| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Športne aktivnosti v zaporih doma in po svetu : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje
Ana Abina, 2021, diplomsko delo

Opis: Življenje v zaporu je lahko zelo monotono, če si ga obsojenci ne zapolnijo z različnimi aktivnostmi. Opravljajo lahko različna dela znotraj ali pa zunaj zapora, vendar imajo kljub temu veliko prostega časa. V času, ko so v zaporu, je koristno, da se udeležujejo aktivnosti, ki pripomorejo k njihovemu osebnemu razvoju. Večina izmed njih se v prostem času najraje ukvarja s športnimi aktivnostmi. Zdrav način življenja in boljša kvaliteta življenja obsojencev je povezana ravno s časom, ki ga posvetijo športnim aktivnostim v zaporu. Namreč tisti, ki se ukvarjajo z različnimi športnimi aktivnostmi, kot so na primer nogomet, tek, dvigovanje uteži, sprehod in kardio vadba, se veliko bolje počutijo kot tisti, ki se s športom ne ukvarjajo, poleg tega pa tudi bolj kvalitetno spijo in nimajo težav z nespečnostjo. Športne aktivnosti lahko obsojencem pomagajo, da pozabijo na stresne situacije, ki jih doživljajo v zaporu, pridobijo na samozavesti, se naučijo nadzirati svoja čustva, agresijo in jezo, ravno tako pa preko njih pridobivajo nove veščine. Vsi ti dejavniki pa vplivajo tudi na resocializacijo obsojencev. In ravno zato se šport vključuje tudi v resocializacijo obsojencev, saj se preko njega naučijo skupinskega dela, počutijo se kot del neke skupine, med seboj sodelujejo, spoštujejo ostale soigralce in ravno tako tudi nasprotnike, poleg tega pa se osebnostno razvijajo, izboljšujejo medsebojno komunikacijo in se vedejo bolj spoštljivo. Prav te izkušnje pa lahko obsojencem koristijo pri nadaljnjem razvoju po prestani zaporni kazni.
Ključne besede: diplomske naloge, šport, športne aktivnosti, resocializacija, obsojenec, zapor
Objavljeno v DKUM: 07.07.2021; Ogledov: 761; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (490,40 KB)

2.
Izvrševanje kazni zapora v ZPKZ Dob pri Mirni pred in po letu 1991 : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje
Gašper Tramte, 2021, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu so predstavljeni zgodovina Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, način izvrševanja kazenskih sankcij, položaj zapornikov in položaj penoloških delavcev. Namen diplomskega dela sta prikaz in primerjava izvrševanja kazenskih sankcij v Sloveniji pred in po letu 1991, saj se je od pričetka izvrševanja kazni zapora do danes, še posebej pa z osamosvojitvijo Republike Slovenije, marsikaj spremenilo. Način izvrševanja kazenskih sankcij se je skozi zgodovino zaradi spreminjanja zakonodaje in bolj humanega načina dela močno spremenil. V zavodih za prestajanje kazni zapora obsojenci živijo izolirani od zunanjega sveta, od njih se zahteva podrejanje pravilom in ukazom, za nespoštovanje reda in discipline so kaznovani. Obsojenci so v zavodu za prestajanje kazni zapora pod nadzorom, njihovo življenje na prestajanju zaporne kazni je z različnimi predpisi že vnaprej urejeno z omejenimi telesnimi in duševnimi potrebami. Njihove pravice so zato urejene tako z različnimi državnimi kakor tudi mednarodnimi zakoni in zakonskimi akti. Izgradnja zapora na Dobu se je pričela leta 1956, prvotni bivalni in gospodarski objekti so bili skoraj v celoti zaključeni leta 1963. V letu 2011 sta bila dograjena še dva nova oddelka. ZPKZ Dob je imel v svoji zgodovini dva upora obsojencev in eno gladovno stavko večjega števila zaprtih oseb.
Ključne besede: diplomske naloge, izvrševanje kazni zapora, zapor, ZPKZ Dob, pravosodni policist, obsojenec
Objavljeno v DKUM: 29.06.2021; Ogledov: 1083; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (832,45 KB)

3.
Zaporniška subkultura : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko delo
Nejc Hribernik, 2019, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi predstavljamo raziskavo o prisotnosti zaporniške subkulture, neformalne hierarhične lestvice in neformalnega vodje v slovenskih zaporih. Zaporniška subkultura je posebna oblika subkulture, ki se pojavlja v zaporih, in jo opredeljujejo specifične norme, vrednote in neformalna pravila. Da bi pojav natančno preučili in opredelili, smo Januarja 2019 v treh slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (Dob pri Mirni, Maribor in Celje) opravili raziskavo, v kateri smo s strukturiranimi intervjuji o problematiki povprašali tamkajšnjih petindvajset zaposlenih. Izsledki raziskave so pokazali, da v slovenskih zaporih nedvomno obstajajo zaporniška subkultura, neformalna hierarhija in neformalni vodja. S pomočjo strukturiranih intervjujev smo izpostavili značilnosti zaporniške subkulture ter kaj vse nanjo vpliva. Orisali smo neformalno hierarhično lestvico in prikazali značilnosti neformalnega vodje. Ugotovili smo tudi, da zaporniške subkulture ni mogoče povsem omejiti, saj je v večjem ali manjšem obsegu sestavni del kriminalnega življenja. Besedilo diplomskega dela torej ponuja širši vpogled v dogajanje v slovenskih zaporih, ki je nedvomno pomembna osnova za ustrezno reorganizacijo zapletenih zaporskih razmer in temelj razmisleka o vzpostavitvi takšnih pogojev bivanja, da bo »kaznovalna« institucija dejansko dosegla svoj osnovni namen.
Ključne besede: diplomske naloge, zapor, subkultura, hierarhija, pravosodni policist, obsojenec
Objavljeno v DKUM: 01.08.2019; Ogledov: 1643; Prenosov: 250
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

4.
Resocializacija zapornikov pod nadzorom probacijske službe : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje
Minela Smajlović, 2019, diplomsko delo

Opis: Najtežje obdobje za obsojenca je obdobje pred - odpustne faze, ki mu povzroča občutek negotovosti pred zunanjim okoljem, saj ne ve kako ga bo zaradi storjenega kaznivega dejanja, kljub prestani kazni, družba ponovno sprejela, hkrati pa se zaveda, da je vse bližje težko pričakovani svobodi. Sama pot do svobode je dolga, zato se postopek resocializacije obsojenca začne že na samem začetku, torej v predkazenskem postopku, še preden nastopi kazen in se potem nadaljuje tako med prestajanjem kazni kot po prestani kazni v obliki postpenalne pomoči. V celoten postopek resocializacije so vključeni različni strokovni profili: psihologi, sociologi, delovni pedagogi, svetovalci in razne institucije, kot so zdravstvene ustanove in centri za socialno delo. Vsak od naštetih strokovnjakov je imel svojo dolžnost in nalogo, da obsojenca lažje pripravi na življenje v zunanjem okolju v skladu z družbenimi normami in ga hkrati odvrne od povratništva. Skozi celoten postopek strokovne obravnave obsojencev ima zelo pomembno vlogo center za socialno delo. Za resocializacijo obsojencev, ki so obsojeni na pogojne kazni z varstvenim nadzorstvom in tiste, ki bodo kazen odslužili z alternativnimi oblikami kazenskih sankcij izven zaporov, pa v celoti skrbi probacijska služba. Da smo lažje spoznali delovanje in naloge probacijske službe, ki je predmet zaključne naloge, smo v prvem delu kot predmet preučevanja vzeli pod drobnogled postopek resocializacije obsojenca v posameznih fazah strokovne obravnave, nato pa smo preučili probacijo. Ugotovili smo, da je slovenska zakonodaja predhodno že omogočala prestajanje zapornih kazni, vendar ni poznala centralizirane in profesionalne službe, ki skrbi za resocializacijo oseb ki so obsojene na pogojne kazni z varstvenim nadzorstvom in za tiste, ki bodo kazen odslužili z alternativnimi oblikami kazenskih sankcij, kot jo poznajo v tujini. Država je želela z ustanovitvijo probacije doseči vzpostavitev pozitivnih odnosov s storilci in s tem posledično zmanjšati ponovitev kaznivih dejanj, celostno obravnavo obsojene osebe in zmanjšanje prezasedenosti zaporov.
Ključne besede: diplomske naloge, obsojenec, resocializacija, zapor, probacijska služba, center za socialno delo
Objavljeno v DKUM: 07.05.2019; Ogledov: 1587; Prenosov: 190
.pdf Celotno besedilo (1,29 MB)

5.
POMILOSTITVENI POSTOPEK V PRAKSI
Nataša Slana, 2016, diplomsko delo

Opis: Pomilostitveni postopek v Republiki Sloveniji se lahko začne na dva načina, in sicer na prošnjo obsojenca ali po uradni dolžnosti. Diplomska naloga opisuje, kako postopka potekata v praksi, ju opredeljuje, razčlenjuje ter prikazuje posamezne faze postopkov ter razkriva vsebino poročil in mnenj pristojnih organov. Pomilostitveni postopek na prošnjo obsojenca je v diplomski nalogi predstavljen vse od prošnje obsojenca, odstopa vloge sodišču, ki je sodilo na prvi stopnji, predhodnega postopka, ki ga vodi sodišče, ko zbira poročili centra za socialno delo in zavoda za prestajanje kazni zapora, do obrazloženih mnenj sodišča in tožilstva o pomilostitvi, vključno s tem, kakšni kriteriji oziroma okoliščine morajo biti podane za pozitivno mnenje pristojnega organa oziroma pozitivni predlog ministra za pravosodje, ter vse do tega, kako o pomilostitvi odloča predsednik republike, do oblike ukaza za pomilostitev, obvestila kazenski evidenci o morebitnem izbrisu obsodbe in obvestila obsojencu glede odločitve predsednika o pomilostitvi. Pomilostitev po uradni dolžnosti je postopkovno drugačna, saj gre za neposreden predlog ministra predsedniku republike, naj določnega obsojenca oziroma obdolženca pomilosti. Od rednega postopka se razlikuje v tem, da je predlagatelj postopka minister, ki določene organe pozove, naj podajo svoje predloge, ter da je v postopku za pomilostitev po uradni dolžnosti možen tudi odpust kazenskega pregona, sami kriteriji za presojo o upravičenosti pomilostitve pa so podobni pomilostitvi na prošnjo. Pomilostitev je akt milosti, ki ga izda predsednik republike, če so v konkretnem primeru na strani storilca podane okoliščine, ki jih sodišče v okviru sojenja na podlagi zakona ni moglo upoštevati, so pa v korist obsojenca, ali okoliščine, ki nastanejo po tem, ko je kazen že izrečena in je sodba pravnomočna, ali če obstajajo razlogi, ki terjajo korekcijo morebitne strogosti zakona oziroma višine izrečene kazni, ko bi v posamičnem primeru sodna odločba pomenila nepravično odločitev, ali pa če obstajajo izključno okoliščine, ki narekujejo milejši odnos do storilca. Pomilostitev se torej uporablja v izjemnih okoliščinah in restriktivno. Pomilostitev je predsednikova diskrecijska pravica, zato ni vezan na mnenja oziroma predloge, ki jih v pomilostitvenem postopku podajo pristojni organi, mu pa pomagajo pri sprejetju odločitve. Diplomska naloga institut pomilostitve najprej pojmovno in zakonsko opredeli, nato pa primerja z ostalimi sorodnimi instituti, in sicer z amnestijo, sodno rehabilitacijo, alternativnimi oblikami izvrševanja kazni, namreč vikend zaporom, delom v splošno korist ter hišnim zaporom, ter s pogojnim odpustom. Prikazuje tudi število dejanskih pomilostitev glede na število vloženih prošenj in predlogov po uradni dolžnosti od leta 2008 do 2015. Naloga predstavi tudi določene težave in pomanjkljivosti postopka ter ponudi možne spremembe, vključno z izboljšavami v smislu zakonskih sprememb ter sprememb glede vrste gradiva, ki se zahteva v konkretnem postopku.
Ključne besede: pomilostitev, pomilostitveni postopek na prošnjo, pomilostitveni postopek po uradni dolžnosti, obsojenec, akt milosti, primerjava pomilostitve z ostalimi instituti
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1430; Prenosov: 232
.pdf Celotno besedilo (361,20 KB)

6.
Družbeno vzdušje v zavodu za prestajanje kazni zapora Celje
Niko Majcenovič, 2009, diplomsko delo

Opis: Raziskava družbenega vzdušja v Zavodu za prestajanje kazni zapora je bila namenjena ugotavljanju dejavnikov družbenega vzdušja v zavodu. Merile so se tri dimenziji družbenega vzdušja, in sicer splošna zaznava zavoda iz strani obsojencev, obsojenčeva zaznava pravičnosti zavoda in njegovih delavcev, ter obsojenčeva percepcija različnih vrst delavcev zavoda. S pomočjo faktorske analize so se pridobili različni faktorji, na podlagi katerih so se oblikovale različne dimenzije družbenega vzdušja. Kot najizrazitejši faktor ugodnega družbenega vzdušja se je izkazal občutek obsojencev, da je zavod in delavci zavoda do njih pravičen in razumevajoč. Ker delavci zavoda, v interakciji z obsojenci, v odločilni meri oblikujejo ugodno ali neugodno družbeno vzdušje v zavodu, se je v raziskavi tudi ugotavljalo obsojenčevo doživljanje različnih vrst delavcev. Razlike v percepciji različnih vrst delavcev so bile izrazite. Medtem, ko so obsojenci ocenili delo vzgojiteljev in inštruktorjev kot večinsko pozitivno, se je pokazalo predvsem negativno doživljanje paznikov. Prav tako raziskava kaže na vpliv demografskih podatkov, kot so starost, izobrazba in dolžina kazni, pri čemer sta predvsem zadnji dve odločilni za dojemanje zavoda in oblikovanje vzdušje. Višja izobrazba in daljše kazni namreč negativno korelirata z ugodnim družbenim vzdušjem. Na podlagi različnih dimenzij naloga torej opiše vrsto družbenega vzdušja v zavodu, ponazori sestavine vzdušja in povezave med dobljenimi faktorji. Splošna ocena družbenega vzdušja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Celje se sicer nagiba v pozitivno smer, vendar še obstajajo področja zavoda in delavci, ki jih obsojenci doživljajo negativno.
Ključne besede: kazenske sankcije, zavod za prestajanje kazni zapora, družbeno vzdušje, obsojenec, resocializacija, tretman, penologija
Objavljeno v DKUM: 11.02.2010; Ogledov: 4354; Prenosov: 348
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici