| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 29
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
(Ne)spoštovanje mednarodne arbitražne odločbe
Tjaša Lubec, 2019, diplomsko delo

Opis: Konvencija o mirnem reševanju mednarodnih sporov države podpisnice v primeru spora napotuje na različne oblike mirnega reševanja sporov med drugim tudi na arbitražo. Uradno je Stalno arbitražno sodišče v Haagu nastalo z 20. členom omenjene konvencije, ki določa, da se sile podpisnice obvezujejo, da bodo organizirale Stalno arbitražno sodišče, ki bo vselej dostopno in bo delovalo v skladu s pravili postopka, vključenimi v to konvencijo, razen če se stranke dogovorijo drugače. Stranke spora izbirajo člane arbitraže iz spiska arbitrov, lahko pa imenujejo tudi druge posameznike. Odločitev arbitražnega sodišča je tako odločitev večine arbitrov, ki je dokončna in zavezujoča tako da pritožba ni več mogoča. Kadar so v sporu države, zanje ne velja imuniteta pred izvršitvijo odločbe. Kadar pride do dokončne odločitve arbitražnega sodišča, morajo države kot stranke spora določbe iz arbitražne odločbe implementirati v nacionalni pravni red. Težava pa se pojavi, ko država tega ne stori, saj v mednarodnem pravnem okolju ni sistema prisile, ki bi se izvajal v primeru nespoštovanja takih odločb. Problematika neizvršitve arbitražne odločbe je v diplomski nalogi izpostavljena v dveh sporih in sicer pri mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško ter Filipini in Kitajsko glede Južnokitajskega morja.
Ključne besede: mednarodna arbitražna odločba, Stalno arbitražno sodišče, mednarodno pravo, neizvršitev odločbe, ukrepi za neizvrševanje arbitražne odločbe
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 460; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (876,73 KB)

3.
Pomen in dokazovanje relevantnih trgov v odškodninskih sporih zaradi zlorabe prevladujočega položaja na področju telekomunikacij
Jan Žičkar, 2019, magistrsko delo

Opis: Sodni spori, v katerih en gospodarski subjekt od drugega gospodarskega subjekta zahteva plačilo odškodnine zaradi zlorabe prevladujočega položaja, v praksi predstavljajo obsežne spore, v katerih se pojavlja večje število tako pravnih kot dejanskih vprašanj, pri čemer je sporna vprašanja potrebno obravnavati po smiselnem vrstnem redu, saj je določena izmed njih potrebno rešiti predhodno iz razloga, da je k razreševanju oziroma presoji nadaljnjega oziroma nadaljnjih sploh mogoče pristopiti. Vprašanje, ki ga je potrebno razrešiti v začetni fazi spora, je določitev upoštevnega trga. Eno izmed možnosti stranke za podajo navedb in dokazovanje upoštevnega trga v odškodninskem sporu zaradi zlorabe prevladujočega položaja na področju telekomunikacij predstavljajo odločbe Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju: AVK), ki med drugim spremlja in analizira razmere na trgu, če so pomembne za razvijanje učinkovite konkurence, vodi postopke in izdaja odločbe v skladu z zakonom ter odločbe in analize Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: AKOS), ki na področju zagotavljanja in izvajanja elektronskih komunikacij v skladu z načeli konkurenčnega prava na področju elektronskih komunikacij določa produktne, storitvene in geografske trge, ki ustrezajo razmeram v državi, pri čemer sodeluje z organom, pristojnim za varstvo konkurence. Prvi organ predstavlja organ, pristojen za varstvo konkurence, drugi pa organ, ki je med drugim pristojen za sektorsko regulacijo na področju telekomunikacij. Organ za varstvo konkurence sankcionira protikonkurenčna ravnanja praviloma za nazaj, tj ex-post, pri čemer gre praviloma za prepoved določenih ravnanj, sektorski regulator pa regulira trg praviloma vnaprej, tj. ex-ante, z namenom preprečiti protikonkurenčna ravnanja, pri čemer gre praviloma za ukrepe v smislu določanja obveznosti določenega ravnanja. V primeru spora med pravdnima strankama o opredelitvi in določitvi upoštevnega trga se lahko stranka kot na svoje lastne navedbe sklicuje na odločbe konkurenčnega organa in/ali sektorskega regulatorja oziroma njihovo vsebino uporabi za ta namen, jih predlaga kot dokaze o obstoju ter vsebini določenega upoštevnega trga ali pa gre za kombinacijo obojega. Jasno je, da je sodišče vezano na pravnomočno odločbo konkurenčnega organa o kršitvi ali pravnomočno odločbo o kršitvi, izdano v postopku sodnega varstva zoper odločbo agencije. Iz tega izhaja, da je sodišče vezano na odločbo konkurenčnega organa glede protipravnega ravnanja subjekta, pri tem pa se postavlja vprašanje, ali je pri tem vezano tudi na ugotovitev obstoja in obsega samega relevantnega trga, kot je bil ugotovljen v odločbi. V zvezi z odločbami sektorskega regulatorja pa se kot ključno postavlja vprašanje, ali jih je potrebno upoštevati kot neposreden dokaz o obstoju določenega upoštevnega trga, ali pa je potrebno njihovo vsebino šteti kot del navedb stranke ter končno, ob upoštevanju vsebine ugovorov nasprotne stranke, določiti upoštevni trg posebej za potrebe odškodninskega spora. Pri tem je potrebno upoštevati naravo ter namen teh odločb, saj ima sektorski regulator z opravljanjem vnaprejšnje regulacije drugačne cilje kot konkurenčni organ, ki sankcionira protikonkurenčna ravnanja za nazaj, čeprav oba organa uporabljata za opredelitev upoštevnih trgov metode, ki so skladne z načeli konkurenčnega prava.
Ključne besede: konkurenčno pravo, zloraba prevladujočega položaja, odškodninski spor, relevantni trgi, dokazovanje, Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, odločbe
Objavljeno: 28.06.2019; Ogledov: 651; Prenosov: 81
.pdf Celotno besedilo (588,00 KB)

4.
5.
Komentar sodbe Sodišča EU v zadevi Expedia
Tamara Kovačič, 2014, strokovni članek

Ključne besede: odločbe, komentarji, člen 101(1) PDEU, de minimis, Sodišče EU
Objavljeno: 02.08.2018; Ogledov: 530; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (334,94 KB)

6.
Uporaba Dunajske konvencije (CISG) na slovenskih sodiščih in v odvetniški praksi
Ana Teršek, 2014, izvirni znanstveni članek

Opis: Dunajska konvencija (CISG) vsebuje enotna pravila za razmerja iz mednarodne prodaje blaga. Sprejele so jo skoraj vse države, s katerimi Slovenija intenzivno trguje, zato preseneča dejstvo, da medtem ko je po svetu objavljenih približno 2500 sodnih odločitev in arbitražnih odločb, ki se nanjo nanašajo, Slovenija premore le peščico takšnih odločitev. Ugotovimo lahko, da je Dunajska konvencija med sodniki in tudi odvetniki, kljub dejstvu, da je v veljavo vstopila že leta 1988, še vedno slabo poznana ter zato tudi redko uporabljena, kadar pa se jo uporabi, pa se sodiščem nemalokrat pripeti, da jo napačno uporabijo, kar lahko ponovno pripišemo njenemu slabemu poznavanju.
Ključne besede: Dunajska konvencija, CISG, mednarodna prodaja blaga, slovenska sodna praksa, odločbe sodišča, odvetništvo
Objavljeno: 02.08.2018; Ogledov: 496; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (466,00 KB)

7.
8.
9.
10.
Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici