SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 57
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
ODGOVORNOST LETALSKIH PREVOZNIKOV
Katarina Ravnik, 2010, diplomsko delo

Opis: V zadnjih stotih letih se je s hitrim razvojem letalstva pričelo razvijati tudi letalsko pravo. Kljub temu, da le - to sodi med najmlajšo transportno panogo, pa lahko potrdimo, da je v zelo kratkem času doseglo velik napredek. Veliko mitov in zgodb govori o več ali manj uspešnih poskusih letenja, vendar pa kot prva, ki jima je uspelo osvojiti nebo in poleteti z motornim letalom, štejemo brata Wright (1903). Temu je sledila prva svetovna vojna, ki je doprinesla hiter razvoj letalstva, predvsem razvoj letal v izvidniške vojaške namene. Kasneje so se zaradi velikega povpraševanja po čim hitrejšem transportu začela množično graditi lelališča in mednarodne letalske linije. Sorazmerno s povečanjem prometa pa je raslo tudi število letalskih nesreč, katere so se povečini končale z večjo gmotno škodo in tudi s smrtnimi žrtvami. Za ureditev stanja v letalskem prometu in zagotovitve odgovornosti letalskih prevoznikov do potnikov in tovora, je bilo nujno potrebno postaviti zakonske okvire, kateri pa so zaradi same narave dejavnosti morali presegati tudi nacionalne meje. Čikaška konferenca je mejnik v kodificiranju in legislaciji mednarodnega letalskega prava in velja za primarni vir mednarodnega letalskega javnega prava. V večini držav je do nedavnega veljal varšavski sistem, ki pa je doživel kar nekaj sprememb in dopolnitev. Montrealska konvencija je stopila korak naprej in odpravila zgornjo mejo višine odgovornosti letalskega prevoznika v primeru smrti ali poškodbe potnika in tako postavila nov mejnik v zračnem prevozu.
Ključne besede: odgovornost letalskega prevoznika, neomejena odgovornost, odškodninska odgovornost, letalsko pravo, odškodnina, mednarodno pravo, mednarodne konvencije, Varšavska konvencija, Montrealska konvencija, letalska nesreča.
Objavljeno: 10.02.2010; Ogledov: 2959; Prenosov: 448
.pdf Polno besedilo (412,90 KB)

3.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELAVCA IN JAVNEGA USLUŽBENCA
Sabina Kompolšek, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava odškodninsko odgovornost v delovnem razmerju po pravu Republike Slovenije. Opisane so temeljne značilnosti instituta odškodninske odgovornosti, ki je urejen v Zakonu o delovnih razmerjih, Zakonu o javnih uslužbencih in Obligacijskem zakoniku, ter njihova primerjava. Zakon o delovnih razmerjih je temeljni zakon, ki ureja individualna delovna razmerja, vključno z odškodninsko odgovornostjo. Zakon o javnih uslužbencih je posebno uredil odškodninsko odgovornost za javne uslužbence zaposlene v državnih organih in upravah samoupravnih interesnih skupnosti, vendar velja v celoti le za neposredne proračunske uporabnike, za ostale javne uslužbence pa veljajo določila omenjenega zakona le do 21. člena, v katerih ni določena odškodninska odgovornost. Zakona o delovnih razmerjih se v razmerju do Zakon o javnih uslužbencih uporablja subsidiarno in sicer za tista vprašanja, ki jih slednji ali pa drug poseben zakon za javne uslužbence ne urejata drugače. Primerjava navedenih zakonov pokaže, da je institut odškodninske odgovornosti zelo podobno urejen v obeh zakonih in da ne bi bilo treba posebej določati odškodninske odgovornosti v Zakonu o javnih uslužbencih. Določeni so enaki pogoji odškodninske odgovornosti in pavšalna odškodnina. Določenih razmerij odškodninske odgovornosti, kot so odgovornost večjega števila javnih uslužbencev in omejene odškodninske odgovornosti, Zakon o javnih uslužbencih ne ureja.
Ključne besede: delovno razmerje, delavec, javni uslužbenec, zakon o delovnih razmerjih, zakon o javnih uslužbencih, obligacijski zakonik, odškodninska odgovornost, pavšalna odškodnina
Objavljeno: 23.03.2010; Ogledov: 3767; Prenosov: 904
.pdf Polno besedilo (347,18 KB)

4.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELAVCA
Anja Pezdirc, 2010, diplomsko delo

Opis: Delavec je odškodninsko odgovoren delodajalcu za škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom povzroči delodajalcu. V zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti delavca v okviru delovnega razmerja se uporabljajo pravila civilnega prava, kolikor Zakon o delovnih razmerjih ne določa posebnosti. Ena od teh posebnosti se nanaša na stopnjo krivde — delavec je dolžan povrniti delodajalcu škodo, ki jo namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči na delu ali v zvezi z delom, ne pa tudi škode, ki bi jo povzročil iz male malomarnosti. Če škodo povzroči več delavcev, je vsak izmed njih odgovoren samo za tisti del škode, ki ga je sam povzročil, kadar pa se tega ne da ugotoviti, so vsi odgovorni po enakih deležih, ali če več delavcev povzroči škodo z naklepnim kaznivim dejanjem in so v tem primeru za škodo solidarno odgovorni. Zakon omogoča, da se s kolektivno pogodbo določijo pavšalni zneski odškodnine, kar pa ne velja za škodo, ki jo povzroči delodajalec delavcu zaradi kršitve pogodbe diskriminacije ali kršitve dolžnosti varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu, za katero dogovarja delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost javnih uslužbencev posebej ureja Zakon o javnih uslužbencih, ki v celoti velja samo za neposredne uporabnike državnega ali občinskih proračunov. Za ostale javne uslužbence pa pride v poštev Zakon o delovnih razmerjih, ki se v razmerju do Zakona o javnih uslužbencih uporablja subsidiarno. Ker je ureditev instituta odškodninske odgovornosti v obeh zakonih zelo podobna, kaže na morebitno nepotrebno podvajanje. Odškodninska odgovornost delodajalca za delavca je posebna oblika odgovornosti za ravnanje drugega. Ta primer je v celoti urejen v Obligacijskem zakoniku, ki določa, da delodajalec odgovarja za ravnanja delavca, razen, če dokaže, da je delavec ravnal tako, kot je bilo potrebno.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost, škoda, krivda, delovno razmerje, delavec, javni uslužbenec, Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o javnih uslužbencih, Obligacijski zakonik, pavšalna odškodnina.
Objavljeno: 12.10.2010; Ogledov: 5804; Prenosov: 767
.pdf Polno besedilo (938,32 KB)

5.
NESREČE PRI DELU IN ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELODAJALCA
Janja Jurič, 2010, diplomsko delo

Opis: Vsaka nezgoda ima svoj vzrok, ki je sestavljen iz več dejavnikov. Najdemo jih v človeku in v delovni okolici, v splošnem pa razlikujemo dve vrsti vzrokov, in sicer objektivne (materialne) in subjektivne (človeške) vzroke. Da bi se število nezgod v največji možni meri zmanjšalo, ima delodajalec številne obveznosti za zagotovitev varnega in zdravega dela. Ena izmed teh je izdelava in sprejem izjave o varnosti, s katero določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in jo mora dopolnjevati ob vsaki novi nevarnosti in spremembi ravni tveganja, sestavni del pa je ocena tveganja, katere cilj je vnaprej zagotoviti, da se nihče ne bo poškodoval ali zbolel zaradi dela. Vse pravice in obveznosti tako delodajalca kot tudi delavca so jasno opredeljene v Zakonu o delovnih razmerjih in v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu. Z ekonomskega vidika je pomemben vpliv varstva pri delu na gospodarjenje podjetja in na narodno ekonomijo. Tako lahko na ravni države, na ravni podjetja in na ravni delavca opazujemo različne interese za učinkovito in uspešno varnost in zdravje pri delu ter primerjamo, kakšen je vpliv posledic poškodb pri delu za posamezno raven. Ločimo dve vrsti stroškov, ki so povezani z varstvom in nezgodami, in sicer neposredni stroški in posredni stroški, izgube. Manj nezgod in poškodb pri delu pomeni tudi manjše narodno gospodarske stroške, kar pomeni, da odgovornost in finančne obremenitve nosi tudi država poleg delodajalcev. Le zdrav delavec na urejenem delovnem mestu je najbolj produktiven delavec in zato so vlaganja v varnost in zdravje pri delu postala tudi eden od parametrov za ocenjevanje uspešnosti podjetja. Posebej pomembna je odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki je delavcu nastala zaradi poškodbe pri delu ali v zvezi z delom. Za nastanek te vrste odgovornosti morajo biti izpolnjene splošne predpostavke splošnega civilnega delikta (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda). Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru najprej ugotoviti ali se je delavec poškodoval pri delu ali v zvezi z delom in če so podani pogoji za subjektivno ali objektivno odškodninsko odgovornost. Najpogostejši ugovor delodajalca je, da je tudi delavec sam delno prispeval k nastanku škode (neskrbno ravnanje) in v tem primeru delodajalec nosi dokazno breme, na določitev deleža odgovornosti delodajalca pa vpliva več dejavnikov. Lahko pa je podana tudi kazenska odgovornost delodajalca zaradi ogrožanja varnosti pri delu po 201. členu KZ-1. V Sloveniji je za odločanje v individualnih delovnih sporih med delodajalcem in delavcem pristojno delovno sodišče. Delavec lahko od delodajalca oziroma zavarovalnice v odškodninskem zahtevku zahteva povrnitev vse škode, ki nastane v zvezi z nesrečo pri delu, ki lahko obsega tako premoženjsko (navadna škoda in/ali izgubljeni dobiček) kot tudi nepremoženjsko škodo. Namen teh zahtevkov je, da se za vsako nastalo škodo posebej odmeri pravična oziroma t.i. popolna odškodnina. Na tem področju je praksa slovenskih sodišč kar obsežna. Iz statističnih podatkov o nesrečah pri delu v Sloveniji za leto 2009 izhaja, da je bilo prijavljenih 15.011 nezgod. Inšpektorji so bili obveščeni o 23 nezgodah pri delu, v katerih se je smrtno poškodovalo 25 delavcev, obravnavali pa so jih 22. Glavni vzrok smrti je bilo prevozno sredstvo, sledi padec z višine, delovanje električnega toka in porušitev gradbene konstrukcije. Inšpektorji so opravili 7.716 pregledov in ugotovili 15.542 kršitev s področja varnosti in zdravja pri delu. Zadnja leta ugotavljajo iste nepravilnosti, precej več kot v preteklih letih pa je bilo ugotovljenih vsebinskih pomanjkljivosti pri izjavah o varnosti.
Ključne besede: nesreča pri delu, izjava o varnosti, ocena tveganja, stroški varstva, odškodninska odgovornost, odškodnina
Objavljeno: 04.11.2010; Ogledov: 6397; Prenosov: 698
.pdf Polno besedilo (1,62 MB)

6.
OBJEKTIVNA ODGOVORNOST PODJETNIŠKIH SUBJEKTOV
Slađana Čavlović, 2010, diplomsko delo

Opis: Veliko podjetnikov, prav tako pa tudi podjetje kot táko, se pri svojem delu zaveda obveznosti, ki jih s seboj prinaša posel, ki ga opravljajo. Kljub temu nas je zanimalo, ali se zavedajo tudi drugih odgovornosti, ki lahko pri tem nastanejo. Konkretno nas je zanimalo, ali se podjetniki zavedajo odgovornosti iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti. Z namenom, da bi to ugotovili, smo diplomsko delo razdelili na dva dela, in sicer na teoretični in empirični del. Tako smo na začetku dela najprej predstavili teoretične osnove, ki so pogoj za lažje razumevanje raziskave, razčlenili pomen besedne zveze obveznostna razmerja ter ovrednotili njene vire in značilnosti. V osrednjem delu diplomskega dela smo najprej na splošno predstavili odškodninsko odgovornost in shematično prikazali pogoje za njen nastanek. Nato smo v šestem poglavju podrobno predstavili objektivno odškodninsko odgovornost in zaključili z empiričnim delom naloge. Tako smo v sedmem poglavju s pomočjo rezultatov ankete, ki smo jo izvedli med podjetniki, ugotavljali, kako se zavedajo morebitnega nastanka škode iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti, kako se pred njo zavarujejo in ali sploh razumejo njeno normativno ureditev.
Ključne besede: obligacijski zakonik, obveznostna razmerja, odškodninska odgovornost, subjekti, sodna praksa
Objavljeno: 04.03.2011; Ogledov: 1587; Prenosov: 99
.pdf Polno besedilo (844,31 KB)

7.
PRAVNO VARSTVO V PRIMERIH TRPINČENJA NA DELOVNEM MESTU
Uroš Jan, 2011, diplomsko delo

Opis: V Republiki Sloveniji (RS) lahko žrtve trpinčenja šele od leta 2007 in 2008 zahtevajo pravno varstvo. RS je članica treh pomembnejših mednarodnih organizacij: Evropske unije, Sveta Evrope in Mednarodne organizacije dela. Zato je morala izpolniti svoje obveznosti in uskladiti svoje pravo z direktivami in ostalimi akti organizacij, ki nakazujejo ureditev trpinčenja. Za to je poskrbel Državni zbor s spremembo zakonodaje na področju delovnega in kazenskega prava. Novela zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A) strogo prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu, delodajalcu pa nalaga določene obveznosti v zvezi s preprečevanjem le tega. Delodajalec je namreč delavcu odškodninsko odgovoren, če ne zagotavlja delovnega okolja brez trpinčenja. Trpinčenemu delavcu pa zakonodajalec olajša položaj tako, da v pravdi prevali dokazno breme na delodajalca. V primeru ko delodajalec ne sprejme ustreznih splošnih aktov, ki predvidevajo preprečevanje in ukrepanje, ko do trpinčenja pride, niti ne zagotovi ustreznega delovnega okolja brez trpinčenja, ga lahko inšpektor za delo oglobi. ZDR daje trpinčenemu delavcu tudi možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na delovnopravnem področju se zavzemata za delovno okolje brez trpinčenja še Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) in ravnokar sprejeti Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Nova kazenskopravna zakonodaja pa s prenovljenim Kazenskim Zakonikom (KZ-1) obravnava trpinčenje kot kaznivo dejanje. Zanj je zagrožena zaporna kazen tudi do treh let.
Ključne besede: trpinčenje na delovnem mestu, žrtev, povzročitelj, zakonodaja, pravno varstvo, odškodninska odgovornost, kaznivo dejanje.
Objavljeno: 22.09.2011; Ogledov: 1989; Prenosov: 241
.pdf Polno besedilo (573,39 KB)

8.
UVELJAVLJANJE ODŠKODNINSKIH ZAHTEVKOV ZOPER ČLANE POSLOVODSTVA IN NADZORNEGA SVETA V DELNIŠKIH DRUŽBAH
Maja Bolko, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem predstavila pojem odškodninske odgovornosti zoper člane poslovodstva in nadzornega sveta v delniških družbah z vidika Obligacijskega zakonika (OZ), Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Družbeniki in delničarji v kapitalskih družbah ne odgovarjajo za svoje obveznosti do družbe za razliko od družbenikov v osebnih družbah, in glede na to da je položaj članov organov vodenja ali nadzora zelo samostojen in načeloma neodvisen od delničarjev, je stroga tudi njihova odgovornost. V diplomskem delu sem se osredotočila predvsem na sam pojem odškodninske odgovornosti, na primere kjer lahko pride do izključitve odškodninske odgovornosti in na upravičence do zahtevka za škodo zoper člane uprave in nadzornega sveta v delniških družbah. Saj se z imenovanjem osebe za člana organa vodenja ali nadzora vzpostavi t.i. korporacijsko razmerje med članom in družbo, ki je urejeno v zakonodaji, kar pa velja tudi za vprašanje odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora.
Ključne besede: odškodninska odgovornost, odškodninski zahtevek, poslovodstvo, nadzorni svet, delniška družba
Objavljeno: 17.06.2011; Ogledov: 2759; Prenosov: 626
.pdf Polno besedilo (355,72 KB)

9.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELODAJALCA ZARADI POŠKODB PRI DELU V REPUBLIKI SLOVENIJI IN MOŽNOST SKLENITVE ZAVAROVANJA
Marjana Miklavčič Podbelšek, 2011, diplomsko delo

Opis: POVZETEK Pri kakršnem koli ravnanju človeka ali opravljanju sleherne dejavnosti, dela oz. lahko nastane škoda, ki jo ima oškodovanec ob določenih pogojih pravico dobiti povrnjeno. Enako je lahko v situaciji pri delu delavca, v delovnem razmerju, s tem da je delavec lahko povzročitelj škode ali oškodovanec na drugi strani. Zakon o delovnih razmerjih ureja primere, ko delavec na delu ali v zvezi z delom delodajalcu povzroči škodo, vendar delavec odgovarja za nastanek škode le, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Odgovornost delavca za storjeno škodo se presoja mnogo manj strožje, kot odgovornost delodajalca za škodo delavca, ravno tako pa mu lahko delodajalec storjeno škodo ali odpiše ali zmanjša. V delovnem razmerju pa večkrat nastanejo primeri, ko delavec pri delu ali v zvezi z delom povzroči škodo tretji osebi. V takšnih primerih Zakon o delovnih razmerjih napotuje na 147. člen Obligacijskega zakonika. V tem primeru ni pomembno ali je delavec ravnal tako, kot se od njega zahteva, temveč ali je ravnal tako, kot bi moral ravnati njegov delodajalec. Gre za običajno strožja merila, zato je večinoma delodajalec dolžan tretji osebi povrniti škodo. Odgovornost delodajalca za primer poškodbe delavca pri delu ali v zvezi z delom je določena v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih, kjer je določeno, da mora delodajalec delavcu, ki mu je bila pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da delodajalec za škodo lahko odgovarja krivdno (namen, huda in tudi majhna malomarnost), pa tudi objektivno, to je celo brez kakršnekoli krivde. Odškodninsko zavezo delodajalca v ožjem smislu se v konkretnih primerih ugotavlja s preučevanju temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti – škode, škodljivega dejstva – ravnanja, vzročne zveze in odgovornosti delodajalca. V kolikor so izpolnjene vse temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti, mora delodajalec svojemu delavcu izplačati nastalo škodo. Z sklenjeno zavarovalno pogodbo lahko delodajalec prevali breme posledic tovrstne odškodninske odgovornosti na zavarovalnico. Pri zavarovanju odgovornosti ima oškodovanec na voljo direktni zahtevek proti zavarovalnici. Oškodovancu predhodno ni potrebno seznanjati odgovornih oseb, da je vložil zahtevek za povračilo škode. Vendar zavarovalnica jamči za škodo pod drugačnimi pogoji kot odgovorna oseba (zavarovanec oz. delodajalec) in jamči le v okviru zavarovalne pogodbe, s katero pa so možne različne omejitve ali izključitve jamstva. Pri odgovornostnih zavarovanjih se največkrat pojavljajo sledeče vprašanja: stopnja odgovornosti zavarovanca, ki je krita z zavarovanjem (lahka malomarnost, huda malomarnost), časovna opredelitev zavarovalnega primera (kdaj se šteje, da je nastopil zavarovalni primer, ki je krit z zavarovalno pogodbo), zneskovna omejitev jamstva oz. zavarovalna vsota (po dogodku, po zahtevku, letni agregat) in soudeležba zavarovanca – franšiza. V skladu z zavarovalno pogodbo je zavarovalnica dolžna preučiti zahtevke tako po utemeljenosti kot po višini in ugoditi upravičenim zahtevkom ter poskrbeti za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi ali pretiranimi odškodninskimi zahtevki, ter zavarovanca tudi zastopati v morebitnih sodnih postopkih.
Ključne besede: Ključne besede; delovno razmerje, poškodba pri delu, odškodninska odgovornost, škoda, odškodnina, zavarovanje, zavarovalna pogodba.
Objavljeno: 13.07.2011; Ogledov: 6439; Prenosov: 768
.pdf Polno besedilo (758,99 KB)

10.
HORIZONTALNI NEPOSREDNI UČINEK DOLOČB DIREKTIV, KI IZVAJAJO SPLOŠNA NAČELA PRAVA EU
Maja Kovačič, 2011, diplomsko delo

Opis: Neposredni učinek je kot doktrina sodnega varstva eden ključnih elementov za zagotavljanje učinkovitosti prava EU. Učinkovitost prava je zagotovljena zlasti takrat, ko imajo posamezniki možnost, da uveljavljajo pravice, ki jim jih zagotavlja pravo EU in takrat, ko so njihove pravice v primeru kršitev tudi zaščitene. Bistvo izgrajenega sistema varstva pravic, ki jih daje pravo EU, pa je ravno v tem, da je posameznikom omogočeno neposredno sklicevanje na norme prava EU. Neposredni učinek tako omogoča izvrševanje prava EU s strani številnih nacionalnih sodišč in upravnih organov po vsej Evropski uniji in na ta način zagotavlja potrebno učinkovitost. Medtem ko je področje neposrednega učinka že dolga leta jasno urejeno na ravni ustanovitvenih Pogodb in uredb, je na ravni direktiv zlasti kar zadeva horizontalni neposredni učinek zadeva kompleksnejša. Dolgoletna sodna praksa je namreč uveljavila prepoved horizontalnega neposrednega učinka direktiv. To pravilo je veljalo vse do leta 2010, ko je bila s strani Sodišča izdana sodba v zadevi Kücükdevci, za katero se zdi, da pomeni velik korak v smeri priznanja horizontalnega neposrednega učinka tudi na področju direktiv. Novo pravilo se namreč glasi, da direktive, ki izvajajo splošna načela prava EU, lahko ustvarjajo učinke tudi v razmerjih med posamezniki. Pričujoče diplomsko delo tako v veliki meri obravnava problematiko horizontalnega neposrednega učinka direktiv in se zlasti osredotoča na kontroverzno sodbo Sodišča v zadevi Kücükdeveci. V zvezi z omenjeno sodbo je obravnavano predvsem vprašanje njenega pomena in posledic, ki jih bo imela v prihodnosti. Za lažje razumevanje celotne tematike pa je v diplomskem delu razložena tudi teorija s področja doktrine neposrednega učinka na splošno, njen razvoj in teorija s področja splošnih pravnih načel.
Ključne besede: neposredni učinek, horizontalni neposredni učinek določb direktiv, zadeva Kücükdeveci, splošna pravna načela, načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, lojalna razlaga, odškodninska odgovornost države
Objavljeno: 30.09.2011; Ogledov: 3268; Prenosov: 878
.pdf Polno besedilo (643,21 KB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici