Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Standard dobrega strokovnjaka, poleg zaposlenih, je eden od osnovnih stebrov zdravstvenega sistema. Spoštovanje standardov je pogosto znak uspešnega kolektiva, ki se odraža v uspešnem zdravljenju pacientov. Standard dobrega strokovnega (profesionalni standard) je namreč osrednja stvar pri določanju odgovornosti za nastalo škodo. Igra ključno vlogo, saj kršitve tega standarda pripeljejo do vprašanja odgovornosti. Če zdravstveni delavec ne deluje po priznanih standardih, bi to povzročilo nastanek škode in govorimo o delovanju contra legem artis (nedopustno škodljivo dejanje). Zdravstveni delavec lahko krši ta standard v kateri koli fazi zdravljenja. Kršitev standarda se lahko pojavi, če je nepravilno izpolnil pojasnilno dolžnost, ni prejel pacientovega dovoljenja za zdravljenje, saj je mislil, da se posledice ne bodo pojavile, ni ravnal s potrebno skrbnostjo, zaradi česar je nastala pacientu škoda, itn. Odnos med pacientom in zdravnikom temelji na pogodbi (pogodba o zdravstvenih storitvah), ki opredeljuje pravice in obveznosti. Kršitev standarda prav tako pomeni le kršitev te pogodbe. Odgovornost, ki izhaja iz kršitev tega standarda, je lahko civilna in kazenska. V tej nalogi smo se omejili na civilno odgovornost (oziroma kršitev pogodbene obveznosti). Poleg tega je treba upoštevati, da ima pacient poleg pravic, tudi dolžnosti (pacient je lahko tudi soodgovoren za poslabšanje zdravja, če ni upošteval priporočil zdravnika). Z določitvijo odgovornosti zdravnika za škodo (ko so izpolnjeni vsi pogoji) pacient pridobi pravico do odškodnine. Pacient je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Znesek te odškodnine ni nikjer natančno določen.
Ključne besede: Standard skrbnosti, standard dobrega strokovnjaka, kršitev standarda, odškodninska odgovornost, pojasnilna dolžnost, zdravniška napaka, odškodnina.
Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 35
Celotno besedilo (1,99 MB)

Opis: Finančna uprava Republike Slovenije se zaveda pomembnosti dobro delujočega sistema pobiranja javnofinančnih prihodkov in stremi k pravočasnemu izpolnjevanju davčnih obveznosti. Vendar pa se nekateri davčni zavezanci želijo na različne načine izogniti plačilu davčnih obveznosti, zato avtorica v magistrskem delu zaradi lažjega razumevanja na začetku najprej predstavi osnovne pojme davčne izvršbe po Zakonu o davčnem postopku, načela in pomen izvršljivega izvršilnega naslova. Dotakne se tudi predmetov davčne izvršbe in pomena dokaznega bremena. Z rednimi postopki davčne izvršbe ni vedno mogoče izterjati celotnega zapadlega davčnega dolga, zato imajo finančni organi možnost, da ob izpolnjevanju določenih pogojev uporabijo tako imenovane zahtevnejše ukrepe davčne izvršbe. Po želji, da so instituti sistematično obravnavani na enem mestu, jih avtorica v osrednjem delu naloge opiše, analizira, primerja s sodno prakso ter dodatno navede pogoje, kdaj se posamezen institut lahko uporabi. Ali se bo uporabil določen institut, je odvisno od več okoliščin, skupno vsem pa je, da z rednimi ukrepi davčne izvršbe ni bilo mogoče doseči poplačila davčnega dolga v celoti. Ob vsem tem pa obstaja indic, da je dolžnik razpolagal s premoženjem z namenom oškodovanja upnika. V magistrskem delu je poudarek na institutu poroštva po 148. členu Zakonu o davčnem postopku, ki je edini institut, ki ga finančni organ lahko neposredno uporabi, bil pa je tudi zaradi domnevnega posega v enako varstvo pravic in posega v učinkovito pravno varstvo predmet presoje ustavnosti ter zakonitosti na Ustavnem sodišču. Na podlagi izdane odločitve se je kot izredno pomembno izkazalo načelo zaslišanja strank v posebnem ugotovitvenem postopku. Skozi magistrsko delo se potrdi, da so zahtevnejši ukrepi davčne izvršbe v zelo veliko pomoč finančnim organom pri pobiranju davčnih obveznosti, ampak zaradi dokaznega bremena, ki sloni na upniku, le-to prestavlja dodatno težavo pri njihovi uporabi, kar potrjuje tudi sodna praksa. Ob tem pa so za namene prikaza pogostosti uporabe zahtevnejših ukrepov v praksi analizirana letna poročila Finančne uprave Republike Slovenije za zadnjih pet let.
Ključne besede: izvršilni naslov, pravna varnost, dokazno breme, prenos premoženja, poroštvo, spregled pravne osebnosti, izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, odškodninska odgovornost, skupno premoženje zakoncev.
Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 209; Prenosov: 44
Celotno besedilo (1,23 MB)

Opis: Nadzorstvena dolžnost šole je ena pomembnejših dolžnosti, ki se nalagajo šolam in učiteljem. Kljub temu pa je naša zakonodaja ne definira, zato se je moral pojem natančneje oblikovati skozi sodno prakso. Tako smo prišli do definicije, da je nadzorstvena dolžnost naloga šole, da poskrbi za potrebno varstvo in nadzorstvo nad otroki z namenom, da se prepreči nastanek škode. Obseg nadzora je seveda odvisen od mnogih dejavnikov, kot so starost otrok, duševna zrelost otrok, število nadzorovanih otrok. Nadzorstvene dolžnosti pa šola ni dolžna vršiti le v času pouka, temveč se razteza tudi na čas odmorov, čas šolskih izletov in na čas šolskih prireditev. Čeprav nadzorstvene dolžnosti ne definira nobeden izmed veljavnih zakonskih predpisov, jo vseeno posredno urejajo tako Obligacijski in Družinski zakonik kot Zakon o osnovni šoli ter drugi zakoni, ki urejajo področje izobraževanja v Republiki Sloveniji. Nadzorstvene dolžnosti pa se vseeno ne sme izvajati preveč strogo, saj je učencem treba pustiti dovolj prostora za osebnostni razvoj in samostojnost. Šola za opustitev nadzorstvene dolžnosti odgovarja odškodninsko, učitelj pa je lahko odgovoren tudi disciplinsko ali celo kazensko. Pri presojanju odškodninske odgovornosti šole se uporabijo splošna načela odškodninske odgovornosti, višina prisojene odškodnine pa je odvisna od številnih dejavnikov. Presojanje odgovornosti je oteženo, saj so oškodovanci skoraj vedno mladoletniki. Kazenska odgovornost za opustitev nadzorstvene dolžnosti izhaja izgarantne vloge učitelja, je pa vloga učitelja v kazenskem pravu še posebej zanimiva, saj se v njem prepletajo tako varovalne kot nadzorstvene garantne dolžnosti. Disciplinska odgovornost učitelja nastane na podlagi delovnega razmerja, ki ga ima učitelj sklenjenega s šolo. V Združenem kraljestvu nadzorstvena dolžnost šole izvira iz dejstva, da so otroci šoli zaupani v varstvo, od učiteljev pa se zahteva standard skrbi razumnega starša. V njihovi sodni praksi v zvezi z nadzorstveno dolžnostjo šole pogosto zasledimo pojem »in loco parentis«, kar pomeni namesto starša. Kljub vsemu pa je odgovornost šole za škodo odvisna od okoliščin posameznega primera.
Ključne besede: osnovna šola, dolžnosti učitelja, odškodninska odgovornost šole, odškodninska odgovornost učitelja, kazenska odgovornost učitelja, disciplinska odgovornost učitelja
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 416; Prenosov: 123
Celotno besedilo (1,05 MB)

Opis: Robotizacija je vsak dan bolj prisotna v naših življenjih. Omogoča nam lažji vsakdan, nižje cene industrijsko proizvedenih dobrin in nenazadnje omogoča, da so operativni posegi izvedeni natančneje, okrevanje pacienta pa je lažje. Ob uvajanju robotov (kirurških, negovalnih, diagnosticiranih, …) v medicino se odpirajo tako pravna kot etična vprašanja. Pravni vprašanja se odpirajo na več področjih. Najbolj pereče je za posameznika nedvomno vprašanje odškodninske odgovornosti v primeru škodnega dogodka, ki je posledica uporabe robota v medicinski stroki. Izpostavlja se, da trenutni, odškodninski sistem odgovornosti za napake zdravnika, ni optimalen. Slednje prepoznava tudi evropski zakonodajalec. Kot morebitne boljše rešitve se med drugim navaja uvedba nekrivndnega sistema odgovornosti za napake zdravnika, uveljavitev objektivne odškodninske odgovornosti države po vzoru odgovornosti države za cepljenje na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih, uvajanju sistema obveznega zavarovanja dopolnjenega z kompenzacijskih skladom pa tudi uveljaviti novega e-subjekta prava. Ob tem ne smemo pozabiti, da bodo roboti dopolnilo delo zdravstvenega tima in zdravnika posameznika, zato je še posebej pomembno, da so vsakemu pacientu zagotovljene enake pravice, kot bi jih imel, v kolikor robot ne bi bil prisoten. Venomer je potrebno spoštovati avtonomijo pacienta, kot vrhovno načelo, ki ga zasleduje Zakon o pacientovih pravicah. Ob tem zagotoviti pravico do samoodločanja, ki temelji na primerno podani pojasnilni dolžnosti, s čimer zdravnik sam omogoči pacientu, da izbere, kar misli, da je najbolje zanj. Pomembna vprašanja se odpirajo tudi na področju varovanja osebnih podatkov. Robotski sistemi, kot informacijski sistemi, med svojim delovanjem nenehno zbirajo in obdelujejo podatke ter jih v sklopu komuniciranja z ostalimi napravami tudi nenehno prenašajo. Varovanje osebnih podatkov je prepoznano, kot posebej občutljivo, zato je tudi varovano z več pravnimi akti tako na ravni evropske unije, kot na nacionalni ravni. Ob vedno večjemu številu robotov in dolžnosti zdravnika do pojasnilne dolžnosti, se zastavi pomembno vprašanje, ali bi morda v prihodnosti lahko informirana privolitev pacienta v poseg, ki bo opravljen z robotom, pomenila de facto privolitev v obdelavo osebnih podatkov s strani uporabljenega robota. Ob opredelitvi do pravnih problemov nikakor ne smemo pozabiti na mnoga etična vprašanja. Primeroma navedemo vprašanja: ali bodo roboti lahko nadomestili pristen stik sočloveka, ali bo pri tem nudena enaka kvaliteta zdravstvene oskrbe, je morda tveganje za kibernetske napade preveliko? Pomembno je, da na področju uvajanja robotike v medicino, zavzamemo trdna etična stališča, ki bodo omogočala vse splošno zaupanje ljudi v novo tehnologijo. Zadevno področje ni pravno neurejeno zgolj pri nas. Iz primerjalne analize pravnega reda Republike Slovenije in Republike Hrvaške je moč razbrati, da tudi Republika Hrvaška nima vzpostavljenih pravnih pravil in pravnih mehanizmov, ki bi podajala odgovor na predhodno zastavljena vprašanja. Zaradi navedenega je nujno, da k urejanju tega novega področja celostno pristopi evropski zakonodajalec. Smiselno bi bilo uvesti vsaj minimalno harmonizacijo pravnih pravil držav članic, saj bi le-ta omogočala boljšo pravno varnost za zdravnike, paciente in proizvajalce robotov znotraj Evropske Unije. Evropska Unija ne bi bila prisiljena k sprejemanju standardov, ki bi jih določile tretje države.
Ključne besede: robotizacija, civilna odgovornost, odškodninska odgovornost robota, e-subjekt, etična načela
Objavljeno v DKUM: 08.04.2022; Ogledov: 995; Prenosov: 201
Celotno besedilo (722,34 KB)

Opis: V magistrskem delu bo obravnavana odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače, nevarne in divje živali. Pravna podlaga za odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače živali izhaja iz 2. odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za vso potrebno varstvo in nadzor. Za to škodo imetnik domače živali odgovarja krivdno oziroma subjektivno. Imetnik domače živali je pod določenimi pogoji lahko tudi prost svoje odgovornosti, a dokazati mora, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Smisel nadzorstva in varstva živali je v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi žival kogarkoli lahko poškodovala. Sodišče mora v postopkih sojenja mnogokrat odgovoriti na odločilno vprašanje, kdo je bil v konkretnem primeru v času škodnega dogodka imetnik psa (živali) in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Iz odškodninskega vidika je zelo pomembna opredelitev pojmov »domače živali« in »nevarne živali«. O nevarnih živalih govori 1. odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Imetnik nevarne živali se lahko odgovornosti razbremeni le tako, da dokaže, da škode ni povzročila njegova žival, ali da škoda izvira iz nekega drugega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti, oziroma, da škoda izvira iz dejanja tretje osebe ali oškodovanca, ki ga imetnik živali ni mogel pričakovati, se mu izognili ali preprečiti njegovih posledic. Gre torej za zelo strogo odgovornost, ki se ji je težko izogniti. Tretji del magistrske naloge je namenjen škodi, ki jo povzročijo divje živali. Odgovornost za to škodo je lahko krivdna ali objektivna. Z vidika odškodninske odgovornosti je treba ločiti divjad na splošno, divjad zavarovano s posebno uredbo in pojem zavarovane vrste živali, ki pa zajema tudi živali, ki se ne štejejo za divjad (plazilci, žuželke, itd.). Država objektivno odgovarja za škodo, ki jo povzroči divjad (srna, jelen, gams, zajec, divji prašič itn.) na področjih izven lovnih površin, če zanjo (krivdno) ne odgovarja upravljavec lovišč. Država pod določenimi pogoji objektivno odgovarja tudi za škodo, ki jo povzročijo zavarovane prosto živeče živali, kot npr. medved, volk ali ris. Poseben pogoj odgovornosti je, da je oškodovanec na primeren način, kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil.
Ključne besede: domača žival, nevarna žival, divja žival, država, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, divjad, ugriz, zavarovane vrste živali, odškodninska odgovornost
Objavljeno v DKUM: 26.06.2020; Ogledov: 2301; Prenosov: 457
Celotno besedilo (998,75 KB)