Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Onesnažen zrak predstavlja eno največjih okoljskih tveganj, ki lahko pustijo posledice na zdravju ljudi. Izpostavljenost onesnaženemu zraku povzroči sedem milijonov smrti in več sto milijonov izgub zdravih let življenja na leto. Onesnažen zrak je globalni problem, ki ni vezan zgolj na državo, v kateri je trenutno prisoten, ampak prizadene tudi sosednje in bolj oddaljene države. Mednarodno varstvo kakovosti zraka je ključno za reševanje globalnih izzivov, povezanih z onesnaženim zrakom. Pravica do zdravega življenjskega okolja izrecno ni zapisana v EKČP. Ne glede na to se zmeraj bolj uveljavlja kot ena izmed človekovih pravic. EU je vodilna v boju proti podnebnim spremembam. Kljub temu pa v zakonodaji EU ne obstaja zakon o čistem zraku, ki bi celostno obravnaval vprašanja, povezana z vplivi imisij na okolje in zdravje ljudi. V slovenskem pravnem redu je pravica do zdravega življenjskega okolja določena v Ustavi. Slednja določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, za katerega mora skrbeti država. Iz tega izhaja obveznost države, da aktivno skrbi in zagotavlja zdravo življenjsko okolje za posameznike. Od države zahteva, da posamezniku zagotovi pravico do zdravega življenjskega okolja. Kot glavna nosilka dolžnosti je dolžna spoštovati, varovati in spodbujati človekove pravice, vključno z vsemi ukrepi, sprejetimi za reševanje okoljskih izzivov. Pravico do zdravega življenjskega okolja v slovenskem pravnem redu varujejo različni instituti. SPZ omogoča lastninskopravno varstvo preko instituta imisij, OZ pa odškodninskopravno varstvo preko instituta zahteve za odstranitev škodne nevarnosti. Temeljni predpis, ki ureja kakovost zunanjega zraka, je ZVO-2. Državljani EU imajo pravico do kakovosti zraka, kar pomeni, da ravni onesnaževal ne smejo presegati dovoljenih mejnih vrednosti. Standarde kakovosti zraka v EU določata Direktiva 2004/107/ES in Direktiva 2008/50/ES. Slednji določata standarde kakovosti zunanjega zraka z namenom preprečevanja in zmanjšanja škodljivih učinkov na okolje in zdravje ljudi. Individualno pravico do čistega in zdravega zraka v EU že podpira zakonodaja EU in sodna praksa. Ne glede na to je Sodišče EU v zadevi JP proti Ministre de la Transition écologique, Premier ministre zavzelo drugačno stališče. Odločilo je, da država odškodninsko ne odgovarja posameznikom zaradi kršitev mejnih vrednosti, predpisanih z Direktivo 2008/50/ES. V nasprotju s Sodiščem EU je generalna pravobranilka Kokott v svojih sklepnih predlogih prišla do zaključka, da je namen zadevnih določb Direktive 2008/50/ES v podeljevanju pravic posameznikom in da državljani EU lahko tožijo svojo državo za denarno odškodnino, če raven onesnaženega zraka presega določene omejitve EU in škoduje njihovemu zdravju.
Ključne besede: onesnažen zrak, imisije, škoda, odškodninska odgovornost države, denarna odškodnina, pravica do zdravega življenjskega okolja, JP proti Ministre de la Transition écologique, Premier ministre
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 376; Prenosov: 98
Celotno besedilo (1,07 MB)

Opis: Veljavni pravni predpisi v praksi nemalokrat dopuščajo različne razlage. Glede na trenutno uveljavljen sodni sistem odločanja, tj. možnost pritožbenega postopka, se to deloma tudi pričakuje. V praksi pa se lahko pripeti, da določena razlaga zakona pomeni čisto nasprotje z njegovim bistvom. Kadar se to pripeti v sodnem ali upravnem postopku lahko za seboj potegne tudi odškodninsko odgovornost države. Gre za situacijo, ko so posamezniki oškodovani zaradi dejanj ali aktov državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil. V magistrski nalogi se bomo osredotočili predvsem na škodo, ki nastane zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Za odškodninsko odgovornost države morajo biti najprej izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, poleg tega pa tudi določene posebne predpostavke. Država je namreč specifičen subjekt javnega prava, zato zanjo veljajo posebna pravila. Še posebej velja to v primeru, kadar država ravna oblastno. Ko torej država, oz. natančneje njeni uslužbenci v sodnih, upravnih ali drugih postopkih odločajo o pravicah posameznikov. Država v teh primerih ravna oblastno oz. z močnejšo voljo, tj. »acta iure imperi«. Klasičnega odškodninskega spora, ko je država v razmerju s posameznikom enakopravna, magistrska naloga ne obsega. Država lahko odškodninsko odgovarja le, ko ravna protipravno. Pravni standard protipravnost se presoja v vsakem primeru posebej, pa vendar na splošno pomeni ravnanje, ki je v nasprotju z zakoni, pri čemer morajo nosilci oblasti zraven zakonov, ki jih je sprejela Vlada RS upoštevati še nadnacionalne predpise, ki jo zavezujejo. Ko je Slovenija leta 2004 pristopila v Evropsko unijo se je zavezala, da bo spoštovala njen pravni red. Zato določeni pravni predpisi, sprejeti na ravni Evropske unije, postanejo sestavni del prava Slovenije, ki jih morajo sodni oz. upravni uslužbenci pri svojem delu poznati in spoštovati. Slovenijo pa zavezujejo še drugi nadnacionalni predpisi. Eden izmed pomembnejših je EKČP, ki jo je Slovenija ratificirala leta 1994. V njej so zapisane ključne človekove pravice, ki bi jih morali priznati čisto vsakemu posamezniku, in katere se naj omejijo samo v izjemnih primerih. Omenjena konvencija pa ni pomembna zgolj zaradi kataloga pravic, ki jih določa, ampak tudi zaradi nadzornega sistema, ki ga je vzpostavila za varstvo teh pravic. Glavno vlogo v tej zvezi ima ESČP, ki je odškodninsko odgovornost države že večkrat prepoznalo. Zakaj je to pomembno za slovenska sodišča? ESČP skrbi za enotno razlago in uporabo EKČP, njegove odločitve pa so obvezne za vsa nacionalna sodišča in vse druge organe in subjekte v državah podpisnicah. Posledično bo moralo slovensko sodišče, kadar bo odločalo o odškodninski odgovornosti države zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vzeti v obzir tudi že sprejete odločitve ESČP.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost države, predpostavke za odškodninsko odgovornost, država, odškodninski spor, država kot subjekt javnega prava, človekove pravice in temeljne svoboščine, ustava, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Objavljeno v DKUM: 16.02.2017; Ogledov: 1699; Prenosov: 309
Celotno besedilo (984,91 KB)

Opis: Težka nuklearna nesreča ima neizogiben vpliv preko državnih mej in njene posledice lahko neposredno ali posredno prizadenejo mnoge države, daleč od kraja nesreče. Spoznanje tega je vodilo do prizadevanj, da se razširi in okrepi mednarodno sodelovanje na področjih, kot so komunikacije, usklajevanje meril vodenja v sili in koordinacije zaščitenih ukrepov. V zadnjem času lahko zasledimo številne dosežene izboljšave, ter mednarodne mehanizme sodelovanja in obveščanja z zakoni in konvencijami, kot so: Konvencija o jedrski varnosti, Konvencija o zgodnjem obveščanju in pomoči ob radiološki nesreči, Konvencija o pomoči v primeru jedrske nesreče ali radiološke nevarnosti in še številne druge. Možnost za nastanek nuklearne nesreče je majhna in res mora priti do velike napake, da se zgodi nesreča, katera pa terja posledice še desetletja po nesreči. Zelo pomembno je, da je natančno začrtan sistem, ki določa odgovornost za jedrsko škodo in višino odškodnine, izplačane oškodovancem. Ker se tukaj odvijajo ogromne vsote denarja za pokritje nuklearne nesreče je pravično, da poleg uporabnika nuklearne naprave, ki je za nuklearno nesrečo izključno odgovoren, odgovarja tudi država, kajti le tako bodo oškodovanci prišli do ustrezne povrnitve nastale škode. Iz strokovnih virov je moč razbrati, da je do zgodovinsko največje nuklearne nesreče v Černobilu in posledično škodljivih zdravstvenih posledic prišlo zaradi političnega sistema, ki je zaradi svoje kulturne zaprtosti zatiral vzpodbudo varnostne kulture, katero bi lahko prilagodili delovanju jedrskih objektov. Po tej nesreči so reaktorje tipa RMBK bistveno izboljšali, k čemu so pripomogli tudi zahodni jedrski strokovnjaki, prav tako pa so ustrezno usposobili tudi operaterje. Cilj ureditve odgovornosti za nuklearno škodo je zagotoviti oškodovancem ustrezno povračilo nastale škode, vendar pa tudi uporabniki nuklearnih naprav ne bi smeli biti izpostavljeni neomejenim finančnim bremenom, ampak jim je treba omogočiti, da finančno breme svoje odgovornosti vnaprej predvidijo in zavarujejo. Vse druge osebe, ki bi po splošnih pravilih odškodninskega prava utegnile biti odgovorne, pa je treba iz sistema neposredne odgovornosti izključiti.
Ključne besede: odškodninska odgovornost države, odškodninska odgovornost uporabnika, nuklearno odškodninsko pravo, mednarodne konvencije
Objavljeno v DKUM: 20.04.2012; Ogledov: 3576; Prenosov: 337
Celotno besedilo (503,93 KB)

Opis: Neposredni učinek je kot doktrina sodnega varstva eden ključnih elementov za zagotavljanje učinkovitosti prava EU. Učinkovitost prava je zagotovljena zlasti takrat, ko imajo posamezniki možnost, da uveljavljajo pravice, ki jim jih zagotavlja pravo EU in takrat, ko so njihove pravice v primeru kršitev tudi zaščitene. Bistvo izgrajenega sistema varstva pravic, ki jih daje pravo EU, pa je ravno v tem, da je posameznikom omogočeno neposredno sklicevanje na norme prava EU. Neposredni učinek tako omogoča izvrševanje prava EU s strani številnih nacionalnih sodišč in upravnih organov po vsej Evropski uniji in na ta način zagotavlja potrebno učinkovitost. Medtem ko je področje neposrednega učinka že dolga leta jasno urejeno na ravni ustanovitvenih Pogodb in uredb, je na ravni direktiv zlasti kar zadeva horizontalni neposredni učinek zadeva kompleksnejša. Dolgoletna sodna praksa je namreč uveljavila prepoved horizontalnega neposrednega učinka direktiv. To pravilo je veljalo vse do leta 2010, ko je bila s strani Sodišča izdana sodba v zadevi Kücükdevci, za katero se zdi, da pomeni velik korak v smeri priznanja horizontalnega neposrednega učinka tudi na področju direktiv. Novo pravilo se namreč glasi, da direktive, ki izvajajo splošna načela prava EU, lahko ustvarjajo učinke tudi v razmerjih med posamezniki. Pričujoče diplomsko delo tako v veliki meri obravnava problematiko horizontalnega neposrednega učinka direktiv in se zlasti osredotoča na kontroverzno sodbo Sodišča v zadevi Kücükdeveci. V zvezi z omenjeno sodbo je obravnavano predvsem vprašanje njenega pomena in posledic, ki jih bo imela v prihodnosti. Za lažje razumevanje celotne tematike pa je v diplomskem delu razložena tudi teorija s področja doktrine neposrednega učinka na splošno, njen razvoj in teorija s področja splošnih pravnih načel.
Ključne besede: neposredni učinek, horizontalni neposredni učinek določb direktiv, zadeva Kücükdeveci, splošna pravna načela, načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, lojalna razlaga, odškodninska odgovornost države
Objavljeno v DKUM: 30.09.2011; Ogledov: 7371; Prenosov: 1484
Celotno besedilo (643,21 KB)