Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo obravnava odgovornost ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu v zvezi s kršitvami avtorskih pravic. Zaradi hitrega napredka digitalnih tehnologij se pojavljajo novi načini izkoriščanja avtorskih del, hkrati pa se pojavljajo tudi nove možnosti kršitve avtorskih pravic. Nenehno spreminjanje regulativnega okvirja na področju avtorske in sorodnih pravic je zato vselej pomembno. K temu je prispevala Direktiva 2019/790, ki je na področju avtorskega prava na digitalnem trgu v EU osrednji predpis. S členom 17 je določila nov režim odgovornosti ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu. V nalogi je prikazano, kako je sodna praksa Sodišča EU s široko razlago pojma priobčitve javnosti že pred sprejetjem Direktive 2019/790 pripisovala odgovornost PSDVS za kršitve avtorske in sorodnih pravic, ki so jih izvedli uporabniki platform. Ti so takrat še zmeraj imeli možnost, da se razbremenijo na podlagi določbe varnega pristana iz člena 14(1) Direktive 2000/31 (zdaj urejene v členu 6 Akta o digitalnih storitvah). Nova ureditev po Direktivi 2019/790 pa PSDVS omogoča razbremenitev odgovornosti za dejanja priobčitve njihovih uporabnikov le, če delujejo v skladu s predpisanimi obveznostmi. Te obveznosti so prizadevanje za pridobitev dovoljenja od imetnikov pravic, vzpostavitev avtomatiziranega sistema filtriranja vsebin, in da ob prejemu utemeljenega obvestila imetnika ravnajo hitro, da kršitve odstranijo ter preprečijo dostopnost prijavljenih vsebin v prihodnje. V povezavi z izpolnjevanjem slednjih obveznosti naletimo na določene ovire. Zakonodajalec EU je z obveznostjo prizadevanja za pridobitev dovoljenja želel preprečiti nastajanje vrednostne vrzeli med PSDVS in imetniki pravic. Ker standard „prizadevanja za pridobitev dovoljenja“ ni pojasnjen, cilj po zmanjševanju vrednostne vrzeli ni učinkovito izpolnjen. Konkretizacija standarda je zato pri prenosu Direktive 2019/790 vselej potrebna. Največ polemik se pri novi ureditvi pojavlja glede obveznosti vzpostavitve sistema avtomatiziranega filtriranja vsebin. Ta namreč lahko privede do situacije prekomernega blokiranja vsebin, kar ogroža pravico uporabnikov do svobode izražanja na spletu. Magistrsko delo zato preučuje pravne mehanizme, s katerimi je mogoče takšne situacije preprečiti. Podani sta dve rešitvi, in sicer možnost predhodnega označevanja (pre-flagging) in izjema za krajša dela. Ti mehanizmi so bili vzpostavljeni v nemškem pravnem sistemu ob prenosu Direktive 2019/790 in so prepoznani kot učinkovita sredstva za preprečitev prekomernega posega v svobodo izražanja. Obveznost vzpostavitve avtomatiziranega sistema filtriranja je lahko problematična tudi z vidika prepovedi splošne obveznosti spremljanja, zato naloga obravnava tudi problem pravne negotovosti, ki se pojavlja pri razmerju med obveznostjo vzpostavitve sistema filtriranja in prepovedjo splošne obveznosti spremljanja. V nalogi je obravnavana tudi sodba Youtube/Cyando ter odgovor na vprašanje, kako nova ureditev odgovornosti PSDVS vpliva na izid v zadevnem primeru. Ugotovljeno je, da se je že pred sprejetjem Direktive 2019/790 Sodišče EU nagibalo k vzpostavitvi režima odgovornosti kot ga poznamo danes, kljub temu pa lahko opazimo tudi določene spremembe.
Ključne besede: odgovornost za kršitve avtorskih pravic na spletu, ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu, priobčitev javnosti, vrednostna vrzel, avtomatizirani sistemi filtriranja vsebin, izjeme in omejitve avtorskih pravic na spletu, svoboda izražanja na spletu.
Objavljeno v DKUM: 02.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 27
Celotno besedilo (1,50 MB)

Opis: Lastninska pravica predstavlja eno izmed najbolj temeljnih človekovih pravic, ki je kot taka tudi varovana s številnimi mednarodnopravnimi akti in nacionalnimi ustavami. Lastninska pravica je stvarna pravica, ki daje njenemu imetniku najširši spekter upravičenj. Njena narava praviloma ne dopušča, da bi jo omejevali oziroma utesnjevali za vsak namen, saj bi tako od nje hitro ostalo zelo malo. SPZ v 38. členu posebej ureja dve omejitvi lastninske pravice, ki lahko nastaneta po volji lastnika, in sicer prepoved odsvojitve in obremenitve (tudi prepoved razpolaganja) ter odkupno pravico. Gre za obligacijski pravici, ki lahko z vpisom v zemljiško knjigo pridobita omejene absolutne učinke. Prepoved odtujitve in obremenitve je izvedena obligacijska pravica, ki zavezancu prepoveduje vsa razpolaganja z lastninsko pravico.1 V skladu s 38. členom SPZ se lahko prepoved odtujitve in obremenitve ustanovi s pravnim poslom ali oporoko. Taka prepoved pa zavezuje le prvega lastnika, ne pa tudi njegovih pravnih naslednikov. Če je dogovorjena med zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema, med starši in otroki ter posvojenci in posvojitelji, se lahko vpiše v zemljiško knjigo, in s tem pridobi absolutne učinke, kar pomeni, da učinkuje tudi v razmerju do tretjih. Posebno obliko prepovedi odtujitve in obremenitve ureja tudi Obligacijski zakonik v sklopu pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Odkupna pravica pa je pravica, ki daje imetniku pravno možnost, da z enostransko izjavo volje odkupi stvar od zavezanca. Gre za oblikovalno pravico, kar pomeni, da z enostransko izjavo volje odkupni upravičenec povzroči nastanek pravnega razmerja, ki je pravna podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca. Odkupna pravica je neprenosljiva, lahko pa se časovno omeji. Ker je neprenosljiva, preneha s smrtjo oziroma prenehanjem druge pogodbene stranke. Ena izmed omejitev lastninske pravice, ki nastane po volji lastnika je tudi pogodbena predkupna pravica, ki je pri nas urejena v OZ. Predkupna pravica je obligacijska pravica, s katero se lastnik zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari ter o pogoji te prodaje ter mu ponudil, naj jo kupi pod enakimi pogoji. Predkupna pravica je strogo osebna in je ni mogoče ne odtujiti in ne podedovati. V skladu s 13. členom Zakona o zemljiški knjigi se lahko tudi predkupna pravica, ki je nastala s pravnim poslom, vpiše v zemljiško knjigo in tako pridobi absolutne učinke.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravice, razpolagalno upravičenje, odkupna pravica, prepoved odtujitve in obremenitve, pogodbena predkupna pravica
Objavljeno v DKUM: 19.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 88
Celotno besedilo (954,10 KB)

Ključne besede: projekt, predpostavke, omejitve, metode dela
Objavljeno v DKUM: 31.01.2024; Ogledov: 226; Prenosov: 11
Celotno besedilo (20,28 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Magistrska naloga predstavlja problematiko omejitve dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, v okviru katerega prihaja do trka dveh ustavnih pravic – pravice do dedovanja in pravice do socialne varnosti. Omejitev dedovanja po prejemniku socialne pomoči je urejena v Zakonu o dedovanju in dajalcu pomoči (Republiki Sloveniji ali občini), po smrti osebe, ki je prejemala pomoč, omogoča povrnitev izplačanih sredstev na način, da pridobi premoženje, ki obstaja zaradi izplačane pomoči. Omejitev dedovanja se nanaša na vsako pravico, ki sestavlja zapustnikovo premoženje, vendar pa ni ovir, da Republika Slovenija ali občina z dediči zapustnikovega premoženja ne bi mogli skleniti drugačnega dogovora. Dedovanje premoženja osebe, ki je prejemala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, se omeji na vrednost prejete pomoči, če v predpisih o socialnem varstvu ni določeno drugače. Tako je Zakon o socialno varstvenih prejemkih precej omilil obveznost dedičev glede vračanja socialne pomoči, saj dedičem ni več treba vrniti celotne pomoči, ki jo je prejel zapustnik, v nekaterih primerih pa so celo vračila oproščeni v celoti. Kljub mnogim spremembam in dopolnitvam 128. in 129. člena Zakona o dedovanju v praksi še vedno prihaja do nesoglasij in pomembnih pravnih dilem v zvezi z omejitvijo dedovanja po prejemniku socialne pomoči.
Ključne besede: pravica do dedovanja, pravica do socialnega varstva, socialna pomoč, omejitev dedovanja po prejemniku socialne pomoči, prostovoljna povrnitev socialne pomoči, odpoved pravici do omejitve dedovanja
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 849; Prenosov: 223
Celotno besedilo (687,16 KB)

Opis: Olimpijske igre so prav poseben dogodek za vsakega profesionalnega športnika, ki se odvijajo vsake štiri leta. Po navadi je ta dogodek izpeljan tako, da je čimbolj prijazen za vse, ki se ga udeležijo. Zaradi razsajajoče epidemije pa so bile zimske olimpijske igre v Pekingu nekaj drugačnega in nekaj posebnega. V magistrski nalogi smo zato opisali kakšne pogoje so morali izpolnjevati vsi, ki so se udeležili olimpijskih iger, od športnikov pa do podpornega osebja. Poleg tega smo opisali tudi vse preventivne ukrepe, ki so jih izvajali na olimpijskih igrah in tudi v olimpijski vasi. S pomočjo anketnega vprašalnika pa smo pridobili tudi mnenja in odzive iz prve roke, saj so z nami delili svoje dragocene izkušnje in občutke glede iger športniki in spremljevalci, ki so se udeležili zimskih olimpijskih iger. Na kratko smo tudi opisali cepiva, katera so omogočila športnikom udeležbo na igrah, pojasnili zakaj so cepiva učinkovita in do kakšnih stranskih učinkov lahko pride po cepljenju.
Ključne besede: Olimpijske igre, športniki, ukrepi, omejitve, cepiva
Objavljeno v DKUM: 05.04.2023; Ogledov: 559; Prenosov: 58
Celotno besedilo (1,52 MB)