| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
BISTVENO ZMANJŠANO PRIŠTEVNI STORILCI KAZNIVIH DEJANJ
Mateja Plajnšek, 2010, diplomsko delo

Opis: Bistveno zmanjšana prištevnost pomeni takšno psihično stanje storilca kaznivega dejanja, ki jo večina kazenskih zakonodaj, tudi slovenska, šteje za pomembno okoliščino izvršenega kaznivega dejanja. Le-to stanje lahko vpliva na krivdo v dveh smereh, in sicer, tako da krivdo zmanjšuje (ko je storilcu kaznivega dejanja bilo bistveno oteženo spoštovanje zakonskih norm) ali pa jo celo utrjuje (ko prevladajo druge okoliščine izvršenega kaznivega dejanja, ki povečujejo krivdo ali ko govorimo o actio libera in causa). Bistveno zmanjšano prištevni storilci se štejejo za prištevne in se jim tako izreče obsodilna sodba. Da lahko govorimo o bistveno zmanjšani prištevnosti, morajo biti pri storilcu izpolnjeni določeni biološki in psihološki pogoji. T.i. biološki pogoji, ki pa po svojem izvoru niti niso nujno biološki (so lahko na primer tudi privzgojeni), povzročijo posledice na intelektualni ali voluntativni komponenti (na vsaj eni izmed njiju ali na obeh hkrati) storilčevega odzivanja, tako da so le-te bistveno zmanjšane oziroma omejene. To pomeni, da je storilčeva sposobnost razumeti pomen svojega dejanja oziroma sposobnost imeti lastno ravnanje v oblasti zmanjšana do te mere, da bi moral za dosego ravni, ki se pričakuje od povprečnega, zdravorazumskega, normalnega posameznika, vložiti veliko več napora. To dejstvo je tudi vzrok, zakaj bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu omiliti kazen. Ker pa bi storilec v takšnem psihičnem stanju še vedno lahko, če bi le vložil več mentalnega in voljnega napora, ravnal v skladu z zakonskim predpisi, ga je potrebno vseeno šteti za krivega (seveda ob izpolnjevanju vseh ostalih pogojev kaznivosti) in mu izreči obsodilno sodbo. Slovenski Kazenski zakonik pa ne uzakonja obvezne omilitve kazni, ampak daje zgolj to možnost, ki pa se presoja od primera do primera. Zakon daje tudi možnost izrekanja varnostnih ukrepov, saj gre pri bistveno zmanjšano prištevnih storilcih pogosto za nevarne storilce oziroma storilce s posebnimi značilnostmi. Že biološki pogoji (duševne motnje, manjrazvitosti) lahko v posameznih primerih pokažejo na umestnost uporabe ukrepa psihiatričnega zdravljenja. Pojem prištevnosti in posledično tudi bistveno zmanjšane prištevnosti je pravne narave in z njim lahko operira le sodišče. Ker pa le-to ni usposobljeno in posledično tudi ni pristojno za presojanje o storilčevem duševnem, psihičnem stanju, je nujno sodelovanje s strokovnjaki s psihiatričnega področja. Tako se, v primeru, ko se pojavi dvom o storilčevem stanju duha v času izvršitve kaznivega dejanja, k sodelovanju pritegne izvedenec psihiater. Iz njegovega izvedeniškega mnenja mora izhajati ugotovitev ali je storilec v času izvršitve kaznivega dejanja lahko razumel pomen svojega ravnanja in/ali je le-to lahko imel v oblasti. Sodnikova naloga pa je, da se vrednostno opredeli, seveda ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin kaznivega dejanja, ter poda končno oceno o storilčevi prištevnosti in posledično tudi o njegovi krivdi, ter da ne nazadnje izreče tudi sodbo.
Ključne besede: omilitev kazni, varnostni ukrepi, izvedenec psihiater, biološki in psihološki pogoji, voluntativna in intelektualna komponenta.
Objavljeno: 24.05.2010; Ogledov: 3377; Prenosov: 305
.pdf Celotno besedilo (723,77 KB)

2.
Pomilostitev - Potreba po institutu v modernih kazenskopravnih sistemih
Nina Kleva, 2012, diplomsko delo

Opis: Bit, funkcijo pomilostitve in njeno umestitev v pravo se da razumeti samo gledano iz zgodovinske perspektive, zato je nujno spremljati njen nastanek in razvoj od zgodnjih povojev pa vse do danes. V različnih pravnih redih je pomilostitev služila različnim funkcijam; od ublaževanja strogosti kazenskega prava, zlasti zamenjavo smrtne kazni za milejšo, do zavračanja kazenske odgovornosti oseb nesposobnih za razsodno odločanje in navsezadnje zaradi določenih družbeno-političnih interesov. Tradicionalno je pomilostitev uporabljal vladar pri izvrševanju svoje moči, ki je bila toliko večja, kolikor trdnejša je bila vez z njegovimi podaniki, slednjo pa je krepil tudi z izkazovanjem milosti in velikodušnosti. Danes se ga v tej obliki ''kraljevskega prava'' uporablja vse redkeje, saj mora imeti pomilostitev racionalni cilj. Institut pomilostitve je integralni del ustavne sheme vseh jurisdikcij. V pravnih sistemih različnih tipov so funkcije instituta polivalentne, kar kaže, da gre za kompleksen in občutljiv instrument. Primerjalno gledano pripada diskrecijska odločitev šefu države oziroma najvišjemu izvršilnemu telesu, zelo malo držav je podelilo to ''upravičenje'' zakonodajni, nobena pa sodni veji oblasti. Tako sta se razvila dva modela prava milosti; evropski in anglosaksonski. Prvi iz pravnega vidika strogo loči pomilostitev od amnestije, kot dve popolnoma različni obliki odpusta; s pomilostitvijo, ne glede na njeno obliko, se odpušča samo izvrševanje kazni, medtem ko se z amnestijo briše tudi obsodbo. Drugi model pa pravno ne razlikuje teh dveh institutov, vendar je v pravo pomilostitve vključena tudi amnestija, saj poznajo države common law tudi generalno pomilostitev ( general pardon ), ki praktično ustreza ''evropski'' definiciji amnestije. V tem modelu služi pomilostitev za niz različnih ciljev, za katere je evropski model razvil posebne institute, na primer revizijo, ki jo kot procesno ustanovo države common law ne poznajo. Glede na polivalentnost instituta je težko določiti tudi samo pravno naravo slednjega. V formalnem smislu je govora o individualnem pravnem aktu, kot diskrecijski oblasti upravnopravne narave, katerega učinek je neekstenziven, vendar erga omnes. Veliko težje je podati definicijo materialnega pojmovanja, saj si tudi stroka ni enotna. O zakonodajni naravi ne moremo govoriti, ker se s pomilostitvijo niti ne spreminja niti ne ukinja občo pravno normo, temveč samo suspendira njeno uporabo. Sodni akt ni, ker se ne izdaja nobene nove odločbe, prav tako ostaja konstatacija sodišča o krivdi nedotaknjena, čeprav drži, da se s pomilostitvijo poseže v najpomembnejši del odločbe, odmero kazni. Z ohranitvijo instituta pomilostitve želi država slediti najrazličnejšim ciljem; od državno-političnih, do odprave sodnih napak, zaradi načela pravičnosti in ohranjanja stabilnosti veljavnega kazenskopravnega sistema. Sama sem seveda mnenja, da je možno tem istim ciljem zadostiti tudi z drugimi instrumenti v okviru pravnih sredstev. V ta namen imamo v sodobnih demokratičnih državah na voljo obnovo postopka pa tudi izredno omilitev kazni, zaradi katere je možno napasti tudi pravnomočno sodno odločbo, pri čemer bo sodišče tisto, ki bo ponovno odmerilo kazen, upoštevaje okoliščine, ki so zanje relevantne in se redno preverjajo v postopku dokazovanja. Kazen je možno omiliti oziroma prilagoditi tudi naknadno s pogojnim odpustom, če se tekom njenega izvrševanja izkaže, da si ga je obsojenec 'zaslužil' oziroma, da ni več potrebe, da bi se kazen še naprej vršila v obstoječi obliki. Zaradi načela pravičnosti in gotovosti kazni sem mnenja, da je primernejša od pomilostitve uporaba prav teh sredstev. Upravičenost obstoja instituta je potrebno presojati znotraj vsakokratne kaznovalne politike, ki se odraža v ureditvi kazenske zakonodaje, ki se od časa do časa spreminja. Ravno antični sistem kaznovanja je namreč, zaradi svoje krutosti in surovosti ter drugačnemu pojmovanju funkcije kazni, spodbudil potrebo po tem institutu. Z razvojem prava, k
Ključne besede: pomilostitev, pristojnost predsednika države, sistemi milosti, amnestija, abolicija, pogojni odpust, izredna omilitev kazni, instituti modernih kazenskih zakonodaj, diskrecijska pravica, kaznovalna politika, načelo pravičnosti, načelo zakonitosti
Objavljeno: 17.12.2012; Ogledov: 1489; Prenosov: 198
.pdf Celotno besedilo (267,54 KB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici