1. Nadzorstvena dolžnost šole : magistrsko deloUrška Kokot, 2023, magistrsko delo Opis: Nadzorstvena dolžnost šole je ena pomembnejših dolžnosti, ki se nalagajo šolam in učiteljem. Kljub temu pa je naša zakonodaja ne definira, zato se je moral pojem natančneje oblikovati skozi sodno prakso. Tako smo prišli do definicije, da je nadzorstvena dolžnost naloga šole, da poskrbi za potrebno varstvo in nadzorstvo nad otroki z namenom, da se prepreči nastanek škode. Obseg nadzora je seveda odvisen od mnogih dejavnikov, kot so starost otrok, duševna zrelost otrok, število nadzorovanih otrok. Nadzorstvene dolžnosti pa šola ni dolžna vršiti le v času pouka, temveč se razteza tudi na čas odmorov, čas šolskih izletov in na čas šolskih prireditev. Čeprav nadzorstvene dolžnosti ne definira nobeden izmed veljavnih zakonskih predpisov, jo vseeno posredno urejajo tako Obligacijski in Družinski zakonik kot Zakon o osnovni šoli ter drugi zakoni, ki urejajo področje izobraževanja v Republiki Sloveniji. Nadzorstvene dolžnosti pa se vseeno ne sme izvajati preveč strogo, saj je učencem treba pustiti dovolj prostora za osebnostni razvoj in samostojnost.
Šola za opustitev nadzorstvene dolžnosti odgovarja odškodninsko, učitelj pa je lahko odgovoren tudi disciplinsko ali celo kazensko. Pri presojanju odškodninske odgovornosti šole se uporabijo splošna načela odškodninske odgovornosti, višina prisojene odškodnine pa je odvisna od številnih dejavnikov. Presojanje odgovornosti je oteženo, saj so oškodovanci skoraj vedno mladoletniki. Kazenska odgovornost za opustitev nadzorstvene dolžnosti izhaja izgarantne vloge učitelja, je pa vloga učitelja v kazenskem pravu še posebej zanimiva, saj se v njem prepletajo tako varovalne kot nadzorstvene garantne dolžnosti. Disciplinska odgovornost učitelja nastane na podlagi delovnega razmerja, ki ga ima učitelj sklenjenega s šolo.
V Združenem kraljestvu nadzorstvena dolžnost šole izvira iz dejstva, da so otroci šoli zaupani v varstvo, od učiteljev pa se zahteva standard skrbi razumnega starša. V njihovi sodni praksi v zvezi z nadzorstveno dolžnostjo šole pogosto zasledimo pojem »in loco parentis«, kar pomeni namesto starša. Kljub vsemu pa je odgovornost šole za škodo odvisna od okoliščin posameznega primera. Ključne besede: osnovna šola, dolžnosti učitelja, odškodninska odgovornost šole, odškodninska odgovornost učitelja, kazenska odgovornost učitelja, disciplinska odgovornost učitelja Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 23; Prenosov: 14
Celotno besedilo (1,05 MB) |
2. Odgovornost organov vodenja in nadzora v insolvenčnih postopkih s primeri sodne prakseJaka Topič, 2022, diplomsko delo Opis: Družba preneha delovati iz različnih razlogov. V večini primerov se izvede postopek likvidacije, v katerem se unovči celotno njeno premoženje. Če je družba insolventna, pa se izvede eden izmed postopkov zaradi insolventnosti. A v času pred insolvenčnim postopkom in med njim lahko organi vodenja in nadzora storijo tudi deviantna dejanja, ki upnikom povzročijo škodo. Proučevali smo prav ta dejanja, in sicer s primerjavo sodnih praks Slovenije, Avstrije in Velike Britanije. Diplomsko delo zaključimo s sklepom, v katerem na kratko povzamemo naše ugotovitve. Ključne besede: Insolvenčno pravo, odškodninska odgovornost, primerjalna analiza, Avstrija, Velika Britanija Objavljeno v DKUM: 24.11.2022; Ogledov: 234; Prenosov: 28
Celotno besedilo (1,45 MB) |
3. Pravni in etični izzivi robotizacije v medicinski stroki : magistrsko deloUrška Grubač Kaučič, 2022, magistrsko delo Opis: Robotizacija je vsak dan bolj prisotna v naših življenjih. Omogoča nam lažji vsakdan, nižje cene industrijsko proizvedenih dobrin in nenazadnje omogoča, da so operativni posegi izvedeni natančneje, okrevanje pacienta pa je lažje.
Ob uvajanju robotov (kirurških, negovalnih, diagnosticiranih, …) v medicino se odpirajo tako pravna kot etična vprašanja. Pravni vprašanja se odpirajo na več področjih. Najbolj pereče je za posameznika nedvomno vprašanje odškodninske odgovornosti v primeru škodnega dogodka, ki je posledica uporabe robota v medicinski stroki. Izpostavlja se, da trenutni, odškodninski sistem odgovornosti za napake zdravnika, ni optimalen. Slednje prepoznava tudi evropski zakonodajalec. Kot morebitne boljše rešitve se med drugim navaja uvedba nekrivndnega sistema odgovornosti za napake zdravnika, uveljavitev objektivne odškodninske odgovornosti države po vzoru odgovornosti države za cepljenje na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih, uvajanju sistema obveznega zavarovanja dopolnjenega z kompenzacijskih skladom pa tudi uveljaviti novega e-subjekta prava.
Ob tem ne smemo pozabiti, da bodo roboti dopolnilo delo zdravstvenega tima in zdravnika posameznika, zato je še posebej pomembno, da so vsakemu pacientu zagotovljene enake pravice, kot bi jih imel, v kolikor robot ne bi bil prisoten. Venomer je potrebno spoštovati avtonomijo pacienta, kot vrhovno načelo, ki ga zasleduje Zakon o pacientovih pravicah. Ob tem zagotoviti pravico do samoodločanja, ki temelji na primerno podani pojasnilni dolžnosti, s čimer zdravnik sam omogoči pacientu, da izbere, kar misli, da je najbolje zanj.
Pomembna vprašanja se odpirajo tudi na področju varovanja osebnih podatkov. Robotski sistemi, kot informacijski sistemi, med svojim delovanjem nenehno zbirajo in obdelujejo podatke ter jih v sklopu komuniciranja z ostalimi napravami tudi nenehno prenašajo. Varovanje osebnih podatkov je prepoznano, kot posebej občutljivo, zato je tudi varovano z več pravnimi akti tako na ravni evropske unije, kot na nacionalni ravni. Ob vedno večjemu številu robotov in dolžnosti zdravnika do pojasnilne dolžnosti, se zastavi pomembno vprašanje, ali bi morda v prihodnosti lahko informirana privolitev pacienta v poseg, ki bo opravljen z robotom, pomenila de facto privolitev v obdelavo osebnih podatkov s strani uporabljenega robota.
Ob opredelitvi do pravnih problemov nikakor ne smemo pozabiti na mnoga etična vprašanja. Primeroma navedemo vprašanja: ali bodo roboti lahko nadomestili pristen stik sočloveka, ali bo pri tem nudena enaka kvaliteta zdravstvene oskrbe, je morda tveganje za kibernetske napade preveliko? Pomembno je, da na področju uvajanja robotike v medicino, zavzamemo trdna etična stališča, ki bodo omogočala vse splošno zaupanje ljudi v novo tehnologijo.
Zadevno področje ni pravno neurejeno zgolj pri nas. Iz primerjalne analize pravnega reda Republike Slovenije in Republike Hrvaške je moč razbrati, da tudi Republika Hrvaška nima vzpostavljenih pravnih pravil in pravnih mehanizmov, ki bi podajala odgovor na predhodno zastavljena vprašanja.
Zaradi navedenega je nujno, da k urejanju tega novega področja celostno pristopi evropski zakonodajalec. Smiselno bi bilo uvesti vsaj minimalno harmonizacijo pravnih pravil držav članic, saj bi le-ta omogočala boljšo pravno varnost za zdravnike, paciente in proizvajalce robotov znotraj Evropske Unije. Evropska Unija ne bi bila prisiljena k sprejemanju standardov, ki bi jih določile tretje države. Ključne besede: robotizacija, civilna odgovornost, odškodninska odgovornost robota, e-subjekt, etična načela Objavljeno v DKUM: 08.04.2022; Ogledov: 667; Prenosov: 142
Celotno besedilo (722,34 KB) |
4. Pravna odgovornost prostovoljca za ravnanje otrok na letovanjih : magistrsko deloManca Raušl Kodrič, 2021, magistrsko delo Opis: Prostovoljske organizacije, ki organizirajo letovanja mladoletnih otrok so velikokrat postavljena pred vprašanje pravne odgovornosti za nastalo škodo ali nastanek prepovedane posledice oziroma povzročitve nevarnosti. Na letovanjih mladoletnike spremljajo prostovoljci, ki niso strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja. Odgovornost prostovoljcev na letovanjih bo primerjana z odgovornostjo strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju, ki pa veljajo za strokovnjake na svojem delovnem področju.
V primeru nastanka škode na letovanjih se postavlja vprašanje odškodninske odgovornosti za nastalo škodo in vprašanje kdo od udeležencev za to škodo odgovarja. Lahko je to organizacija, lahko je prostovoljec, uporabnik prostovoljnega dela, lahko pa tudi njegovi starši oziroma skrbniki. V nekaterih primerih pa je lahko škoda tudi posledica golega naključja. Enako se v primeru škodnega dogodka do katerega pride med šolo v naravi ali strokovno ekskurzijo se prav tako postavlja vprašanje odgovorne osebe, ki za to škodo odgovarja. To je lahko šola, strokovni delavec, učenec ali njegovi starši in skrbniki v primeru posebne odgovornosti. Tudi tukaj lahko gre za naključje. Odškodninska odgovornost strokovnih delavcev in prostovoljcev bo primerjana na podlagi instituta skrbnosti po katerem se presoja skrbno ravnanje posameznikov.
V primeru povzročitve nevarnosti ali nastanka prepovedane posledice, ki izpolnjuje elemente kaznivega dejanja se tako v šolskem prostoru kot na letovanjih, prav tako postavlja vprašanje kdo je storilec kaznivega dejanja. Ker predmetno delo obravnava mladoletne osebe, ni nujno da so kot storilci za kaznivo dejanje odgovorni sami, odgovornost je lahko namreč tudi na njihovih odraslih spremljevalcih ali starših. Ključne besede: prostovoljec, vzgojitelj, strokovni delavec, mladoletnik, kazenska odgovornost, garantna dolžnost, odškodninska odgovornost, standard skrbnosti. Objavljeno v DKUM: 28.07.2021; Ogledov: 790; Prenosov: 124
Celotno besedilo (1,13 MB) |
5. Odškodninska odgovornost za škodo, ki jo povzročijo živali z analizo sodne prakse : magistrsko deloEva Kaštrun, 2020, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu bo obravnavana odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače, nevarne in divje živali. Pravna podlaga za odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače živali izhaja iz 2. odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za vso potrebno varstvo in nadzor. Za to škodo imetnik domače živali odgovarja krivdno oziroma subjektivno. Imetnik domače živali je pod določenimi pogoji lahko tudi prost svoje odgovornosti, a dokazati mora, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Smisel nadzorstva in varstva živali je v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi žival kogarkoli lahko poškodovala. Sodišče mora v postopkih sojenja mnogokrat odgovoriti na odločilno vprašanje, kdo je bil v konkretnem primeru v času škodnega dogodka imetnik psa (živali) in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Iz odškodninskega vidika je zelo pomembna opredelitev pojmov »domače živali« in »nevarne živali«. O nevarnih živalih govori 1. odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Imetnik nevarne živali se lahko odgovornosti razbremeni le tako, da dokaže, da škode ni povzročila njegova žival, ali da škoda izvira iz nekega drugega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti, oziroma, da škoda izvira iz dejanja tretje osebe ali oškodovanca, ki ga imetnik živali ni mogel pričakovati, se mu izognili ali preprečiti njegovih posledic. Gre torej za zelo strogo odgovornost, ki se ji je težko izogniti. Tretji del magistrske naloge je namenjen škodi, ki jo povzročijo divje živali. Odgovornost za to škodo je lahko krivdna ali objektivna. Z vidika odškodninske odgovornosti je treba ločiti divjad na splošno, divjad zavarovano s posebno uredbo in pojem zavarovane vrste živali, ki pa zajema tudi živali, ki se ne štejejo za divjad (plazilci, žuželke, itd.). Država objektivno odgovarja za škodo, ki jo povzroči divjad (srna, jelen, gams, zajec, divji prašič itn.) na področjih izven lovnih površin, če zanjo (krivdno) ne odgovarja upravljavec lovišč. Država pod določenimi pogoji objektivno odgovarja tudi za škodo, ki jo povzročijo zavarovane prosto živeče živali, kot npr. medved, volk ali ris. Poseben pogoj odgovornosti je, da je oškodovanec na primeren način, kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil. Ključne besede: domača žival, nevarna žival, divja žival, država, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, divjad, ugriz, zavarovane vrste živali, odškodninska odgovornost Objavljeno v DKUM: 26.06.2020; Ogledov: 1696; Prenosov: 324
Celotno besedilo (998,75 KB) |
6. Hrestomatija medicinskega prava2020, učbenik Opis: Monografija je posvečena izbranim vprašanjem medicinskega prava, ki se navezujejo z večih vidikov na pacientove pravice, dolžnosti in odgovornosti. Pacient namreč danes ni več pasivni akter, temveč se je spremenil v aktivnega akterja, ko se sprejemajo odločitve glede njegove zdravja in celo življenja. Ker pa sta pravo in medicina zelo dinamični področji, je bilo razumevanje pacientovih pravic v zadnjih letih deležno naglega razvoja in s tem povezanimi spremembami zakonodaje v Sloveniji in na Hrvaškem, kakor tudi na EU in mednarodni ravni. Obogatila se je tudi sodna praksa, ki ima prav tako ključen pomen na področju razvijanja in sodobnega pristopanja k problematika razumevanja pacientovih pravic, Monografija podaja širok pristop k obravnavi sedanjih pravnih vprašanj tega področja (npr. varstvo podatkov, pravica do zasebnosti, kazenska odgovornost, soodgovornost pacienta ....), kakor tudi vprašanj, ki jih medicina, pravo in nenazadnje (bio)etika odpirata glede pacientovih pravic, dolžnosti in odgovornosti na eni strani, kakor tudi glede pristojnosti, kompetenc in odgovornosti zdravstvenih delavcev, zdravstvenih organizacij in zdravstvenih sistemov na drugi strani. Ključne besede: pravice in dolžnosti pacienta, bioetika, načelo samoopredelitve, odškodninska in kazenska odgovornost, cepljenje, matične celice, umetna inteligenca. Objavljeno v DKUM: 04.03.2020; Ogledov: 948; Prenosov: 104
Povezava na datoteko |
7. Odškodninska odgovornost delodajalca zaradi kršitve predpisov o varnosti in zdravju pri delu : magistrsko deloMaja Vogrin, 2019, magistrsko delo Opis: Področje varnosti in zdravja pri delu je področje, ki je podrobno urejeno tako na mednarodni ravni kot tudi na ravni prava Evropske Unije. S prenosom številnih direktiv v nacionalno pravo in pri upoštevanju še določenih konvencij z omenjenega področja imajo tako delodajalci kot tudi delavci določene obveznosti na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki jih morajo pri izvajanju svojega dela upoštevati. Predvsem jima je skupna obveznost, da morata poleg organizacije oziroma skrbnega opravljanja dela, skrbeti tudi za varnost in zdravje (drugih) delavcev v delovnem procesu, morebitne nevarnosti in pomanjkljivosti pa odpraviti oz. v primeru, da gre za delavca, jih mora ta nemudoma javiti svojemu nadrejenemu. Vendar v praksi prihaja do kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, tako s strani delodajalca kot tudi delavca. Inšpektorat Republike Slovenije za delo (IRSD) v svojih letnih poročilih ugotavlja številne kršitve na področju ustreznosti izjave o varnosti z oceno tveganja, ki je delodajalčev krovni interni akt za zagotavljanje varnih in zdravih delovnih razmer. Poleg teh so po ugotovitvah IRSD pogoste kršitve s strani delodajalca med drugimi še kršitve glede zdravstvenih pregledov delavcev. V sodni praksi pa je mogoče zaslediti številne sodbe, kjer odškodninsko odgovarja delodajalec za kršitve glede delovne in osebne varovalne opreme ter kršitve določb o prepovedi trpinčenja. Pri pregledu sodne prakse se kot pomembno kaže vprašanje, kdo odgovarja za nastalo škodo delavca v primeru, da gre za »izposojenega« delavca drugemu izvajalcu ali podizvajalcu del na gradbiščih. Za odgovor na to vprašanje je potrebno ugotoviti obstoj odgovornosti »dejanskega« delodajalca, možna pa je tudi kumulacija odgovornosti oz. solidarna odgovornost več oseb. V sodni praksi je najti tudi primere, v katerih sodišča upoštevajo pri nastanku škode tudi delavčev soprispevek, kadar ta ravna v neskladju s predpisi varnosti in zdravja pri delu. Pravila odškodninskega prava jasno določajo, da kdor je povzročil škodo, jo mora tudi povrniti. V teh primerih gre potemtakem za deljeno odgovornost delodajalca in delavca. Sodišča presojajo obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca kot tudi delavca po splošnih pravilih civilnega prava, torej na podlagi pravil Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem morajo biti za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativne predpostavke civilnega delikta, to so protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza ter krivda. V primeru, da gre za objektivno odgovornost, pa je podlaga za njen obstoj, da delodajalec opravlja nevarno dejavnost ali, da nevarnost izvira iz stvari same. Delodajalec se bo lahko razbremenil objektivne odgovornosti zgolj v primeru, da so podani elementi za višjo silo ter da je nastala škoda nastala izključno zaradi ravnanja tretje osebe. V sodni praksi se uporaba določbe o razbremenitvi odškodninske odgovornosti uporablja restriktivno. Delodajalec ima tudi možnost, da svojo odgovornost, v primeru nastanka odškodninskih zahtevkov delavca, do določene višine tudi zavaruje. V primeru, da pa delodajalec krši predpise varnosti in zdravja pri delu, s tem ko ne zagotovi zadostnih varnostnih ukrepov ter zdravstvenih pregledov delavcev, bo lahko odškodninsko odgovoren tudi Zavodu za zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Ta bosta imela zoper delodajalca regresni zahtevek oz. bolje rečeno personalno subrogacijo za povrnitev nastalih stroškov zavodoma. Ključne besede: Varnost in zdravje pri delu, odškodninska odgovornost delodajalca, odškodnina, deljena odgovornost, regresni zahtevek. Objavljeno v DKUM: 17.09.2019; Ogledov: 1730; Prenosov: 334
Celotno besedilo (1,27 MB) |
8. Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom) : magistrsko deloEva Radanović, 2019, magistrsko delo Opis: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu.
V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde).
Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor.
Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse.
V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«.
Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te. Ključne besede: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika. Objavljeno v DKUM: 12.09.2019; Ogledov: 2232; Prenosov: 333
Celotno besedilo (1,56 MB) |
9. Obligacijskopravna vprašanja prevoza z UberjemSašo Šilec, 2018, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo odpira in naslavlja obligacijskopravna vprašanja prevoza z Uberjem, pod predpostavko, da bi ta s svojim delovanjem prodrl tudi na trg Republike Slovenije. Za ustrezno preučevanje obligacijskopravnih vprašanj je potrebno poznavanje delovanja digitalne pametne platforme in poteka prevoznih storitev z uporabo mobilne aplikacije Uber, kar je predstavljeno v uvodnih poglavjih. V slednjih so izpostavljeni tudi posamezni problemi in izzivi, ki jih prinaša digitalizacija ponujanja različnih storitev, s poudarkom na konkretnem primeru prevozov z Uberjem. Problematika delovanja in ponujanja storitev preko mobilne digitalne platforme ob pomoči istoimenske mobilne aplikacije je izjemno široka in posega na različna pravna področja. Med pomembnejšimi so predvsem javnopravna vprašanja različnih dovoljenj, vprašanja statusa voznikov z vidika delovnega prava in pa obligacijskopravna vprašanja, ki vplivajo predvsem na uporabnike tovrstnih storitev. Zdi se, da so med naštetimi najmanj raziskana obligacijskopravna vprašanja, ki so predmet magistrskega dela.
Ker je Slovenija od leta 2004 članica EU in v njej ob vseh nacionalnih pravnih predpisih veljajo tudi predpisi, ki so del prava EU, hkrati pa je trg Republike Slovenije tudi del notranjega trga EU, na katerem veljajo specifična pravila, je predstavljena tudi problematika z vidika prava EU. Pri tem je posebej izpostavljena sodba Sodišča EU v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi proti Uber Systems Spain SL ter mnenje generalnega pravobranilca Szpunarja. Kljub temu, da se Sodišče EU in generalni pravobranilec v predstavljeni zadevi nista ukvarjala z obligacijskopravnimi vprašanji, lahko nekateri njuni zaključki in pomisleki služijo kot usmeritev pri iskanju odgovorov na obligacijskopravna vprašanja.
Med slednjimi je izpostavljena problematika povezana s sklenitvijo pogodbe med osebami, ki so udeležene pri prevozu z Uberjem, to so uporabnik, upravljavec platforme in voznik. Glavno vprašanje, ki predstavlja osrednji del magistrskega dela je vprašanje pravne narave posameznega obligacijskopravnega razmerja. Pri iskanju odgovora na slednje so upoštevane možnosti, da gre za sklenitev posredniške, špedicijske ali prevozne pogodbe, pri vsaki izmed njih pa so predstavljeni tudi argumenti za in proti podreditvi razmerja posameznemu pogodbenemu tipu.
Poleg vprašanja pravne narave razmerja so obravnavana še vprašanja trenutka sklenitve pogodbe in vsebine le-te, predvsem z vidika vključevanja splošnih pogojev pogodbe, ki jih uporabnikom v sprejem ob registraciji predloži Uber, in vprašanje sankcij za kršitev pogodbe. Ključne besede: Prevozna pogodba, taksi prevoz, Uber, odškodninska odgovornost Uberja, splošni pogoji poslovanja, posredovanje pri sklepanju prevozne pogodbe. Objavljeno v DKUM: 12.12.2018; Ogledov: 1103; Prenosov: 221
Celotno besedilo (525,54 KB) |
10. Pravice potnika v železniškem prometu za primer zamude in odpovedi prevozaMatic Jan Gradišnik, 2018, diplomsko delo Opis: Dinamični način življenja sili ljudi, da tekom svojega življenja posegajo po različnih prevoznih sredstvih. Najbolj razširjen je verjetno cestni promet, vendar je želja Evropske unije bila, da bi ljudje začeli posegati več po železniških storitvah. Zato je bil železniški prevoz deležen številnih zakonodajnih aktov Evropske unije, s katerimi so želeli posodobiti storitve in zagotoviti večjo varstvo potnikov v železniškem prometu, kadar pride do nevšečnosti kot so zamuda ali odpoved prevoza.
Temeljni pravni akt, ki ureja pravice potnikov v železniškem prometu, je Uredba (ES) št. 1371/2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (v nadaljevanju: Uredba). Uredba za razliko od Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (v nadaljevanju: ZPPŽP) potniku nudi večjo varstvo v primeru zamude ali odpovedi. ZPPŽP predvideva v primeru zamude ali odpovedi samo nadomestni prevoz do namembne ali odhodne postaje ali sorazmerno vrnitev prevoznine. Uredba pa je zadevo uredila bolj kompleksno in potniku zagotavlja pravico do povračila in preusmeritve, pravico do nadomestila cene vozovnice in pravico do pomoči in odškodnino. Potrebno je upoštevati, da te pravice, ki mu jih zagotavlja Uredba, lahko potnik uveljavlja samo, če je zamuda daljša kot 60 minut.
Uredba vzpostavlja strožjo obliko odgovornosti za škodo, saj ugotovimo, da gre za objektivno odgovornost. Za vse ostale oblike škode, ki se pojavijo zaradi zamude ali odpovedi, Uredba napotuje na nacionalno pravo, ki vzpostavlja subjektivno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. ZPPŽP določa, da se povrne vsa škoda, ki jo je potnik dokazal, da jo je imel zaradi zamude ali odpovedi prevoza. Ključne besede: prevoz potnikov, železniški prevoz, zamuda prevoza, odpoved prevoza, pravice potnikov, odškodninska odgovornost prevoznika, razbremenitev odškodninske odgovornosti, Uredba (ES) št. 1371/2007. Objavljeno v DKUM: 21.09.2018; Ogledov: 780; Prenosov: 80
Celotno besedilo (362,49 KB) |