgolj ustrezanje evropskim zahtevam in pravilom tako ne pomeni zadovoljive rešitve, ampak je to le eden od pogojev za dobro rešitev. V Sloveniji to rešitev predstavlja Zakon o davku na finančne storitve, sprejet leta 2012. Ta sicer ustreza pogojem evropske Direktive o DDV, se pa zato odpirajo vprašanja ustreznosti zakona z vidika načela prepovedi dvojne obdavčitve ter vpliva na konkurenčnost finančnega sektorja. Slednji očitek davčna uprava zavrača. Vse to je pripeljalo do različnega tolmačenja zakonodaje s strani stroke ter davčne uprave na drugi strani, prav tako pa do neskladnosti med samimi pojasnili davčne uprave. Zaradi tega je bilo podanih več predlogov za odpravo pomanjkljivosti, ki pa niso bili upoštevani niti v fazi sprejemanja, niti v fazi spreminjanja zakona. Ker tudi upoštevanje teh ne bi odpravilo vseh očitanih pomanjkljivosti, terja ta tematika širšo obravnavo posredne obdavčitve finančnih storitev, vključno z oprostitvami, saj nekatere predstavljene rešitve ne zadevajo tega zakona. Za ustrezno rešitev je zato pri samem postopku sprejemanja zakona nujno upoštevanje davčne stroke ter primerjava predlagane rešitve z že sprejetimi rešitvami v drugih državah.
Ključne besede: finančne storitve, zavarovalne storitve, davek na finančne storitve, DDV, oprostitve, opcija za obdavčitev
Objavljeno v DKUM: 06.07.2015; Ogledov: 1449; Prenosov: 218
Celotno besedilo (777,89 KB)

Opis: Problematika obdavčitve finančnih storitev z davkom na dodano vrednost se odraža v težko določljivi vrednosti opravljenih finančnih storitev in posledično v davčni osnovi, od katere bi se lahko obračunaval in plačeval davek na dodano vrednost. Bančna transakcija sestoji iz treh pomembnih delov: glavnice, ki predstavlja prenos denarnih sredstev in ne sme biti obdavčena, čiste obrestne mere, ki prav tako ne sme biti obdavčena z davkom na porabo, saj predstavlja nadomestilo varčevalcem za odložitev porabe, in stroška posredništva, ki naj bi predstavljal davčno osnovo, saj gre za storitve, opravljene med varčevalcem in posojilojemalcem. Banka torej pridobi tako imenovano obrestno maržo, ki je razlika med prejetimi in danimi obrestmi ter predstavlja strošek posredovanja, ki ga je opravila banka. Bistven problem glede določitve vrednosti navedenega stroška je v tem, da je ta vključen v obrestnih merah, saj varčevalci prejmejo obresti, ki so nižje od čiste obrestne mere, posojilojemalci pa plačajo višjo mero obresti, kot je čista obrestna mera. Poleg navedenega osnovnega problema, ki je vodil v oprostitev plačila davka na dodano vrednost od finančnih storitev, je pomembno tudi dejstvo, da bi bil učinek obdavčitve finančnih storitev viden zgolj pri opravljanju teh storitev s strani bank in drugih finančnih organizacij v razmerju do končnih potrošnikov. Davčni zavezanci bi v primeru obdavčitve finančnih storitev imeli pravico do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost, ki je sedaj nimajo (razen v nekaterih državah, kjer je možna izbira opcije glede obdavčitve finančnih storitev). Pri tem se pojavljajo težave zaradi kršenja temeljnega načela nevtralnosti, prihaja pa tudi do višjih stroškov zaradi kaskadnosti skritega davka na dodano vrednost.
Ključne besede: finančne storitve, DDV, prave in neprave oprostitve, zakonodaja EU, sodbe sodišča EU, načelo nevtralnosti, kaskadnost DDV, metode za izračunavanje odbitnega deleža, primerjava obdavčitve finančnih storitev med državami EU, definicija finančnih storitev
Objavljeno v DKUM: 06.02.2014; Ogledov: 2374; Prenosov: 400
Celotno besedilo (303,23 KB)

Opis: V diplomskem delu je obravnavan dohodek iz delovnega razmerja, ki se obdavčuje z dohodnino. Bralcu sem želela podati celosten vpogled na obravnavano področje, zaradi česar ga skušam preko kratkega orisa zgodovinskega vidika in pojasnitve nekaterih splošnih pojmov pripeljati do ureditve kot jo narekuje veljavna zakonodaja. Tematiko obravnavam zlasti s stališča davčnega zavezanca, zato so poleg posameznih elementov ki vplivajo na obdavčitev, kot so olajšave, prispevki, akontacija itd., predstavljene še nekatere dodatne kategorije- konkretni izračuni, zakonodajna ureditev in primerjava višine osebnega dohodka v Avstriji ter dvojna obdavčitev.
Ključne besede: dohodnina, rezident (nerezident), dohodek iz zaposlitve, oprostitve, olajšave, davčna osnova, davčna stopnja, akontacija dohodnine, prispevki, dvojna obdavčitev
Objavljeno v DKUM: 16.04.2013; Ogledov: 3503; Prenosov: 312
Celotno besedilo (937,74 KB)