Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Vse večji in naprednejši razvoj industrije ter kmetijstva vzporedno z rastjo populacije povzroča ogromno škodo okolju z izpustom škodljivih kemikalij in ostalih organskih onesnaževal. Večina teh polutantov je toksičnih, mutagenih in karcinogenih, ki so zelo obstojni ter se zlahka bioakumulirajo. V to kategorijo sodijo tudi motilci endokrinega sistema (bisfenol A) z močnim vplivom na fiziološke procese v človeškem organizmu in zaskrbljujoča nova onesnaževala (farmacevtske učinkovine) z znanimi ali domnevnimi učinki na okolje ter zdravje človeka. V odgovor ekološki zaskrbljenosti zaradi obsežnega onesnaževanja pitne vode, rek, jezer in morja, se je v zadnjih desetletjih med znanstveniki povečalo zanimanje za razvoj novih tehnologij na področju čiščenja odpadnih voda. Velik potencial pri učinkovitem odstranjevanju organskih onesnaževal iz vodnih sistemov so pokazali napredni oksidacijski procesi, ki s prilagajanjem postopkov oksidacije dosežejo neselektivno razgradnjo organskih snovi do CO2 in vode. Med temi procesi velja metoda heterogene fotokatalize z uporabo fotokatalizatorjev na osnovi TiO2 za najbolj raziskano, obetavno, enostavno in okolju prijazno. Namen magistrske naloge je bil z metodo mokre impregnacije pripraviti fotokatalizatorje na osnovi TiO2 nanodelcev, ki bodo uspešno razgradili organska onesnaževala v šaržnem reaktorju ob obsevanju z vidno svetlobo. Ker je čisti TiO2 aktiven samo v ultravijoličnem spektru svetlobe, smo na njegovo površino dopirali plazmonski žlahtni kovini (Au, Pt) in njune zlitine. S karakterističnimi metodami smo sintetiziranim katalizatorjem določili njihove optične, strukturne in površinske lastnosti ter preverili učinkovitost pri tvorjenju reaktivnih kisikovih zvrsti (HO• s kumarinom ter O2•- in e- z ABTS•+). Fotokatalitsko aktivnost pri razgradnji bisfenola A pod svetlobo v vidnem delu spektra smo ugotovili s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti in z merjenjem celotnega organskega ogljika pred in po fotokatalizi določili stopnjo mineralizacije onesnaževal. Sintetizirani fotokatalizatorji so se med seboj razlikovali v optičnih in površinskih lastnostih, po učinkovitosti tvorbe reakcijskih kisikovih zvrsti ter razgradnje bisfenola A. Ugotovili smo tudi, da nanos Au, Pt in njunih zlitin na površino nosilca TiO2 ne vpliva na njegovo morfologijo. Pri razgradnji bisfenola A je bil najbolj učinkovit fotokatalizator z nanosom zlitine 0,25 % Au + 0,75 % Pt (80,7 %), sledil mu je katalizator z nanosom zlitne 0,5 % Au + 0,5 % Pt (74,5 %), še sprejemljivo razgradnjo pa je dosegel katalizator z nanosom 1 % Pt (70,9 %). Ker je katalizator z dopirano zlitino 0,5 % Au + 0,5 % Pt teoretično izkazoval potencialno veliko katalitsko aktivnost, smo ga uporabili še za preverjanje učinkovitosti razgradnje farmacevtskih učinkovin, kot so aspirin, kofein in paracetamol. Izbrani katalizator je bil najbolj uspešen pri razgradnji aspirina (97 %), naslednji je bil kofein (79 %), paracetamola pa se je razgradilo nekoliko majn (62 %). Zbrani podatki so potrdili fotokatalitski potencial katalizatorjev z dopiranimi zlitinami Au in Pt, kjer ima Pt prevladujoč ali enak deleže od Au pri razgradnji bisfenola A in farmacevtskih učinkovin (aspirin, kofein in paracetamol).
Ključne besede: napredni oksidacijski procesi, heterogena fotokataliza, TiO2 fotokatalizatorji, žlahtni kovini Au in Pt, fotokataliza pod vidno svetlobo, organska onesnaževala
Objavljeno v DKUM: 13.09.2023; Ogledov: 400; Prenosov: 75
Celotno besedilo (5,42 MB)

Opis: V magistrskem delu so predstavljeni rezultati, ki smo jih pridobili tekom odstranjevanja sledov organskih onesnaževal iz modelnih odpadnih vod z uporabo osmoznega procesa. Pri tem smo uporabili votlo-vlaknaste biomimetične akvaporinske FO membrane, ki imajo na notranji strani vlaken vstavljene molekule proteina akvaporina. Ugotavljali smo ali te membrane v celoti zadržijo različne farmacevtske učinkovine iz skupine farmacevtskih izdelkov in izdelkov za osebno nego, natančneje iz podskupine farmacevtskih učinkovin in sicer natrijev diklofenak, naproksen, karbamazepin, azitromicin in sulfametoksazol. Prav tako smo proces osmoze izvajali pri spremenjenih pogojih (pH, pretok črpalke, smer toka, različni volumni DS in FS, koncentracija in vrsta DS). Rezultati so pokazali, da je proces osmoze učinkovit za odstranjevanje zdravilnih učinkovin iz odpadne vode, na membrano in potek procesa pa ima največji vpliv sprememba pH in koncentracija DS.
Ključne besede: proces osmoze, akvaporinske biomimetične membrane, votlo-vlaknaste membrane, organska onesnaževala v sledovih, odpadne vode, osmotski tlak
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 1251; Prenosov: 154
Celotno besedilo (3,38 MB)

Opis: Poliklorirani bifenili (PCB) spadajo v skupino sintetičnih organoklornih spojin, ki se akumulirajo v okolju. Že desetletja je znano, da poliklorirani bifenili (PCB) preko onesnaženega okolja prehajajo v človeško prehranjevalno verigo. Kopičijo se v maščobnem tkivu in odvisno od količin ter časa izpostavljenosti povzročajo različne zdravstvene zaplete. V magistrskem delu smo pregledali podatke o vsebnosti PCB v določenih živilih na osnovi monitoringa, ki ga je v letih 2012–2014 izvedla Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo ratslin. Analizirana so bila 103 različna živila, ki so jih testirali na prisotnost 18 različnih PCB in vsoto 6 indikatorskih PCB. V 98 % so bili odvzeti vzorci živalskega izvora, kjer se PCB tudi najpogosteje kopičijo. Z osnovno statistično analizo smo opisali porazdelitev vrednosti vsote 6 indikatorskih PCB v posameznih kategorijah živil in jih primerjali z mejnimi vrednostmi UREDBE KOMISIJE (ES) št. 1881/2006 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih. Ugotovili smo, da so bili vsi odvzeti vzorci pod najvišjo dovoljeno mejno vrednostjo. Vnos PCB s hrano smo ocenili na podlagi enostavnega točkovnega modela za vnos kemikalij in za to uporabili povprečne vrednosti vsote šestih indikatorskih PCB v posamezni kategoriji živil ter zaužite količine te kategorije živil pri prebivalcih Slovenije. Za oceno zaužitih količin živil smo uporabili podatke ankete o porabi živil v gospodinjstvih (APG) za leto 2012, ki smo jih pridobili od Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Glede na podatke APG smo izračunali, da največ PCB vnašamo v naš organizem z drugimi živalskimi maščobami in z uživanjem rib, najmanj pa z jetri. Najvišje izmerjena koncentracija iskanih PCB je bila najdena v ribah, najnižja pa v margarini in drugih rastlinskih maščobah.
Ključne besede: PCB, obstojna organska onesnaževala, okolje, vnos v organizem, prehranjevalna veriga
Objavljeno v DKUM: 27.11.2017; Ogledov: 1571; Prenosov: 168
Celotno besedilo (1,37 MB)

Opis: Omenjena pravica pripada človeku iz gospodarskih in socialnih razmerij, določenih z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS). Država skrb za zdravo življenjsko okolje uresničuje s sprejemanjem zakonskih in podzakonskih aktov, ki zagotavljajo spoštovanje osnovnih človekovih vrednot, poleg tega pa dopuščajo delovanje vseh družbenih področij. S takšno zakonodajo naj bi se zagotovilo preprečevanje bodočega obremenjevanja okolja, omejilo obstoječe obremenjevanje in odstranjevalo že nastalo škodo. Na tej osnovi ima posameznik, v okviru civilnopravnega varstva, pravico do povračila materialne in nematerialne škode ter hkrati tudi možnost izbire med štirimi zakonskimi podlagami prepovednega zahtevka. Vendar pa dejstvo, da sodne prakse, ki bi obravnavala tovrstno problematiko skorajda ni, nakazuje na neučinkovitost pravnega varstva. Eden izmed ključnih dejavnikov neučinkovitosti je zagotovo težja dokazljivost vzročne zveze med vzrokom in nastalo škodo v primerih okoljskih civilnopravnih deliktov, pri čemer pa je rešitev problema vzročne zveze ključnega pomena za uspešno procesiranje tovrstnih dejanj.
Ključne besede: Pravica do zdravega življenjskega okolja, obremenjevanje okolja, onesnaženost zraka, onesnaževala, imisije, civilnopravno varstvo, odškodninska odgovornost, vzročna zveza, škoda, odškodnina, čezmerno obremenjevanje, dokazovanje, okoljski civilnopravni delikt.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1782; Prenosov: 151
Celotno besedilo (821,29 KB)

Opis: Kakovost zraka je pomemben kazalec stanja okolja in ima velik vpliv na zdravje in počutje ljudi, poleg tega pa vpliva tudi na ostale žive organizme. Z vidika onesnaženosti je v preteklosti največji problem predstavljal žveplov dioksid, po izvedenih ukrepih v termoelektrarnah in industriji ter uvedbi goriv z nizko vsebnostjo žvepla pa v Sloveniji težav z žveplovim dioksidom nimamo več. Sedaj je pri nas najbolj pereč problem onesnaženost zraka z ozonom in delci PM10. Diplomsko delo analizira letne in dnevne režime dušikovih oksidov, ozona in delcev PM10 v Mariboru, Ljubljani in Kopru med letoma 2005 in 2014, interpretira linearni trend koncentracij onesnaževal in analizira primere dnevnih režimov ekstremno visokih koncentracij onesnaževal.
Ključne besede: kakovost zraka, onesnaženost zraka, onesnaževala, dušikovi oksidi, ozon, delci PM10
Objavljeno v DKUM: 31.08.2016; Ogledov: 2240; Prenosov: 296
Celotno besedilo (4,23 MB)