1. |
2. METODE IN OBLIKE DELA V IZOBRAŽEVANJU ODRASLIHMilada Goljat, 2010, diplomsko delo Opis: Vseživljenjsko učenje oz. izobraževanje je zelo široko področje, ki se pojavlja praktično povsod okoli nas. Del tega področja je tudi izobraževanje odraslih, ki ga srečujemo v različnih oblikah in razsežnostih. Vse več ljudi se namreč zaveda, da je znanje temeljna pot do uspeha, zato se posamezniki vključujejo v procese izobraževanja v vseh obdobjih svojega življenja, tudi v odraslem obdobju. Ker pa znanje izredno hitro zastari, je pogoj za dobro opravljanje dela in kvalitetno življenje v družbi nenehno dopolnjevanje in izpopolnjevanje obstoječih znanj. Namen diplomske naloge je na primeru Andragoškega zavoda Maribor — Ljudske univerze ugotoviti, kdo in zakaj se vključuje v izobraževanja, kakšni so odnosi med udeleženci izobraževanj in andragoškimi delavci, še posebej pa nas je zanimalo, kako kvalitetni so učni programi v izobraževanju odraslih. Na kvaliteto vpliva več dejavnikov, mi smo se podrobneje dotaknili učnih metod in oblik dela. S pomočjo dveh anketnih vprašalnikov smo izvedli raziskavo, katere rezultati so pokazali, da je veliko udeležencev v izobraževanju odraslih starostnikov, katerim je glavni motiv za udeležbo na izobraževanjih druženje in osebnostni razvoj. O svojih mentorjih / učiteljih imajo zelo pozitivno mnenje, tako kot tudi o samih izobraževalnih programih. Pokazalo se je tudi, da je uporaba učnih metod zelo raznolika in da imajo odrasli veliko možnosti pri vključevanju v različne oblike dela oz. izobraževanja, med katerimi pa so glede na število udeležencev v ospredju tečaji.
Ključne besede: izobraževanje odraslih, andragogika, vseživljenjsko učenje, odraslost, učne metode, oblike izobraževanj
Objavljeno: 06.07.2010; Ogledov: 6410; Prenosov: 1572
 Celotno besedilo (912,57 KB) |
3. NEKATERI VIDIKI DRUŽINE TIPA HOTEL MAMA V SLOVENSKI POST-MODERNI DRUŽBIPetra Mertik, 2011, diplomsko delo Opis: Spremembe na področju družbenega življenja v post-moderni družbi so posledično vplivale na spremembe v življenjskih potekih posameznikov, saj je dandanes jasno mejo med mladostjo in odraslostjo težko določiti. Podaljšano izobraževanje, negotovost zaposlovanja, brezposelnost in finančne težave so le nekateri izmed vzrokov, da mladi vedno dlje časa ostajajo doma pri svojih starših, v družini orientacije. Drugo ime za podaljšano življenje otrok pri starših je „sindrom hotel mama“, ki je prav predmet raziskovanja diplomskega dela. Namen diplomskega dela je bil torej proučiti mejo med mladostjo in odraslostjo ter vzroke in posledice podaljšanega življenja pri starših. V empiričnem delu je z uporabo in analizo rezultatov anketnega vprašalnika predstavljeno realno stanje podaljšanega življenja mladih pri starših v slovenski post-moderni družbi na podlagi vzorca mladih oz. odraslih SV dela Slovenije in glede na rezultate le-teh se večina naših pričakovanj potrjuje skozi anketni vprašalnik. Ključno dejstvo pa je to, da so mladi sicer pripravljeni in imajo željo zaživeti sami, vendar jim njihov ekonomski položaj zaradi podaljšanega šolanja, otežene zaposlitve in s tem tudi lastnega vira dohodka to vse onemogoča.
Ključne besede: mladost, odraslost, mladi odrasli, sindrom hotel mama, LAT-faza, prehod iz starševskega v samostojno stanovanje, podaljšano izobraževanje mladih.
Objavljeno: 25.04.2014; Ogledov: 1021; Prenosov: 152
Celotno besedilo (3,62 MB) |
4. RAZVOJNE RAZLIKE VELIKIH PET OSEBNOSTNIH ZNAČILNOSTI V POVEZAVI Z EMOCIONALNO REGULACIJO SKOZI OBDOBJE ZGODNJE IN SREDNJE ODRASLOSTINataša Gjura, 2013, magistrsko delo Opis: Odraslost lahko definiramo kot daljše življenjsko obdobje, ki se deli na: obdobje zgodnje odraslosti, obdobje srednje odraslosti in obdobje pozne odraslosti (Papalia, Camp in Feldman, 1996). Številne spremembe, življenjski dogodki in značilnosti vsakega posameznika skupaj tvorijo procese in mehanizme za nastanek in razvoj osebnosti v življenjskih obdobjih (Caspi in Roberts, 2001). Namen magistrskega dela je bil pobliže spoznati obdobje zgodnje in srednje odraslosti, proces odraščanja in z odraščanjem povezane osebnostne spremembe, predvsem stabilnost, ter spremembe velikih petih značilnosti osebnosti. V teoretičnem delu smo podrobneje predstavili obdobje odraslosti, posebej zgodnjo in srednjo odraslost. Opisali smo razvojne naloge v posameznem obdobju in osebnostne spremembe v povezavi s čustveno regulacijo in kontrolo. Pri empirični raziskavi smo uporabili Vprašalnik BFI in Vprašalnik emocionalne regulacije in kontrole. Sodelovalo je 80 udeležencev, 50 % moških in 50 % žensk. Vzorec je bil porazdeljen tako, da je bilo 20 udeležencev iz prve polovice zgodnje odraslosti, 20 udeležencev iz druge polovice zgodnje odraslosti, 20 udeležencev iz prve polovice srednje odraslosti in 20 udeležencev iz obdobja druge polovice srednje odraslosti. Ugotovili smo, da se velikih pet značilnosti osebnosti sicer spreminja v obdobju zgodnje in srednje odraslosti in glede na spol, vendar te razlike niso statistično pomembne. Boljša emocionalna regulacija je povezana z osebnostno značilnostjo ekstravertnost, slabša pa s čustveno nestabilnostjo.
Ključne besede: zgodnja odraslost, srednja odraslost, osebnostne spremembe, osebnostne značilnosti, čustvena regulacija
Objavljeno: 05.12.2013; Ogledov: 2776; Prenosov: 854
Celotno besedilo (940,61 KB) |
5. ŠPORTNA DEJAVNOST IN TELESNA SAMOPODOBA ŠTUDENTKDoris Ficko, 2013, diplomsko delo Opis: Namen raziskave je bil ugotoviti, ali obstajajo razlike v telesni samopodobi med skupinami različno športno dejavnih študentk in hkrati ugotoviti, ali in kako je športna dejavnost povezana s telesno samopodobo študentk. V raziskavi je sodelovalo 161 študentk Pedagoške Fakultete Univerze v Mariboru, smer Razredni pouk, starih 19 in 20 let. Meritve so potekale na OŠ Franc Rozman Stane v Mariboru in na Lesarski šoli Maribor. Za meritve športne dejavnosti pri posameznih študentkah je bil uporabljen vprašalnik »Gibalna dejavnost mladih«. Podatki o telesni samopodobi so bili pridobljeni s pomočjo poslovenjene različice francoske verzije vprašalnika za ugotavljanje telesne samopodobe mladostnikov The Physical Self-Inventory – short form (Maiano, Morin, Ninot, Monthuy-Blanc, Stephan, Florent e tal., 2008). Za ugotavljanje razlik v telesni samopodobi med različno športno dejavnimi študentkami je bila uporabljena analiza variance (ANOVA), za natančnejšo opredelitev razlik je bil uporabljen Post-Hoc Scheffe preizkus, za ugotavljanje povezanosti športne dejavnosti in telesne samopodobe pa je bila uporabljena regresijska analiza. Statistično značilnost smo ugotavljali na ravni tveganja p≤0,05. Rezultati raziskav kažejo, da športno bolj dejavne študentke statistično značilno višje vrednotijo lastno moč kot skupina nizko in srednje športno dejavnih študentk. Pri vseh drugih spremenljivkah telesne samopodobe (splošna samopodoba, telesna samopodoba, vzdržljivost, športne kompetence, telesni videz in telesna samopodoba skupaj) ni statistično značilnih razlik med skupinami manj, srednje in zelo športno dejavnih študentk. Rezultati raziskav so tudi pokazali, da športna dejavnost v klubu statistično značilno pojasnjuje razlike v telesni samopodobi študentk, ki so zelo športno dejavne, medtem ko pri ostalima dvema skupinama te povezave niso statistično značilne. Potrebno je poudariti, da je to športna dejavnost, ki je organizirana, strukturirana, ima začetek in zaključek, torej je vodena ter prilagojena posamezniku in kot taka ima večji učinek na telesno razsežnost, gibalne sposobnosti in spretnosti in je povezana s telesno samopodobo.
Ključne besede: zgodnja odraslost, telesna samopodoba, mladi odrasli, samospoštovanje, športna aktivnost
Objavljeno: 08.01.2014; Ogledov: 2250; Prenosov: 329
Celotno besedilo (1,01 MB) |
6. Razlike v dosežkih in točnost metakognitivnih ocen na različnih področjih kognitivnega funkcioniranja od adolescence do srednje odrasle dobeKarin Bakračevič Vukman, 2005, izvirni znanstveni članek Opis: V pričujoči študiji smo želeli raziskati razvoj nekaterih področij kognitivnega funkcioniranja - treh različnih tipov rezoniranja in točnost metakognitivnih evalvacij od adolescence do srednje odrasle dobe. V raziskavi je sodelovalo 282 udeležencev iz štirih starostnih skupin: adolescenti, stari 13-15 let, mlajši odrasli, stari 23-25 let, odrasli, stari 33-35 let ter odrasli, stari 43-45 let. Reševali so naloge, ki so se nanašale na sposobnosti spacialnega, verbalno-logičnega in socialnega rezoniranja, za vsako nalogo pa so morali nato oceniti ustreznost svoje rešitve in težavnost naloge. Rezultati so pokazali, da se dosežki na spacialnem in verbalno-logičnem področju stabilizirajo že v zgodnji odraslosti in da se ta stopnja pretežno ohranja skozi celotno raziskovano obdobje. Socialno rezoniranje pa se sistematično izboljšuje še vsaj do srednje odrasle dobe. Metakognitivne evalvacije so se pokazale kot najtočnejše na spacialnem področju, manj na verbalno-logičnem in najbolj netočne na socialnem področju. Metakognitivna točnost se je v splošnem izboljševala s starostjo in rezultati so nakazali tudi razlike med spoloma. Kvalitativna analiza točnosti evalvacij je pokazala, da so bili mlajši odrasli in ženske prestrogi pri ocenjevanju lastnih dosežkov. Izboljšanje metakognitivne točnosti s starostjo se ujema z dognanji raziskav, ki ugotavljajo, da postajamo skozi odraslo dobo vse bolj samorefleksivni in da metakognicija postaja z razvojem bolj učinkovita.
Ključne besede: razvojna psihologija, metakognicija, metakognitivne ocene, kognitivni razvoj, odraslost, samorefleksija
Objavljeno: 21.12.2015; Ogledov: 925; Prenosov: 28
 Povezava na celotno besedilo |
7. |
8. |
9. Skladnost samoocene in dejanskih kognitivnih sposobnosti v pozni odraslostiBarbara Krpan, 2016, magistrsko delo Opis: Naša študija proučuje s starostjo povezane spremembe v pozni odraslosti na več področjih kognitivnega delovanja, to so: področje jezika, sposobnosti vidnega zaznavanja, besednega spomina, vidno prostorskega spomina ter pozornosti in koncentracije. Zanima nas, kako odrasli v obdobju pozne odraslosti rešujejo različne kognitivne naloge in kakšne so njihove samoocene spoznavnega delovanja na omenjenih področjih. Cilj naloge je ugotoviti, ali so samoocene različnih sposobnosti ustrezne, oz. ali starostniki ocenjujejo svoje kognitivne sposobnosti v skladu z dejanskimi kognitivnimi sposobnostmi. Omenjeno problematiko preverjamo na namenskem vzorcu 62-ih posameznikov (31 moških in 31 žensk), starih od 65 do 94 let. Rezultati se razlikujejo glede na merjene sposobnosti. Ugotovimo, da se pojavljajo statistično pomembne razlike med mlajšimi in starejšimi starostniki (v prid mlajših starejših) na skoraj vseh merjenih področjih dejanskih kognitivnih sposobnosti (področjih besednega spomina, verbalne fluentnosti, vidno prostorskega spomina ter pozornosti in koncentracije) z izjemo vidno prostorskega zaznavanja. Na področju samoocene kognitivnih sposobnosti ugotavljamo, da so starejši odrasli, stari nad 75 let, zaznali pri sebi več težav, kot odrasli v starosti od 64 do 75 let na področjih besednih sposobnosti, spodobnosti vidnega zaznavanja, vidno prostorskega spomina ter v svojih kognitivnih sposobnostih nasploh. Vendar na dveh področjih (pri samooceni besednega spomina ter pozornosti in koncentraciji) ni statistično pomembnih razlik med mlajšimi in starejšimi od 75 let. Preverili smo tudi, ali obstaja statistično pomembna povezava med samooceno kognitivnih sposobnosti in objektivno izmerjenimi sposobnostmi. Izsledki naše raziskave kažejo, da splošna samoocena kognitivnega funkcioniranja v starosti statistično pomembno korelira z vsemi merami dejanskih kognitivnih sposobnosti. Ko pogledamo posamezna področja vidimo, da obstaja statistično pomembna povezava med samooceno in objektivno izmerjenimi sposobnostmi na področjih verbalne fluentnosti, vidno-prostorskega zaznavanja in besednega spomina. A vendar ne obstaja statistično pomembna povezava med samooceno in objektivno izmerjenimi sposobnostmi na področjih vidno prostorskega spomina ter pozornosti in koncentracije. Prav tako nas je zanimalo, ali lahko samoocena različnih sposobnosti statistično pomembno napoveduje dejansko uspešnost reševanja kognitivnih nalog na teh področjih. Izkazalo se je, da so samoocene kognitivnih sposobnosti, za katere smo ugotovili, da se ujemajo z objektivno oz. dejansko izmerjenimi rezultati na testih, tudi uspešen prediktor teh sposobnosti. Torej je samoocena lahko prediktor uspešnosti na nalogah verbalne fluentnosti, besednega spomina in vidno prostorskega zaznavanja, a ne na področju vidno prostorskega spomina ter pozornosti in koncentracije.
Ključne besede: Pozna odraslost, zadovoljstvo z življenjem, samoocena kognitivnih sposobnosti, kognitivne sposobnosti, spomin, verbalne sposobnosti, obseg neposrednega pomnjenja, izvršilne funkcije, prostorska vizualizacija, pozornost in koncentracija, metakognicija.
Objavljeno: 12.05.2016; Ogledov: 750; Prenosov: 146
Celotno besedilo (1,05 MB) |
10. POVEZANOST VZGOJNIH STILOV STARŠEV Z DIMENZIJAMI OSEBNOSTI IN SAMOSPOŠTOVANJEM POSAMEZNIKOV V ZGODNJI ODRASLOSTIJasmina Belna, 2016, magistrsko delo Opis: Stili, ki jih starši uporabljajo pri vzgoji svojih otrok, se povezujejo z različnimi področji otrokovega življenja in funkcioniranja, ne samo v času otroštva, pač pa se učinki vzgoje kažejo tudi kasneje v življenju. Magistrsko delo obravnava posameznike v obdobju zgodnje odraslosti. Osnovni namen raziskave je ugotoviti povezanost vzgojnih stilov staršev z dimenzijami osebnosti in s samospoštovanjem udeležencev v obdobju zgodnje odraslosti. Cilj je tudi ugotoviti, ali vzgojni stili staršev pomembno napovedujejo samospoštovanje in osebnostne dimenzije posameznikov v zgodnji odraslosti. V raziskavi so bili uporabljeni trije vprašalniki, in sicer Vprašalnik avtoritete staršev, Vprašalnik za merjenje strukture osebnosti po modelu »Velikih pet« in Lestvica samospoštovanja. Udeleženci raziskave so bili posamezniki med 22. in 45. letom starosti, 57 je bilo moških in 71 žensk. Pridobljeni so bili tudi nekateri demografski podatki udeležencev. Rezultati so pokazali, da se demokratični in permisivni vzgojni stil staršev pozitivno povezujeta s samospoštovanjem posameznikov v zgodnji odraslosti, med avtoritarnim vzgojnim stilom in samospoštovanjem pa obstaja negativna povezava. Demokratični vzgojni stil staršev napoveduje višjo izraženost osebnostnih dimenzij ekstravertnosti, odprtosti, vestnosti in sprejemljivosti pri njihovih otrocih, avtoritarni vzgojni stil pa se pozitivno povezuje z nevroticizmom pri udeležencih raziskave. Starševski permisivni vzgojni stil se pozitivno povezuje z ekstravertnostjo, odprtostjo in sprejemljivostjo ter je hkrati negativno povezan z vestnostjo. Kljub povezavam pa se vzgojni stili staršev niso izkazali za pomembne prediktorje samospoštovanja in osebnostnih dimenzij pri udeležencih v raziskavi, zato bi bile potrebne nadaljnje raziskave.
Ključne besede: starši, vzgojni stili, osebnostne dimenzije, samospoštovanje, zgodnja odraslost
Objavljeno: 17.11.2016; Ogledov: 822; Prenosov: 149
Celotno besedilo (966,56 KB) |
