Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Služnost je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar). Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Ker gre za stvarno pravico na tuji stvar, to nujno pomeni omejevanje lastninske pravice na služeči nepremičnini. Pomembno je pa izpostaviti, da njen namen in smisel nista v omejevanju lastninske pravice na služeči nepremičnini, temveč v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini (servitus fundo utilis esse debet). Stvarna služnost se lahko ustanovi bodisi s pravnim poslom, pogodbo, bodisi z zakonom ali pa na podlagi pravnmočne sodne ali dokončne upravne odločbe. Na smiselno enak način tudi prenehajo. Ker gre za stvarne pravice, ki imajo erga omnes učinek, se morajo vpisati v zemljiško knjigo, kot javno knjigo pravic in pravnih dejstev v zvezi z nepremičninami. V dvomu so služnosti trajne narave. Služnostno pravico je proti nedopustnim posegom vanjo, mogoče obvarovati bodisi z omejeno samopomočjo, s posestno tožbo, ki temelji na stanju zadnje mirne posesti ali pa s služnostno tožbo na temelju same pravice.
Ključne besede: služnost, stvarna služnost, osebna služnost, pozitivna služnost, negativna služnost, služnostna tožba, nepremičnine, zakon, pogodba, odločba, križanec
Objavljeno v DKUM: 21.05.2025; Ogledov: 3; Prenosov: 14
Celotno besedilo (445,37 KB)

Opis: Izvršilni postopek je pravni postopek, ki se vodi po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in katerega cilj je, da dolžnika prisili, da izpolni svoje obveznosti do upnika. Do izvršbe pride, kadar nekdo prostovoljno ne želi poravnati dolga ali izpolniti kakšnih drugih obveznosti. Avtor magistrske naloge predstavlja izvršbo na nepremičnine in varstvo dolžnika pri samem postopku. Uvodoma predstavi temeljna načela izvršbe, subjekte v izvršilnem postopku, tek postopka in pravna sredstva v izvršilnem postopku. Nadalje avtor predstavi sredstva izvršbe, med katerimi lahko izbira upnik, pri čemer še podrobneje opiše postopek izvršbe na nepremičnine. Avtor tako uvodoma predstavi pravni režim nepremičnin. Glede na to, da je del nepremičninskega prava tudi stanovanjsko pravo, avtor posebno pozornost nameni nepremičnini kot dolžnikovemu domu, pri čemer ugotovi, da gre pri izvršbi na nepremičnini, ki je obenem dolžnikov dom, za trk dveh ustavno varovanih pravic; do pravice upnika do sodnega varstva in do pravice do zasebnosti oziroma nedotakljivosti stanovanja dolžnika. Nadalje se avtor magistrske naloge podrobneje dotakne novel ZIZ, predvsem z vidika varstva dolžnika. Avtor predstavi možnosti dolžnika pred novelo ZIZ-L, nakar podrobneje opiše zadevo Vaskrsić proti Sloveniji, ki je bila povod za novelo ZIZ-L in spremembe pri varstvu dolžnika pri nepremičninski izvršbi, predvsem pa se osredotoči na novelo ZIZ-M in Odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-171/16, Up-793/16, ki je pomembno vplivala na spremembo določenih institutov pri noveli ZIZ-M. Pri predstavitvi novel je avtor še posebej pozoren na spremembe instituta predloga za spremembo dovoljenega izvršilnega sredstva in odloga izvršbe. Avtor ugotavlja spremembe položaja dolžnika pri izvršbi na nepremičnine skozi različne novele, nadalje pa opiše tudi izvršilne postopke v drugih državah in s primerjalno pravno metodo ugotavlja različne možnosti dolžnika v različnih pravnih redih.
Ključne besede: izvršilni postopek, pravica upnika do sodnega varstva, varstvo dolžnika, Vaskrsić proti Sloveniji, USRS odločba U-I-171/16, Up-793/16
Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 71
Celotno besedilo (1,05 MB)

Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 7012; Prenosov: 539
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: V stvarnem pravu, ki prvenstveno ureja razmerja med subjekti glede objektov, sem zasledil nedorečenost, ki jo želim raziskati podrobneje. Pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona, ki jo omogoča Stvarnopravni zakonik (SPZ) pravimo priposestvovanje. Za to, da na tak način nekdo pridobi lastninsko pravico, pa morajo biti izpolnjeni še nekateri nadaljnji pogoji, ki so potek priposestvovalne dobe, lastniška posest, ki jo sestavlja zavest priposestvovalca, da objekt poseduje kot lastnik ter dobra vera, ki pomeni da posestnik ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik. Pri presoji ali je izpolnjen pogoj dobre vere za izvirni način pridobitve ene od naštetih pravic, se namreč pojavlja veliko različnih interpretacij tako s strani sodne prakse kot s strani pravne teorije. Sodna praksa se odloča za povsem drug pristop za presojo ali je pogoj dobre vere izpolnjen. Ne zahteva namreč, da je za pogoj dobre vere priposestvovalec tudi vpisan v zemljiško knjigo. Pravna teorija po drugi strani zastopa stališče, po katerem priposestvovalec ne more biti v dobri veri, če je iz javne zemljiške knjige razvidno, da ni vpisan kot lastnik. Ker mora poznati zakone na območju pravnega reda na katerem deluje mora tudi vedeti, da je pri pravnoposlovnih pridobitvah stvarnih pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, konstitutivnega pomena za nastanek, prenos, obremenitev pravice ravno vpis v zemljiško knjigo. Ker mu to pravilo pa načelu ignorantia iuris nocet mora biti znano in ker je zemljiška knjiga javna knjiga, na vpogled vsakomur, se priposestvovalec mora zavedati da zaradi odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo ne more biti lastnik. Zaradi tega tudi ne more biti dobroverni lastniški posestnik, iz česar izhaja tudi temeljna hipoteza moje naloge, ki jo bom skozi temeljito obravnavo bodisi potrdil ali zavrnil, obenem pa ponudil vpogled v rešitve teh vprašanj tudi v pravnih sistemih Nemčije, Avstrije in Švice.
Ključne besede: stvarno pravo, lastninska pravica, služnostna pravica, pravnoposlovni prenos, priposestvovanje, odločba državnega organa, zemljiška knjiga, konstutivnost vpisa, načelo publicitete, primerjalnopravna ureditev, ZvetL, Nemčija, Avstrija, Švica, dobra vera, posest, publiciteta.
Objavljeno v DKUM: 08.08.2017; Ogledov: 1812; Prenosov: 828
Celotno besedilo (653,24 KB)

Opis: Čezmejna izterjava in s tem povezano zavarovanje dolžnikovih denarnih sredstev je v EU eno od pomembnejših področij civilnega prava, kar se odraža tudi na mnogih spremembah na zakonodajnem področju, vse z namenom olajšanja čezmejne izterjave. Tako se od 10. januarja 2015 uporablja naslednica Uredbe št. 44/2001, Uredba št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (imenovana tudi prenovljena BU ali BU Ia), ki je prinesla odpravo eksekvature, jasnejšo opredelitev pojma začasni ukrep, njegove čezmejne učinke itd. 15. maja 2014 pa je bila sprejeta tudi Uredba 655/2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (imenovana tudi Uredba o zamrznitvi bančnih računov) in se bo pričela uporabljati 18. januarja 2017. V magistrski nalogi je v ospredju prikaz problematike čezmejnega zavarovanja dolžnikovih denarnih sredstev v civilnih in gospodarskih zadevah znotraj EU z ozirom na nedavno sprejeto Uredbo o zamrznitvi bančnih računov. Uvodoma so v nalogi predstavljeni nekateri splošni pojmi, kot so začasni zavarovalni ukrepi (zamrznitev, blokada, rubež denarnih sredstev), čezmejna izvršba, sodna odločba, odprava eksekvature itd. Zaradi vsebinske povezanosti z Uredbo št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah naloga v okviru čezmejnega zavarovanja dolžnikovih denarnih sredstev obravnava tudi slednjo in s pomočjo primerjalne analize nudi prikaz razlik v zvezi s postopki pri začasnih ukrepih in ukrepih zavarovanja po Uredbi 655/2014 ter Uredbi 1215/2012. V primerjalnem delu se naloga ukvarja tudi s primerjavo enakovrednih ukrepov po avstrijskem in slovenskem pravu ter podrobneje obravnava pogoje za izdajo ukrepov, ureditev pridobivanja informacij o dolžnikih, stroške postopka, pritožbene postopke idr. Uredba o zamrznitvi bančnih računov predstavlja prvi korak k vzpostavljanju poenotenega evropskega procesnega prava, vendar o popolnem poenotenju izvršilnih postopkov oz. postopkov na področju začasnih ukrepov še ne moremo govoriti, saj se Uredba v veliki meri sklicuje oziroma navezuje na uporabo nacionalnih pravil držav članic, med katerimi pa na tem področju obstajajo velike razlike.
Ključne besede: čezmejna izvršba, sodna odločba, začasni ukrep, zavarovalni ukrepi (zamrznitev, blokada, rubež denarnih sredstev), odprava eksekvature, teorija vmesne kumulacije, država članica izvora, država članica izvršitve, nalog za zamrznitev, ex parte postopek.
Objavljeno v DKUM: 10.12.2016; Ogledov: 2219; Prenosov: 482
Celotno besedilo (1,52 MB)