| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ODVZEM ŽIVLJENJA LASTNEMU OTROKU Z VIDIKA SLOVENSKEGA IN TUJEGA KAZENSKEGA PRAVA
Manja Veličković, 2009, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje kompleksno analizo pravne regulative nasilja nad otroki s strani njihovih staršev s poudarkom na posledicah, ki se lahko končajo s smrtjo otroka. V prvem delu diplomske naloge spoznamo pravni položaj otroka skozi zgodovinski prerez do sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah leta 1987 ter institucije, ki to področje obravnavajo. Okoliščine teh kaznivih dejanj so si podobne, podrobno pa so predstavljeni starši kot storilci, motivi in povodi ter načini, sredstva, čas in kraj odvzema življenja lastnemu otroku z elementi krivde kot odločilnimi elementi za kazniva dejanja. V posebnem poglavju je predstavljena pravna opredelitev odvzema življenja lastnemu otroku, kjer skozi primerjalno predstavitev členov slovenskega, srbskega in avstrijskega Kazenskega zakonika, dokazujem sličnosti oz. razlike obravnave teh kaznivih dejanj. Primer družine Vodušek je le eden izmed primerov sodne prakse, ki dokazuje, da se za zaprtimi vrati družinskega okolja dogajajo nasilja, katerih žrtve so pogosto otroci, družbeno okolje in državne institucije pa ne reagirajo takrat, ko bi bilo mogoče posledice teh dejanj preprečiti.
Ključne besede: Otrok, nasilje, starši, odvzem življenja, motivi, pravna regulativa.
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 1548; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (848,56 KB)

2.
EVTANAZIJA MED RELIGIJO IN PRAVOM
Selim Bajrektarević, 2012, diplomsko delo/naloga

Opis: Evtanazija? Dostojanstvena smrt ali odvzem življenja, pomoč v življenjski stiski ali kaznivo dejanje. Večna dilema, ki jo najdemo na vseh stopnjah družbenega življenja. V medicini, kjer zdravniki bijejo bitko sami s sabo, ali naj umirajočemu skrajšajo bolečine ali podaljšajo neizogibno. V pravu, kjer zakonodaja na vse načine poskuša s pravili evtanazijo zadržati pod kontrolo, jo legalizirati, vendar vedno naletijo na težave zlorabe teh pravil, zaradi katerih je dilema še večja. Tu je tudi področje ekonomije, nekateri zagovarjajo evtanazijo zaradi ekonomskih faktorjev, ker naj bi skrb in zdravljenje umirajočih državo in posameznike drago stala, obenem pa po nepotrebnem zasedajo mesta v bolnišnicah, ki bi jih lahko koristili drugi. Bistvo je, da je evtanazija danes vsepovsod, sam pomen te besede pa je s časoma postal negativen, kar je tudi glavni dejavnik vseh dilem, razprav, nesoglasij in sporov, vodenih predvsem s strani pripadnikov religije. Pa je bilo vedno tako? Če se vrnemo v obdobje, ko je evtanazija prvič omenjena, bomo spoznali čisto nasprotje pojmu, kot ga poznamo danes. Pojem evtanazija izhaja iz grščine in pomeni dobra smrt, torej smrt kot način, na kateri je vsak želel zapustiti ta svet. Celo vsemogočni voditelji v stari antiki so si želeli evtanazijo za svoj konec, saj je pomenila umreti častno in dostojanstveno. Vprašajmo se, kje smo naredili napako, kje se je zalomilo, da danes častna in dostojanstvena smrt za večino pomeni vdiranje v zasebnost, odvzem pravice do življenja, nekateri gredo tako daleč, da s tem pojmom označujejo najhujše kaznivo dejanje – umor. Je bila preteklost bolj človeška od sedanjosti? Smo imeli ljudje več spoštovanja, boljše medsebojne odnose, več tolerance? Vse to so vprašanja, ki ostajajo neodgovorjena. Zgodovina evtanazije se je spreminjala, na eni strani smo imeli nacizem, katerega pripadniki so mislili, da so nekaj več, superiorna vrsta, ki v svoji bližini ne sme imeti slabe in šibke, ker jih samo zavirajo v njihovem razvoju. Tako so v evtanaziji videli možnost, da se takšnih »odvečnih« oseb znebijo in sčasoma so neozdravljivo bolne zamenjali s slabimi in šibkimi, te pa v najhujših časih nacizma z otroki in pripadniki druge vrste. Na drugi strani pa je v veliki meri odmevala religija, ker pa je vse bolj dobivala na moči, je bil tudi njen vpliv na oblast in družbo čedalje večji. Glavni moto religije je bil: »Človek je stvaritev Boga in samo on ima pravico upravljati z njegovim življenjem«. S tem se je tudi začel konflikt religije in prava. Pravo na eni strani (kot glas družbe in pravic posameznika, da sami odločajo o svojem življenju, o smrti in na kakšen način bodo umrli) in religija na drugi strani (kot večni argument proti evtanaziji). Ljudje z vse več težavami, bolezni in stiskami so v evtanaziji videli rešitev težav zase in za svoje bližnje, katerim so bili samo v breme. Začela so se pojavljati evtanazijska združenja in vse večji pritiski na zakonodajo, da se evtanazija legalizira. Največ uspeha so imeli na Nizozemskem, v zvezni državi Oregon v ZDA in v Severnem teritoriju Avstralije, kjer so evtanazijo uzakonili in jo izvrševali pod strogimi pravili in pogoji. Sledile so jim tudi druge države, tako da je evtanazija postala nekaj vsakdanjega. Večina držav pa ima evtanazijo še vedno prepovedano in njeno izvršitev preganja kot kaznivo dejanje. Ena izmed takih držav je tudi Slovenija, ki pozna samo dve dovoljeni obliki evtanazije: prekinitev zdravljenja in terapijo z dvojnim učinkom. Pod vplivom nasprotnikov evtanazije in religije, krščanstva in islama kot dveh največjih religij, se je izoblikovala tudi alternativa evtanaziji, kot neka vmesna rešitev, ki pomaga bolniku lajšati bolečine, obenem pa se ne vtika v njegovo dostojanstvo in naravni potek smrti. Evtanazija je bila in bo tudi v prihodnje vedno tema razprav in sporov, ker je skup pravic, ki si že same po sebi nasprotujejo. Oseba si želi smrti, da s tem obvaruje sebe in bližnje trpljenja, njegovi bližnji pa ga o
Ključne besede: evtanazija, dobra smrt, častna smrt, dostojanstvo, umor, odvzem življenja, bolezen, staranje, umiranje
Objavljeno: 07.02.2012; Ogledov: 3706; Prenosov: 805
.pdf Celotno besedilo (869,45 KB)

3.
Stopnjevitost ukrepov omejevanja roditeljske pravice zaradi varovanja otrokovih koristi
Andreja Šibenik, 2017, diplomsko delo

Opis: Zaradi otrokove ranljivosti in občutljivosti je potrebno še posebej skrbno varovati njegove koristi in pravice. Kadar to v primarni družinski skupnosti ni zadovoljivo doseženo, nastopijo ukrepi omejevanja roditeljske pravice, ki predstavljajo intervencijo države, katere namen je zavarovati korist otroka. S tem namenom Ustava Republike Slovenije in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih predvidevata ukrepe, s katerimi je mogoče poseči v intimno družinsko okolje. Ti ukrepi morajo biti na podlagi Ustave Republike Slovenije urejeni stopnjevito, saj se je le na takšen način mogoče ustrezno odzvati na različne življenjske okoliščine. Načelo sorazmernosti izhaja iz mednarodnopravnih aktov, kakršna sta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki zavezujejo tudi Slovenijo. To načelo predvideva uporabo v prvi vrsti milejših ukrepov, s katerimi je mogoče v zadostni meri zavarovati otrokove koristi. Država si zato prizadeva pomagati družini najprej s pozitivnimi ukrepi. Kadar pa to ne prinese želenih rezultatov, sme poseči v pravice staršev in tako poskrbeti za otrokovo dobrobit. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne uresničuje v celoti ustavne zahteve po stopnjevitosti ureditve ukrepov omejevanja roditeljske pravice, saj predvideva le nekaj ukrepov centra za socialno delo, s katerimi se omejujejo določena upravičenja, ki izhajajo iz roditeljske pravice in, kot skrajni ukrep, popoln odvzem roditeljske pravice s strani sodišča. Ne ureja pa milejših ukrepov sodišča, s katerimi bi se hitro in učinkovito zavarovalo koristi otroka, ne da bi bila obenem staršem popolnoma odvzeta roditeljska pravica in bi posledično prišlo do dejanske ločitve otroka od družine. Tudi sodna praksa potrjuje, da zakonska pravna podlaga sodiščem in centrom za socialno delo ne omogoča izvajanja vseh potrebnih ukrepov, s katerimi bi na najboljši možen način zavarovali položaj otroka v različnih kompleksnih življenjskih okoliščinah. Odgovore na navedene pomanjkljivosti trenutne zakonodajne ureditve prinaša novi Družinski zakonik, ki preko svojih določb uvaja stopnjevitost ukrepov za zavarovanje koristi otrok. Na to kaže med drugim tudi nova določba Družinskega zakonika z naslovom 'Omejitev starševske skrbi'. Ena izmed pomembnejših sprememb, ki jih prinaša Družinski zakonik, je tudi prenos velikega dela pristojnosti s centrov za socialno delo na sodišča. Na novo uveden pojem starševske skrbi, ki nadomešča pojem roditeljske pravice, pa jasno izraža zahtevo zakonodajalca, da se skrb za otroka vedno postavi na prvo mesto.
Ključne besede: roditeljska pravica, starševska skrb, ukrepi za varstvo koristi otrok, načelo otrokove največje koristi, odvzem in omejitev roditeljske pravice, človekove pravice, otrokove pravice, pravica do spoštovanja družinskega življenja.
Objavljeno: 21.09.2017; Ogledov: 289; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (251,72 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici