Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Zdravila že od nekdaj spremljajo človeštvo kot nepogrešljiv del zdravljenja in ohranjanja zdravja. Namenjena so izboljšanju kakovosti življenja, vendar je njihova uporaba pogosto zaznamovana z napetostjo med koristmi in tveganji, saj lahko povzročijo nasprotno od pričakovane koristi, tj. neželene učinke. Zaradi tveganj se pojavlja potreba po učinkoviti ureditvi odškodninske odgovornosti, katere glavni cilj je zaščita uporabnikov zdravil, hkrati pa se ne sme zavirati razvoja in dostopnosti zdravil. Posebne pravne izzive povzročajo nepričakovani neželeni učinki, ki niso vnaprej znani uporabnikom in lahko v nekaterih primerih povzročijo resno škodo. V nalogi je obravnavana pravna ureditev odškodninske odgovornosti za neželene učinke zdravil, pri čemer se primerjalno analizirata slovensko in nemško pravo. Ugotovljeno je, da sta obe ureditvi zasnovani na objektivni odgovornosti, vendar med njima obstajajo pomembne razlike, tako na ravni materialnega kot tudi procesnega prava. V slovenskem pravu je področje sicer zakonsko urejeno, vendar ostaja pomanjkljivo razvito v praksi, kar oškodovancem otežuje položaj. Nemška ureditev je na drugi strani normativno bolj izdelana in dopolnjena z obsežno sodno prakso, ki oblikuje jasnejše standarde za presojo odgovornosti. Vprašanja, ki so obravnavana v nalogi so ključna, saj ne glede na strogo regulacijo, zaradi same narave zdravil in njihove široke uporabe prihaja do nastanka škode, čemur se je nemogoče popolnoma izogniti. Pregledna in jasna obravnava možnosti doseganja odškodnine, ki jo ima uporabnik pa je zanj zelo pomembna. Bistveno je tudi katera pravila za povrnitev škode se uporabijo v primerih nepričakovanih neželenih učinkov. Del naloge je osredotočen na nemško ureditev, ki je na področju zdravil zelo natančna in ureja mnoga vprašanja, ki v Sloveniji ostajajo neurejena. Posebej je izpostavljeno vprašanje vzročne zveze, ki v slovenski posebni (lex specialis) ureditvi za področje zdravil ni izrecno urejena, zato se rešuje s pomočjo splošnih pravil o objektivni odgovornosti. Nasprotno pa nemška pravna ureditev vključuje natančnejša pravila, ki v določenih primerih omogočajo domnevo vzročne zveze.
Ključne besede: farmakovigilanca, odškodninska odgovornost, klinično preskušanje, producentska odgovornost, varstvo potrošnikov
Objavljeno v DKUM: 02.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 42
Celotno besedilo (2,56 MB)

Opis: Pravo Evropske skupnosti ustvarja pravice in obveznosti tako za države članice, samo Skupnost, kot tudi posameznike, se pravi fizične in pravne osebe zasebnega prava. Ker pa zgolj zapisane pravice in dolžnosti brez ustreznih mehanizmov za njihovo dosledno in popolno uveljavitev, v primeru morebitnih kršitev, ne pomenijo prav veliko, je v okviru tega pravnega reda, ki ima specifičen nadnacionalni značaj, predviden in dosledno izpeljan ter izgrajen tudi sistem varstva pravic, ki se lahko sproži v primeru nespoštovanja evropske zakonodaje in katerega temeljni namen je, da bi bilo pravo Skupnosti v končni fazi dejansko spoštovano ter v praksi tudi v celoti uveljavljeno. To pravno varstvo se lahko odvija oziroma aktivira tako na evropski ravni pred institucijami Skupnosti, kot tudi na ravni države članice pred njenimi nacionalnimi organi, pri čemer se namen in učinki teh postopkov ter predvidenih sredstev med seboj razlikujejo in obenem dopolnjujejo, zato lahko načeloma tečejo celo vzporedno oziroma neodvisno drug od drugega. Ker so nekatera od možnih sredstev pravnega varstva zgolj diplomatska, druga pravna, nekatera sodna, druga izvensodna in predvsem zaradi različne neposredne posledice, ki je lahko z aktiviranjem posameznega sredstva dosežena, je razumljivo, da so nekatera od le-teh bolj, druga pa manj efektivna. Sploh zaradi specifične pravne subjektivitete tako same Skupnosti (oziroma njenih institucij) kot držav članic (ki so pravne osebe), se je že večkrat izkazalo, da je, v primeru kršitev z njihove strani, ekonomska, se pravi finančna, prisila zaradi kršitve najpogosteje najbolj učinkovito sredstvo, s katerim se lahko dejansko doseže čim prejšnje ter popolno upoštevanje in spoštovanje prava Skupnosti ter odprava morebitnih nastalih nepravilnosti oziroma se navedene subjekte za nespoštovanje kaznuje. Tako na podlagi ustanovitvenih pogodb kot sodne prakse, so zato v evropski zakonodaji predvideni trije različni sodni postopki, katerih neposredna posledica je izdaja dajatvene sodne odločbe z določenim konkretnim denarnim zneskom, s katerim naj bi se dejansko dosegla zakonitost in pravilnost delovanja. Le ti so: - odškodninski postopek zoper Skupnost pred Sodiščem prve stopnje ES, - odškodninski postopek zoper državo članico pred nacionalnim sodiščem in - postopek naložitve denarne kazni državi članici pred Sodiščem ES. Osnovni namen vseh treh postopkov pa je, da se zagotovi popolna in dosledna uveljavitev prava Skupnosti ter da se na tak način učinkovito prisili tako države članice, kot tudi samo Skupnost k spoštovanju le-tega. Nujno je namreč, da prav vsi akterji tega pravnega sistema (torej poleg posameznikov tudi države ter Skupnost, ki so vsi zavezani po pravu Skupnosti) dejansko izpolnjujejo svoje obveznosti ter s tem omogočajo njegovo praktično uveljavitev in da te obveznosti ne postanejo zgolj določbe, ki brez uporabe ne dosegajo svoje prave in konkretne vrednosti.
Ključne besede: Pravo Evropske skupnosti, sistem varstva pravic, dajatvena sodna odločba, finančna prisila, odškodninska odgovornost države članice, odškodninska odgovornost Skupnosti, denarna kazen po členu 228 PES, pavšalni znesek, dnevna denarna kazen, sredstvo za učinkovitost prava Skupnosti.
Objavljeno v DKUM: 21.05.2025; Ogledov: 3; Prenosov: 5
Celotno besedilo (660,36 KB)

Opis: Standard dobrega strokovnjaka, poleg zaposlenih, je eden od osnovnih stebrov zdravstvenega sistema. Spoštovanje standardov je pogosto znak uspešnega kolektiva, ki se odraža v uspešnem zdravljenju pacientov. Standard dobrega strokovnega (profesionalni standard) je namreč osrednja stvar pri določanju odgovornosti za nastalo škodo. Igra ključno vlogo, saj kršitve tega standarda pripeljejo do vprašanja odgovornosti. Če zdravstveni delavec ne deluje po priznanih standardih, bi to povzročilo nastanek škode in govorimo o delovanju contra legem artis (nedopustno škodljivo dejanje). Zdravstveni delavec lahko krši ta standard v kateri koli fazi zdravljenja. Kršitev standarda se lahko pojavi, če je nepravilno izpolnil pojasnilno dolžnost, ni prejel pacientovega dovoljenja za zdravljenje, saj je mislil, da se posledice ne bodo pojavile, ni ravnal s potrebno skrbnostjo, zaradi česar je nastala pacientu škoda, itn. Odnos med pacientom in zdravnikom temelji na pogodbi (pogodba o zdravstvenih storitvah), ki opredeljuje pravice in obveznosti. Kršitev standarda prav tako pomeni le kršitev te pogodbe. Odgovornost, ki izhaja iz kršitev tega standarda, je lahko civilna in kazenska. V tej nalogi smo se omejili na civilno odgovornost (oziroma kršitev pogodbene obveznosti). Poleg tega je treba upoštevati, da ima pacient poleg pravic, tudi dolžnosti (pacient je lahko tudi soodgovoren za poslabšanje zdravja, če ni upošteval priporočil zdravnika). Z določitvijo odgovornosti zdravnika za škodo (ko so izpolnjeni vsi pogoji) pacient pridobi pravico do odškodnine. Pacient je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Znesek te odškodnine ni nikjer natančno določen.
Ključne besede: Standard skrbnosti, standard dobrega strokovnjaka, kršitev standarda, odškodninska odgovornost, pojasnilna dolžnost, zdravniška napaka, odškodnina.
Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 59
Celotno besedilo (1,99 MB)

Opis: Finančna uprava Republike Slovenije se zaveda pomembnosti dobro delujočega sistema pobiranja javnofinančnih prihodkov in stremi k pravočasnemu izpolnjevanju davčnih obveznosti. Vendar pa se nekateri davčni zavezanci želijo na različne načine izogniti plačilu davčnih obveznosti, zato avtorica v magistrskem delu zaradi lažjega razumevanja na začetku najprej predstavi osnovne pojme davčne izvršbe po Zakonu o davčnem postopku, načela in pomen izvršljivega izvršilnega naslova. Dotakne se tudi predmetov davčne izvršbe in pomena dokaznega bremena. Z rednimi postopki davčne izvršbe ni vedno mogoče izterjati celotnega zapadlega davčnega dolga, zato imajo finančni organi možnost, da ob izpolnjevanju določenih pogojev uporabijo tako imenovane zahtevnejše ukrepe davčne izvršbe. Po želji, da so instituti sistematično obravnavani na enem mestu, jih avtorica v osrednjem delu naloge opiše, analizira, primerja s sodno prakso ter dodatno navede pogoje, kdaj se posamezen institut lahko uporabi. Ali se bo uporabil določen institut, je odvisno od več okoliščin, skupno vsem pa je, da z rednimi ukrepi davčne izvršbe ni bilo mogoče doseči poplačila davčnega dolga v celoti. Ob vsem tem pa obstaja indic, da je dolžnik razpolagal s premoženjem z namenom oškodovanja upnika. V magistrskem delu je poudarek na institutu poroštva po 148. členu Zakonu o davčnem postopku, ki je edini institut, ki ga finančni organ lahko neposredno uporabi, bil pa je tudi zaradi domnevnega posega v enako varstvo pravic in posega v učinkovito pravno varstvo predmet presoje ustavnosti ter zakonitosti na Ustavnem sodišču. Na podlagi izdane odločitve se je kot izredno pomembno izkazalo načelo zaslišanja strank v posebnem ugotovitvenem postopku. Skozi magistrsko delo se potrdi, da so zahtevnejši ukrepi davčne izvršbe v zelo veliko pomoč finančnim organom pri pobiranju davčnih obveznosti, ampak zaradi dokaznega bremena, ki sloni na upniku, le-to prestavlja dodatno težavo pri njihovi uporabi, kar potrjuje tudi sodna praksa. Ob tem pa so za namene prikaza pogostosti uporabe zahtevnejših ukrepov v praksi analizirana letna poročila Finančne uprave Republike Slovenije za zadnjih pet let.
Ključne besede: izvršilni naslov, pravna varnost, dokazno breme, prenos premoženja, poroštvo, spregled pravne osebnosti, izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, odškodninska odgovornost, skupno premoženje zakoncev.
Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 209; Prenosov: 60
Celotno besedilo (1,23 MB)

Opis: Nadzorstvena dolžnost šole je ena pomembnejših dolžnosti, ki se nalagajo šolam in učiteljem. Kljub temu pa je naša zakonodaja ne definira, zato se je moral pojem natančneje oblikovati skozi sodno prakso. Tako smo prišli do definicije, da je nadzorstvena dolžnost naloga šole, da poskrbi za potrebno varstvo in nadzorstvo nad otroki z namenom, da se prepreči nastanek škode. Obseg nadzora je seveda odvisen od mnogih dejavnikov, kot so starost otrok, duševna zrelost otrok, število nadzorovanih otrok. Nadzorstvene dolžnosti pa šola ni dolžna vršiti le v času pouka, temveč se razteza tudi na čas odmorov, čas šolskih izletov in na čas šolskih prireditev. Čeprav nadzorstvene dolžnosti ne definira nobeden izmed veljavnih zakonskih predpisov, jo vseeno posredno urejajo tako Obligacijski in Družinski zakonik kot Zakon o osnovni šoli ter drugi zakoni, ki urejajo področje izobraževanja v Republiki Sloveniji. Nadzorstvene dolžnosti pa se vseeno ne sme izvajati preveč strogo, saj je učencem treba pustiti dovolj prostora za osebnostni razvoj in samostojnost. Šola za opustitev nadzorstvene dolžnosti odgovarja odškodninsko, učitelj pa je lahko odgovoren tudi disciplinsko ali celo kazensko. Pri presojanju odškodninske odgovornosti šole se uporabijo splošna načela odškodninske odgovornosti, višina prisojene odškodnine pa je odvisna od številnih dejavnikov. Presojanje odgovornosti je oteženo, saj so oškodovanci skoraj vedno mladoletniki. Kazenska odgovornost za opustitev nadzorstvene dolžnosti izhaja izgarantne vloge učitelja, je pa vloga učitelja v kazenskem pravu še posebej zanimiva, saj se v njem prepletajo tako varovalne kot nadzorstvene garantne dolžnosti. Disciplinska odgovornost učitelja nastane na podlagi delovnega razmerja, ki ga ima učitelj sklenjenega s šolo. V Združenem kraljestvu nadzorstvena dolžnost šole izvira iz dejstva, da so otroci šoli zaupani v varstvo, od učiteljev pa se zahteva standard skrbi razumnega starša. V njihovi sodni praksi v zvezi z nadzorstveno dolžnostjo šole pogosto zasledimo pojem »in loco parentis«, kar pomeni namesto starša. Kljub vsemu pa je odgovornost šole za škodo odvisna od okoliščin posameznega primera.
Ključne besede: osnovna šola, dolžnosti učitelja, odškodninska odgovornost šole, odškodninska odgovornost učitelja, kazenska odgovornost učitelja, disciplinska odgovornost učitelja
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 416; Prenosov: 157
Celotno besedilo (1,05 MB)