Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Disertacija obravnava problem nedoločenih izvršilnih naslovov ter analizira postopek izvršbe, kadar upnik predlaga izvršbo na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova. Problematika pomanjkljivo določenih izvršilnih naslovov se v večji meri pojavlja predvsem pri izvršilnih naslovih izdanih v delovnih sporih, ter pri izterjavi nedenarnih terjatev, težave pa lahko nastanejo tudi takrat, ko se v izvršilnem postopku v Republiki Sloveniji znajde tuj izvršilni naslov, v katerem je obveznost dolžnika določena v tuji valuti, ali pa so obresti določene tako, da se sklicujejo na tujo zakonodajo. V izvršilnem postopku velja temeljno načelo vezanosti na izvršilni naslov, ki ga imenujemo načelo formalne legalitete, zaradi katerega izvršilno sodišče ni upravičeno presojati, ali je konkretna terjatev v izvršilnem naslovu pravilno ugotovljena, temveč mora izvršbo dovoliti tako, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Terjatev, ki je v izvršilnem naslovu pomanjkljivo navedena, je težko izvršiti, zato smo v doktorski disertaciji preučili predvsem možnosti za odpravo teh pomanjkljivosti. Ugotovili smo, da je presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo treba opraviti v fazi dovolitve izvršbe, pri čemer se presoja primernosti nanaša tudi na obrestni del zahtevka. Prav tako smo ugotovili, da izvršilno sodišče ne sme samo pomensko določati obveznosti iz izvršilnega naslova, niti ne sme za namene razjasnitve vsebine terjatve postavljati izvedencev. Kadar je izvršilni naslov nedoločen, je neprimeren za izvršbo, zato mora sodišče upnikov predlog za izvršbo zavrniti. Zaključili smo, da zavrnitev upnikovega predloga zaradi neprimernosti izvršilnega naslova ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva. Izjemoma lahko izvršilni sodnik pomanjkljiv izrek izvršilnega naslova sam konkretizira, kadar so objektivno podani elementi za določitev obveznosti (npr. izvršilni sodnik sam konkretizira višino obrestne mere, kadar iz izreka tujega izvršilnega naslova izhaja sklicevanje na tuj zakon). Obravnavali smo tudi avstrijsko in hrvaško pravno ureditev ter ugotovili, da so avstrijski in hrvaški izvršilni naslovi v obrestnem delu veliko bolj določni kot slovenski izvršilni naslovi, ki vsebujejo le zapis »zakonske zamudne obresti«. V zvezi z izvrševanjem tujih izvršilnih naslovov smo ugotovili, da uporaba obveznih obrazcev, ki jih določajo evropske uredbe, zmanjšuje možnost, da tuj organ potrdi pomanjkljiv izvršilni naslov, vendar prihaja do težav predvsem pri izvršitvi obrestnega dela zahtevka, če le-ta ni dovolj preciziran v obrazcu. Zato bi bilo smiselno sprejeti skupna stališča glede zapisovanja obrestne mere. Po opravljeni primerjalno pravni analizi ureditve tožbe na dopolnitev izvršilnega naslova smo zaključili, da je pomanjkljivo določeno terjatev v izvršilnem naslovu mogoče dopolniti s t. i. »dopolnilnim izvršilnim naslovom«. Tožbo na dopolnitev izvršilnega naslova bi bilo treba z zakonodajno intervencijo po vzoru avstrijske pravne ureditve uvesti v slovenski pravni red.
Ključne besede: izvršilni naslov, načelo formalne legalitete, določnost tožbenega zahtevka, prisilna izvršba, zamudne obresti, izvršitev sodnih odločb
Objavljeno v DKUM: 31.05.2021; Ogledov: 1879; Prenosov: 427
Celotno besedilo (2,92 MB)

Opis: Mednarodno davčno pravo je razvejano in kompleksno področje mednarodnega javnega prava, ki temelji na prepleteni mreži bilateralnih mednarodnih sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja, interakcijami med nacionalnimi davčnimi sistemi in njihovim vplivom na posameznike, gospodarske subjekte in države, ki kot udeleženci nastopajo v čezmejnih gospodarskih transakcijah. Obdavčevanje gospodarskih subjektov in transakcij v mednarodnem kontekstu predstavlja velik političen in socialni problem, obenem pa sproža številna fascinantna ekonomska, politična in pravna vprašanja, na katera zaradi tehnično kompleksne in politično sporne materije ni mogoče zlahka najti odgovorov. Enega takšnih problemov predstavlja že sama meja med davčnim načrtovanjem, ki je, kot bo predstavljeno v diplomskem delu, popolnoma zakonito delovanje davčnega zavezanca, in agresivnim davčnim načrtovanjem, ki presega meje pravno dopustnega ravnanja. Pri davčnem načrtovanju gre za sistematsko organiziranje davčnih zadev na način, da bo poslovanje davčnega zavezanca teklo na finančno najučinkovitejši način, česar potencialna posledica je lahko erozija davčne osnove zavezanca in prenos dobička v jurisdikcije z nizko ali ničelno davčno stopnjo, pri čemer gre že za agresivno davčno načrtovanje. Davkoplačevalci se z namenom plačila čim nižjega davka poslužujejo raznoraznih mehanizmov in struktur davčnega načrtovanja, ki so mogoče zaradi pravnih vrzeli in neskladji v mednarodnem sistemu obdavčevanja. Problem predstavlja tudi regulacija takšnih ravnanj in krpanje praznin, ki so nastajale vse od leta 1920, ko je bil vzpostavljen takšen mednarodni davčni sistem, kot ga poznamo še danes.
Ključne besede: transparentno obdavčevanje, dvonivojsko obdavčevanje, conduit družba, base družba, hibridno neskladje, preusmeritev dolga, stalna poslovna enota, davčni dogovor, dividende, obresti, davčni odbitek, davčni odtegljaj, tuja odvisna družba
Objavljeno v DKUM: 16.08.2017; Ogledov: 1614; Prenosov: 169
Celotno besedilo (1,42 MB)

Opis: Posamezniki se običajno odločajo o kreditih na podlagi obrestnih mer. Za ljudi, ki se ne spoznajo najbolj na bančne posle, je višina obrestne mere edini podatek, ki ga razumejo in ki jim sporoča, kolikšni bodo stroški kredita. Pogosto se ne zavedajo, da so stroški kredita odvisni tudi od drugih dejavnikov, kot so načini obrestovanja, vrste obrestovanja in število obrokov znotraj časovne enote. Obstajata dva načina obrestovanja, in sicer dekurzivno in anticipativno obrestovanje. Pri dekurzivnem načinu obresti obračunamo ob preteku določenega obdobja in jih prištejemo h glavnici. Pri anticipativnem načinu obresti obračunamo že na začetku obdobja in jih takoj odštejemo od glavnice. Za anticipativni način obrestovanja je značilno, da je v primerjavi z dekurzivnim načinom bolj ugoden za kreditodajalca in manj za kreditojemalca. Obstajata dva načina obrestovanja, in sicer: dekurzivno in anticipativno obrestovanje. Pri dekurzivnem načinu se obresti obračunavajo ob preteku določenega obdobja in jih potem prištejemo h glavnici. Pri anticipativnem načinu se obresti obračunavajo že na začetku obdobja in jih takoj odštejemo od glavnice. Za anticipativni način obrestovanja je značilno da je ugodnejši za kreditodajalca, kot za kreditojemalca.
Ključne besede: kredit, obresti, obrestna mera, kreditodajalec, kreditojemalec, kapitalizacija, anticipativno obrestovanje, dekurzivno obrestovanje
Objavljeno v DKUM: 23.11.2016; Ogledov: 2409; Prenosov: 346
Celotno besedilo (875,27 KB)

Opis: Od začetka samostojnosti je Republika Slovenija prevzela veliko mednarodnih sporazumov, ki so bili sklenjeni s SFRJ, nekaj jih je sklenila sama in predpostavlja se, da jih bo sklenila še veliko več. Trenutno ima Slovenija sklenjenih 57 mednarodnih sporazumov, z uporabo katerih odpravlja dvojno obdavčitev, razreši številne davčne probleme, preprečuje možnost davčnih utaj ter omogoča lažjo menjavo na trgu. Kljub temu, da je področje mednarodnega obdavčenja že nekaj časa v veljavi je še veliko nejasnosti in neznanja. Veliko je neenakosti med državami članicami glede posameznih členov konvencij, kar pomeni, da so zavezanci – nerezidenti v državi vira postavljeni v neenak davčni položaj (npr. profesorji, raziskovalci, študentje,..), posledično pa so lahko zaradi neenotnega davčnega sistema tudi finančno oškodovani. Davčna zakonodaja, ki ureja postopek obdavčitve dohodkov v skladu z mednarodnimi pogodbami se od vsega začetka ni veliko spremenila. Dvojno obdavčenje ima v današnjem času vedno večji pomen, saj vpliva na prost pretok blaga, kapitala, storitev, delovne sile in prosto ustanavljanje gospodarskih družb. V magistrski nalogi sem se osredotočila predvsem na postopke obdavčitev dividend, obresti in plačil uporabe premoženjskih pravic, kjer pride do obdavčitve, kakor tudi na postopke med povezanimi družbami iz različnih držav članic EU, kjer se s pomočjo Direktiv implementiranih v nacionalno zakonodajo, omogoča odprava morebitne dvojne obdavčitve. Implementirane Direktive so tudi edina skupna točka držav članic pomembnih pri obdavčitvi dohodkov pravnih oseb. Cilj magistrskega dela je bil tudi prikazati razlike med postopki obdavčitve posameznih vrst dohodkov na Hrvaškem in v Avstriji.
Ključne besede: dvojno obdavčenje, davčni odtegljaj, mednarodne pogodbe, znižanje ali oprostitev, vračilo davka, dividende, obresti, premoženjske pravice, direktive, nerezident, povezane družbe, davčni obračun, globa
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 2303; Prenosov: 189
Celotno besedilo (1,38 MB)

Opis: V magistrski nalogi je obravnavano področje delovanja nepridobitnih organizacij z vidika problematike obdavčitve dohodkov iz nepridobitne dejavnosti. Raziskala sem področje organiziranosti in značilnosti nepridobitnih dejavnosti. V osnovi lahko nepridobitne organizacije delimo na pravne osebe javnega in zasebnega prava oziroma na javne nepridobitne organizacije in zasebne nepridobitne organizacije. Razlika med njimi je, da prve delujejo v javnem interesu, druge pa v skupnem interesu. Temeljne oblike nepridobitnih organizacij so društvo, zavod, ustanova, verska skupnost ter skupnost lastnikov stanovanj, vendar pa iz samega imena nepridobitne organizacije ne moremo ugotoviti za katero pravno statusno obliko nepridobitne organizacije gre. K nepridobitnim organizacijam poleg naštetih prištevamo še politične stranke in sindikate. Glavna značilnost nepridobitnih organizacij je, da so ustanovljene v splošnokoristne namene s ciljem zagotavljati čim širšo raven zadovoljenosti potreb različnih interesnih skupin. V magistrski nalogi je posebna pozornost namenjena raziskovanju virov financiranja nepridobitne dejavnosti, ki jih v glavnem lahko razdelimo na dohodke iz državnih, regionalnih in občinskih proračunov ter ostale nepridobitne dohodke, kamor prištevamo donacije, članarine, investicije, koncesije. Pomemben delež financiranja nepridobitne dejavnosti predstavljajo tudi pridobitni prihodki, ki jih nepridobitne organizacije ustvarjajo s prodajo proizvodov in storitev ter s sponzorskimi sredstvi. Posebno pozornost sem namenila razlikovanju med donacijami in sponzorskimi sredstvi, saj je obravnavanje teh dveh vrst dohodkov v praksi nemalokrat napačno. Osrednji del magistrske naloge je bil namenjen proučitvi problematike obdavčitve dohodkov iz nepridobitne dejavnosti z vidika davka od dohodka pravnih oseb, davka na dodano vrednost in dohodnine. Pri obdavčitvi z davkom od dohodka pravnih oseb je osnovno poznavanje Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti, da se pravilno vključijo ali izvzamejo iz davčne osnove dohodki iz opravljanja nepridobitne dejavnosti, dohodki od obresti od depozitov, dohodki doseženi z organizacijo javnih humanitarnih in dobrodelnih prireditev, članarin, predvsem pa zbrane donacije in sponzorska sredstva. Tudi pri obdavčitvi z davkom na dodano vrednost je potrebno posebno pozornost nameniti pravilni določitvi odbitnega oziroma neodbitnega deleža davka na dodano vrednost. Dohodke kot so subvencije, članarine in sponzorska sredstva je potrebno vsakokrat znova proučiti z vsebinskega in ne le s formalnega vidika. Pri obdavčitvi z dohodnino prihaja pri nepridobitnih organizacijah do težav pri obravnavi prostovoljnega dela ter razmejitvi med avtorsko in podjemno pogodbo. Tudi pri izplačilu povračil stroškov funkcionarjev ni enoznačnega odgovora, kdaj so ti obdavčeni in kdaj ne. Namreč v določenih primerih jih ni potrebno vključiti v davčno osnovo za obračun dohodnine, v drugih pa je to nujno potrebno. Z namenom zagotovitve pravične obdavčitve dohodkov iz nepridobitne dejavnosti je nujno obravnavanje dohodkov iz vsebinskega vidika, torej kako je bil dohodek porabljen, ne pa le z vidika izvora, torej kdo ga je nepridobitni organizaciji nakazal.
Ključne besede: nepridobitna dejavnost, nepridobitna organizacija, viri financiranja, subvencije, dotacije, sponzorstvo, donacije, članarina, koncesije, obresti na depozite, davčne olajšave, oprostitve, avtorska pogodba, podjemna pogodba, prostovoljno delo, davek od dohodka pravnih oseb, davek na dodano vrednost, dohodnina.
Objavljeno v DKUM: 21.07.2016; Ogledov: 2112; Prenosov: 253
Celotno besedilo (912,25 KB)