Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pravo varstva okolja se kot mlajša pravna panoga razvija šele od začetka 70. let, ko je začela naraščati zavest o škodljivih okoljskih posledicah vse večjega tehnološkega in industrijskega razvoja. Ker imisije zaradi svoje razpršenosti ne poznajo državnih meja, so predmet pravne ureditve številnih mednarodnih in regionalnih dokumentov, podrobneje pa pravno varstvo določajo na njih temelječi nacionalni pravni redi. Na pravno ureditev varstva okolja v Republiki Sloveniji bistveno vplivajo določbe prava EU, ki daje varstvu okolja vse večji pomen in ga skuša s sprejemanjem direktiv približati v vseh državah članicah. Okolje je kot kompleksi pravni pojav varovano tako na področju javnega kot tudi civilnega prava, ki se medsebojno dopolnjujeta in tvorita celovito pravno varstvo. S civilnim pravom se varujejo pravice in interesi posameznikov, prizadetih zaradi nedopustnega onesnaževanja. Slovensko pravo v ta namen ne določa specialne pravne ureditve, ampak se uporabijo splošna pravila stvarnega in obligacijskega prava. V primeru nedopustnih imisij je možno vložiti prepovedne zahtevke po štirih različnih pravnih podlagah, ki se izberejo glede na lažjo dokazljivost v konkretnem primeru. Če hkrati ali neodvisno od prepovednega zahtevka oškodovancu nastane katera izmed pravno priznanih oblik premoženjske ali nepremoženjske škode, je mogoče zahtevati tudi njeno povračilo po splošnih pravilih odškodninskega prava. Posebnosti glede odškodnine pa so določene za primere škode, ki izvira iz opravljanja splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni upravni organ. Kljub vse večjim težavam in posledicam, ki jih povzroča onesnažen zrak, pa je sodna praksa s tega področja skromna. Zavest o pomenu čistega okolja in nevarnih posledic onesnaževanja očitno še ni tako visoka, da bi se pogosteje preventivno odločali za prepovedne zahtevke, katerih predpostavke je lažje dokazati. Na onesnaženje se pogosto odzovemo šele po nastanku škode, pri čemer pa je zaradi razpršenosti imisij in zapoznelih posledic predpostavke odškodninske odgovornosti, še zlasti vzročno zvezo, izredno težko dokazati. Poleg tega je odškodnina za škodo, ki nastane posamezniku, pogosto celo nižja od stroškov dolgotrajnega dokazovanja z izvedenci v pravdnem postopku, kar posameznike dodatno odvrača od uveljavljanja svojih pravic. Seštevek več manjših škod pri različnih posameznikih, ki ostanejo nepovrnjene, pa pomeni veliko in nedopustno korist onesnaževalca, ki s svojo dejavnostjo nadalje škoduje tako posameznikom kot tudi okolju samemu. Pogostejše uveljavljanje tudi sicer manjših zahtevkov bi imelo bistveno preventivno vlogo. V ta namen se v slovenski in primerljivih pravnih teorijah, zakonodajah in sodni praksi skuša najti primerne rešitve in postopke, ki bi olajšali težavno dokazovanje prizadetih posameznikov, zlasti z možnostjo kolektivnega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov.
Ključne besede: Varstvo okolja, civilnopravno varstvo, pravica do zdravega življenjskega okolja, imisije, onesnaženost zraka, prepovedni zahtevek, odškodnina.
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 1697; Prenosov: 178
Celotno besedilo (1,08 MB)

Opis: Okolje je že od začetka človeštva podlaga za obstanek človeka, saj je sestavljeno iz ključnih elementov, ki omogočajo človekovo preživetje. Vendar pa je v zadnjem obdobju okolje postalo žrtev človekovega izkoriščanja, onesnaževanja in uničevanja. O onesnaženem zraku govorimo, kadar so v njem prisotne škodljive, nenaravne in neobičajne snovi, imenovane polutanti oziroma onesnaževala zraka. V zrak je spuščenih veliko emisij, ki so naravnega izvora, in emisij, ki so posledica človekovih dejavnosti. Slovenija zaradi večje onesnaženosti z delci PM₁₀ sodi med bolj onesnažene države v Evropi. Delci PM so tekoči in trdni delci v plinu. Industrija za evropsko gospodarstvo predstavlja ključni element, vendar pa predstavlja tudi vir onesnaževanja okolja. V EU in tudi v Sloveniji industrija proizvede veliko izpustov toplogrednih plinov. Kot primer navedimo proizvodnjo električne energije, ki proizvede več kot 60 odstotkov toplogrednih plinov. Drugi najbolj pogost način onesnaževanja zraka je promet, ki predstavlja več kot petino emisij toplogrednih plinov in je odgovoren za približno tretjino celotne porabe energije. V kmetijstvu se je izkazalo, da sta največji problem onesnaževanja monokultura, ki med drugim uporablja ogromno količino strupov, in živinoreja. Ugotovili smo, da največjo težavo predstavlja onesnaženost s trdnimi delci PM₁₀, kjer je Slovenija kar na tretjem mestu med državami članicami EU v količini delcev v ozračju. Predstavljajo nevarnost tako za ozračje kakor tudi za zdravje ljudi. Največji izvor trdnih delcev so industrija, promet in kurilne naprave, ki jih uporabljajo predvsem prebivalci v mestih. Količino trdnih delcev v ozračju lahko zmanjšamo z uporabo novejših tehnologij v industriji, ki bodo pripomogle k nižji vrednosti izpustov. V prometu pa lahko k zmanjšanju delcev največ prispevajo ljudje sami – tako da uporabljajo javni prevoz. Proizvajalci avtomobilov vsako leto nameščajo v avtomobile nove naprave in tehnologije, ki znižujejo emisije avtomobilov. Mestne občine bi lahko prispevale k nižanju vrednosti delcev, tako da bi prebivalcem omogočile brezplačno ali cenejšo menjavo kurilnih naprav ali pa vsaj menjavo vrste goriv, ki se trenutno uporabljajo z gorivi, ki imajo manjše izpuste trdnih delcev pri zgorevanju.
Ključne besede: zrak, onesnaževanje zraka, onesnaženost zraka, promet, industrija, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 17.11.2017; Ogledov: 4417; Prenosov: 663
Celotno besedilo (2,69 MB)

Opis: Kakovost zraka je pomemben kazalec stanja okolja in ima velik vpliv na zdravje in počutje ljudi, poleg tega pa vpliva tudi na ostale žive organizme. Z vidika onesnaženosti je v preteklosti največji problem predstavljal žveplov dioksid, po izvedenih ukrepih v termoelektrarnah in industriji ter uvedbi goriv z nizko vsebnostjo žvepla pa v Sloveniji težav z žveplovim dioksidom nimamo več. Sedaj je pri nas najbolj pereč problem onesnaženost zraka z ozonom in delci PM10. Diplomsko delo analizira letne in dnevne režime dušikovih oksidov, ozona in delcev PM10 v Mariboru, Ljubljani in Kopru med letoma 2005 in 2014, interpretira linearni trend koncentracij onesnaževal in analizira primere dnevnih režimov ekstremno visokih koncentracij onesnaževal.
Ključne besede: kakovost zraka, onesnaženost zraka, onesnaževala, dušikovi oksidi, ozon, delci PM10
Objavljeno v DKUM: 31.08.2016; Ogledov: 2240; Prenosov: 296
Celotno besedilo (4,23 MB)

Opis: Diplomsko delo opisuje izdelavo senzorskega sistema za ugotavljanje onesnaženja zraka. Z nizkocenovnimi senzorji se merijo koncentracije naslednjih plinov: dušikovega oksida, dušikovega dioksida, žveplovega dioksida, ogljikovega monoksida, ogljikovega dioksida, kisika in metana. Signali s senzorjev so obdelani z vezji za kondicioniranje signalov. Signali se zajemajo z analogno-digitalnim pretvornikom mikrokrmilnika. Podatki se prikazujejo na LCD-prikazovalniku in se pošiljajo na računalnik. Za zajem podatkov z računalnikom je program implementiran v programskem okolju Labview, ki koncentracije prikazuje na grafih. Opravljena je kalibracija senzorjev z referenčnimi testnimi plini na Elektroinštitutu Milana Vidmarja.
Ključne besede: plinski senzor, elektrokemijski senzor, onesnaženost zraka, merilni sistem, senzorski sistem, dušikov oksid, dušikov dioksid, žveplov dioksid, ogljikov monoksid, ogljikov dioksid, kisik, metan, mikrokrmilnik, Bascom, Labview
Objavljeno v DKUM: 29.10.2012; Ogledov: 3051; Prenosov: 319
Celotno besedilo (5,54 MB)