| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
HORIZONTALNI NEPOSREDNI UČINEK DOLOČB DIREKTIV, KI IZVAJAJO SPLOŠNA NAČELA PRAVA EU
Maja Kovačič, 2011, diplomsko delo

Opis: Neposredni učinek je kot doktrina sodnega varstva eden ključnih elementov za zagotavljanje učinkovitosti prava EU. Učinkovitost prava je zagotovljena zlasti takrat, ko imajo posamezniki možnost, da uveljavljajo pravice, ki jim jih zagotavlja pravo EU in takrat, ko so njihove pravice v primeru kršitev tudi zaščitene. Bistvo izgrajenega sistema varstva pravic, ki jih daje pravo EU, pa je ravno v tem, da je posameznikom omogočeno neposredno sklicevanje na norme prava EU. Neposredni učinek tako omogoča izvrševanje prava EU s strani številnih nacionalnih sodišč in upravnih organov po vsej Evropski uniji in na ta način zagotavlja potrebno učinkovitost. Medtem ko je področje neposrednega učinka že dolga leta jasno urejeno na ravni ustanovitvenih Pogodb in uredb, je na ravni direktiv zlasti kar zadeva horizontalni neposredni učinek zadeva kompleksnejša. Dolgoletna sodna praksa je namreč uveljavila prepoved horizontalnega neposrednega učinka direktiv. To pravilo je veljalo vse do leta 2010, ko je bila s strani Sodišča izdana sodba v zadevi Kücükdevci, za katero se zdi, da pomeni velik korak v smeri priznanja horizontalnega neposrednega učinka tudi na področju direktiv. Novo pravilo se namreč glasi, da direktive, ki izvajajo splošna načela prava EU, lahko ustvarjajo učinke tudi v razmerjih med posamezniki. Pričujoče diplomsko delo tako v veliki meri obravnava problematiko horizontalnega neposrednega učinka direktiv in se zlasti osredotoča na kontroverzno sodbo Sodišča v zadevi Kücükdeveci. V zvezi z omenjeno sodbo je obravnavano predvsem vprašanje njenega pomena in posledic, ki jih bo imela v prihodnosti. Za lažje razumevanje celotne tematike pa je v diplomskem delu razložena tudi teorija s področja doktrine neposrednega učinka na splošno, njen razvoj in teorija s področja splošnih pravnih načel.
Ključne besede: neposredni učinek, horizontalni neposredni učinek določb direktiv, zadeva Kücükdeveci, splošna pravna načela, načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, lojalna razlaga, odškodninska odgovornost države
Objavljeno: 30.09.2011; Ogledov: 4724; Prenosov: 1087
.pdf Celotno besedilo (643,21 KB)

2.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE ZA ŠKODE, POVZROČENE Z UPORABO NUKLEARNE ENERGIJE (ČERNOBIL, FUKUŠIMA, THREE MILE ISLAND)
Polona Kresnik, 2012, diplomsko delo

Opis: Težka nuklearna nesreča ima neizogiben vpliv preko državnih mej in njene posledice lahko neposredno ali posredno prizadenejo mnoge države, daleč od kraja nesreče. Spoznanje tega je vodilo do prizadevanj, da se razširi in okrepi mednarodno sodelovanje na področjih, kot so komunikacije, usklajevanje meril vodenja v sili in koordinacije zaščitenih ukrepov. V zadnjem času lahko zasledimo številne dosežene izboljšave, ter mednarodne mehanizme sodelovanja in obveščanja z zakoni in konvencijami, kot so: Konvencija o jedrski varnosti, Konvencija o zgodnjem obveščanju in pomoči ob radiološki nesreči, Konvencija o pomoči v primeru jedrske nesreče ali radiološke nevarnosti in še številne druge. Možnost za nastanek nuklearne nesreče je majhna in res mora priti do velike napake, da se zgodi nesreča, katera pa terja posledice še desetletja po nesreči. Zelo pomembno je, da je natančno začrtan sistem, ki določa odgovornost za jedrsko škodo in višino odškodnine, izplačane oškodovancem. Ker se tukaj odvijajo ogromne vsote denarja za pokritje nuklearne nesreče je pravično, da poleg uporabnika nuklearne naprave, ki je za nuklearno nesrečo izključno odgovoren, odgovarja tudi država, kajti le tako bodo oškodovanci prišli do ustrezne povrnitve nastale škode. Iz strokovnih virov je moč razbrati, da je do zgodovinsko največje nuklearne nesreče v Černobilu in posledično škodljivih zdravstvenih posledic prišlo zaradi političnega sistema, ki je zaradi svoje kulturne zaprtosti zatiral vzpodbudo varnostne kulture, katero bi lahko prilagodili delovanju jedrskih objektov. Po tej nesreči so reaktorje tipa RMBK bistveno izboljšali, k čemu so pripomogli tudi zahodni jedrski strokovnjaki, prav tako pa so ustrezno usposobili tudi operaterje. Cilj ureditve odgovornosti za nuklearno škodo je zagotoviti oškodovancem ustrezno povračilo nastale škode, vendar pa tudi uporabniki nuklearnih naprav ne bi smeli biti izpostavljeni neomejenim finančnim bremenom, ampak jim je treba omogočiti, da finančno breme svoje odgovornosti vnaprej predvidijo in zavarujejo. Vse druge osebe, ki bi po splošnih pravilih odškodninskega prava utegnile biti odgovorne, pa je treba iz sistema neposredne odgovornosti izključiti.
Ključne besede: odškodninska odgovornost države, odškodninska odgovornost uporabnika, nuklearno odškodninsko pravo, mednarodne konvencije
Objavljeno: 20.04.2012; Ogledov: 2427; Prenosov: 259
.pdf Celotno besedilo (503,93 KB)

3.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE ČLANICE ZARADI NESPOŠTOVANJA PRAVA EU - HIBRIDNOST PRAVIL NACIONALNEGA IN PRAVA EU
Bojana Vogrinec, 2011, magistrsko delo

Opis: Temeljno načelo odškodninske odgovornosti države zaradi kršitev prava EU je plod dolgoletne prakse Sodišča Eropske unije. Zagotavlja učinkovito uveljavljanje pravic, ki jih posameznikom podeljuje pravo EU v pravnih redih držav članic. Sistema varstva pravic v pravu EU zagotavlja posamezniku neposredno uporabo pravil EU torej pravil, ki niso pravila notranjega prava njegove države članice tako, da se na ta pravila lahko sklicuje neposredno pred domačimi državnimi organi in sodišči. Jedro naloge se ne nanaša na raziskovanje pravic, ki jih pravo EU podeljuje posameznikom, prav tako ni namen te naloge, poglobljeno raziskati pravna sredstva zoper državo članico, domnevno kršiteljico prava EU, pač pa je osrednjega pomena preučitev vpliva kršitev obveznosti, ki so jih s pravnim redom EU prevzele države članice do posameznikov. Magistrska naloga se ukvarja s situacijami v katerih prihaja do nasprotij med pravicami, ki jih posameznikom podeljuje pravo EU in ravnanjem držav članic. Raziskovanje, ali obstaja odškodninska odgovornost države zaradi nespoštovanja prava EU ter raziskovanje predpostavk, ki morajo biti pri tem izpolnjene temelji na sodbah Sodišča EU, ki segajo v različna obdobja razvoja evropske integracije. Pri tem se naloga osredotoča predvsem na odgovornost države za škodo, ki jo lahko s svojim aktivnim ali pasivnim ravnanjem pri implementaciji prava EU povzroči posameznikom.
Ključne besede: Pravo EU, odškodninska odgovornost države zaradi kršitev prava EU, kršitev prava EU, predpostavke odškodninske odgovornosti po pravu EU.
Objavljeno: 19.04.2012; Ogledov: 2936; Prenosov: 773
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

4.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAV V MEDNARODNEM PRAVU Z VIDIKA PRIPISLJIVOSTI OBLASTVENIH RAVNANJ DRŽAVI
Jan Irgel, 2014, diplomsko delo

Opis: Države kot temeljni subjekti mednarodnega prava že od antičnih časov vstopajo v medsebojne odnose. Motivi so različni, bodisi politični bodisi ekonomski ali preprosto eksistencialni. Razlog leži v preprostem zgodovinskem dejstvu, ki jasno zapoveduje, da izolirana država, država, ki nima nikakršnih stikov z drugimi državami, na dolgi rok ne mora obstati. V sodobnem času vse večje stopnje globalizacije na podlagi eksponentnega tehnološkega razvoja je stopnja povezanosti in medsebojne odvisnosti držav še toliko večja. Posledično odigra pravo mednarodne odgovornosti držav ključno vlogo kot varuh temeljnih načel mednarodnega prava, načela mirnega reševanja sporov, načela pravičnosti ter zakonitosti, in sicer bolj kot kadarkoli prej. Še v tako harmoničnih in idealnih odnosih med državami pride do konflikta, ki ima za posledico kršitev kakšne mednarodne obveznosti države. To neizogibno dejstvo pa za seboj potegne potrebo po vzpostavitvi pravil, ki bi nastalo konfliktno situacijo karseda najhitreje, najefektivneje in predvsem enotno rešila. Namen tega diplomskega dela je predstaviti dognanja, spoznanja in vzpostavljena pravila prava mednarodne odgovornosti držav z vidika pripisljivosti ravnanj državi, ki ga je izoblikovala mednarodna skupnost tekom dolgega obdobja kodifikacije. Kdaj določeno ravnanje lahko pripišemo državi, ki lahko ima (ali pa tudi ne) za posledico kršitev kakšne mednarodne obveznosti, igra ključno vlogo pri vzpostavitvi njene mednarodne odgovornosti, posledično so vzpostavljena pravila pripisljivosti ključnega pomena za presojo sodobnih konfliktnih situacij. V zadnjem poglavju pa bom pod drobnogled vzel različne oblike reparacij, ki jih predvideva mednarodno pravo ob ugotovljeni kršitvi, in razmerja med njimi.
Ključne besede: mednarodna odgovornost države, pripisljivost protipravnega ravnanja državi, odškodninska odgovornost države, reparacije, odškodnina
Objavljeno: 22.12.2014; Ogledov: 752; Prenosov: 196
.pdf Celotno besedilo (791,55 KB)

5.
Izbrani vidiki odškodninske obveznosti države s poudarkom na kršitvah človekovih pravic
Tadej Arnuš, 2017, magistrsko delo

Opis: Veljavni pravni predpisi v praksi nemalokrat dopuščajo različne razlage. Glede na trenutno uveljavljen sodni sistem odločanja, tj. možnost pritožbenega postopka, se to deloma tudi pričakuje. V praksi pa se lahko pripeti, da določena razlaga zakona pomeni čisto nasprotje z njegovim bistvom. Kadar se to pripeti v sodnem ali upravnem postopku lahko za seboj potegne tudi odškodninsko odgovornost države. Gre za situacijo, ko so posamezniki oškodovani zaradi dejanj ali aktov državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil. V magistrski nalogi se bomo osredotočili predvsem na škodo, ki nastane zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Za odškodninsko odgovornost države morajo biti najprej izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, poleg tega pa tudi določene posebne predpostavke. Država je namreč specifičen subjekt javnega prava, zato zanjo veljajo posebna pravila. Še posebej velja to v primeru, kadar država ravna oblastno. Ko torej država, oz. natančneje njeni uslužbenci v sodnih, upravnih ali drugih postopkih odločajo o pravicah posameznikov. Država v teh primerih ravna oblastno oz. z močnejšo voljo, tj. »acta iure imperi«. Klasičnega odškodninskega spora, ko je država v razmerju s posameznikom enakopravna, magistrska naloga ne obsega. Država lahko odškodninsko odgovarja le, ko ravna protipravno. Pravni standard protipravnost se presoja v vsakem primeru posebej, pa vendar na splošno pomeni ravnanje, ki je v nasprotju z zakoni, pri čemer morajo nosilci oblasti zraven zakonov, ki jih je sprejela Vlada RS upoštevati še nadnacionalne predpise, ki jo zavezujejo. Ko je Slovenija leta 2004 pristopila v Evropsko unijo se je zavezala, da bo spoštovala njen pravni red. Zato določeni pravni predpisi, sprejeti na ravni Evropske unije, postanejo sestavni del prava Slovenije, ki jih morajo sodni oz. upravni uslužbenci pri svojem delu poznati in spoštovati. Slovenijo pa zavezujejo še drugi nadnacionalni predpisi. Eden izmed pomembnejših je EKČP, ki jo je Slovenija ratificirala leta 1994. V njej so zapisane ključne človekove pravice, ki bi jih morali priznati čisto vsakemu posamezniku, in katere se naj omejijo samo v izjemnih primerih. Omenjena konvencija pa ni pomembna zgolj zaradi kataloga pravic, ki jih določa, ampak tudi zaradi nadzornega sistema, ki ga je vzpostavila za varstvo teh pravic. Glavno vlogo v tej zvezi ima ESČP, ki je odškodninsko odgovornost države že večkrat prepoznalo. Zakaj je to pomembno za slovenska sodišča? ESČP skrbi za enotno razlago in uporabo EKČP, njegove odločitve pa so obvezne za vsa nacionalna sodišča in vse druge organe in subjekte v državah podpisnicah. Posledično bo moralo slovensko sodišče, kadar bo odločalo o odškodninski odgovornosti države zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vzeti v obzir tudi že sprejete odločitve ESČP.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost države, predpostavke za odškodninsko odgovornost, država, odškodninski spor, država kot subjekt javnega prava, človekove pravice in temeljne svoboščine, ustava, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Objavljeno: 16.02.2017; Ogledov: 568; Prenosov: 149
.pdf Celotno besedilo (984,91 KB)

6.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom)
Eva Radanović, 2019, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Ključne besede: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Objavljeno: 12.09.2019; Ogledov: 99; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici