Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Nadzorstvena dolžnost šole je ena pomembnejših dolžnosti, ki se nalagajo šolam in učiteljem. Kljub temu pa je naša zakonodaja ne definira, zato se je moral pojem natančneje oblikovati skozi sodno prakso. Tako smo prišli do definicije, da je nadzorstvena dolžnost naloga šole, da poskrbi za potrebno varstvo in nadzorstvo nad otroki z namenom, da se prepreči nastanek škode. Obseg nadzora je seveda odvisen od mnogih dejavnikov, kot so starost otrok, duševna zrelost otrok, število nadzorovanih otrok. Nadzorstvene dolžnosti pa šola ni dolžna vršiti le v času pouka, temveč se razteza tudi na čas odmorov, čas šolskih izletov in na čas šolskih prireditev. Čeprav nadzorstvene dolžnosti ne definira nobeden izmed veljavnih zakonskih predpisov, jo vseeno posredno urejajo tako Obligacijski in Družinski zakonik kot Zakon o osnovni šoli ter drugi zakoni, ki urejajo področje izobraževanja v Republiki Sloveniji. Nadzorstvene dolžnosti pa se vseeno ne sme izvajati preveč strogo, saj je učencem treba pustiti dovolj prostora za osebnostni razvoj in samostojnost. Šola za opustitev nadzorstvene dolžnosti odgovarja odškodninsko, učitelj pa je lahko odgovoren tudi disciplinsko ali celo kazensko. Pri presojanju odškodninske odgovornosti šole se uporabijo splošna načela odškodninske odgovornosti, višina prisojene odškodnine pa je odvisna od številnih dejavnikov. Presojanje odgovornosti je oteženo, saj so oškodovanci skoraj vedno mladoletniki. Kazenska odgovornost za opustitev nadzorstvene dolžnosti izhaja izgarantne vloge učitelja, je pa vloga učitelja v kazenskem pravu še posebej zanimiva, saj se v njem prepletajo tako varovalne kot nadzorstvene garantne dolžnosti. Disciplinska odgovornost učitelja nastane na podlagi delovnega razmerja, ki ga ima učitelj sklenjenega s šolo. V Združenem kraljestvu nadzorstvena dolžnost šole izvira iz dejstva, da so otroci šoli zaupani v varstvo, od učiteljev pa se zahteva standard skrbi razumnega starša. V njihovi sodni praksi v zvezi z nadzorstveno dolžnostjo šole pogosto zasledimo pojem »in loco parentis«, kar pomeni namesto starša. Kljub vsemu pa je odgovornost šole za škodo odvisna od okoliščin posameznega primera.
Ključne besede: osnovna šola, dolžnosti učitelja, odškodninska odgovornost šole, odškodninska odgovornost učitelja, kazenska odgovornost učitelja, disciplinska odgovornost učitelja
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 23; Prenosov: 14
Celotno besedilo (1,05 MB)

Opis: Robotizacija je vsak dan bolj prisotna v naših življenjih. Omogoča nam lažji vsakdan, nižje cene industrijsko proizvedenih dobrin in nenazadnje omogoča, da so operativni posegi izvedeni natančneje, okrevanje pacienta pa je lažje. Ob uvajanju robotov (kirurških, negovalnih, diagnosticiranih, …) v medicino se odpirajo tako pravna kot etična vprašanja. Pravni vprašanja se odpirajo na več področjih. Najbolj pereče je za posameznika nedvomno vprašanje odškodninske odgovornosti v primeru škodnega dogodka, ki je posledica uporabe robota v medicinski stroki. Izpostavlja se, da trenutni, odškodninski sistem odgovornosti za napake zdravnika, ni optimalen. Slednje prepoznava tudi evropski zakonodajalec. Kot morebitne boljše rešitve se med drugim navaja uvedba nekrivndnega sistema odgovornosti za napake zdravnika, uveljavitev objektivne odškodninske odgovornosti države po vzoru odgovornosti države za cepljenje na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih, uvajanju sistema obveznega zavarovanja dopolnjenega z kompenzacijskih skladom pa tudi uveljaviti novega e-subjekta prava. Ob tem ne smemo pozabiti, da bodo roboti dopolnilo delo zdravstvenega tima in zdravnika posameznika, zato je še posebej pomembno, da so vsakemu pacientu zagotovljene enake pravice, kot bi jih imel, v kolikor robot ne bi bil prisoten. Venomer je potrebno spoštovati avtonomijo pacienta, kot vrhovno načelo, ki ga zasleduje Zakon o pacientovih pravicah. Ob tem zagotoviti pravico do samoodločanja, ki temelji na primerno podani pojasnilni dolžnosti, s čimer zdravnik sam omogoči pacientu, da izbere, kar misli, da je najbolje zanj. Pomembna vprašanja se odpirajo tudi na področju varovanja osebnih podatkov. Robotski sistemi, kot informacijski sistemi, med svojim delovanjem nenehno zbirajo in obdelujejo podatke ter jih v sklopu komuniciranja z ostalimi napravami tudi nenehno prenašajo. Varovanje osebnih podatkov je prepoznano, kot posebej občutljivo, zato je tudi varovano z več pravnimi akti tako na ravni evropske unije, kot na nacionalni ravni. Ob vedno večjemu številu robotov in dolžnosti zdravnika do pojasnilne dolžnosti, se zastavi pomembno vprašanje, ali bi morda v prihodnosti lahko informirana privolitev pacienta v poseg, ki bo opravljen z robotom, pomenila de facto privolitev v obdelavo osebnih podatkov s strani uporabljenega robota. Ob opredelitvi do pravnih problemov nikakor ne smemo pozabiti na mnoga etična vprašanja. Primeroma navedemo vprašanja: ali bodo roboti lahko nadomestili pristen stik sočloveka, ali bo pri tem nudena enaka kvaliteta zdravstvene oskrbe, je morda tveganje za kibernetske napade preveliko? Pomembno je, da na področju uvajanja robotike v medicino, zavzamemo trdna etična stališča, ki bodo omogočala vse splošno zaupanje ljudi v novo tehnologijo. Zadevno področje ni pravno neurejeno zgolj pri nas. Iz primerjalne analize pravnega reda Republike Slovenije in Republike Hrvaške je moč razbrati, da tudi Republika Hrvaška nima vzpostavljenih pravnih pravil in pravnih mehanizmov, ki bi podajala odgovor na predhodno zastavljena vprašanja. Zaradi navedenega je nujno, da k urejanju tega novega področja celostno pristopi evropski zakonodajalec. Smiselno bi bilo uvesti vsaj minimalno harmonizacijo pravnih pravil držav članic, saj bi le-ta omogočala boljšo pravno varnost za zdravnike, paciente in proizvajalce robotov znotraj Evropske Unije. Evropska Unija ne bi bila prisiljena k sprejemanju standardov, ki bi jih določile tretje države.
Ključne besede: robotizacija, civilna odgovornost, odškodninska odgovornost robota, e-subjekt, etična načela
Objavljeno v DKUM: 08.04.2022; Ogledov: 667; Prenosov: 142
Celotno besedilo (722,34 KB)

Opis: V magistrskem delu bo obravnavana odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače, nevarne in divje živali. Pravna podlaga za odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače živali izhaja iz 2. odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za vso potrebno varstvo in nadzor. Za to škodo imetnik domače živali odgovarja krivdno oziroma subjektivno. Imetnik domače živali je pod določenimi pogoji lahko tudi prost svoje odgovornosti, a dokazati mora, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Smisel nadzorstva in varstva živali je v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi žival kogarkoli lahko poškodovala. Sodišče mora v postopkih sojenja mnogokrat odgovoriti na odločilno vprašanje, kdo je bil v konkretnem primeru v času škodnega dogodka imetnik psa (živali) in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Iz odškodninskega vidika je zelo pomembna opredelitev pojmov »domače živali« in »nevarne živali«. O nevarnih živalih govori 1. odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Imetnik nevarne živali se lahko odgovornosti razbremeni le tako, da dokaže, da škode ni povzročila njegova žival, ali da škoda izvira iz nekega drugega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti, oziroma, da škoda izvira iz dejanja tretje osebe ali oškodovanca, ki ga imetnik živali ni mogel pričakovati, se mu izognili ali preprečiti njegovih posledic. Gre torej za zelo strogo odgovornost, ki se ji je težko izogniti. Tretji del magistrske naloge je namenjen škodi, ki jo povzročijo divje živali. Odgovornost za to škodo je lahko krivdna ali objektivna. Z vidika odškodninske odgovornosti je treba ločiti divjad na splošno, divjad zavarovano s posebno uredbo in pojem zavarovane vrste živali, ki pa zajema tudi živali, ki se ne štejejo za divjad (plazilci, žuželke, itd.). Država objektivno odgovarja za škodo, ki jo povzroči divjad (srna, jelen, gams, zajec, divji prašič itn.) na področjih izven lovnih površin, če zanjo (krivdno) ne odgovarja upravljavec lovišč. Država pod določenimi pogoji objektivno odgovarja tudi za škodo, ki jo povzročijo zavarovane prosto živeče živali, kot npr. medved, volk ali ris. Poseben pogoj odgovornosti je, da je oškodovanec na primeren način, kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil.
Ključne besede: domača žival, nevarna žival, divja žival, država, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, divjad, ugriz, zavarovane vrste živali, odškodninska odgovornost
Objavljeno v DKUM: 26.06.2020; Ogledov: 1696; Prenosov: 324
Celotno besedilo (998,75 KB)

Opis: Področje varnosti in zdravja pri delu je področje, ki je podrobno urejeno tako na mednarodni ravni kot tudi na ravni prava Evropske Unije. S prenosom številnih direktiv v nacionalno pravo in pri upoštevanju še določenih konvencij z omenjenega področja imajo tako delodajalci kot tudi delavci določene obveznosti na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki jih morajo pri izvajanju svojega dela upoštevati. Predvsem jima je skupna obveznost, da morata poleg organizacije oziroma skrbnega opravljanja dela, skrbeti tudi za varnost in zdravje (drugih) delavcev v delovnem procesu, morebitne nevarnosti in pomanjkljivosti pa odpraviti oz. v primeru, da gre za delavca, jih mora ta nemudoma javiti svojemu nadrejenemu. Vendar v praksi prihaja do kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, tako s strani delodajalca kot tudi delavca. Inšpektorat Republike Slovenije za delo (IRSD) v svojih letnih poročilih ugotavlja številne kršitve na področju ustreznosti izjave o varnosti z oceno tveganja, ki je delodajalčev krovni interni akt za zagotavljanje varnih in zdravih delovnih razmer. Poleg teh so po ugotovitvah IRSD pogoste kršitve s strani delodajalca med drugimi še kršitve glede zdravstvenih pregledov delavcev. V sodni praksi pa je mogoče zaslediti številne sodbe, kjer odškodninsko odgovarja delodajalec za kršitve glede delovne in osebne varovalne opreme ter kršitve določb o prepovedi trpinčenja. Pri pregledu sodne prakse se kot pomembno kaže vprašanje, kdo odgovarja za nastalo škodo delavca v primeru, da gre za »izposojenega« delavca drugemu izvajalcu ali podizvajalcu del na gradbiščih. Za odgovor na to vprašanje je potrebno ugotoviti obstoj odgovornosti »dejanskega« delodajalca, možna pa je tudi kumulacija odgovornosti oz. solidarna odgovornost več oseb. V sodni praksi je najti tudi primere, v katerih sodišča upoštevajo pri nastanku škode tudi delavčev soprispevek, kadar ta ravna v neskladju s predpisi varnosti in zdravja pri delu. Pravila odškodninskega prava jasno določajo, da kdor je povzročil škodo, jo mora tudi povrniti. V teh primerih gre potemtakem za deljeno odgovornost delodajalca in delavca. Sodišča presojajo obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca kot tudi delavca po splošnih pravilih civilnega prava, torej na podlagi pravil Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem morajo biti za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativne predpostavke civilnega delikta, to so protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza ter krivda. V primeru, da gre za objektivno odgovornost, pa je podlaga za njen obstoj, da delodajalec opravlja nevarno dejavnost ali, da nevarnost izvira iz stvari same. Delodajalec se bo lahko razbremenil objektivne odgovornosti zgolj v primeru, da so podani elementi za višjo silo ter da je nastala škoda nastala izključno zaradi ravnanja tretje osebe. V sodni praksi se uporaba določbe o razbremenitvi odškodninske odgovornosti uporablja restriktivno. Delodajalec ima tudi možnost, da svojo odgovornost, v primeru nastanka odškodninskih zahtevkov delavca, do določene višine tudi zavaruje. V primeru, da pa delodajalec krši predpise varnosti in zdravja pri delu, s tem ko ne zagotovi zadostnih varnostnih ukrepov ter zdravstvenih pregledov delavcev, bo lahko odškodninsko odgovoren tudi Zavodu za zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Ta bosta imela zoper delodajalca regresni zahtevek oz. bolje rečeno personalno subrogacijo za povrnitev nastalih stroškov zavodoma.
Ključne besede: Varnost in zdravje pri delu, odškodninska odgovornost delodajalca, odškodnina, deljena odgovornost, regresni zahtevek.
Objavljeno v DKUM: 17.09.2019; Ogledov: 1730; Prenosov: 334
Celotno besedilo (1,27 MB)

Opis: Magistrsko delo odpira in naslavlja obligacijskopravna vprašanja prevoza z Uberjem, pod predpostavko, da bi ta s svojim delovanjem prodrl tudi na trg Republike Slovenije. Za ustrezno preučevanje obligacijskopravnih vprašanj je potrebno poznavanje delovanja digitalne pametne platforme in poteka prevoznih storitev z uporabo mobilne aplikacije Uber, kar je predstavljeno v uvodnih poglavjih. V slednjih so izpostavljeni tudi posamezni problemi in izzivi, ki jih prinaša digitalizacija ponujanja različnih storitev, s poudarkom na konkretnem primeru prevozov z Uberjem. Problematika delovanja in ponujanja storitev preko mobilne digitalne platforme ob pomoči istoimenske mobilne aplikacije je izjemno široka in posega na različna pravna področja. Med pomembnejšimi so predvsem javnopravna vprašanja različnih dovoljenj, vprašanja statusa voznikov z vidika delovnega prava in pa obligacijskopravna vprašanja, ki vplivajo predvsem na uporabnike tovrstnih storitev. Zdi se, da so med naštetimi najmanj raziskana obligacijskopravna vprašanja, ki so predmet magistrskega dela. Ker je Slovenija od leta 2004 članica EU in v njej ob vseh nacionalnih pravnih predpisih veljajo tudi predpisi, ki so del prava EU, hkrati pa je trg Republike Slovenije tudi del notranjega trga EU, na katerem veljajo specifična pravila, je predstavljena tudi problematika z vidika prava EU. Pri tem je posebej izpostavljena sodba Sodišča EU v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi proti Uber Systems Spain SL ter mnenje generalnega pravobranilca Szpunarja. Kljub temu, da se Sodišče EU in generalni pravobranilec v predstavljeni zadevi nista ukvarjala z obligacijskopravnimi vprašanji, lahko nekateri njuni zaključki in pomisleki služijo kot usmeritev pri iskanju odgovorov na obligacijskopravna vprašanja. Med slednjimi je izpostavljena problematika povezana s sklenitvijo pogodbe med osebami, ki so udeležene pri prevozu z Uberjem, to so uporabnik, upravljavec platforme in voznik. Glavno vprašanje, ki predstavlja osrednji del magistrskega dela je vprašanje pravne narave posameznega obligacijskopravnega razmerja. Pri iskanju odgovora na slednje so upoštevane možnosti, da gre za sklenitev posredniške, špedicijske ali prevozne pogodbe, pri vsaki izmed njih pa so predstavljeni tudi argumenti za in proti podreditvi razmerja posameznemu pogodbenemu tipu. Poleg vprašanja pravne narave razmerja so obravnavana še vprašanja trenutka sklenitve pogodbe in vsebine le-te, predvsem z vidika vključevanja splošnih pogojev pogodbe, ki jih uporabnikom v sprejem ob registraciji predloži Uber, in vprašanje sankcij za kršitev pogodbe.
Ključne besede: Prevozna pogodba, taksi prevoz, Uber, odškodninska odgovornost Uberja, splošni pogoji poslovanja, posredovanje pri sklepanju prevozne pogodbe.
Objavljeno v DKUM: 12.12.2018; Ogledov: 1103; Prenosov: 221
Celotno besedilo (525,54 KB)