Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo sistematično predstavlja analizo in primerjavo različnih načinov plačila odškodnine ter njihove uporabe v praksi. Delo povzema glavne ugotovitve in poudarja pomembnost razumevanja različnih načinov plačila odškodnine v praksi ter ponuja vpogled v pravne vidike ter sodno prakso s področja odškodninskega prava v Sloveniji in Nemčiji. Glavni cilj naloge je identificirati probleme in razlike med posameznimi načini plačila odškodnine, raziskati obstoječe načine plačila odškodnine ter ugotoviti, kateri načini se najpogosteje uporabljajo v praksi. Delo se posveča vrstam odškodnin, ki se plačujejo v denarnem znesku, z osredotočanjem na trenutek uveljavljanja odškodnine, kar je ključno za pravično in učinkovito določitev ustreznega načina plačila odškodnine. Vsaka vrsta škode ima svoje specifične elemente, ki vplivajo na oceno višine odškodnine in na način njenega plačila. Pomemben je tudi časovni vidik pri uveljavljanju odškodnine, saj nekatere vrste škode zahtevajo takojšnje uveljavljanje, medtem ko se lahko druge uveljavljajo v daljšem časovnem obdobju. Glede na časovni trenutek, v katerem se zahteva odškodnina, ločimo med preteklo, novo in bodočo škodo. To razlikovanje je ključno za določitev oblike odškodnine, ali bo ta v enkratnem znesku ali v obliki denarne rente. Pri konceptu ekvivalence delo obravnava izjemne primere, kdaj oškodovancu pripada in kdaj ne pripada pravica do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja ali denarno odškodnino. Pri konceptu satisfakcije delo obravnava analizo plačila, ki skuša nadomestiti moralno škodo, trpljenje ali neugodje, ki ga je utrpel oškodovanec zaradi škodnega dogodka. Vsak poseg v osebnostno pravico pa še ne pomeni nujno pravno priznane nepremoženjske škode, za katero bi se zahtevala satisfakcija, ampak je v teh primerih lahko mogoča in bolj smiselna kakšna druga oblika nedenarnega povračila. Delo obravnava analizo razmerja med odškodnino v enkratnem znesku in denarno rento. Odločitev med obema oblikama je odvisna od specifičnih okoliščin primera in vrste škode. Enkratni znesek omogoča hitro izplačilo celotne odškodnine, kar lahko oškodovancu pomaga pri izboljšanju finančnega položaja, poleg tega lahko poenostavi postopek izplačila in omogoča prosto razpolaganje z denarnim zneskom. Vendar pa obstajajo primeri, ko je način plačila v obliki periodičnih izplačil glede na okoliščine bolj primerno, še posebej pri bodoči škodi. Nazadnje delo predstavlja zanimivosti načinov plačila odškodnine v nemškem pravnem redu in primerjavo med višinami odškodnin za nepremoženjsko škodo v Sloveniji in Nemčiji. Podatki o višini nepremoženjskih škod v Sloveniji in Nemčiji so odvisni od več dejavnikov, kot so ureditev v pravnem redu države, sodna praksa, gospodarske, socialne ter kulturne razmere v državi. Nemci vedno, kadar je to mogoče, izberejo metodo enkratnega izplačila odškodnine, raziskave so pokazale, da naj bi do tega prišlo kar v 99 % vseh odškodninskih zahtev. Odškodnina naj bi, podobno kot v našem pravnem redu, v prvi vrsti obsegala povračilo škode v naravi in šele nato odškodnino. Znesek in trajanje denarne rente je odvisen od vrste nezmožnosti ter fizičnega in duševnega stanja oškodovanca, izjemoma se lahko dodeli oškodovancu renta tudi doživljenjsko.
Ključne besede: Odškodninsko pravo, odškodnina, restitucija, ekvivalenca, satisfakcija, pavšalni znesek, denarna renta, mesečna renta, kapitalizirana renta, anuiteta.
Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 224; Prenosov: 58
Celotno besedilo (1,46 MB)

Opis: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo. Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive. Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko.
Ključne besede: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba
Objavljeno v DKUM: 12.10.2023; Ogledov: 523; Prenosov: 0
Celotno besedilo (3,28 MB)

Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 7012; Prenosov: 529
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: Področje varnosti in zdravja pri delu je področje, ki je podrobno urejeno tako na mednarodni ravni kot tudi na ravni prava Evropske Unije. S prenosom številnih direktiv v nacionalno pravo in pri upoštevanju še določenih konvencij z omenjenega področja imajo tako delodajalci kot tudi delavci določene obveznosti na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki jih morajo pri izvajanju svojega dela upoštevati. Predvsem jima je skupna obveznost, da morata poleg organizacije oziroma skrbnega opravljanja dela, skrbeti tudi za varnost in zdravje (drugih) delavcev v delovnem procesu, morebitne nevarnosti in pomanjkljivosti pa odpraviti oz. v primeru, da gre za delavca, jih mora ta nemudoma javiti svojemu nadrejenemu. Vendar v praksi prihaja do kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, tako s strani delodajalca kot tudi delavca. Inšpektorat Republike Slovenije za delo (IRSD) v svojih letnih poročilih ugotavlja številne kršitve na področju ustreznosti izjave o varnosti z oceno tveganja, ki je delodajalčev krovni interni akt za zagotavljanje varnih in zdravih delovnih razmer. Poleg teh so po ugotovitvah IRSD pogoste kršitve s strani delodajalca med drugimi še kršitve glede zdravstvenih pregledov delavcev. V sodni praksi pa je mogoče zaslediti številne sodbe, kjer odškodninsko odgovarja delodajalec za kršitve glede delovne in osebne varovalne opreme ter kršitve določb o prepovedi trpinčenja. Pri pregledu sodne prakse se kot pomembno kaže vprašanje, kdo odgovarja za nastalo škodo delavca v primeru, da gre za »izposojenega« delavca drugemu izvajalcu ali podizvajalcu del na gradbiščih. Za odgovor na to vprašanje je potrebno ugotoviti obstoj odgovornosti »dejanskega« delodajalca, možna pa je tudi kumulacija odgovornosti oz. solidarna odgovornost več oseb. V sodni praksi je najti tudi primere, v katerih sodišča upoštevajo pri nastanku škode tudi delavčev soprispevek, kadar ta ravna v neskladju s predpisi varnosti in zdravja pri delu. Pravila odškodninskega prava jasno določajo, da kdor je povzročil škodo, jo mora tudi povrniti. V teh primerih gre potemtakem za deljeno odgovornost delodajalca in delavca. Sodišča presojajo obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca kot tudi delavca po splošnih pravilih civilnega prava, torej na podlagi pravil Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem morajo biti za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativne predpostavke civilnega delikta, to so protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza ter krivda. V primeru, da gre za objektivno odgovornost, pa je podlaga za njen obstoj, da delodajalec opravlja nevarno dejavnost ali, da nevarnost izvira iz stvari same. Delodajalec se bo lahko razbremenil objektivne odgovornosti zgolj v primeru, da so podani elementi za višjo silo ter da je nastala škoda nastala izključno zaradi ravnanja tretje osebe. V sodni praksi se uporaba določbe o razbremenitvi odškodninske odgovornosti uporablja restriktivno. Delodajalec ima tudi možnost, da svojo odgovornost, v primeru nastanka odškodninskih zahtevkov delavca, do določene višine tudi zavaruje. V primeru, da pa delodajalec krši predpise varnosti in zdravja pri delu, s tem ko ne zagotovi zadostnih varnostnih ukrepov ter zdravstvenih pregledov delavcev, bo lahko odškodninsko odgovoren tudi Zavodu za zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Ta bosta imela zoper delodajalca regresni zahtevek oz. bolje rečeno personalno subrogacijo za povrnitev nastalih stroškov zavodoma.
Ključne besede: Varnost in zdravje pri delu, odškodninska odgovornost delodajalca, odškodnina, deljena odgovornost, regresni zahtevek.
Objavljeno v DKUM: 17.09.2019; Ogledov: 2303; Prenosov: 434
Celotno besedilo (1,27 MB)

Opis: Naročnik in izvajalec se lahko v zvezi z gradbeno pogodbo dogovorita za pogodbeno kazen, ki stranko zavezuje, da bo v primeru kršitve svoje pogodbene obveznosti nasprotni stranki plačala določen denarni znesek ali ji preskrbela drugo premoženjsko korist. Pogodbena kazen je civilna sankcija, ki zaradi svojega kaznovalnega elementa stranko odvrača od kršitve pogodbenih obveznosti. To je razlog, da dogovor o pogodbeni kazni v anglosaškem pravnem sistemu ni dopusten. V tem sistemu imajo namreč drugačno pojmovanje pogodbe in se želijo izogniti kaznovalnemu elementu v pogodbenem pravu. Novejši primeri sodne prakse so sicer to strogo tradicionalno stališče nekoliko omilili. Stranki, ki sklepata gradbeno pogodbo z mednarodnim elementom, morata biti ob sklepanju pogodbe previdni, če bosta vanjo vključili določbo o pogodbeni kazni. To velja tudi za določbo o odškodnini za zamudo, ki jo predvideva Rdeča knjiga FIDIC. Slednja predstavlja pogodbene pogoje, ki imajo pravno naravo splošnih pogojev pogodb in se v gradbeni pogodbi uporabijo, če stranki izrazita voljo za njihovo vključitev v svoje pogodbeno razmerje. Stranki morata pri dogovarjanju zneska, ki se plača v primeru kršitve pogodbenih obveznosti, jasno izraziti svoj namen – ali se želita dogovoriti za pogodbeno kazen ali morda pavšalno ali limitirano odškodnino. Posledice dogovorov so različne, še posebej, če se v primeru spora uporabi pravo iz anglosaškega pravnega sistema, kjer bo izvršljiv le dogovor, ki v primeru kršitve pogodbe predvideva znesek, ki se lahko utemelji kot resnična vnaprejšnja ocena predvidene škode, ki nastane zaradi te kršitve. Iz pogodbene klavzule se skuša – ob upoštevanju okoliščin vsakega primera – izluščiti namen strank in od prava, ki se uporabi v konkretnem primeru, bo odvisna veljavnost oz. izvršljivost takšnega dogovora. Avtonomija strank pa tudi v slovenskem pravu ni neomejena, saj ni dopusten dogovor pogodbene kazni za denarne obveznosti, sodišča pa lahko pod določenimi pogoji tudi zmanjšajo dogovorjeno višino pogodbene kazni.
Ključne besede: pogodbena kazen, gradbena pogodba, Rdeča knjiga FIDIC, pavšalna odškodnina, odškodnina za zamudo, common law, zmanjšanje pogodbene kazni
Objavljeno v DKUM: 24.09.2018; Ogledov: 3307; Prenosov: 640
Celotno besedilo (1,03 MB)