SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 23
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
ODPIS DAVKOV V DAVČNEM POSTOPKU
Andreja Šubernik Jerič, 2010, diplomsko delo

Opis: Zakon o davčnem postopku ureja obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov, t.j. pobiranje davkov, pravice in obveznosti zavezancev ali zavezank za davek, državnih in drugih organov, ki so v skladu z zakonom pristojni za pobiranje davkov, ter drugih oseb v postopku pobiranja davkov, varovanje podatkov pridobljenih v postopku pobiranja davkov, ter medsebojno pomoč pri pobiranju davkov in izmenjavi podatkov med državami članicami Evropske skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije in z izvajanjem mednarodnega sodelovanja na področju pobiranja davkov. Davčni zavezanci plačujejo davke od svojih dohodkov, dobička, kapitala, premoženja in prometa državi oziroma občini, katero morajo izpolniti v skladu z načelom zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja ter plačevanja davčnih obveznosti. Plačani davki, prispevki in druge obvezne dajatve, za katere je skrbnik in nadzornik Davčna uprava Republike Slovenije, so prihodki proračuna države, proračunov občin, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Posamezni instituti, ki jih omogoča Zakon o davčnem postopku, pa se lahko zavezancu davek odpiše, delno odpiše, odloži oziroma dovoli obročno plačilo davka. V nalogi bom tako ugotavljala in raziskovala, pod kakšnimi pogoji in kriteriji je mogoče davčnim zavezancem, fizičnim osebam odpisati, delno odpisati, odložiti ali dovoliti obročno plačilo davka, katerega plačilo bi lahko ogrozilo njihovo preživljanje ali preživljanje njihovih družinskih članov, Ugotavljala in raziskovala bom tudi, pod kakšnimi pogoji in kriteriji je mogoče odložiti ali dovoliti obročno plačilo davka davčnim zavezancem, ki opravljajo poslovno dejavnost, v primeru, ko bi jim zaradi plačila davka, lahko nastala hujša gospodarska škoda. Ob tem pa ne bom prezrla posebnih primerov odloga in obročnega plačevanja davka davčnih zavezancev.
Ključne besede: davčni zavezanec, davek, davčni urad, davčni postopek, akontacija davka, davčni odtegljaj, odločba, obresti, obrazec vloge, socialna ogroženost, hujša gospodarska škoda, odpis davka, delni odpis davka, odlog davka, obročno plačilo davka
Objavljeno: 17.03.2010; Ogledov: 2204; Prenosov: 277
.pdf Celotno besedilo (1,33 MB)

2.
VARSTVO STRANKE V UPRAVNEM POSTOPKU V ITALIJI
Nensi Bašin, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga je vsebinsko razdeljena na dva dela, ki povzemata dve časovni dimenziji varstva stranke upravnega postopka v Italiji. V prvem delu je skozi ureditev splošnega postopka za izdajo upravne odločbe obravnavano vnaprejšnje varstvo stranke. Predmet drugega dela pa je naknadno varstvo stranke, ki se uresničuje z uporabo sodnih in nesodnih pravnih sredstev, ki so ji na voljo za razveljavitev oziroma spremembo odločbe.
Ključne besede: stranka, uprava, Državni svet, sodišče, odločba, pritožba, pravno sredstvo.
Objavljeno: 22.12.2010; Ogledov: 1570; Prenosov: 184
.pdf Celotno besedilo (466,09 KB)

3.
USODA PREBIVALSTVA IN NASLEDSTVO DRŽAV - PRIMER IZBRISANIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
Kvirin Petrač, 2011, diplomsko delo

Opis: Razpad Jugoslavije in nastanek samostojne Republike Slovenije je potekal v zelo burnih okoliščinah. Bil je to čas propada socializma v vzhodnoevropskih državah in tako tudi v samoupravni Jugoslaviji ter v Sovjetski zvezi, ki je bila pravzaprav jamstvo za obstoj jugoslovanske države. Pri razpadanju jugoslovanske federacije je Slovenija imela pomembno vlogo, ne pa najodločilnejše. Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev. Veliko Slovencev je verjelo v reformiranje Jugoslavije v federalizirano in demokratično državo, ki bi zagotovila nacionalne pravice tam živečim narodom. Za samostojnost so se odločili šele, ko je reformiranje Jugoslavije postalo brezupen projekt. Da bi rešila politične težave je Jugoslavije že leta 1974 sprejela novo ustavo. Ta je vzpostavila model za večnacionalne federacije. Odnose med federacijo in federalnimi državami je postavila na načelo izvirne suverenosti federalnih držav in izvedene suverenosti federacije. Ustava je omogočila veto s strani zveznih republik in provinc Jugoslavije na vse odločitve, ki bi negativno vplivale nanje. Rezultat ustave je bil skoraj popolna paraliza federalnega sistema v času gospodarske in politične krize leta 1980. Z rojstvom nacionalizma (predvsem srbskega) ter želje Srbije po večji centralizaciji Jugoslavije, je slednje naletelo na nestrinjanje Slovenije, ki se ji je kasneje pridružila še Hrvaška. Slovenija je skupaj s Hrvaška ponudila rešitev, to je reformiranje Jugoslavije v konfederacijo, in če bi to ne bilo uspešno, razglasitev samostojnosti obeh držav. Kriza v Jugoslaviji je vzbudila skrb mednarodne skupnosti zlasti Evropske Unije. Mednarodna skupnost je nasprotovala odcepitvi držav od Jugoslavije, saj se je zavzemala za njeno teritorialno celovitost. 16. decembra 1991 so se na pobudo nemške diplomacije sestali zunanji ministri Evropske Unije. Na tem srečanju je nastala Deklaracija o smernicah za priznanje novih držav v vzhodni Evropi in Sovjetski Zvezi, v kateri je določila več posebnih pogojev za priznanje držav. Z Deklaracijo o smernicah za priznanje novih držav je mednarodna skupnost uradno spremenila svoje stališče glede celovitosti Jugoslavije in legitimnosti nastanka novih držav. 25. junija 1991 sta Slovenija in Hrvaška s plebiscitom razglasili svojo neodvisnost, sledila je krvava državljanska vojna, sprva oborožen konflikt v Sloveniji, ki se je nato razširil še na Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Kosovo. Skupščina Republike Slovenije je 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Razglas državljanom Republike Slovenije. Z zakonom je bilo določeno, da glasovalni upravičenci z »da« ali »ne« odgovorijo na vprašanje: »Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država«. Zakon je določal, da je odločitev, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država, sprejeta, če se zanjo izreče večina vseh glasovalnih upravičencev. Pozitivna odločitev zavezuje Skupščino Republike Slovenije, da sprejme v šestih mesecih ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe Socialistične Federativne Republike Jugoslavije. Plebiscit je bil razpisan na dan 23. decembra 1990. Da se je Slovenija lahko osamosvojila, je morala sprejeti številne zakone ter mednarodne pogodbe. Najpomembnejša zakona, poleg seveda Ustave, sta bila Zakon o državljanstvu Republike Slovenije ter Zakon o tujcih. S sprejetjem Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je omogočila pridobitev slovenskega državljanstva vsem, ki so si to želeli, a so morali za državljanstvo zaprositi. Tisti, ki to niso želeli in zanj niso zaprosili, so po Zakonu o tujcih postali tujci. Slovenija je podpisnica številnih mednarodnih pogodb in dokumentov. Najpomembnejši mednarodni dokumenti s področja človekovih pravic so: Splošna deklaracija človekovih p
Ključne besede: izbrisani, ustavna odločba, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, človekove pravice.
Objavljeno: 17.02.2011; Ogledov: 2028; Prenosov: 143
.pdf Celotno besedilo (588,28 KB)

4.
PROCESNI VIDIK PRISILNE HOSPITALIZACIJE PO ZAKONU O DUŠEVNEM ZDRAVJU
Špela Gorjup, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je nastalo po sprejetju novega zakona - Zakona o duševnem zdravju, na področju prisilne hospitalizacije oseb z duševnimi motnjami. Zaradi nasprotovanj med strokovnjaki iz področja medicine in prava, je bil dolgo pričakovani področni zakon sprejet šele po 15 letih medsebojnih usklajevanj. V diplomskem delu je poudarek na postopku prisilne hospitalizacije ter seznanitvi z alternativnimi ukrepi in instituti, ki jih je prinesel nov zakon. Predstavljena je prejšnja zakonodaja na tem področju, odločba Ustavnega sodišča iz leta 2003, ki je ugotovila protiustavnost določb o prisilni hospitalizaciji v ZNP in navsezadnje sedanja zakonodaja. Uporabljena je zaporedna preučitev in predstavitev področja prisilne hospitalizacije, saj je namen raziskovanja ugotoviti, ali sedanji zakon optimalno ureja področje, ali so kljub dolgoletnim usklajevanjem nastale pravne praznine in ali bi bile potrebne kakršnekoli spremembe oz. dopolnitve novega zakona.
Ključne besede: Zakon o duševnem zdravju, odločba Ustavnega sodišča, pravni viri prisilne hospitalizacije, duševna motnja, zgodovina psihiatrije, nujni postopek, predlagalni postopek, pogoji za prisilno hospitalizacijo, zastopnik, pomanjkljivosti Zakona o duševnem zdravju
Objavljeno: 22.09.2011; Ogledov: 4481; Prenosov: 530
.pdf Celotno besedilo (465,40 KB)

5.
UPRAVNI POSTOPEK IZDAJE DELOVNEGA DOVOLJENJA
Uroš Brodnjak, 2011, diplomsko delo

Opis: 23. aprila letos je začela veljati novela Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, spremembe pa bi naj pripomogle k zmanjšanju kršenja splošne delovnopravne zakonodaje s strani delodajalcev in preprečevanju zlorab pri izdaji delovnih dovoljenj. Namen diplomskega dela sicer ni opisovanje zaposlovanja tujcev, temveč samega upravnega postopka pri pridobivanju delovnega dovoljenja. V prvem delu poskušam bralca seznanit z novostmi, ki se nanašajo na delovna dovoljenja. V drugem delu pa poskušam sistemsko opisati postopke od vloge za izdajo delovnega dovoljenja do izdaje upravne odločbe, s pravnimi sredstvi, posebno pritožbo, kot ustavno pravico stranke, ki se ne strinja z izdano odločbo. Za boljšo razlago uporabe in utemeljevanja zakonov so v nekaterih delih navedeni tudi primeri iz sodne prakse, predvsem Vrhovnega in Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Morda bo to delo koristen pripomoček nekomu, ki se utegne kdaj srečati s problematiko zaposlovanja tujih delavcev.
Ključne besede: upravni postopek, zaposlovanje tujcev, delovno dovoljenje, upravna odločba
Objavljeno: 03.01.2012; Ogledov: 1557; Prenosov: 212
.pdf Celotno besedilo (2,90 MB)

6.
POSTOPEK USTANOVITVE RADIJSKEGA PROGRAMA IN SPREMEMBA NJEGOVEGA IMENA
Matjaž Hafner, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu obravnavam postopek ustanovitve radijskega programa in postopek spremembe njegovih podatkov. Ker sta predmet in bistvo naloge postopkovne narave, podrobno poznavanje radijske dejavnosti kot take na tem mestu morda niti ni nujno, a na začetku bralca vseeno seznanim z osnovnimi pojmi, ki jih je dobro razumeti, da lahko diplomski nalogi sledi. Nadaljujem s postopki, ki so potrebni za ustanovitev radijske postaje oziroma za izvajanje radijske dejavnosti. Prvi izmed njih je postopek za vpis medija v razvid. V tem delu sem izpostavil problematiko obveznosti sklenitve pogodb s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorske in sorodnih pravic ter jurisdikcijo naših sodišč. Postopek se nadaljuje s pridobitvijo dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti in odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, pri čemer je posebnost ta, da se za opravo javnega razpisa ne uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku temveč pravila Zakona o elektronskih komunikacijah. Medij vpiše v razvid ministrstvo, pristojno za kulturo, dovoljenje in odločbo pa izda Agencija za pošto in elektronske komunikacije. Opis postopkov je precej formalen, v glavnem sem povzel določbe Zakona o medijih in Zakona o elektronskih komunikacijah ter ostalih predmetnih aktov, te določbe pa podkrepil z odločitvami sodišč ter mnenji nekaterih avtorjev. Ker pogosto prihaja do situacij, ko se podatki o že obstoječem mediju spremenijo, sem opisal postopek spremembe podatkov medija. Konkretno sem se odločil za postopek, ko se spremeni ime medija, in ga tudi ponazoril s praktičnimi primeri. Opozoril sem na sporne situacije, do katerih lahko ob spremembi pride, in glede tega podal tudi svoje mnenje. Pri pisanju diplomske naloge sem uporabil že znana dejstva, ki se nanašajo na to temo, ter uporabil mnenja in razlage drugih avtorjev. Uporabil sem različne vire (normativne pravne akte, poročila, dopise), literaturo (knjige, članke), spletne povezave ter sodno prakso. V besedilo sem na mestih, kjer se mi je zdelo smiselno, vstavil slike dokumentov, ki bodo bralcu omogočali lažje razumevanje in boljšo predstavo prebranega. Namen diplomskega dela je seznaniti bralca s področjem, ki vsaj med pravniki ni posebej razširjeno. Na fakultetah se ga večinoma ne obravnava, tudi kasneje pa je pravnikom velikokrat tuj, saj na prvi pogled morda res ni najbolj zanimivo. Ko pa se zavemo, kako povezani smo z njim (radiem), je vse drugo kot to. Zavedam se, da je to delo zgolj košček v mozaiku, a nekje je potrebno začeti. In kje drugje bi bilo primerneje kot na samem začetku?
Ključne besede: Radijska dejavnost, medij, vpis v razvid, dovoljenje, odločba, Agencija za pošto in elektronske komunikacije, kolektivne organizacije, Zakon o medijih, Zakon o elektronskih komunikacijah, Zakon o splošnem upravnem postopku.
Objavljeno: 25.05.2012; Ogledov: 1519; Prenosov: 158
.pdf Celotno besedilo (2,31 MB)

7.
POTEK ARBITRAŽNEGA POSTOPKA S POUDARKOM NA PRAVILIH MILANSKE ARBITRAŽNE ZBORNICE (THE CHAMBER OF ARBITRTATION OF MILAN RULES) IZ LETA 2010
Marcel Hajd, 2012, diplomsko delo

Opis: Mednarodna trgovinska arbitraža je zasebno razsodišče, ki je ustanovljeno s posebnim dogovorom sodelujočih v primeru spora med njimi. Spada med alternativne oblike reševanja sporov. Od ostalih oblik se razlikuje po tem, da je njenim odločitvam v pravnem prometu priznan dokončen in zavezujoč pravni učinek. Z arbitražnim dogovorom tako stranke izključijo pristojnost sodišč. V poslovnih odnosih se pojem arbitraže prepogosto povezuje z gospodarskimi spori s tujim elementom, vendar pa se lahko arbitraže uporabijo tudi za spore z drugačno naravo in med domačimi subjekti. Dejstvo pa je tudi, da je na razvoj arbitražnega prava najbolj vplivala mednarodna trgovina. Področje mednarodne trgovinske arbitraže pa presega zgolj pravno analizo, saj odseva tudi zgodovinski, sociološki in kulturni napredek ter razvoj, pomembna pa je tudi, saj želi preseči nacionalne okvirje in omejitve različnih pravnih redov. Vsak potencialni arbitražni postopek ima svoje korenine v arbitražnem dogovoru. Za takšno obliko reševanja sporov mora obstajati soglasje med strankami. V arbitražnem sporazumu pa ne gre za golo pripravljenost reševati spor pred arbitražo, saj lahko stranke modificirajo cel postopek s svojimi željami in potrebami. Gre za načelo avtonomije strank, ki je v sodnih postopkih zelo zreducirano, arbitražni postopek pa z določenimi omejitvami spremlja od rojstva do smrti. Pri institucionalnih arbitražah je avtonomija nekoliko manjša, saj stranke v arbitražni dogovor vključijo posebne postopkovne pravilnike. Obstajajo pa tudi priložnostne arbitraže pri katerih stranke same določijo pravila postopka. Arbitražno kolo se zažene, ko stranka arbitražnega sporazuma vloži tožbo oz. zahtevek za reševanja spora pred arbitražo. Stranke lahko sklenejo arbitražni dogovor tudi po izbruhu spora. V naslednji fazi je nato potrebno imenovanje članov arbitražnega senata in njegova konstitucija. Ko je arbitražni senat tako ustanovljen je potem njegova naloga in pristojnost, da pripelje postopek do dokončne rešitve spora med strankami. Običajno se spor konča z izdajo zavezujoče in dokončne arbitražne odločbe, med postopkom pa lahko pride tudi do sporazumnega odstopa, največkrat je to s sklenitvijo poravnave. Arbitražni postopek pa se »dokončno« zaključi, ko stranka dobi to, do česar je upravičena v arbitražni odločbi. Večji del arbitražnih odločb je izpolnjenih prostovoljno, za ostale arbitražne odločbe s tujim elementom pa so na voljo posebni mehanizmi priznanja in izvršitve. Ti mehanizmi so poenoteni po vsem svetu.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, stalna arbitraža, arbitražna klavzula, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, arbitražna odločba, priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb.
Objavljeno: 09.01.2013; Ogledov: 1064; Prenosov: 198 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (1,96 MB)

8.
VLOGA INŠPEKCIJE ZA DELO
Nino Galun, 2014, diplomsko delo

Opis: Na področju delovnega prava ima poseben pomen varstvo pravic delavca, ki je v delovnem razmerju šibkejša stranka. Delavec je varovan praktično na vseh pravnih področjih, posebno vlogo v sistemu varstva pravic delavca pa ima inšpekcija za delo. Ta opravlja nadzor nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov na področju delovnih razmerij, kot izvršilno nalogo državne uprave. V diplomskem delu je uvodoma predstavljen pomen inšpekcijskega nadzora v pravnem sistemu in njegov zgodovinski razvoj. Predstavitvi inšpekcijskega nadzora na splošno sledi predstavitev posebnosti na področju pristojnosti inšpekcije za delo. Ta organizacijsko deluje v okviru Inšpektorata Republike Slovenije za delo. Zgodovinskemu pregledu in pregledu ureditve ter pristojnosti inšpekcije za delo v avstrijskem, nemškem in italijanskem pravnem redu sledi pregled pozitivnopravne ureditve v pravnem sistemu Republike Slovenije. V nadaljevanju so predstavljeni potek inšpekcijskega postopka, ki ga opravlja inšpekcija za delo, ter pooblastila inšpektorjev. Poseben poudarek je na odgovoru na vprašanje, na čigav predlog se začne inšpekcijski postopek in kdo so stranke v njem. Inšpekcijski postopek se navadno konča z izdajo ureditvene upravne odločbe, s katero inšpektor odredi vzpostavitev zakonitega stanja. Zraven izdaje ureditvene upravne odločbe ima inšpektor v primeru kršitve zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje, še druge možnosti ukrepanja. Tako lahko izda prepovedno odločbo, odločbo v hitrem prekrškovnem postopku, poda ovadbo pristojnemu organu v primeru domnevne storitve kaznivega dejanja ali ukrepa na drug predviden način. Poseben pomen ima preventivno delo inšpekcije, s katerim ta preprečuje nastanek nezakonitega stanja in kršenja pravic. Na koncu so na kratko predstavljeni in med seboj primerjani še drugi postopki v okviru varstva pravic delavcev, to so sodno varstvo, kazenskopravno varstvo in varstvo v okviru prekrškovnega prava. Poseben poudarek je namenjen primerjavi med inšpekcijskim postopkom in ostalimi omenjenimi postopki.
Ključne besede: inšpekcijski nadzor, inšpekcija za delo, varstvo pravic delavca, ureditvena odločba, odločba v hitrem prekrškovnem postopku, pristojnosti inšpekcije za delo
Objavljeno: 24.09.2014; Ogledov: 896; Prenosov: 334
.pdf Celotno besedilo (866,95 KB)

9.
POSTOPEK RAZVEZE ZAKONSKE ZVEZE PRIMERJAVA Z AVSTRIJO
Majda Suljanović, 2014, diplomsko delo

Opis: Razveza zakonske zveze je ena izmed oblik prenehanja zakonske zveze. Naš pravni sistem pozna dve vrsti razveze; to sta razveza na podlagi sporazuma zakoncev in razveza zakonske zveze na podlagi tožbe. Medtem, ko avstrijsko pravo pozna tri razveze zakonske zveze, in sicer razvezo zaradi krivde, razvezo zaradi razpustitve gospodinjske skupnosti, ki traja vsaj tri leta ter sporazumno razvezo. Spor o razvezi je zakonski spor, tako da bodo podlaga za pisanje diplomskega dela določbe Zakona o pravdnem postopku, ki uvršča postopek v zakonskih sporih med posebne postopke. V avstrijskem pravu sporazumna razveza poteka v nepravdnem postopku, tj. po določbah zakona o nepravdnem postopku (Außerstreitgesetz), v ostalih primerih se vodi pravdni postopek v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung). Cilj diplomskega dela je prikaz podobnosti in razlik pravne ureditve postopka razveze zakonske zveze v Republiki Sloveniji in Republiki Avstriji. Opažam, da je v obeh pravnih redih postopek sporazumne razveze zakonske zveze najpreprostejši način prenehanja zakonske zveze, ter da se v obeh pravnih sistemih v ozadju določb skriva želja po spravi med zakoncema, če je to možno pričakovati. Sodna praksa sledi načelu, da sta tako sklenitev kot razveza zakonske zveze svobodna odločitev vsakega posameznika ter da za ohranitev zakonske zveze ni dovolj le želja in volja enega izmed zakoncev. Poleg postopka razveze v obeh pravnih sistemih bom konkretneje predstavila Uredbo Sveta (EU) 1259/2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze, ter Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Moje teze, iz katerih izhajam, so: • Raznolikost pravne ureditve razveze zakonske zveze v Sloveniji in Avstriji. • Priznavanje odločb tujih sodišč. • Stroškovna plat razveze zakonske zveze. Pri pisanju diplomskega dela bom izhajala iz znanja, pridobljenega skozi študij, ter uporabe pravnih aktov, znanstvene monografije, člankov, spletnih virov ter sodne prakse. Omejitev pri pisanju diplomskega dela bo predstavljala geografska razdalja, saj se bom osredotočila na podatke o ureditvi instituta razveze v dveh pravnih sistemih dveh različnih držav.
Ključne besede: razveza zakonske zveze, avstrijsko pravo, sporazumna razveza, razveza na podlagi tožbe, zakonski spor, nepravdni postopek, pravdni postopek, postopek razveze, uredba, tuja sodna odločba, stroškovna plat razveze.
Objavljeno: 09.05.2014; Ogledov: 1116; Prenosov: 340
.pdf Celotno besedilo (338,91 KB)

10.
UČINKOVITOST ADHEZIJSKEGA POSTOPKA
Stanka Zupanič, 2013, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga se ukvarja z vprašanjem učinkovitosti adhezijskega postopka po veljavni zakonski ureditvi, tako da nas popelje skozi to ureditev, hkrati pa opozori na težave, s katerimi se srečujejo kazenska sodišča pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku upravičenca v adhezijskem postopku. Magistrsko delo podrobno predstavi ter analizira tudi tiste institute civilnega procesnega prava, ki so že vpeljani v adhezijski postopek, in tiste, ki bi jih zakonodajalec šele ob ustreznih spremembah in dopolnitvah kazenskega procesnega zakona vključil v ureditev adhezijskega postopka. Osrednji del naloge je namenjen prav analizi institutov civilnega procesnega prava, ki bi prispevali k učinkovitejšemu tako začetku kot zaključku adhezijskega postopka. Na podlagi analize magistrsko delo zaključi z ugotovitvijo, da bi z uvedbo predmetnih institutov civilnega procesnega prava, in s tem, ko bi kazenski procesni zakon z ureditvijo nekaterih do sedaj neurejenih procesnih vprašanj glede uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka ter odločanja o njem, upravičenec do premoženjskopravnega zahtevka lahko lažje in hitreje uresničil svojo pravico do povrnitve škode.
Ključne besede: adhezijski postopek, premoženjskopravni zahtevek, predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, odločba o premoženjskopravnem zahtevku, napotitev na pravdo, zavrženje predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka, načelo zaslišanja strank, izvršitev odločb izdanih v adhezijskem postopku.
Objavljeno: 06.08.2014; Ogledov: 1137; Prenosov: 704
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

Iskanje izvedeno v 0.29 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici