| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Atipične stvarne služnosti v teoriji in sodni praksi
Sara Knez, 2019, magistrsko delo

Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 613; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

2.
Imisije
Gabriela Firšt, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo se v uvodu, s kratkim opisom, »dotakne« samega pojma lastninske pravice, saj gre za eno ključnih človekovih pravic, ki je deležna pravnega varstva na najvišji ravni. Kot pomemben institut, s katerim se želi zagotoviti mirno sosedsko življenje, je v nadaljevanju zaključnega dela podan oris različnih omejitev lastninske pravice, katerim je podvržen imetnik pravice. Stvarnopravna določila pa ne zavezujejo samo lastnikov, temveč tudi neposrednega posestnika, zato je v magistrski nalogi smiselno podana tudi krajša opredelitev posesti. Za boljši vpogled, in pravilno razumevanje imisij, se magistrska naloga nadalje opredeli do samega sosedskega prava, katerega glavna naloga je sosedom omogočiti prijetno sobivanje na prostorsko povezanih nepremičninah in v okviru katerega se obravnavajo imisije kot najbolj tipičen institut sosedskega prava. Z izrazom sosedstvo lahko opredelimo družbeno razmerje sosedov, torej tistih ljudi, ki so prostorsko povezani. Temu sledi pregled različnih vrst tožbenih zahtevkov, ki so na voljo posameznikom v okviru pravnega varstva pred prepovedanimi imisijami, ter razmejitev med stvarnopravnim in obligacijskopravnim varstvom. V jedru zaključnega dela so predstavljene imisije, kot eden najbolj tipičnih sosedskopravnih institutov, ter njihova klasifikacija glede na različne vrste. Imisije so raznovrstni vplivi, ki izhajajo iz ene nepremičnine in jih je mogoče zaznati na drugi nepremičnini. Niso pa vsi moteči vplivi tudi prepovedani, saj mora med lastniki prostorsko povezanih nepremičnin obstajati določena mera tolerance, na podlagi katere je vsakdo, do določene mere, dolžan trpeti vplive, ki prihajajo in se širijo iz okolice. Ali gre za prepovedano imisijo, pa je odvisno od krajevnih razmer ali škode, ki je bila prizadejana nepremičnini. Kot zanimivost, se magistrsko delo opredeli tudi do idealnih imisij, ki predstavljajo eno od vrst imisij za katero v slovenski teoriji in sodni praksi še ni jasnih stališč ali jim je priznana pravna veljava ali ne.
Ključne besede: Lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, posest, sosedsko pravo, nepremičnina, imisije, stvarno pravno varstvo, obligacijsko pravno varstvo.
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 343; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (821,33 KB)

3.
Priposestvovanje služnosti v javno korist
Špela Podobnik, 2018, magistrsko delo

Opis: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS. Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena. Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja. Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen. Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 944; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (771,72 KB)

4.
Omejitev lastninske pravice zaradi nedovoljene gradnje
Sabina Škarja, 2018, diplomsko delo

Opis: V naši državi je pravica do zasebne lastnine podana kot ena izmed človekovih pravic v 33. členu Ustave Republike Slovenije. Ustava RS v 67. členu določa, da je zakon tisti ki določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zato svoje nepremičnine ne moremo uporabljati, uživati in z njo razpolagati po svoji volji, v kolikor obstaja zakon, ki nas pri tem omejuje zaradi gospodarskih, socialnih in ekoloških potreb drugih oseb. Omejitve glede uživanja zasebne nepremične lastnine se najbolj značilno urejajo v prostorskih aktih, ki določajo zazidljivost in pogoje za gradnjo. Izraz "črna gradnja", ki se je pri nas uveljavil za nezakonite, nedovoljene gradbene posege v prostor obravnavamo v osrednjem delu diplomske naloge. V slovenskem prostoru sta s 1. junijem 2018 pričela veljati dva pomembna predpisa (Zakon o urejanju prostora-2 in Gradbeni zakon), ki urejata področje urejanja prostora in prostorske ukrepe ter graditev objektov. V diplomski nalogi so opisane bistvene novosti, ki nam jih prinaša novi Gradbeni zakon (GZ). Med njimi razširja pojem objekta, uvaja enostavnejše in hitrejše postopke pridobitve gradbenega dovoljenja, investitorjem želi zagotoviti večjo pravno varnost in učinkovitejši nadzor. Zakon uvaja postopke s katerimi želi omogočiti čim širšo legalizacijo objektov, ki so bili zgrajeni brez potrebnih dovoljenj ali v nasprotju z njimi. Neupoštevanje predpisov pri gradnji objektov je sankcionirano s strani gradbenih inšpektorjev.
Ključne besede: Omejitev lastninske pravice, javni interes, nepremičnina, nedovoljena gradnja, Gradbeni zakon, inšpekcijski postopek, ukrepi in druge sankcije gradbenega inšpektorja, legalizacija.
Objavljeno: 26.11.2018; Ogledov: 565; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (791,67 KB)

5.
PROBLEMATIKA NEUREJENOSTI LASTNINSKIH RAZMERIJ PRI KATEGORIZACIJI OBČINSKIH JAVNIH CEST, KI POTEKAJO PO ZEMLJIŠČIH V ZASEBNI LASTI
Maja Drnovšek, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je obravnavana problematika urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest v primerih dejanskih razlastitev. Gre za primere izgradnje, splošne uporabe in kategorizacije občinskih cest na zemljiščih, ki so v zasebni lasti. Na ta način je lastnikom zemljišč dejansko onemogočena uporaba in uživanje nepremičnine in jim preostane le še gola lastninska pravica. Tovrstni posegi v lastninsko pravico niso dopustni in za lastnike zemljišč pomenijo dejansko razlastitev. V takem primeru mora krajevno pristojna občina zaradi odprave nezakonitega stanja na spornih nepremičninah pridobiti lastninsko pravico. Občina lahko lastninsko pravico pridobi s sklenitvijo pravnega posla ali z izvedbo postopka razlastitve, v kolikor so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. V magistrskem delu je predstavljen razvoj reševanja problematike urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest. Na podlagi sprejetih pravnih aktov in obsežne sodne prakse so obravnavane različne dileme in pravna vprašanja. Predstavljen je tudi nov institut aktivne legitimacije za razlastitvene zavezance, ki naj bi pripomogel k odpravi nezakonitih stanj.
Ključne besede: javno dobro, javna cesta, kategorizacija javnih cest, občinske ceste, omejitev lastninske pravice, razlastitev, dejanska razlastitev, aktivna legitimacija, sodna praksa
Objavljeno: 15.10.2018; Ogledov: 835; Prenosov: 175
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

6.
Zemljiškoknjižni vpisi v zvezi z razlastitvenimi postopki s pregledom sodne prakse
Nastja Dolamič, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obsega pregled celotnega postopka razlastitve, s katerim se prisilno odvzame ali omeji lastninsko pravico v korist države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava. Predmet razlastitve in omejitev lastninske pravice so lahko le nepremičnine. Z Ustavo RS so opredeljeni dopustni okvirji razlastitve, v skladu s katerimi se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji le na podlagi zakona, proti nadomestilu v naravi ali odškodnini ter pod pogojem, da je takšen poseg v javno korist. V skladu z zakonsko ureditvijo z razlastitvijo pride do popolnega odvzema lastninske pravice, medtem ko se v primeru omejitve lastninske pravice ta le delno odvzame. Lastninska pravica se lahko omeji s pravico začasne uporabe ali obremenitvijo z začasno ali trajno služnostjo. Institut razlastitve je v zakonski ureditvi predviden kot skrajni ukrep, ki se lahko uporabi izključno za izvedbo prostorskih ureditev, ki so v javno korist. Ob tem je potrebno zadostiti pogoju, da je takšna ureditev nujno potrebna in v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico. Razlastitev je tako nedvomno najtežji poseg v lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih in premoženjskih pravic. V zvezi z razlastitvenimi postopki je potrebno upoštevati tudi zemljiškoknjižno pravo, saj predstavlja pomemben vidik na področju nepremičninskega prava. Pri pravnem prometu z nepremičninami je pomembno zlasti zanesljivo varstvo zaupanja v podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, kot javni evidenci. Zemljiška knjiga je namreč namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Z vpisi v zemljiško knjigo se tako zagotovi publiciteta podatkov, na podlagi katerih se je mogoče seznaniti s pravnim stanjem nepremičnin. Skozi obravnavo razlastitvenih postopkov so zato izpostavljene posebnosti zemljiškoknjižnega prava in zemljiškoknjižni vpisi na tem področju, vključno s pregledom aktualne sodne prakse.
Ključne besede: lastninska pravica, nepremičnina, javna korist, odškodnina, razlastitev, razlastitveni postopek, omejitev lastninske pravice, začasna pravica uporabe, služnost v javno korist, zemljiška knjiga, vpis v zemljiško knjigo.
Objavljeno: 14.06.2018; Ogledov: 623; Prenosov: 167
.pdf Celotno besedilo (982,49 KB)

7.
UREDITEV INSTITUTA RAZLASTITVE V SLOVENSKEM PRAVNEM SISTEMU
Leon Rogan, 2016, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica spada med temeljne človekove pravice in je zato v veliki večini modernih in demokratičnih držav varovana z nacionalnimi pravnimi akti kot tudi z mednarodnimi pravnimi akti. Lastninska pravica spada med stvarne pravice, ki so po svoji naravi absolutne in vseobsegajoče. Zakonodajalec je lastninsko pravico v 37. členu Stvarnopravnega zakonika definiral kot pravico, da imamo stvar v posesti, jo uporabljamo in uživamo na najobsežnejši način ter z njo razpolagamo. Ustava RS v 69. členu določa, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali odškodnini, pod pogoji, ki jih določa zakon. V okviru odvzema ali omejitev lastninske pravice pozna naše pravo institut razlastitve, trajno ali začasno služnost v javno korist ter pravico začasne uporabe nepremičnine. Razlastitev predstavlja popolni odvzem lastninske pravice, ki je lahko izveden ob predpostavki izkazane javne koristi ter ob plačilu pravične odškodnine ali zagotovitvi primerne nadomestne nepremičnine. Javna korist mora biti izkazana tako na abstraktni ravni kot na ravni konkretnega primera in mora biti sorazmerna z globino posega v posameznikovo lastninsko pravico. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko omeji na zahtevo države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava z namenom, priskrbeti si nujno potrebne nepremičnine za javno potrebo. Razlaščenec, ki mu je bila s tem grobim posegom odvzeta lastninska pravica na nepremičnini, je upravičen do ustrezne odškodnine oziroma do enakovredne nadomestne nepremičnine. Poleg popolnega odvzema lastninske pravice pozna naše pravo tudi nepopolni odvzem lastninske pravice, in sicer kot trajno ali začasno služnost v javno korist ter kot pravico začasne uporabe nepremičnine. Institute omejevanje in odvzema lastninske pravice je zakonodajalec uredil v Zakonu o urejanju prostora, poleg njega pa nekatere specialne določbe vsebujejo še drugi zakoni.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, nepremičnina, razlastitev, javna korist, odškodnina, razlastitveni upravičenec, razlastitveni zavezanec, služnost v javno korist
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 909; Prenosov: 204
.pdf Celotno besedilo (776,67 KB)

8.
Analiza najnovejše sodne prakse glede služnosti v javno korist
Mojca Kos, 2016, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica kot temeljna človekova pravica kljub absolutnemu varstvu ni povsem neomejena. Omejitve lastninske pravice posameznika so namreč dopustne zaradi njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije in se posplošeno imenujejo omejitve v javnem interesu ali zaradi javne koristi. Obstoj zakonske podlage in javnega interesa za omejitev lastninske pravice nista dovolj. Dopustnost omejitve se namreč presoja tudi z vidika načela sorazmernosti. Gre za instrument s katerim se preprečujejo prekomerni posegi oblasti v lastninsko pravico posameznikov. V okviru posegov v lastninsko pravico na nepremičninah naše pravo pozna institut »utesnitve« lastninske pravice na nepremičninah imenovan služnost v javno korist. Gre za posebno vrsto nepravih stvarnih služnostnih pravic, ki so ustanovljene v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti. Ustanovijo se lahko na podlagi pogodbe med služnostnim upravičencem in lastnikom nepremičnine ali prisilno s pravnomočno upravno odločbo. Trajanje služnosti v javno korist je omejeno, razen če zakon določa drugače. Omejeno je na čas, ki je nujno potreben za dosego namena za katerega so bile služnosti v javno korist ustanovljene. Prenehajo v večini primerov na podlagi odločbe upravnega organa ali s pretekom časa za katerega so bile ustanovljene, ko torej niso več nujno potrebne.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, nepremičnina, javna korist.
Objavljeno: 19.05.2016; Ogledov: 1420; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

9.
USTANOVITEV SLUŽNOSTI PROTI VOLJI LASTNIKA SLUŽEČE NEPREMIČNINE V TEORIJI IN PRAKSI
Nuša Štrekelj, 2015, diplomsko delo

Opis: Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja eksistenčno varnost, neodvisnost in samostojnost. Zato je temu primerno tudi varovana, ni pa popolnoma nedotakljiva. V prvem delu te diplomske naloge si bomo uvodoma ogledali sam institut lastninske pravice, varstvo le-te ter oblike njenega omejevanja. Nadaljevali bomo s samim institutom služnosti, vrstami služnosti, njihovo vsebino, nastankom in prenehanju le-teh. Glavni del pa bomo namenili posameznim načinom ustanovitve služnosti proti volji lastnika nepremičnine, ki se lahko ustanovijo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, dokončne upravne odločbe ali s priposestvovanjem, pri čemer je možnost priposestvovanja osebne služnosti izključena. Posebno pozornost bomo namenili služnostim v javno korist, ki so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti in so ustanovljene v korist vsakokratnega operaterja določene javne infrastrukture. Ustanovijo se na podlagi dokončne upravne odločbe, njihovo trajanje pa je lahko začasno ali trajno. Za konec si bomo ogledali tudi zakonite služnosti oziroma legalne servitute, ki po svoji naravi sicer niso prave služnosti, ampak gre navadno za sklop zakonsko določenih omejitev in obveznosti vseh lastnikov nepremičnin, ki spadajo v določeno kategorijo in jih urejajo posebni predpisi.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, služnostni upravičenec, gospodujoča nepremičnina, služeča nepremičnina, nujna pot, pravnomočna sodna odločba, dokončna upravna odločba, priposestvovanje, odškodnina, zemljiška knjiga
Objavljeno: 06.07.2015; Ogledov: 1687; Prenosov: 413
.pdf Celotno besedilo (976,46 KB)

10.
OMEJITEV LASTNINSKE PRAVICE S SODNO PRAKSO
Nastja Vizjak, 2015, diplomsko delo

Opis: Pojem lastninske pravice je urejen v 37. členu SPZ: »Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon. Lastninska pravica ne more biti vezana na rok ali pogoj, razen če zakon določa drugače .« SPZ jasno poudarja, da je lastninska pravica najobsežnejša stvarna pravica. Omejitve lastninske pa so določene le zakonom, kar pa je skladno z ustavnopravno koncepcijo lastnine (67. člen Ustave RS). Med omejitvami lastninske pravice sta v 38. členu SPZ urejeni tudi pravno poslovna prepoved odsvojitve ter obremenitve (prepoved razpolaganja) in odkupna pravica . Sodna praksa v Sloveniji ni formalen vir prava, temveč je sodna praksa sekundaren vir prava, kateri zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Absolutno zavezujoči viri prava so le akti zakonodajalca (oziroma ustvarjalca), ali slovenskega ali evropskega. Ustava ter zakonodaja, ratificirani mednarodni sporazumi, evropska zakonodaja zato predstavljajo tako imenovani primaren vir prava. To so tisti viri, ki zarisujejo okvir prava na abstraktni ravni. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje, ki ga sodišče sicer ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco .
Ključne besede: lastnina, lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, sodna praksa.
Objavljeno: 10.04.2015; Ogledov: 2318; Prenosov: 379
.pdf Celotno besedilo (904,20 KB)

Iskanje izvedeno v 0.32 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici