1. Vpliv stvarnih in pravnih napak na odškodninsko odgovornost nepremičninskega posrednika : magistrsko deloMartina Klun, 2024, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga z naslovom »Vpliv stvarnih in pravnih napak na odškodninsko odgovornost
nepremičninskega posrednika« je namenjena razumevanju instituta odškodninske odgovornosti
za napake pri opravljanju poklica posredovanja v prometu z nepremičninami, v kateri je za lažje
razumevanje predstavljen zgodovinski razvoj posredniške pogodbe in odškodninske
odgovornosti. Načela po katerih se v pogodbenem pravu ravnamo, so zakoreninjena že od
zgodnjega razvoja rimskega prava.
Pred sprejetjem Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr) leta 2003 je
nepremičninsko posredovanje vsebinsko urejal predvsem Obligacijski zakonik (OZ), ki
posrednika opredeli kot osebo, ki naročitelju pomaga vzpostaviti stik s tretjo osebo za sklenitev
določene pogodbe, pri čemer so prisotni elementi dvostranskosti, odplačnosti in neobličnosti.
zaradi dispozitivnosti določb OZ, se je pojavila potreba po konkretnejši urejenosti panoge, zato
je bil sprejet zakon s kogentnimi določbami, ki določa pogoje za opravljanje dejavnosti,
obveznosti nepremičninskih družb in njenih posrednikov ter njihovo odgovornost s
predpisanim standardom skrbnosti.
Ker se naloga osredotoča na napake na nepremičninah, za katere odgovarja posrednik, so s
pomočjo sodne prakse in literature zarisana merila odgovornosti do stranke, za katero je družba
posredovala, saj je v tem razmerju naročnik oz. tretja oseba v položaju šibkejše stranke. prav
tako se analizira pogodbena klavzula »videno-kupljeno«, ki ne zagotavlja brezhibnosti kupljene
stvari in lahko omeji odgovornost nepremičninske družbe za očitne napake, zanimivo pa je tudi
to, da ne izključuje odgovornosti za skrite napake, ko je posrednik za njih vedel in zamolčal.
V zadnjem delu magistrske naloge je predstavljena primerjava institutov nepremičninskega
posredovanja z italijanskim sistemom. Kljub različni nomotehnični ureditvi, vsebinsko
najdemo veliko skupnih točk, a je slovenska ureditev v primerjavi z italijansko nekoliko
natančnejša, čeprav je pri takšni raznolikosti primerov težko konkretno in taksativno opredeliti
situacije, za katere nepremičninska družba odškodninsko odgovarja strankam. Ključne besede: nepremičninsko posredovanje, odškodninska odgovornost, stvarne napake, pravne napake, posredniška pogodba, skrbnost dobrega strokovnjaka, ZNPosr, OZ, italijanski
pravni sistem, Codice Civile Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 41
Celotno besedilo (736,10 KB) |
2. Kršitev standarda dobrega strokovnjaka kot podlaga za odškodninsko odgovornost zdravnika : magistrsko deloVasilisa Kalezić, 2024, magistrsko delo Opis: Standard dobrega strokovnjaka, poleg zaposlenih, je eden od osnovnih stebrov zdravstvenega sistema. Spoštovanje standardov je pogosto znak uspešnega kolektiva, ki se odraža v uspešnem zdravljenju pacientov. Standard dobrega strokovnega (profesionalni standard) je namreč osrednja stvar pri določanju odgovornosti za nastalo škodo. Igra ključno vlogo, saj kršitve tega standarda pripeljejo do vprašanja odgovornosti. Če zdravstveni delavec ne deluje po priznanih standardih, bi to povzročilo nastanek škode in govorimo o delovanju contra legem artis (nedopustno škodljivo dejanje). Zdravstveni delavec lahko krši ta standard v kateri koli fazi zdravljenja. Kršitev standarda se lahko pojavi, če je nepravilno izpolnil pojasnilno dolžnost, ni prejel pacientovega dovoljenja za zdravljenje, saj je mislil, da se posledice ne bodo pojavile, ni ravnal s potrebno skrbnostjo, zaradi česar je nastala pacientu škoda, itn.
Odnos med pacientom in zdravnikom temelji na pogodbi (pogodba o zdravstvenih storitvah), ki opredeljuje pravice in obveznosti. Kršitev standarda prav tako pomeni le kršitev te pogodbe. Odgovornost, ki izhaja iz kršitev tega standarda, je lahko civilna in kazenska. V tej nalogi smo se omejili na civilno odgovornost (oziroma kršitev pogodbene obveznosti). Poleg tega je treba upoštevati, da ima pacient poleg pravic, tudi dolžnosti (pacient je lahko tudi soodgovoren za poslabšanje zdravja, če ni upošteval priporočil zdravnika). Z določitvijo odgovornosti zdravnika za škodo (ko so izpolnjeni vsi pogoji) pacient pridobi pravico do odškodnine. Pacient je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Znesek te odškodnine ni nikjer natančno določen. Ključne besede: Standard skrbnosti, standard dobrega strokovnjaka, kršitev standarda, odškodninska odgovornost, pojasnilna dolžnost, zdravniška napaka, odškodnina. Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 35
Celotno besedilo (1,99 MB) |
3. Privolitev oškodovanca v škodo : magistrsko deloRok Kuster, 2024, magistrsko delo Opis: Načelo volenti non fit injuria poznamo že iz časa rimskega prava, v slovenskem pravnem redu pa je kodificirano v 140. členu OZ oziroma v institutu privolitve oškodovanca v škodo. Oškodovančeva privolitev izključuje protipravnost ravnanja in povzročene škode, posledično pa tudi odškodninsko odgovornost povzročitelja škode. Kljub temu da gre za institut, ki ima razmeroma dolgo pravno zgodovino, v slovenskem pravnem prostoru še ni zadostno raziskan. Magistrsko delo se osredotoča na prikaz geneze izvora načela volenti non fit injuria oziroma instituta privolitve oškodovanca v škodo in na njegovo umestitev v slovenski pravni sistem. Avtor analizira pravno naravo instituta privolitev oškodovanca v škodo in na tej podlagi prikaže, na kakšen način privolitev oškodovanca izključi protipravnost ravnanja in povzročene škode. Nadalje avtor analizira predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da privolitvi oškodovanca pripišemo pravno veljavnost in predstavi relevantna stališča obstoječe slovenske pravne teorije. Predstavljeni so tudi razlikovalni kriteriji, ki institut privolitve oškodovanca v škodo ločujejo od instituta ravnanja na lastno odgovornost, končno pa avtor poskuša začrtati tudi vsebinske meje pravno priznane privolitve oškodovanca v škodo. Ključne besede: civilno pravo, nepogodbena odškodninska odgovornost, privolitev oškodovanca v škodo, izključitev odškodninske odgovornosti Objavljeno v DKUM: 20.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 57
Celotno besedilo (1,80 MB) |
4. Postopanje Finančne uprave Republike Slovenije v zahtevnejših ukrepih davčne izvršbe z analizo aktualne sodne prakse : magistrsko deloNataša Klančnik, 2024, magistrsko delo Opis: Finančna uprava Republike Slovenije se zaveda pomembnosti dobro delujočega sistema pobiranja javnofinančnih prihodkov in stremi k pravočasnemu izpolnjevanju davčnih obveznosti. Vendar pa se nekateri davčni zavezanci želijo na različne načine izogniti plačilu davčnih obveznosti, zato avtorica v magistrskem delu zaradi lažjega razumevanja na začetku najprej predstavi osnovne pojme davčne izvršbe po Zakonu o davčnem postopku, načela in pomen izvršljivega izvršilnega naslova. Dotakne se tudi predmetov davčne izvršbe in pomena dokaznega bremena.
Z rednimi postopki davčne izvršbe ni vedno mogoče izterjati celotnega zapadlega davčnega dolga, zato imajo finančni organi možnost, da ob izpolnjevanju določenih pogojev uporabijo tako imenovane zahtevnejše ukrepe davčne izvršbe. Po želji, da so instituti sistematično obravnavani na enem mestu, jih avtorica v osrednjem delu naloge opiše, analizira, primerja s sodno prakso ter dodatno navede pogoje, kdaj se posamezen institut lahko uporabi. Ali se bo uporabil določen institut, je odvisno od več okoliščin, skupno vsem pa je, da z rednimi ukrepi davčne izvršbe ni bilo mogoče doseči poplačila davčnega dolga v celoti. Ob vsem tem pa obstaja indic, da je dolžnik razpolagal s premoženjem z namenom oškodovanja upnika. V magistrskem delu je poudarek na institutu poroštva po 148. členu Zakonu o davčnem postopku, ki je edini institut, ki ga finančni organ lahko neposredno uporabi, bil pa je tudi zaradi domnevnega posega v enako varstvo pravic in posega v učinkovito pravno varstvo predmet presoje ustavnosti ter zakonitosti na Ustavnem sodišču. Na podlagi izdane odločitve se je kot izredno pomembno izkazalo načelo zaslišanja strank v posebnem ugotovitvenem postopku.
Skozi magistrsko delo se potrdi, da so zahtevnejši ukrepi davčne izvršbe v zelo veliko pomoč finančnim organom pri pobiranju davčnih obveznosti, ampak zaradi dokaznega bremena, ki sloni na upniku, le-to prestavlja dodatno težavo pri njihovi uporabi, kar potrjuje tudi sodna praksa. Ob tem pa so za namene prikaza pogostosti uporabe zahtevnejših ukrepov v praksi analizirana letna poročila Finančne uprave Republike Slovenije za zadnjih pet let. Ključne besede: izvršilni naslov, pravna varnost, dokazno breme, prenos premoženja, poroštvo, spregled pravne osebnosti, izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, odškodninska odgovornost, skupno premoženje zakoncev. Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 209; Prenosov: 44
Celotno besedilo (1,23 MB) |
5. Odškodninska odgovornost države za kakovost zunanjega zraka : magistrsko deloNeža Urbančič, 2023, magistrsko delo Opis: Onesnažen zrak predstavlja eno največjih okoljskih tveganj, ki lahko pustijo posledice na zdravju ljudi. Izpostavljenost onesnaženemu zraku povzroči sedem milijonov smrti in več sto milijonov izgub zdravih let življenja na leto. Onesnažen zrak je globalni problem, ki ni vezan zgolj na državo, v kateri je trenutno prisoten, ampak prizadene tudi sosednje in bolj oddaljene države. Mednarodno varstvo kakovosti zraka je ključno za reševanje globalnih izzivov, povezanih z onesnaženim zrakom. Pravica do zdravega življenjskega okolja izrecno ni zapisana v EKČP. Ne glede na to se zmeraj bolj uveljavlja kot ena izmed človekovih pravic.
EU je vodilna v boju proti podnebnim spremembam. Kljub temu pa v zakonodaji EU ne obstaja zakon o čistem zraku, ki bi celostno obravnaval vprašanja, povezana z vplivi imisij na okolje in zdravje ljudi. V slovenskem pravnem redu je pravica do zdravega življenjskega okolja določena v Ustavi. Slednja določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, za katerega mora skrbeti država. Iz tega izhaja obveznost države, da aktivno skrbi in zagotavlja zdravo življenjsko okolje za posameznike. Od države zahteva, da posamezniku zagotovi pravico do zdravega življenjskega okolja. Kot glavna nosilka dolžnosti je dolžna spoštovati, varovati in spodbujati človekove pravice, vključno z vsemi ukrepi, sprejetimi za reševanje okoljskih izzivov. Pravico do zdravega življenjskega okolja v slovenskem pravnem redu varujejo različni instituti. SPZ omogoča lastninskopravno varstvo preko instituta imisij, OZ pa odškodninskopravno varstvo preko instituta zahteve za odstranitev škodne nevarnosti. Temeljni predpis, ki ureja kakovost zunanjega zraka, je ZVO-2.
Državljani EU imajo pravico do kakovosti zraka, kar pomeni, da ravni onesnaževal ne smejo presegati dovoljenih mejnih vrednosti. Standarde kakovosti zraka v EU določata Direktiva 2004/107/ES in Direktiva 2008/50/ES. Slednji določata standarde kakovosti zunanjega zraka z namenom preprečevanja in zmanjšanja škodljivih učinkov na okolje in zdravje ljudi. Individualno pravico do čistega in zdravega zraka v EU že podpira zakonodaja EU in sodna praksa. Ne glede na to je Sodišče EU v zadevi JP proti Ministre de la Transition écologique, Premier ministre zavzelo drugačno stališče. Odločilo je, da država odškodninsko ne odgovarja posameznikom zaradi kršitev mejnih vrednosti, predpisanih z Direktivo 2008/50/ES. V nasprotju s Sodiščem EU je generalna pravobranilka Kokott v svojih sklepnih predlogih prišla do zaključka, da je namen zadevnih določb Direktive 2008/50/ES v podeljevanju pravic posameznikom in da državljani EU lahko tožijo svojo državo za denarno odškodnino, če raven onesnaženega zraka presega določene omejitve EU in škoduje njihovemu zdravju. Ključne besede: onesnažen zrak, imisije, škoda, odškodninska odgovornost države, denarna odškodnina, pravica do zdravega življenjskega okolja, JP proti Ministre de la Transition écologique, Premier ministre Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 376; Prenosov: 98
Celotno besedilo (1,07 MB) |
6. Nadzorstvena dolžnost šole : magistrsko deloUrška Kokot, 2023, magistrsko delo Opis: Nadzorstvena dolžnost šole je ena pomembnejših dolžnosti, ki se nalagajo šolam in učiteljem. Kljub temu pa je naša zakonodaja ne definira, zato se je moral pojem natančneje oblikovati skozi sodno prakso. Tako smo prišli do definicije, da je nadzorstvena dolžnost naloga šole, da poskrbi za potrebno varstvo in nadzorstvo nad otroki z namenom, da se prepreči nastanek škode. Obseg nadzora je seveda odvisen od mnogih dejavnikov, kot so starost otrok, duševna zrelost otrok, število nadzorovanih otrok. Nadzorstvene dolžnosti pa šola ni dolžna vršiti le v času pouka, temveč se razteza tudi na čas odmorov, čas šolskih izletov in na čas šolskih prireditev. Čeprav nadzorstvene dolžnosti ne definira nobeden izmed veljavnih zakonskih predpisov, jo vseeno posredno urejajo tako Obligacijski in Družinski zakonik kot Zakon o osnovni šoli ter drugi zakoni, ki urejajo področje izobraževanja v Republiki Sloveniji. Nadzorstvene dolžnosti pa se vseeno ne sme izvajati preveč strogo, saj je učencem treba pustiti dovolj prostora za osebnostni razvoj in samostojnost.
Šola za opustitev nadzorstvene dolžnosti odgovarja odškodninsko, učitelj pa je lahko odgovoren tudi disciplinsko ali celo kazensko. Pri presojanju odškodninske odgovornosti šole se uporabijo splošna načela odškodninske odgovornosti, višina prisojene odškodnine pa je odvisna od številnih dejavnikov. Presojanje odgovornosti je oteženo, saj so oškodovanci skoraj vedno mladoletniki. Kazenska odgovornost za opustitev nadzorstvene dolžnosti izhaja izgarantne vloge učitelja, je pa vloga učitelja v kazenskem pravu še posebej zanimiva, saj se v njem prepletajo tako varovalne kot nadzorstvene garantne dolžnosti. Disciplinska odgovornost učitelja nastane na podlagi delovnega razmerja, ki ga ima učitelj sklenjenega s šolo.
V Združenem kraljestvu nadzorstvena dolžnost šole izvira iz dejstva, da so otroci šoli zaupani v varstvo, od učiteljev pa se zahteva standard skrbi razumnega starša. V njihovi sodni praksi v zvezi z nadzorstveno dolžnostjo šole pogosto zasledimo pojem »in loco parentis«, kar pomeni namesto starša. Kljub vsemu pa je odgovornost šole za škodo odvisna od okoliščin posameznega primera. Ključne besede: osnovna šola, dolžnosti učitelja, odškodninska odgovornost šole, odškodninska odgovornost učitelja, kazenska odgovornost učitelja, disciplinska odgovornost učitelja Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 416; Prenosov: 123
Celotno besedilo (1,05 MB) |
7. Odgovornost organov vodenja in nadzora v insolvenčnih postopkih s primeri sodne prakseJaka Topič, 2022, diplomsko delo Opis: Družba preneha delovati iz različnih razlogov. V večini primerov se izvede postopek likvidacije, v katerem se unovči celotno njeno premoženje. Če je družba insolventna, pa se izvede eden izmed postopkov zaradi insolventnosti. A v času pred insolvenčnim postopkom in med njim lahko organi vodenja in nadzora storijo tudi deviantna dejanja, ki upnikom povzročijo škodo. Proučevali smo prav ta dejanja, in sicer s primerjavo sodnih praks Slovenije, Avstrije in Velike Britanije. Diplomsko delo zaključimo s sklepom, v katerem na kratko povzamemo naše ugotovitve. Ključne besede: Insolvenčno pravo, odškodninska odgovornost, primerjalna analiza, Avstrija, Velika Britanija Objavljeno v DKUM: 24.11.2022; Ogledov: 589; Prenosov: 74
Celotno besedilo (1,45 MB) |
8. Pravni in etični izzivi robotizacije v medicinski stroki : magistrsko deloUrška Grubač Kaučič, 2022, magistrsko delo Opis: Robotizacija je vsak dan bolj prisotna v naših življenjih. Omogoča nam lažji vsakdan, nižje cene industrijsko proizvedenih dobrin in nenazadnje omogoča, da so operativni posegi izvedeni natančneje, okrevanje pacienta pa je lažje.
Ob uvajanju robotov (kirurških, negovalnih, diagnosticiranih, …) v medicino se odpirajo tako pravna kot etična vprašanja. Pravni vprašanja se odpirajo na več področjih. Najbolj pereče je za posameznika nedvomno vprašanje odškodninske odgovornosti v primeru škodnega dogodka, ki je posledica uporabe robota v medicinski stroki. Izpostavlja se, da trenutni, odškodninski sistem odgovornosti za napake zdravnika, ni optimalen. Slednje prepoznava tudi evropski zakonodajalec. Kot morebitne boljše rešitve se med drugim navaja uvedba nekrivndnega sistema odgovornosti za napake zdravnika, uveljavitev objektivne odškodninske odgovornosti države po vzoru odgovornosti države za cepljenje na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih, uvajanju sistema obveznega zavarovanja dopolnjenega z kompenzacijskih skladom pa tudi uveljaviti novega e-subjekta prava.
Ob tem ne smemo pozabiti, da bodo roboti dopolnilo delo zdravstvenega tima in zdravnika posameznika, zato je še posebej pomembno, da so vsakemu pacientu zagotovljene enake pravice, kot bi jih imel, v kolikor robot ne bi bil prisoten. Venomer je potrebno spoštovati avtonomijo pacienta, kot vrhovno načelo, ki ga zasleduje Zakon o pacientovih pravicah. Ob tem zagotoviti pravico do samoodločanja, ki temelji na primerno podani pojasnilni dolžnosti, s čimer zdravnik sam omogoči pacientu, da izbere, kar misli, da je najbolje zanj.
Pomembna vprašanja se odpirajo tudi na področju varovanja osebnih podatkov. Robotski sistemi, kot informacijski sistemi, med svojim delovanjem nenehno zbirajo in obdelujejo podatke ter jih v sklopu komuniciranja z ostalimi napravami tudi nenehno prenašajo. Varovanje osebnih podatkov je prepoznano, kot posebej občutljivo, zato je tudi varovano z več pravnimi akti tako na ravni evropske unije, kot na nacionalni ravni. Ob vedno večjemu številu robotov in dolžnosti zdravnika do pojasnilne dolžnosti, se zastavi pomembno vprašanje, ali bi morda v prihodnosti lahko informirana privolitev pacienta v poseg, ki bo opravljen z robotom, pomenila de facto privolitev v obdelavo osebnih podatkov s strani uporabljenega robota.
Ob opredelitvi do pravnih problemov nikakor ne smemo pozabiti na mnoga etična vprašanja. Primeroma navedemo vprašanja: ali bodo roboti lahko nadomestili pristen stik sočloveka, ali bo pri tem nudena enaka kvaliteta zdravstvene oskrbe, je morda tveganje za kibernetske napade preveliko? Pomembno je, da na področju uvajanja robotike v medicino, zavzamemo trdna etična stališča, ki bodo omogočala vse splošno zaupanje ljudi v novo tehnologijo.
Zadevno področje ni pravno neurejeno zgolj pri nas. Iz primerjalne analize pravnega reda Republike Slovenije in Republike Hrvaške je moč razbrati, da tudi Republika Hrvaška nima vzpostavljenih pravnih pravil in pravnih mehanizmov, ki bi podajala odgovor na predhodno zastavljena vprašanja.
Zaradi navedenega je nujno, da k urejanju tega novega področja celostno pristopi evropski zakonodajalec. Smiselno bi bilo uvesti vsaj minimalno harmonizacijo pravnih pravil držav članic, saj bi le-ta omogočala boljšo pravno varnost za zdravnike, paciente in proizvajalce robotov znotraj Evropske Unije. Evropska Unija ne bi bila prisiljena k sprejemanju standardov, ki bi jih določile tretje države. Ključne besede: robotizacija, civilna odgovornost, odškodninska odgovornost robota, e-subjekt, etična načela Objavljeno v DKUM: 08.04.2022; Ogledov: 995; Prenosov: 201
Celotno besedilo (722,34 KB) |
9. Pravna odgovornost prostovoljca za ravnanje otrok na letovanjih : magistrsko deloManca Raušl Kodrič, 2021, magistrsko delo Opis: Prostovoljske organizacije, ki organizirajo letovanja mladoletnih otrok so velikokrat postavljena pred vprašanje pravne odgovornosti za nastalo škodo ali nastanek prepovedane posledice oziroma povzročitve nevarnosti. Na letovanjih mladoletnike spremljajo prostovoljci, ki niso strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja. Odgovornost prostovoljcev na letovanjih bo primerjana z odgovornostjo strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju, ki pa veljajo za strokovnjake na svojem delovnem področju.
V primeru nastanka škode na letovanjih se postavlja vprašanje odškodninske odgovornosti za nastalo škodo in vprašanje kdo od udeležencev za to škodo odgovarja. Lahko je to organizacija, lahko je prostovoljec, uporabnik prostovoljnega dela, lahko pa tudi njegovi starši oziroma skrbniki. V nekaterih primerih pa je lahko škoda tudi posledica golega naključja. Enako se v primeru škodnega dogodka do katerega pride med šolo v naravi ali strokovno ekskurzijo se prav tako postavlja vprašanje odgovorne osebe, ki za to škodo odgovarja. To je lahko šola, strokovni delavec, učenec ali njegovi starši in skrbniki v primeru posebne odgovornosti. Tudi tukaj lahko gre za naključje. Odškodninska odgovornost strokovnih delavcev in prostovoljcev bo primerjana na podlagi instituta skrbnosti po katerem se presoja skrbno ravnanje posameznikov.
V primeru povzročitve nevarnosti ali nastanka prepovedane posledice, ki izpolnjuje elemente kaznivega dejanja se tako v šolskem prostoru kot na letovanjih, prav tako postavlja vprašanje kdo je storilec kaznivega dejanja. Ker predmetno delo obravnava mladoletne osebe, ni nujno da so kot storilci za kaznivo dejanje odgovorni sami, odgovornost je lahko namreč tudi na njihovih odraslih spremljevalcih ali starših. Ključne besede: prostovoljec, vzgojitelj, strokovni delavec, mladoletnik, kazenska odgovornost, garantna dolžnost, odškodninska odgovornost, standard skrbnosti. Objavljeno v DKUM: 28.07.2021; Ogledov: 1160; Prenosov: 165
Celotno besedilo (1,13 MB) |
10. Odškodninska odgovornost za škodo, ki jo povzročijo živali z analizo sodne prakse : magistrsko deloEva Kaštrun, 2020, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu bo obravnavana odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače, nevarne in divje živali. Pravna podlaga za odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače živali izhaja iz 2. odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za vso potrebno varstvo in nadzor. Za to škodo imetnik domače živali odgovarja krivdno oziroma subjektivno. Imetnik domače živali je pod določenimi pogoji lahko tudi prost svoje odgovornosti, a dokazati mora, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Smisel nadzorstva in varstva živali je v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi žival kogarkoli lahko poškodovala. Sodišče mora v postopkih sojenja mnogokrat odgovoriti na odločilno vprašanje, kdo je bil v konkretnem primeru v času škodnega dogodka imetnik psa (živali) in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Iz odškodninskega vidika je zelo pomembna opredelitev pojmov »domače živali« in »nevarne živali«. O nevarnih živalih govori 1. odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Imetnik nevarne živali se lahko odgovornosti razbremeni le tako, da dokaže, da škode ni povzročila njegova žival, ali da škoda izvira iz nekega drugega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti, oziroma, da škoda izvira iz dejanja tretje osebe ali oškodovanca, ki ga imetnik živali ni mogel pričakovati, se mu izognili ali preprečiti njegovih posledic. Gre torej za zelo strogo odgovornost, ki se ji je težko izogniti. Tretji del magistrske naloge je namenjen škodi, ki jo povzročijo divje živali. Odgovornost za to škodo je lahko krivdna ali objektivna. Z vidika odškodninske odgovornosti je treba ločiti divjad na splošno, divjad zavarovano s posebno uredbo in pojem zavarovane vrste živali, ki pa zajema tudi živali, ki se ne štejejo za divjad (plazilci, žuželke, itd.). Država objektivno odgovarja za škodo, ki jo povzroči divjad (srna, jelen, gams, zajec, divji prašič itn.) na področjih izven lovnih površin, če zanjo (krivdno) ne odgovarja upravljavec lovišč. Država pod določenimi pogoji objektivno odgovarja tudi za škodo, ki jo povzročijo zavarovane prosto živeče živali, kot npr. medved, volk ali ris. Poseben pogoj odgovornosti je, da je oškodovanec na primeren način, kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil. Ključne besede: domača žival, nevarna žival, divja žival, država, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, divjad, ugriz, zavarovane vrste živali, odškodninska odgovornost Objavljeno v DKUM: 26.06.2020; Ogledov: 2301; Prenosov: 457
Celotno besedilo (998,75 KB) |