| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
JAMČEVANJE IZVAJALCA GRADNJE
Boštjan Mumelj, 2010, magistrsko delo

Opis: V nalogi je obravnavan institut jamčevanja za napake gradnje. Naloga temelji na primerjavi med slovensko in angleško pravno ureditvijo ter ureditvijo po mednarodnih pravilih Rdeče knjige FIDIC. Izvajalčeva odgovornost v vseh primerjanih ureditvah izvira iz sklenjene gradbene pogodbe med izvajalcem in naročnikom, vendar pa vsebina in obseg obveznosti izvajalca, oziroma na drugi strani pravic naročnika, ni v vseh treh ureditvah enaka. Slovenski pravni red je del kontinentalnega pravnega reda. Za kontinentalne pravne rede je značilna delitev pogodbenih kršitev na neizpolnitev pogodbe in nepravilno izpolnitev. Stvarne napake po tem sistemu spadajo med nepravilno izpolnitev pogodbe, naročniku pa so na voljo jamčevalni zahtevki pri katerih ima osrednje mesto zahteva po odpravi napake kot posebna vrsta izpolnitvenega zahtevka. Pogoji za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, vsebina jamčevalnih zahtevkov in njihov obseg so uzakonjeni. V angleški pravni ureditvi je za sankcioniranje pogodbene nediscipline uporabljen drugačen pristop. Ureditev temelji na sistemu enotne kršitve pogodbe. Temeljna in najširše uporabljana sankcija za kršitev pogodbe je plačilo odškodnine. Posebni jamčevalni zahtevek v smislu zahtevka po odpravi napake ni uzakonjen, je pa naročniku dostopen na podlagi pogodbenega sporazuma. Ureditev po pravilih Rdeče knjige FIDIC je kompromis med anglosaksonsko in kontinentalno pravno ureditvijo. Naročniku so ob uporabi Rdeče knjige FIDIC na voljo jamčevalni zahtevki, vključno z zahtevkom za odpravo napake. Kompromis med pravnima ureditvama kot ga predstavljajo pravila Rdeče knjige FIDIC je zlasti v primerih mednarodnih poslov prednost, ker je obema strankama ureditev predvidoma enako poznana.
Ključne besede: gradnja, gradbena pogodba, odgovornost izvajalca, stvarne napake gradnje, sankcije, Rdeča knjiga FIDIC
Objavljeno: 11.10.2010; Ogledov: 3759; Prenosov: 920
.pdf Celotno besedilo (1,17 MB)

2.
ODGOVORNOST IZVAJALCA ZA SOLIDNOST GRADBE
Polona Podlesnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo govori o odgovornosti izvajalca za napake v solidnosti gradbe, pri čemer kljub nedefiniranosti pojma v zakonskih virih, lahko poiščemo natančnejše definicije v komentarjih zakonskih virov, mnenjih pravnih strokovnjakov in primeroma v sodni praksi. Napaka v solidnosti gradbe je takšna, ki ne obsega samo rušenja objekta ali njegovega dela ter ogrožanja varnosti in življenja, temveč tudi obsega vse napake na vitalnih delih objekta, kateri bi morali služiti svoji funkciji v prvih desetih letih po izgradnji, ob upoštevanju, da gre za normalno uporabo. Izvajalec je za takšno napako odgovoren, kadar so izpolnjene predpostavke. Ena izmed najpomembnejših je, da se napaka ugotovi v desetih letih od prevzema in izročitve del. Daljši jamčevalni rok je določen glede na predmet izpolnitve in je bistvo instituta o odgovornosti za solidnost gradbe. Skupaj z rokom za obvestilo, ki je prav tako daljši in znaša šest mesecev, je določen v korist naročnika. Izvajalec se lahko svoje odgovornosti razbremeni, zanjo pa do ekskulpacije odgovarja objektivno. Ker lahko napaka v solidnosti gradbe izvira iz več vzrokov (napaka v projektu, napaka v materialu, napaka v tehnični izvedbi del in iz posebnih lastnosti zemljišča), so ekskulpacijski razlogi različni. Naročnik ima v primeru podane odgovornosti izvajalca na voljo zahtevek za odstop od pogodbe, odpravo napak in znižanje plačila. Gre za jamčevalne zahtevke, glede katerih je dopusten tudi dogovor strank, ko je napaka že nastala (je določena oziroma določljiva), kumulativno s temi pa lahko naročnik uveljavlja tudi odškodninski zahtevek.
Ključne besede: gradba, napake v solidnosti gradbe, odgovornost izvajalca, jamčevalni rok, notifikacija, ekskulpacija, jamčevalni zahtevek
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 3345; Prenosov: 593
.pdf Celotno besedilo (354,41 KB)

3.
Varstvo uporabnikov javnih dobrin
Sabina Zore, 2018, magistrsko delo

Opis: Na ravni EU ne obstaja enotni pravni predpis, ki bi urejal splošni pravni okvir izvajanja dejavnosti javnih služb. Namesto krovne direktive je Evropska komisija predhodno pripravila Green paper on services of general interest, v katerem razpravlja o prednostih in problemih splošnega pravnega okvirja. Razmejitev med regulatorno pristojnostjo EU in držav članic je odvisna od narave dejavnosti, torej ali gre za gospodarsko ali negospodarsko dejavnost. EU ima pristojnost za normativno urejanje storitev z gospodarsko naravo. Glede na regulatorno pristojnost EU lahko storitve javnih služb v tri skupine: storitve gospodarskih javnih služb, ki jih izvajajo, na infrastrukturo vezane industrije, za katere je bilo sprejetih veliko predpisov s strani EU, druge storitve gospodarskih javnih služb, kot so ravnanje s komunalnimi odpadki, oskrba s pitno vodo, RTV- oddajanje so predmet notranje nacionalne ureditve. Za storitve negospodarskih javnih služb in storitve javnih služb, ki nimajo vpliva na trgovanje med državami članicami se ne uporabljajo posebna pravila EU, pravila o enotnem trgu in konkurenčna pravila. V sektorskih predpisih je določeno varstvo uporabnikov javni dobrin, kot pomembna obveznost javne službe v EU. V slovenski ureditvi predstavlja temelj varstva uporabnikov javnih dobrin Zakon o varstvu potrošnikov /ZVPot/, ki zraven splošnih določil, ki veljajo za vse dejavnosti vsebuje tudi posebna določila, ki nudijo potrošnikom posebno varstvo npr. opominjanje potrošnikov, ki so v zamudi s plačili. Varstvo potrošnikov se v Republiki Sloveniji zagotavlja v okviru Sektorja za varstvo potrošnikov in konkurence, potrošniških organizacij ter Tržnega inšpektorata, ki izvaja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem Zakona o varstvu potrošnikov. Potrošniške organizacije izvajajo dejavnosti, kot so ozaveščanje, informiranje, izobraževanje, svetovanje potrošnikom. Država lahko zagotovi spoštovanje pravic uporabnikov javnih dobrin z različnimi instrumenti. V slovenski ureditvi sta uveljavljena institucionalno varstvo uporabnikov javnih dobrin in kontrahirna dolžnost izvajalca dejavnosti javne službe, ki prav tako spadata med posebne oblike varstva. 14. člen Zakona o gospodarskih javnih službah /ZGJS/ določa, da morajo država in lokalne skupnosti ustanoviti posebna telesa za varstvo uporabnikov javnih dobrin, sestavljena iz njihovih predstavnikov. V skladu z Zakonom o zavodih /ZZ/ sestavljajo svet zavoda ob predstavnikih uporabnika tudi predstavniki ustanovitelja in predstavniki delavcev, kar predstavlja tripartitno oz. po Zakonu o lekarniški dejavnosti štiripartitno sestavo sveta zavoda. Kontrahirna dolžnost pomeni, da so v primerih obveznih javnih služb, uporabniki javnih dobrin in izvajalci dejavnosti javne službe dolžni skleniti pogodbeno razmerje o zagotavljanju javne dobrine. Za področje varstva uporabnikov javnih dobrin je pomembna tudi odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri izvajanju javne službe, bodisi zaradi protipravnega ravnanja zaposlenih ali zaradi uporabe proizvoda, ki je predmet javne službe.
Ključne besede: varstvo potrošnikov, potrošniško pravo, javne službe, javne službe v EU, regulativna pristojnost, kontrahirna dolžnost, obvezna sklenitev pogodbe, institucionalno varstvo, tripartitna/ štiripartitna sestava sveta zavoda, odškodninska odgovornost izvajalca javne službe
Objavljeno: 25.05.2018; Ogledov: 445; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici