| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Dedne pogodbe grofov Celjskih
Lea Pogačnik, 2019, diplomsko delo

Opis: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Ključne besede: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 745; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (944,76 KB)

2.
RAZDEDINJENJE NUJNEGA DEDIČA - ANALIZA SODOBNE SODNE PRAKSE
Lea Pungartnik, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je obravnavano področje dednega prava, natančneje institut razdedinjenja nujnega dediča. Da bi nam bile stvari bolj jasne, smo na začetku predstavili osnovne pojme v zvezi z dedovanjem. Opisali smo razlike med zakonitim in oporočnim dedovanjem, našteli dedne rede in osebe, ki jim Zakon o dedovanju daje pravico do dedovanja po nekem zapustniku. Navedli smo rešitev, ko nekdo, ki mu po samem zakonu dediščina pripada, ostane brez naklonitve. To je institut nujnega dedovanja. Ker pa se včasih zgodi, da so odnosi med zapustnikom in njegovimi zakonitimi dediči, za časa njegovega življenja tako slabi, da privedejo do pogostih prepirov, groženj, fizičnega nasilja ali celo do kaznivih dejanj proti zapustniku in njegovi družini, pa smo predstavili tudi institut razdedinjenja nujnega dediča. Ta je tudi osrednja tema diplomskega dela, zato smo mu namenili največ pozornosti in ga podrobneje preučili. Ugotovili smo, kako lahko do razdedinjenja sploh pride, iz katerih razlogov je razdedinjenje utemeljeno, kakšni so pogoji za njegovo veljavnost in kakšne so njegove posledice. Pogledali smo si razvoj in temelje omenjenega instituta v rimskem pravu in opazili, da se je tako kot celotno področje dednega prava, tudi ta razvijal iz leta v leto. Najprej je bila oporočna sposobnost zapustnika in s tem tudi možnost razdedinjenja dediča povsem neomejena, nato pa so se pogoji počasi zaostrovali. Za lažje razumevanje smo zapisali tudi kratko primerjavo med razdedinjenjem in dedno nevrednostjo, saj sta si ta dva instituta podobna in se v praksi mnogokrat zamenjujeta. Pri odvzemu ali zmanjšanju nujnega deleža, smo v sklopu potreb za diplomsko nalogo opisali tudi institut odvzema nujnega deleža v korist potomcev. Kot primerjavo smo pogledali tudi, kako je institut razdedinjenja obravnavan v drugih državah, pri čemer smo se osredotočili samo na Srbijo in Hrvaško. Srbska literatura nam je predstavljala nekaj težav, ker je vsa zapisana v cirilici, hrvaška literatura pa zato, ker je v Sloveniji ni veliko. Kljub vsemu smo našli nekaj knjig, iz katerih smo lahko razbrali, da je v teh državah preučevani institut podobno urejen kot pri nas. Da bi si lažje predstavljali, kako je z razdedinjenjem v praksi, smo preučili tudi nam dostopno sodno prakso s tega področja. Videli smo, da razdedinjenja v praksi ne prihaja prav pogosto in da so postopki za njegovo ugotovitev precej dolgotrajni. Morda je ravno to razlog, da se oporočitelji zanj ne odločijo velikokrat. Na koncu smo opisali še dva povsem življenjska primera in skušali ugotoviti, kako bi o njih odločilo sodišče, glede na preučeno teorijo in sodno prakso. V diplomskem delu smo tako želeli predstaviti možnost, ko se zapustnik iz nekih svojih razlogov odloči kaznovati njegovega zakonitega dediča. Ugotovili smo, da možnost za to sicer obstaja, a jo je v praksi zelo težko doseči. Lahko bi rekli, da je zakon v teh primerih bolj na strani dedičev in jih ščiti, četudi so v življenju delali napake, ki jim jih zapustnik ne more oprostiti.
Ključne besede: Dedno pravo, dedovanje, zakonito dedovanje, oporočno dedovanje, nujno dedovanje, razdedinjenje.
Objavljeno: 17.05.2016; Ogledov: 2533; Prenosov: 438
.pdf Celotno besedilo (636,35 KB)

3.
NALOGE IN PRISTOJNOSTI IZVRŠITELJA OPOROKE
Ksenija Šalamon, 2014, diplomsko delo

Opis: Dedno pravo je zasebno pravo, ki ureja prenos premoženja ene osebe na drugo osebo ob njeni smrti. Do dedovanja lahko pride na podlagi oporoke, ko zapustnik zapiše izjavo svoje poslednje volje in določi, kdo naj deduje njegovo premoženje. Če zapustnik ne sestavi oporoke, pride do dedovanja na podlagi zakona. V tem primeru upravičence za dedovanje določa zakon. Pri tem velja pravilo, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem. Prednost se torej daje oporočiteljevi poslednji izjavi volje. Oporoka je enostranski pravni akt oporočitelja, s katerim izjavlja, komu zapušča svoje premoženje. Oporoko je strogo osebni posel, oporočitelj pa jo lahko kdajkoli prekliče. V Zakonu o dedovanju so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da je oporoka veljavna. Ti pogoji so oporočna sposobnost, svobodna oporočiteljeva volja brez napak volje, zahteva obličnosti. Obligacijski zakonik kot splošno predpostavko za veljavnost določa še pogoj možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke in dopustnost podlage oporočnega razpolaganja. Zapustnik lahko v oporoki določi izvršitelja oporoke, kateremu zaupa določene naloge, ki jih ta naj izvrši po njegovi smrti. Izvršitelj oporoke funkcije ni dolžan sprejeti. Če mu oporočitelj ne določi nalog, določi pa izvršitelja oporoke, naloge določa zakon. Te naloge so, da mora skrbeti za zapuščino, da mora upravljati zapuščino, da mora poskrbeti, da se poravnajo zapustnikovi dolgovi, izpolnijo volila in nalogi (bremena) in da nasploh skrbi, da se oporoka izvrši tako, kot je oporočitelj hotel. Glede dedovanja kmetijskih gospodarstev velja posebnost. Oporočitelj je omejen pri določitvi dediča. Dva dediča lahko določi le, če dedujeta zakonca ali pa starši in potomec.
Ključne besede: oporočno dedovanje, oporoka, oporočitelj, izvršitelj oporoke, sodna praksa, dedovanje kmetijskih gospodarstev.
Objavljeno: 02.12.2014; Ogledov: 2197; Prenosov: 341
.pdf Celotno besedilo (676,59 KB)

4.
OPOROČNO DEDOVANJE IN NOTARSKA OPOROKA
Maja Horvat, 2013, diplomsko delo

Opis: Področje dednega prava je precej kompleksna kategorija prava, saj v svojem bistvu vključuje več elementov in ravni človekovega življenja in nenazadnje tudi smrti, s katero je dedovanje neposredno povezano. Dejstvo je, da brez nastopa smrti o institutu dedovanja ne moremo govoriti. Precejšnjega pomena pa je ureditev dednih zadev pred smrtjo in posledice, ki jih ta za dediče prinaša. Namreč, ob nastopu smrti in dedovanja, se za dediče začne stresno obdobje, katerega velikokrat še bolj zaostrijo premoženjske zadeve, ki pred smrtjo niso bile urejene. Prav zaradi tega je ključnega pomena, da se premoženjska razmerja, kadar je to mogoče, uredijo pred smrtjo. Če zapustnik nima posebnih želja in zahtevkov glede premoženja in kadar so odnosi z dediči urejeni do te mere, da po smrti ni pričakovati sporov, ni potrebe da zapustnik prehod zapuščine posebej ureja. Dediči bodo v tem primeru namreč dedovali po zakonu in načeloma ne bo okrog tega nobenega večjega problema. Kadar pa si zapustnik želi urediti premoženjska razmerja drugače kot določa zakon, so mu na voljo dednopravne pogodbe ali oporoka. Oporoka je, kljub temu da je precej star institut dednega prava, še zmeraj najbolj fleksibilna in subjektivna oblika razpolage s premoženjem. Dejstvo pa je, da laik ne bo zmeraj poznal obličnostnih zahtev, ki jim oporoka mora zadostiti, poleg tega lahko nastopijo tudi problemi s hrambo oporoke. Prav zaradi tega je izrednega pomena notarska oporoka, ki jo ureja Zakon o notariatu. Ker gre za osebo javnega zaupanja in ker mora delovati po zakonskih okvirih, bo notar pravi naslov za strokovno napravo ali prevzem oporoke v hrambo. Oporočitelj bo svojo lastnoročno oporoko notarju izročil in ta jo bo hranil v svojem arhivu. Lahko pa oporočitelj notarju svojo poslednjo voljo izjavi, ta jo zapiše v notarskem zapisu in shrani v arhiv oporok. V obeh primerih bo oporoka zadostila obličnostnim zahtevam zakona, sodelovanje notarja pa bo oporočitelju omogočilo, da razjasni morebitna vprašanja oziroma pridobi mnenje strokovnjaka ter si tako zagotovi, da bo njegova poslednja volja ustrezala njegovi pravi in resnični volji brez morebitnih razhajanj med voljo in izjavo.
Ključne besede: Ključne besede: oporoka, dedovanje, dedič, zapustnik, notar, oporočno dedovanje.
Objavljeno: 10.10.2013; Ogledov: 3201; Prenosov: 523
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici