| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 73
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
1.
Postopanje Finančne uprave Republike Slovenije v zahtevnejših ukrepih davčne izvršbe z analizo aktualne sodne prakse : magistrsko delo
Nataša Klančnik, 2024, magistrsko delo

Opis: Finančna uprava Republike Slovenije se zaveda pomembnosti dobro delujočega sistema pobiranja javnofinančnih prihodkov in stremi k pravočasnemu izpolnjevanju davčnih obveznosti. Vendar pa se nekateri davčni zavezanci želijo na različne načine izogniti plačilu davčnih obveznosti, zato avtorica v magistrskem delu zaradi lažjega razumevanja na začetku najprej predstavi osnovne pojme davčne izvršbe po Zakonu o davčnem postopku, načela in pomen izvršljivega izvršilnega naslova. Dotakne se tudi predmetov davčne izvršbe in pomena dokaznega bremena. Z rednimi postopki davčne izvršbe ni vedno mogoče izterjati celotnega zapadlega davčnega dolga, zato imajo finančni organi možnost, da ob izpolnjevanju določenih pogojev uporabijo tako imenovane zahtevnejše ukrepe davčne izvršbe. Po želji, da so instituti sistematično obravnavani na enem mestu, jih avtorica v osrednjem delu naloge opiše, analizira, primerja s sodno prakso ter dodatno navede pogoje, kdaj se posamezen institut lahko uporabi. Ali se bo uporabil določen institut, je odvisno od več okoliščin, skupno vsem pa je, da z rednimi ukrepi davčne izvršbe ni bilo mogoče doseči poplačila davčnega dolga v celoti. Ob vsem tem pa obstaja indic, da je dolžnik razpolagal s premoženjem z namenom oškodovanja upnika. V magistrskem delu je poudarek na institutu poroštva po 148. členu Zakonu o davčnem postopku, ki je edini institut, ki ga finančni organ lahko neposredno uporabi, bil pa je tudi zaradi domnevnega posega v enako varstvo pravic in posega v učinkovito pravno varstvo predmet presoje ustavnosti ter zakonitosti na Ustavnem sodišču. Na podlagi izdane odločitve se je kot izredno pomembno izkazalo načelo zaslišanja strank v posebnem ugotovitvenem postopku. Skozi magistrsko delo se potrdi, da so zahtevnejši ukrepi davčne izvršbe v zelo veliko pomoč finančnim organom pri pobiranju davčnih obveznosti, ampak zaradi dokaznega bremena, ki sloni na upniku, le-to prestavlja dodatno težavo pri njihovi uporabi, kar potrjuje tudi sodna praksa. Ob tem pa so za namene prikaza pogostosti uporabe zahtevnejših ukrepov v praksi analizirana letna poročila Finančne uprave Republike Slovenije za zadnjih pet let.
Ključne besede: izvršilni naslov, pravna varnost, dokazno breme, prenos premoženja, poroštvo, spregled pravne osebnosti, izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, odškodninska odgovornost, skupno premoženje zakoncev.
Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 123; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

2.
Odškodninska odgovornost države za kakovost zunanjega zraka : magistrsko delo
Neža Urbančič, 2023, magistrsko delo

Opis: Onesnažen zrak predstavlja eno največjih okoljskih tveganj, ki lahko pustijo posledice na zdravju ljudi. Izpostavljenost onesnaženemu zraku povzroči sedem milijonov smrti in več sto milijonov izgub zdravih let življenja na leto. Onesnažen zrak je globalni problem, ki ni vezan zgolj na državo, v kateri je trenutno prisoten, ampak prizadene tudi sosednje in bolj oddaljene države. Mednarodno varstvo kakovosti zraka je ključno za reševanje globalnih izzivov, povezanih z onesnaženim zrakom. Pravica do zdravega življenjskega okolja izrecno ni zapisana v EKČP. Ne glede na to se zmeraj bolj uveljavlja kot ena izmed človekovih pravic. EU je vodilna v boju proti podnebnim spremembam. Kljub temu pa v zakonodaji EU ne obstaja zakon o čistem zraku, ki bi celostno obravnaval vprašanja, povezana z vplivi imisij na okolje in zdravje ljudi. V slovenskem pravnem redu je pravica do zdravega življenjskega okolja določena v Ustavi. Slednja določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, za katerega mora skrbeti država. Iz tega izhaja obveznost države, da aktivno skrbi in zagotavlja zdravo življenjsko okolje za posameznike. Od države zahteva, da posamezniku zagotovi pravico do zdravega življenjskega okolja. Kot glavna nosilka dolžnosti je dolžna spoštovati, varovati in spodbujati človekove pravice, vključno z vsemi ukrepi, sprejetimi za reševanje okoljskih izzivov. Pravico do zdravega življenjskega okolja v slovenskem pravnem redu varujejo različni instituti. SPZ omogoča lastninskopravno varstvo preko instituta imisij, OZ pa odškodninskopravno varstvo preko instituta zahteve za odstranitev škodne nevarnosti. Temeljni predpis, ki ureja kakovost zunanjega zraka, je ZVO-2. Državljani EU imajo pravico do kakovosti zraka, kar pomeni, da ravni onesnaževal ne smejo presegati dovoljenih mejnih vrednosti. Standarde kakovosti zraka v EU določata Direktiva 2004/107/ES in Direktiva 2008/50/ES. Slednji določata standarde kakovosti zunanjega zraka z namenom preprečevanja in zmanjšanja škodljivih učinkov na okolje in zdravje ljudi. Individualno pravico do čistega in zdravega zraka v EU že podpira zakonodaja EU in sodna praksa. Ne glede na to je Sodišče EU v zadevi JP proti Ministre de la Transition écologique, Premier ministre zavzelo drugačno stališče. Odločilo je, da država odškodninsko ne odgovarja posameznikom zaradi kršitev mejnih vrednosti, predpisanih z Direktivo 2008/50/ES. V nasprotju s Sodiščem EU je generalna pravobranilka Kokott v svojih sklepnih predlogih prišla do zaključka, da je namen zadevnih določb Direktive 2008/50/ES v podeljevanju pravic posameznikom in da državljani EU lahko tožijo svojo državo za denarno odškodnino, če raven onesnaženega zraka presega določene omejitve EU in škoduje njihovemu zdravju.
Ključne besede: onesnažen zrak, imisije, škoda, odškodninska odgovornost države, denarna odškodnina, pravica do zdravega življenjskega okolja, JP proti Ministre de la Transition écologique, Premier ministre
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 329; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (1,07 MB)

3.
Nadzorstvena dolžnost šole : magistrsko delo
Urška Kokot, 2023, magistrsko delo

Opis: Nadzorstvena dolžnost šole je ena pomembnejših dolžnosti, ki se nalagajo šolam in učiteljem. Kljub temu pa je naša zakonodaja ne definira, zato se je moral pojem natančneje oblikovati skozi sodno prakso. Tako smo prišli do definicije, da je nadzorstvena dolžnost naloga šole, da poskrbi za potrebno varstvo in nadzorstvo nad otroki z namenom, da se prepreči nastanek škode. Obseg nadzora je seveda odvisen od mnogih dejavnikov, kot so starost otrok, duševna zrelost otrok, število nadzorovanih otrok. Nadzorstvene dolžnosti pa šola ni dolžna vršiti le v času pouka, temveč se razteza tudi na čas odmorov, čas šolskih izletov in na čas šolskih prireditev. Čeprav nadzorstvene dolžnosti ne definira nobeden izmed veljavnih zakonskih predpisov, jo vseeno posredno urejajo tako Obligacijski in Družinski zakonik kot Zakon o osnovni šoli ter drugi zakoni, ki urejajo področje izobraževanja v Republiki Sloveniji. Nadzorstvene dolžnosti pa se vseeno ne sme izvajati preveč strogo, saj je učencem treba pustiti dovolj prostora za osebnostni razvoj in samostojnost. Šola za opustitev nadzorstvene dolžnosti odgovarja odškodninsko, učitelj pa je lahko odgovoren tudi disciplinsko ali celo kazensko. Pri presojanju odškodninske odgovornosti šole se uporabijo splošna načela odškodninske odgovornosti, višina prisojene odškodnine pa je odvisna od številnih dejavnikov. Presojanje odgovornosti je oteženo, saj so oškodovanci skoraj vedno mladoletniki. Kazenska odgovornost za opustitev nadzorstvene dolžnosti izhaja izgarantne vloge učitelja, je pa vloga učitelja v kazenskem pravu še posebej zanimiva, saj se v njem prepletajo tako varovalne kot nadzorstvene garantne dolžnosti. Disciplinska odgovornost učitelja nastane na podlagi delovnega razmerja, ki ga ima učitelj sklenjenega s šolo. V Združenem kraljestvu nadzorstvena dolžnost šole izvira iz dejstva, da so otroci šoli zaupani v varstvo, od učiteljev pa se zahteva standard skrbi razumnega starša. V njihovi sodni praksi v zvezi z nadzorstveno dolžnostjo šole pogosto zasledimo pojem »in loco parentis«, kar pomeni namesto starša. Kljub vsemu pa je odgovornost šole za škodo odvisna od okoliščin posameznega primera.
Ključne besede: osnovna šola, dolžnosti učitelja, odškodninska odgovornost šole, odškodninska odgovornost učitelja, kazenska odgovornost učitelja, disciplinska odgovornost učitelja
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 327; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

4.
Odgovornost organov vodenja in nadzora v insolvenčnih postopkih s primeri sodne prakse
Jaka Topič, 2022, diplomsko delo

Opis: Družba preneha delovati iz različnih razlogov. V večini primerov se izvede postopek likvidacije, v katerem se unovči celotno njeno premoženje. Če je družba insolventna, pa se izvede eden izmed postopkov zaradi insolventnosti. A v času pred insolvenčnim postopkom in med njim lahko organi vodenja in nadzora storijo tudi deviantna dejanja, ki upnikom povzročijo škodo. Proučevali smo prav ta dejanja, in sicer s primerjavo sodnih praks Slovenije, Avstrije in Velike Britanije. Diplomsko delo zaključimo s sklepom, v katerem na kratko povzamemo naše ugotovitve.
Ključne besede: Insolvenčno pravo, odškodninska odgovornost, primerjalna analiza, Avstrija, Velika Britanija
Objavljeno v DKUM: 24.11.2022; Ogledov: 547; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

5.
Pravni in etični izzivi robotizacije v medicinski stroki : magistrsko delo
Urška Grubač Kaučič, 2022, magistrsko delo

Opis: Robotizacija je vsak dan bolj prisotna v naših življenjih. Omogoča nam lažji vsakdan, nižje cene industrijsko proizvedenih dobrin in nenazadnje omogoča, da so operativni posegi izvedeni natančneje, okrevanje pacienta pa je lažje. Ob uvajanju robotov (kirurških, negovalnih, diagnosticiranih, …) v medicino se odpirajo tako pravna kot etična vprašanja. Pravni vprašanja se odpirajo na več področjih. Najbolj pereče je za posameznika nedvomno vprašanje odškodninske odgovornosti v primeru škodnega dogodka, ki je posledica uporabe robota v medicinski stroki. Izpostavlja se, da trenutni, odškodninski sistem odgovornosti za napake zdravnika, ni optimalen. Slednje prepoznava tudi evropski zakonodajalec. Kot morebitne boljše rešitve se med drugim navaja uvedba nekrivndnega sistema odgovornosti za napake zdravnika, uveljavitev objektivne odškodninske odgovornosti države po vzoru odgovornosti države za cepljenje na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih, uvajanju sistema obveznega zavarovanja dopolnjenega z kompenzacijskih skladom pa tudi uveljaviti novega e-subjekta prava. Ob tem ne smemo pozabiti, da bodo roboti dopolnilo delo zdravstvenega tima in zdravnika posameznika, zato je še posebej pomembno, da so vsakemu pacientu zagotovljene enake pravice, kot bi jih imel, v kolikor robot ne bi bil prisoten. Venomer je potrebno spoštovati avtonomijo pacienta, kot vrhovno načelo, ki ga zasleduje Zakon o pacientovih pravicah. Ob tem zagotoviti pravico do samoodločanja, ki temelji na primerno podani pojasnilni dolžnosti, s čimer zdravnik sam omogoči pacientu, da izbere, kar misli, da je najbolje zanj. Pomembna vprašanja se odpirajo tudi na področju varovanja osebnih podatkov. Robotski sistemi, kot informacijski sistemi, med svojim delovanjem nenehno zbirajo in obdelujejo podatke ter jih v sklopu komuniciranja z ostalimi napravami tudi nenehno prenašajo. Varovanje osebnih podatkov je prepoznano, kot posebej občutljivo, zato je tudi varovano z več pravnimi akti tako na ravni evropske unije, kot na nacionalni ravni. Ob vedno večjemu številu robotov in dolžnosti zdravnika do pojasnilne dolžnosti, se zastavi pomembno vprašanje, ali bi morda v prihodnosti lahko informirana privolitev pacienta v poseg, ki bo opravljen z robotom, pomenila de facto privolitev v obdelavo osebnih podatkov s strani uporabljenega robota. Ob opredelitvi do pravnih problemov nikakor ne smemo pozabiti na mnoga etična vprašanja. Primeroma navedemo vprašanja: ali bodo roboti lahko nadomestili pristen stik sočloveka, ali bo pri tem nudena enaka kvaliteta zdravstvene oskrbe, je morda tveganje za kibernetske napade preveliko? Pomembno je, da na področju uvajanja robotike v medicino, zavzamemo trdna etična stališča, ki bodo omogočala vse splošno zaupanje ljudi v novo tehnologijo. Zadevno področje ni pravno neurejeno zgolj pri nas. Iz primerjalne analize pravnega reda Republike Slovenije in Republike Hrvaške je moč razbrati, da tudi Republika Hrvaška nima vzpostavljenih pravnih pravil in pravnih mehanizmov, ki bi podajala odgovor na predhodno zastavljena vprašanja. Zaradi navedenega je nujno, da k urejanju tega novega področja celostno pristopi evropski zakonodajalec. Smiselno bi bilo uvesti vsaj minimalno harmonizacijo pravnih pravil držav članic, saj bi le-ta omogočala boljšo pravno varnost za zdravnike, paciente in proizvajalce robotov znotraj Evropske Unije. Evropska Unija ne bi bila prisiljena k sprejemanju standardov, ki bi jih določile tretje države.
Ključne besede: robotizacija, civilna odgovornost, odškodninska odgovornost robota, e-subjekt, etična načela
Objavljeno v DKUM: 08.04.2022; Ogledov: 946; Prenosov: 185
.pdf Celotno besedilo (722,34 KB)

6.
Pravna odgovornost prostovoljca za ravnanje otrok na letovanjih : magistrsko delo
Manca Raušl Kodrič, 2021, magistrsko delo

Opis: Prostovoljske organizacije, ki organizirajo letovanja mladoletnih otrok so velikokrat postavljena pred vprašanje pravne odgovornosti za nastalo škodo ali nastanek prepovedane posledice oziroma povzročitve nevarnosti. Na letovanjih mladoletnike spremljajo prostovoljci, ki niso strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja. Odgovornost prostovoljcev na letovanjih bo primerjana z odgovornostjo strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju, ki pa veljajo za strokovnjake na svojem delovnem področju. V primeru nastanka škode na letovanjih se postavlja vprašanje odškodninske odgovornosti za nastalo škodo in vprašanje kdo od udeležencev za to škodo odgovarja. Lahko je to organizacija, lahko je prostovoljec, uporabnik prostovoljnega dela, lahko pa tudi njegovi starši oziroma skrbniki. V nekaterih primerih pa je lahko škoda tudi posledica golega naključja. Enako se v primeru škodnega dogodka do katerega pride med šolo v naravi ali strokovno ekskurzijo se prav tako postavlja vprašanje odgovorne osebe, ki za to škodo odgovarja. To je lahko šola, strokovni delavec, učenec ali njegovi starši in skrbniki v primeru posebne odgovornosti. Tudi tukaj lahko gre za naključje. Odškodninska odgovornost strokovnih delavcev in prostovoljcev bo primerjana na podlagi instituta skrbnosti po katerem se presoja skrbno ravnanje posameznikov. V primeru povzročitve nevarnosti ali nastanka prepovedane posledice, ki izpolnjuje elemente kaznivega dejanja se tako v šolskem prostoru kot na letovanjih, prav tako postavlja vprašanje kdo je storilec kaznivega dejanja. Ker predmetno delo obravnava mladoletne osebe, ni nujno da so kot storilci za kaznivo dejanje odgovorni sami, odgovornost je lahko namreč tudi na njihovih odraslih spremljevalcih ali starših.
Ključne besede: prostovoljec, vzgojitelj, strokovni delavec, mladoletnik, kazenska odgovornost, garantna dolžnost, odškodninska odgovornost, standard skrbnosti.
Objavljeno v DKUM: 28.07.2021; Ogledov: 1095; Prenosov: 149
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

7.
Odškodninska odgovornost za škodo, ki jo povzročijo živali z analizo sodne prakse : magistrsko delo
Eva Kaštrun, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu bo obravnavana odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače, nevarne in divje živali. Pravna podlaga za odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače živali izhaja iz 2. odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za vso potrebno varstvo in nadzor. Za to škodo imetnik domače živali odgovarja krivdno oziroma subjektivno. Imetnik domače živali je pod določenimi pogoji lahko tudi prost svoje odgovornosti, a dokazati mora, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Smisel nadzorstva in varstva živali je v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi žival kogarkoli lahko poškodovala. Sodišče mora v postopkih sojenja mnogokrat odgovoriti na odločilno vprašanje, kdo je bil v konkretnem primeru v času škodnega dogodka imetnik psa (živali) in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Iz odškodninskega vidika je zelo pomembna opredelitev pojmov »domače živali« in »nevarne živali«. O nevarnih živalih govori 1. odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Imetnik nevarne živali se lahko odgovornosti razbremeni le tako, da dokaže, da škode ni povzročila njegova žival, ali da škoda izvira iz nekega drugega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti, oziroma, da škoda izvira iz dejanja tretje osebe ali oškodovanca, ki ga imetnik živali ni mogel pričakovati, se mu izognili ali preprečiti njegovih posledic. Gre torej za zelo strogo odgovornost, ki se ji je težko izogniti. Tretji del magistrske naloge je namenjen škodi, ki jo povzročijo divje živali. Odgovornost za to škodo je lahko krivdna ali objektivna. Z vidika odškodninske odgovornosti je treba ločiti divjad na splošno, divjad zavarovano s posebno uredbo in pojem zavarovane vrste živali, ki pa zajema tudi živali, ki se ne štejejo za divjad (plazilci, žuželke, itd.). Država objektivno odgovarja za škodo, ki jo povzroči divjad (srna, jelen, gams, zajec, divji prašič itn.) na področjih izven lovnih površin, če zanjo (krivdno) ne odgovarja upravljavec lovišč. Država pod določenimi pogoji objektivno odgovarja tudi za škodo, ki jo povzročijo zavarovane prosto živeče živali, kot npr. medved, volk ali ris. Poseben pogoj odgovornosti je, da je oškodovanec na primeren način, kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil.
Ključne besede: domača žival, nevarna žival, divja žival, država, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, divjad, ugriz, zavarovane vrste živali, odškodninska odgovornost
Objavljeno v DKUM: 26.06.2020; Ogledov: 2184; Prenosov: 404
.pdf Celotno besedilo (998,75 KB)

8.
Hrestomatija medicinskega prava
2020, učbenik

Opis: Monografija je posvečena izbranim vprašanjem medicinskega prava, ki se navezujejo z večih vidikov na pacientove pravice, dolžnosti in odgovornosti. Pacient namreč danes ni več pasivni akter, temveč se je spremenil v aktivnega akterja, ko se sprejemajo odločitve glede njegove zdravja in celo življenja. Ker pa sta pravo in medicina zelo dinamični področji, je bilo razumevanje pacientovih pravic v zadnjih letih deležno naglega razvoja in s tem povezanimi spremembami zakonodaje v Sloveniji in na Hrvaškem, kakor tudi na EU in mednarodni ravni. Obogatila se je tudi sodna praksa, ki ima prav tako ključen pomen na področju razvijanja in sodobnega pristopanja k problematika razumevanja pacientovih pravic, Monografija podaja širok pristop k obravnavi sedanjih pravnih vprašanj tega področja (npr. varstvo podatkov, pravica do zasebnosti, kazenska odgovornost, soodgovornost pacienta ....), kakor tudi vprašanj, ki jih medicina, pravo in nenazadnje (bio)etika odpirata glede pacientovih pravic, dolžnosti in odgovornosti na eni strani, kakor tudi glede pristojnosti, kompetenc in odgovornosti zdravstvenih delavcev, zdravstvenih organizacij in zdravstvenih sistemov na drugi strani.
Ključne besede: pravice in dolžnosti pacienta, bioetika, načelo samoopredelitve, odškodninska in kazenska odgovornost, cepljenje, matične celice, umetna inteligenca.
Objavljeno v DKUM: 04.03.2020; Ogledov: 1163; Prenosov: 109
URL Povezava na datoteko

9.
Odškodninska odgovornost delodajalca zaradi kršitve predpisov o varnosti in zdravju pri delu : magistrsko delo
Maja Vogrin, 2019, magistrsko delo

Opis: Področje varnosti in zdravja pri delu je področje, ki je podrobno urejeno tako na mednarodni ravni kot tudi na ravni prava Evropske Unije. S prenosom številnih direktiv v nacionalno pravo in pri upoštevanju še določenih konvencij z omenjenega področja imajo tako delodajalci kot tudi delavci določene obveznosti na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki jih morajo pri izvajanju svojega dela upoštevati. Predvsem jima je skupna obveznost, da morata poleg organizacije oziroma skrbnega opravljanja dela, skrbeti tudi za varnost in zdravje (drugih) delavcev v delovnem procesu, morebitne nevarnosti in pomanjkljivosti pa odpraviti oz. v primeru, da gre za delavca, jih mora ta nemudoma javiti svojemu nadrejenemu. Vendar v praksi prihaja do kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, tako s strani delodajalca kot tudi delavca. Inšpektorat Republike Slovenije za delo (IRSD) v svojih letnih poročilih ugotavlja številne kršitve na področju ustreznosti izjave o varnosti z oceno tveganja, ki je delodajalčev krovni interni akt za zagotavljanje varnih in zdravih delovnih razmer. Poleg teh so po ugotovitvah IRSD pogoste kršitve s strani delodajalca med drugimi še kršitve glede zdravstvenih pregledov delavcev. V sodni praksi pa je mogoče zaslediti številne sodbe, kjer odškodninsko odgovarja delodajalec za kršitve glede delovne in osebne varovalne opreme ter kršitve določb o prepovedi trpinčenja. Pri pregledu sodne prakse se kot pomembno kaže vprašanje, kdo odgovarja za nastalo škodo delavca v primeru, da gre za »izposojenega« delavca drugemu izvajalcu ali podizvajalcu del na gradbiščih. Za odgovor na to vprašanje je potrebno ugotoviti obstoj odgovornosti »dejanskega« delodajalca, možna pa je tudi kumulacija odgovornosti oz. solidarna odgovornost več oseb. V sodni praksi je najti tudi primere, v katerih sodišča upoštevajo pri nastanku škode tudi delavčev soprispevek, kadar ta ravna v neskladju s predpisi varnosti in zdravja pri delu. Pravila odškodninskega prava jasno določajo, da kdor je povzročil škodo, jo mora tudi povrniti. V teh primerih gre potemtakem za deljeno odgovornost delodajalca in delavca. Sodišča presojajo obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca kot tudi delavca po splošnih pravilih civilnega prava, torej na podlagi pravil Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem morajo biti za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativne predpostavke civilnega delikta, to so protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza ter krivda. V primeru, da gre za objektivno odgovornost, pa je podlaga za njen obstoj, da delodajalec opravlja nevarno dejavnost ali, da nevarnost izvira iz stvari same. Delodajalec se bo lahko razbremenil objektivne odgovornosti zgolj v primeru, da so podani elementi za višjo silo ter da je nastala škoda nastala izključno zaradi ravnanja tretje osebe. V sodni praksi se uporaba določbe o razbremenitvi odškodninske odgovornosti uporablja restriktivno. Delodajalec ima tudi možnost, da svojo odgovornost, v primeru nastanka odškodninskih zahtevkov delavca, do določene višine tudi zavaruje. V primeru, da pa delodajalec krši predpise varnosti in zdravja pri delu, s tem ko ne zagotovi zadostnih varnostnih ukrepov ter zdravstvenih pregledov delavcev, bo lahko odškodninsko odgovoren tudi Zavodu za zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Ta bosta imela zoper delodajalca regresni zahtevek oz. bolje rečeno personalno subrogacijo za povrnitev nastalih stroškov zavodoma.
Ključne besede: Varnost in zdravje pri delu, odškodninska odgovornost delodajalca, odškodnina, deljena odgovornost, regresni zahtevek.
Objavljeno v DKUM: 17.09.2019; Ogledov: 2178; Prenosov: 384
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

10.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom) : magistrsko delo
Eva Radanović, 2019, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Ključne besede: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Objavljeno v DKUM: 12.09.2019; Ogledov: 2635; Prenosov: 370
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

Iskanje izvedeno v 16.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici