Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Z razvojem reproduktivnih tehnologij so se pojavile alternativne konfiguracije družine. Novi koncepti spreminjajo definicijo starševstva in zahtevajo odmik od ustaljenih izhodišč, ki datirajo če iz časa Rimskega cesarstva. Pravne domneve, ki so stoletja ostajale trdne, kot obzidje Koloseja, so padle pod težo novih reproduktivnih tehnologij. Že Heraklit iz Efeza je dejal: »edina konstanta v življenju so spremembe.« Tehnike asistirane reprodukcije so povzročile naraščanje števila posameznikov, ki so vključeni v proces prokreacije. Gre za darovalce in prejemnike spolnih celic, nadomestne matere in nenazadnje tudi otroke, ki so rojeni s pomočjo tehnologije. Obstoj družbe brez pravil ni mogoč in nastane šele takrat, ko je vzpostavljen ustrezen normativni okvir. Iz tega sledi, da je nujna sinergija med dosežki in možnostmi, ki jih ponuja medicina in pravom, ki naj zariše normativni okvir in poda odgovor v primeru nejasnosti in dilem.
Ključne besede: medicinsko pravo, neplodnost, reproduktivne tehnologije, oploditev z biomedicinsko pomočjo, darovanje spolnih celic, krioprezervacija spolnih celic in zarodkov, nadomestno materinstvo, osebna identiteta, pravica do poznavanja lastnega izvora.
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 101; Prenosov: 27
Celotno besedilo (2,12 MB)

Opis: Humana reprodukcija – razmnoževanje človeka – je proces, pri katerem združitev ženske in moške gamete omogoči razvoj novega organizma. Rodnost v Sloveniji pada, kot tudi v drugih razvijajočih deželah – pari imajo težave z neplodnostjo. Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) to pomeni nezmožnost imeti otroka. Par velja za neplodnega, če po dveh letih rednih spolnih odnosov brez kontracepcije ženska ni postala noseča in ni nobenega drugega razloga za neplodnost. V Sloveniji je neplodnih 10 do 15 odstotkov parov, zato je zdravljenje le-te pomemben del javnega zdravstva. Tako zaradi težav z zanositvijo poišče medicinsko pomoč vedno več parov (okoli 1000 na leto). V družbi se porajajo vprašanja, kako oziroma na kakšne načine se bo pomagalo ženskam in moškim pri zdravljenju neplodnosti, kdo bo upravičen do takšnega zdravljenja in kakšni pogoji bodo morali biti izpolnjeni. Pri tem ne gre samo za medicinski vidik – torej ali bodo v družbi dovoljeni kakšni drugi načini ali možnosti, da ženska postane mati. Še večje - moralno - vprašanje se poraja v primeru želje istospolnih partnerjev (predvsem moških), ko sploh ne gre za zdravljenje neplodnosti, gre zgolj za željo biti starš. Najbolj sprejemljiv način za to v vseh družbah še vedno velja posvojitev. Razvoj medicine in z njo povezane tehnologije pa omogoča večanje možnosti odprave težav. Kot najbolj skrajna oblika zdravljenja je bila opravljena prva umetna oploditev leta 1983. V Sloveniji to področje ureja Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ureja zdravstvene ukrepe, s katerimi se ženski in moškemu pomaga pri spočetju otroka in se jima tako omogoči uresničiti svobodo odločanja o rojstvih svojih otrok. Torej ima na podlagi določil vsakdo pravico do zdravljenja neplodnosti (ugotavlja se vzroke neplodnosti oziroma zmanjšane plodnosti in se odpravlja le-te, bodisi z zdravili ali s kirurškimi posegi, lahko tudi s strokovnim svetovanjem). Če pa ženska ne more zanositi niti z medicinsko pomočjo, je nadomestno materinstvo ena izmed možnosti, da ženska oziroma par zadovolji željo po starševstvu. Tako ima možnost dobiti otroka, ki ima vsaj genetske značilnosti očeta, kar v primerjavi s posvojitvijo nima. Institut nadomestnega materinstva pa se vse več uporablja kot izpolnitev želja po starševstvu pri istospolnih partnerjih (predvsem moških). Vprašanja, ki se pri tem pojavljajo: Kako priti do nadomestne matere?, Kakšni so stroški, povezani s tem?, Ali je možnost razdrtja dogovora o nadomestnem materinstvu po rojstvu otroka? V svetu obstajajo agencije, ki se ukvarjajo z zastopanjem nadomestnih mater in vzpostavljajo stike z zainteresiranimi pari (tudi istospolnimi).
Ključne besede: Neplodnost, oploditev z biomedicinsko pomočjo, nadomestno materinstvo, nadomestna mati, bodoča starša, istospolni pari, otrok.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1193; Prenosov: 164
Celotno besedilo (609,31 KB)

Opis: V diplomskem delu se ukvarjamo z vprašanjem, ali definiciji očetovstva in materinstva, ki izhajata iz rimskega prava, še odražata dejansko stanje v družbi. Obe domnevi sta zakoreninjeni v našem pravnem sistemu z rimskim načelom »mater semper certa est; pater est, quem nuptiae demonstrant«. Iz tega načela izhaja, da je materin mož oče njenega otroka ter da je mati otroka ženska, ki je otroka rodila. S pomembnimi znanstvenimi napredki na področju medicine, kot sta DNK analiza in biomedicinska pomoč pri oploditvi, sta tako zastavljeni pravni domnevi postali zastareli. Razvoj DNK analize v 80. letih prejšnjega stoletja postavlja domnevo očetovstva pod vprašaj. Od takrat se uporaba DNK testov očetovstva strmo povečuje, rezultati pa kažejo na znaten razkorak med domnevo očetovstva in dejanskim stanjem v družbi. Posebej problematično je dejstvo, da se domneva očetovstva razteza tudi na čas 300 dni po prenehanju zakonske zveze, neodvisno od razloga prenehanja zakonske zveze. Razen v primeru, če je zakonska zveza prenehala zaradi nenadne smrti moža, je malo verjetno, da je v primeru prenehanja zakonske zveze, ki je temeljila na svobodni volji vsaj enega izmed zakoncev (razveza), nekdanji mož matere tudi biološki oče otroka, rojenega v času 300 dni po prenehanju zakonske zveze. V tem primeru je domneva očetovstva vprašljiva. Večina tujih pravih redov je iz tega razloga spremenila dikcijo pravne domneve očetovstva, čemur bi morali slediti tudi naši zakonodajalci. Na področju materinstva se srečamo z drugačno situacijo. Pomen izraza »mati« ni več tako jasen, kot je bil v preteklosti. Z napredkom medicine in biomedicinske pomoči pri oploditvi se srečamo z novimi dimenzijami koncepta materinstva, ki predstavljajo zakonodajalcem poseben izziv, ko se ukvarjajo z vprašanjem ureditve tega področja. Otrok, rojen s pomočjo reproduktivnih metod, ima lahko namreč tudi do tri matere – genetično, gestacijsko in socialno mati. Raznolikost materinskih vlog pride še posebej do izraza pri nadomestnem materinstvu. V diplomskem delu zagovarjamo stališče, da je prišel čas, da se odmaknemo od pravne definicije materinstva, ki temelji na pravni domnevi ter priznamo različne oblike materinstva. Pravo mora slediti napredku in medicinski znanosti ter spreminjajoči naravi materinstva. Navedeno jasno kaže na to, da je ponovna presoja tradicionalne definicije starševstva neizbežna.
Ključne besede: družinsko pravo, pravna domneva, domneva očetovstva, domneva materinstva, oploditev z biomedicinsko pomočjo, nadomestno materinstvo.
Objavljeno v DKUM: 03.06.2015; Ogledov: 2075; Prenosov: 284
Celotno besedilo (902,21 KB)

Opis: V diplomskem delu opisujemo institut nadomestnega materinstva. Nadomestno materinstvo v najširšem smislu zajema vse primere, ko se ženska s pogodbo zaveže, da bo odplačno ali neodplačno nosila in rodila otroka, in ga po rojstvu trajno »izročila« sopogodbeniku. Kako do nosečnosti pride ni pomembno, najbolj tipična načina sta in vivo oploditev in in vitro fertilizacija. Poznamo tradicionalno in gestacijsko nadomestno materinstvo. Pri tradicionalnem nadomestnem materinstvu se uporabijo jajčece nadomestne matere in je otrok hkrati genetsko in gestacijsko otrok nadomestne matere. Pri gestacijskem nadomestnem materinstvu pa nadomestna mati ne prispeva svojega dednega materiala in tako ne moremo govoriti o genetski zvezi med nadomestno materjo in otrokom. Glede na razlog, zaradi katerega se ženska odloči za nadomestno materinstvo, ločimo komercialno in nekomercialno (altruistično) nadomestno materinstvo. Pri prvem dobi nadomestna mati plačilo za donositev in rojstvo otroka, pri drugem pa ne. V javnosti je najbolj sporno prav komercialno nadomestno materinstvo. Evropske in svetovne države na različne načine urejajo nadomestno materinstvo. Na eni strani imamo države, v katerih je ta inštitut, kljub napredku medicine, še vedno prepovedan. Med temi državami je tudi Slovenija. Na drugi strani pa imamo države, kot sta Indija in Rusija, kjer se nadomestno materinstvo izvaja množično in sta postali pravi meki za pare brez otrok. Menimo, da je nadomestno materinstvo je zagotovo institut, ki bo v prihodnosti tudi pri nas omogočil parom in posameznikom, da postanejo starši, zato smo v diplomski nalogi navedli tudi predloge za pravno ureditev nadomestnega materinstva v Sloveniji. V želji, da bi ugotovili, kakšen je odnos Slovencev do nadomestnega materinstva, smo opravili raziskavo, ki smo jo izvedli s pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika.
Ključne besede: nadomestno materinstvo, starševstvo, nadomestna mati, nameravani starši, oploditev z biomedicinsko pomočjo, otrok
Objavljeno v DKUM: 12.05.2014; Ogledov: 5840; Prenosov: 811
Celotno besedilo (921,41 KB)

Opis: Izhodišča. Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS), se pri ženski populaciji pojavlja v vedno večjem obsegu, ter s svojimi simptomi povzroča težave tako na psihičnem, kot fizičnem področju. Prizadane lahko ženske vseh starosti, vedno pogosteje se pojavlja že pri mladostnicah. Zaradi same specifike simptomov, mnogokrat ženske obiskujejo druge specialiste, ter poskušajo odkriti vzrok zanje, vendar nazadnje šele obisk ginekologa razjasni izvor težav. Namen. Podrobneje predstaviti sindrom policističnih jajčnikov in na osnovi analize literature ugotoviti negovalne probleme, ki se lahko pojavijo pri teh pacientkah, ter predstaviti preventivno vlogo medicinske sestre. Metodologija raziskovanja. Diplomsko delo je izdelano na osnovi deskriptivne (opisne) metode dela, in kvalitativne metodologije, kjer smo pridobljene podatke analizirali, kodirali, sintetizirali, ter jih predstavili v strukturirani obliki. Diskusija. Z zdravstveno vzgojo pacientke, ki ima PCOS, se začne že pri mladostnici ob obisku pri ginekologu. Potrebno ji je nuditi vsa spoznanja o bolezni, ji pomagati pri premagovanju težav, ter jo pripraviti na aktivno sodelovanje pri zdravljenju. S tem ji pripomoremo, da bo lahko na tem področju že veliko naredila sama s primernim načinom življenja. Učinkovitost njenega sodelovanja je odvisna od ciljev, ki jih želi z zdravljenjem doseči, razširjenosti simptomatike, ter odpravi vidnih znakov bolezni, ki jo morda motijo z estetskega vidika in poučenosti o raznih preiskavah ter morebitnih posegih, ki bi jih potrebovala. Sklep. Medicinska sestra se mora zavedati, da lahko z zdravstveno vzgojnim delovanjem veliko pripomore k poučenosti, ter kvalitetnemu življenju pacientke. Obenem je lahko v veliko oporo njej, ter njenemu partnerju v primeru težav, še posebej z neplodnostjo. Pacientka se mora zavedati, da kljub bolezni lahko ostane njeno življenje zelo kakovostno, če bo pri zdravljenju aktivno sodelovala.
Ključne besede: sindrom policističnih jajčnikov (PCOS), neplodnost, motnje menstrualnega ciklusa, zdravljenje PCOS, oploditev z biomedicinsko pomočjo, zdravstvena nega.
Objavljeno v DKUM: 12.12.2013; Ogledov: 3058; Prenosov: 514
Celotno besedilo (561,37 KB)