Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V doktorski disertaciji smo se ukvarjali z učinkovitostjo deduktivnega (DP) in induktivnega pristopa (IP) pri poučevanju slovnice slovenščine kot drugega in tujega jezika. V teoretičnem delu smo predstavili teoretična izhodišča in rezultate preteklih empiričnih raziskav uporabe DP in IP pri poučevanju tujih jezikov. V učbenikih Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki so po SEJU uvrščeni med ravnema A1 in B1, smo znotraj posamezne ravni primerjali izbor oblikoslovnih vsebin in posebej osvetlili izbor posameznih sklonov ter način in zaporedje podajanja teh sklonov in glagolskega vida. V empiričnem delu smo predstavili vpliv uporabe DP in IP na znanje dveh slovničnih kategorij v slovenščini – sklona samostalnika in pridevnika ter glagolskega vida – in motivacijo študentov, in sicer glede na njihovo starost in prvi jezik. Empirični del raziskave za obe slovnični kategoriji je zajemal reševanje preizkusa znanja pred obravnavo snovi ter izpolnjevanje vprašalnika o starosti in prvem jeziku, deduktivno in induktivno obravnavo snovi, reševanje preizkusa znanja po obravnavi snovi in izpolnjevanje vprašalnika o motivaciji. Izvajal se je na univerzah v Ljubljani, Bruslju, Gentu, Granadi, Lvovu in na Dunaju. Pri kategoriji sklona se kaže velik vpliv obravnave snovi na končno skupno znanje, saj je razlika med predznanjem in znanjem zelo velika, medtem ko so pri obravnavi glagolskega vida razlike majhne. S statistično metodo analiza kovariance smo odvisno spremenljivko (znanje, motivacija) prilagodili tako, da smo jo osvobodili variacije, ki jo povzroča sospremenljivka (predznanje). Pri obeh kazalnikih, znanju in motivaciji, je v splošnem vidna močnejša tendenca po IP; bil je v prednosti pri poučevanju oblikoslovne vsebine – sklona samostalnika in pridevnika –, medtem ko je bil pri poučevanju pomenske sestavine – glagolskega vida – v rahlem zaostanku oz. med pristopoma ni bilo bistvene razlike. Glede na starost ni jasnih rezultatov, ki bi enoznačno govorili v prid enemu ali drugemu pristopu. Glede na prvi jezik so se pri sklonu ne glede na pristop bolje odrezali tisti iz neslovanskega, pri glagolskem vidu pa tisti iz slovanskega okolja. Študente je pri obravnavi sklona in glagolskega vida bolj motiviral IP, zlasti starejše, medtem ko je DP pri kategoriji sklona bolj motiviral mlajše, pri glagolskem vidu pa starejše. Pri kategoriji sklona sta DP in IP bolj motivirala tiste s slovanskim prvim jezikom. Pri kategoriji glagolskega vida je DP nekoliko bolj motiviral tiste z neslovanskim prvim jezikom, IP pa tiste s slovanskim prvim jezikom. Zaključujemo, da je slovensko oblikoslovje smiselno in učinkovito poučevati (tudi) induktivno. Pokazalo se je, da ima samostojno odkrivanje slovničnih pravil, npr. iz končnic samostalnika in pridevnika, pozitiven vpliv na pomnjenje in kasnejšo uporabo teh pravil ter da ta pristop študente tudi bolj motivira. Včasih pa na znanje in motivacijo odločilno ne vpliva izbira pristopa, temveč je treba upoštevati tudi druge dejavnike, kot je npr. jezikovno ozadje učečih se. Prav tako se učiteljem pri izbiri pristopa ni treba vedno ozirati na starost učečih se, saj naša raziskava kaže, da lahko DP enako dobro ustreza mlajšim, IP pa starejšim učečim se. Potrdilo se je, da se pri poučevanju slovnice slovenščine kot drugega in tujega jezika ni mogoče popolnoma držati enega pristopa ali popolnoma izključiti drugega ter da je v slovenščini nekatere slovnične vsebine primerneje podajati deduktivno, druge pa induktivno. Izsledki raziskave so utemeljeni na neslučajnostnem vzorcu 141 študentov in jih ni mogoče posplošiti na konkretno, temveč zgolj na hipotetično populacijo.
Ključne besede: poučevanje, tuji jezik, slovenščina kot drugi in tuji jezik, slovnica, oblikoslovje, sklon samostalnika in pridevnika, glagolski vid, deduktivni pristop, induktivni pristop, znanje, motivacija, starost, prvi jezik, slovanski prvi jezik, neslovanski prvi jezik
Objavljeno v DKUM: 12.08.2024; Ogledov: 79; Prenosov: 57
Celotno besedilo (6,35 MB)

Opis: Krajevni govor treh Bistric – Gornje, Srednje in Dolnje – uvrščamo v južno ali dólinsko različico prekmurskega narečja panonske narečne skupine, vendar je ta v nekaterih pogledih bolj podoben govorom prleškega in medžimurskega narečja kot sosednjim govorom na Dólinskem. Gradivsko podprt prispevek obravnava tiste glasoslovne, oblikoslovne in besedne pojave v krajevnem govoru treh Bistric, ki so razlikovalni v odnosu do bližnjih krajevnih govorov in so jih jezikoslovci prepogosto posploševali za vse prekmursko narečje. Dodan je tudi seznam ledinskih imen na območju Gornje, Srednje in Dolnje Bistrice.
Ključne besede: dialektologija, prekmursko narečje, dolinski govori, glasoslovje, oblikoslovje, besedje, ledinska imena
Objavljeno v DKUM: 17.05.2024; Ogledov: 200; Prenosov: 29
Celotno besedilo (2,90 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Spodbuda za nastanek magistrskega dela Svojilni pridevniki na -(o/e)v iz tujih priimkov literatov svetovne književnosti so razhajanja, ki se kažejo med predpisano normo in dejansko rabo. V rabi pogosto prihaja do razhajanj med že obstoječimi pravili in obliko, ki je v rabi, zlasti je to prisotno pri tujih oz. prevzetih lastnih imenih. V teoretičnem delu so na enem mestu zbrana pravila SP 2001, ki se navezujejo na sklanjanje in tvorbo svojilnih pridevnikov ter so razpršena na več različnih mestih v pravilih, kar jezikovnemu uporabniku otežuje dostop do informacij o pravilnosti sklanjanja oz. tvorjenja svojilnih pridevnikov. Dodana so še pravila drugih relevantnih virov, ki so jih zapisali slovenski jezikoslovci, ki se ukvarjajo s tvorbo svojilnih pridevnikov iz tujih oz. prevzetih imen. V teoretičnem delu so vključena tudi vprašanja z odgovori, ki se postavljajo na Jezikovni svetovalnici in jih podajajo raziskovalci jezika ZRC SAZU, ter na spletni jezikovni svetovalnici ŠUSS – Študentska skrb za slovenščino (2001). Vključene so tudi posebnosti, na katere naletimo pri sklanjanju in tvorjenju tujih oz. prevzetih lastnih imen, ki prihajajo iz različnih okolij (npr. grška in latinska imena, slovanska, francoska imena itd.). Empirični del vključuje analizo več kot 400 priimkov znanih svetovnih literatov od črke A do črke Č, izpisanih iz leksikona Cankarjeve založbe: Svetovna književnost (1984). Vsi priimki imajo zapisano poreklo, pravilno izgovarjavo, rodilniško in orodniško obliko, svojilni pridevnik, pravilo, po katerem je svojilni pridevnik tvorjen in ponekod še dodaten komentar. V praksi sem z empiričnem delom preverila ustreznost pravil o tvorbi svojilnih pridevnikov, ki so nastala v okviru projekta SPiPP (2019–2020). V analizi sem ugotovila, da največ težav povzročajo priimki francoskega porekla, saj je nemalokrat izgovarjava priimka popolnoma drugačna od samega zapisa (Anouilh [anúj], Barbey d'Aurevilly [barbé dorvijí]), kar dodatno otežuje tvorbo svojilnih pridevnikov. Omahovanje pri pravilni izbiri tvorbe svojilnopridevniških oblik povzročajo tudi dopuščene dvojnice, ki se pojavljajo v pravopisnih priročnikih (Baudelaire  Baudelairjev/Baudelairov [bodlêrjev/bodlêrov]). Med priimki, zbranimi v leksikonu Cankarjeve založbe: Svetovna književnost (1984), so se pojavila tudi imena ženskih avtoric. Svojina se pri ženskih priimkih ne izraža oz. jo izražamo z rodilniško obliko ((delo) Anne Banti). V empiričnem delu priimkov ženskih avtoric nisem obravnavala, razen v primeru, ko so avtorice ustvarjale pod psevdonimom, ki je moškega spola. V magistrskem delu z naborom in analizo več kot 400 priimkov tujih literatov svetovne književnosti potrjujem ustreznost in uporabnost pravil, ki so nastala v okviru aplikacije SPiPP in so namenjena povprečno izobraženemu jezikovnemu uporabniku, ki mu je mar do kultiviranega izražanja.
Ključne besede: besedotvorje, oblikoslovje, glasoslovje, svojilni pridevnik, tuja oz. prevzeta osebna lastna imena, moška lastna imena, literati svetovne književnosti
Objavljeno v DKUM: 01.10.2021; Ogledov: 1338; Prenosov: 125
Celotno besedilo (2,10 MB)

Opis: Prispevek v sklopu "Slovesnost ob 20-letnici Pleteršnikovega muzeja v Pišecah in okrogla miza Slovensko slovaropisje (Pišece, 2. 10. 2014)"
Ključne besede: slovenščina, slovaropisje, razlagalni slovarji, glasoslovje, oblikoslovje
Objavljeno v DKUM: 15.02.2018; Ogledov: 1019; Prenosov: 147
Celotno besedilo (357,41 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Dvojina je normirana v slovenskem knjižnem jeziku in se uporablja tudi v veliki večini slovenskih narečij. V knjižni slovenščini je obvezna za vse pregibne besedne vrste, v narečjih pa raba dvojine variira: ponekod jo uporabljajo samo za moški spol, medtem ko se za ženskega uporablja le množina, drugod samo v imenovalniku/tožilniku, medtem ko so se ostali skloni izenačili z množinskimi, spet nekatera narečja jo uporabljajo pri samostalnikih, medtem ko je glagolsko dvojino nadomestila množina. Članek dopolnjujejo statistični podatki rabe dvojinskih oblik samostalnikov in glagolov.
Ključne besede: slovenščina, dvojina, pluralizacija, slovenska narečja, narečno oblikoslovje
Objavljeno v DKUM: 02.02.2018; Ogledov: 1297; Prenosov: 393
Celotno besedilo (428,42 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...