1. Za razvojno fazo specifične igrePeter Praper, 1993, pregledni znanstveni članek Opis: Psihoanalitična razvojna psihologija, ki temelji na teoriji objektnih odnosov ter preučuje strukturiranje ega, je najsodobnejši trend v razvoju psihoanalize. Novosti ne uvaja le v teorijo, ampak se dotika tudi klinične prakse. Prične že s tem, da redefinira psihoterapijo tako, da se jedro prizadevanja preusmeri iz predelav temeljnih konfliktov (ida) na podporo razvoja po ključnih razvojnih linijah ter jačanje adaptacijskih zmožnosti (na ego). Skozi prizmo razvoja danes drugače razumemo in ocenjujemo travmatska doživetja. Posebno nevarne so "za fazo specifične travme", to so tiste, ki razvoj po neki razvojni liniji zadenejo v kritičnih točkah, nakar se prične rušiti notranja struktura povezav med razvojnimi linijami. Kot enemu od pionirjev psihološke preventive se mi je porodila ideja, da bi bilo mogoče v kritičnih točkah razvoj tudi usmerjati in pospeševati. Igra - še posebej domišljijska - ima pri otrocih vedno tudi to funkcijo. Tako se mi je porodil pojem "za fazo specifične igre". Ustavili se bomo ob najbolj tipičnih razvojnih linijah ter pogledali mesto in vlogo domišljijskega igranja in prehoda na igranje iger (kar je že samo po sebi vaja avtonomije in samoiniciativnosti ob umeščanju samokontrole, kar zahteva, da se otrok identificira s pravili igre). Delavnica naj bi nam približala izkušnjo o tem, kam smo umestili svojo lastno igro in igranje. Za terapevta in še posebej za preventivca, ki mora biti inventiven in kreativen, bi namreč bilo porazno, če je izgubil otroški svet igre.
Ključne besede: psihoanaliza, otroška igra, razvojne linije, ego, objektni odnosi
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 2206; Prenosov: 158
 Povezava na celotno besedilo |
2. Narcisistične in borderline motnje osebnosti : nekateri razvojni in diferencialno diagnostični aspektiPeter Praper, 1994, pregledni znanstveni članek Opis: Antična legenda o Narcisu nam glede na svojo starost daje slutiti, da je narcisizem stalna spremljevalka človeka. Na drugi strani pogosto naletimo na mnenja, da sodobne družbe oblikujejo kulturo narcisizma (Lasch, 1978). Smo le bolj občutljivi in izvežbani v prepoznavnju tega fenomena, ali epidemiološke raziskave dejansko kažejo premik od nevrotične v smeri narcisistične in borderline patologije? Morda bi morali jasneje ločevati med (zdravim) narcisizmom kot ljubeznijo do sebe, ki se kaže v dobrem samovrednotenju in samospoštovanju, in narcisističnimi motnjami osebnosti, kjer človek s samoidealizacijo in grandioznimi fantazijami o sebi v bistvu prekriva prizadet občutek lastne vrednosti ter je zato še posebej občutljiv in ogrožen, saj se lahko kohezivnost sebstva (self-cohesiveness) v takšni situaciji zelo hitro fragmentira. Danes ni dvoma o tem, da narcisistične motnje osebnosti predstavljajo self-patologijo in da imajo svoje razvojno ozadje. Da bi le-to bolje spoznali, moramo natančno poznati razmerja med egom in selfom ter razvojne linije, ki ju v procesu diferenciacije postavljajo v specifičen odnos, ki ga je morda najbolje opredelil Freud v času, ko sta se pojma ego in self še prekrivala. Menil je, da je ena od osnovnih funkcij strukture ega, da očuva integriteto selfa. Kateri prekurzorji igrajo pomembno vlogo pri tem, ali se bo "težja patologija" sploh razvila ali ne in ali bodo nastajajoči razvojni deficiti oškodovali funkcije ega ali kohezivnost selfa? Kdaj se razvije bordderline patologija in kdaj narcisistična? Se ena in druga oblika patologije izključuje ali povezuje? Katere pomembne karakteristike dinamičnegaprepletanja libida in agresije so vpletene? Vse to so odprta vprašanja na tem težko dostopnem terenu raziskovanja.
Ključne besede: psihoanaliza, narcisizem, motnje osebnosti, objektni odnosi, psihopatologija
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 3079; Prenosov: 304
Povezava na celotno besedilo |
3. ZNAČILNOSTI KOMPULZIVNEGA PRENAJEDANJA V POVEZAVI S TEORIJO OBJEKTNIH ODNOSOV IN STILI NAVEZANOSTIAna Bizjak, 2014, magistrsko delo Opis: Kompulzivno prenajedanje (KP), ki ga DSM-5 opredeli kot samostojno motnjo hranjenja, zaznamuje vztrajno kompulzivno prenajedanje brez prisotnosti kompenzacijskega vedenja značilnega za bulimijo nervozo. Magistrsko delo ugotavlja, katere so bistvene značilnosti stilov navezanosti ter objektnih odnosov oseb nagnjenih h KP ter v čem se bistveno razlikujejo od oseb, ki nagnjenosti h KP ne izražajo. V raziskavi je sodelovalo 161 oseb (108 žensk, 53 moških), ki so izpolnili vprašalnik sestavljen iz Lestvice kompulzivnega prenajedanja BES, Testa objektnih odnosov TOO - krajša oblika ter Vprašalnika medosebnih odnosov RQ. Statistična analiza je pokazala, da se osebe nagnjene h KP v nekaterih lastnostih pomembno razlikujejo od oseb, ki nagnjenosti h KP ne izražajo. Rezultati so pokazali, da se nagnjenost h KP pogosteje pojavlja v srednjem in poznem mladostništvu kot v kasnejših življenjskih obdobjih. Ugotovljeno je bilo, da so diete pogostejše pri osebah nagnjenih h KP, ITM pa se pomembno razlikuje v ekstremnih skupinah KP. Razlike glede na spol se niso pokazale kot statistično pomembne. Osebe nagnjene h KP so kot prevladujoč stil pogosteje izbirale ne-varen stil navezanosti, hkrati pa so višje ocenjevale plašljivo-izogibajočo ter preokupirano navezanost. Na Testu objektnih odnosov so osebe nagnjene h KP dosegale višje vrednosti pri simbiotičnem zlivanju, separacijski anksioznosti, odvisnosti, egocentrizmu, strahu pred požrtjem, socialni izolaciji ter odtujenosti. Pri poddimenziji narcisizma in dimenziji zagledanosti vase ni bilo statistično pomembnih razlik. Večkratna regresija je pokazala da ITM, vključevanje v diete, egocentrizem, plašljivo-izogibajoč ter preokupiran stil navezanosti pojasnijo 21 % variance KP. Rezultati vsekakor kažejo na pomembnost raziskovanja dejavnikov KP v nadaljnjih raziskavah.
Ključne besede: Kompulzivno prenajedanje, nagnjenost h kompulzivnem prenajedanju, motnje hranjenja, stili navezanosti, objektni odnosi
Objavljeno v DKUM: 13.01.2015; Ogledov: 3049; Prenosov: 523
 Celotno besedilo (1,15 MB) |
4. PRIMERJAVA NAVEZANOSTI, OBJEKTNIH ODNOSOV IN PROCESA SEPARACIJE-INDIVIDUALIZACIJE PRI EDINCIH IN OSEBAH Z BRATI ALI S SESTRAMITina Uršič, 2014, magistrsko delo Opis: Psihični svet posameznika se gradi v otroštvu na podlagi odnosov s pomembnimi drugimi. Ta trditev je zelo pomembna za vse teoretične koncepte v naši nalogi: navezanost, objektni odnosi, separacija in individualizacija. Obravnavani so bili že v nekaj študijah, a nobena ni zajemala edincev kot preučevane skupine. Ti se nam zdijo specifična skupina, vredna globljega raziskovanja. O edincih je napisanih mnogo trditev, največkrat gre le za stereotipe in posploševanja. Zato smo se v magistrski nalogi odločili to skupino podrobneje raziskati in obenem primerjati s posamezniki, ki imajo sorojence. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali prihaja do razlik v navezanosti, objektnih odnosih in procesu separacije in individualizacije med edinci in osebami s sorojenci. V raziskavi je sodelovalo 200 udeležencev, starih od 18 do 27 let. Od tega je bilo 59 edincev in 141 oseb s sorojenci. Uporabljeni so bili Vprašalnik medosebnih odnosov (Bartholomew in Horowitz, 1991), Test objektnih odnosov (Žvelc, 1998) in Slikovni test separacije in individualizacije (Žvelc in Žvelc, 2000). Rezultati so pokazali, da obstajajo razlike med edinci, in tistimi, ki imajo sorojence, v procesu separacije in individualizacije v odnosu do matere in očeta. Edinci so nekoliko bolj avtonomni v odnosu s starši. Rezultati raziskave tako ne potrjujejo stereotipov o edincih.
Ključne besede: Edinci, sorojenci, navezanost, objektni odnosi, separacija in individualizacija.
Objavljeno v DKUM: 10.12.2014; Ogledov: 3967; Prenosov: 883
Celotno besedilo (1,25 MB) |
5. NEZVESTOBA V POVEZAVI Z INTIMNOSTJO IN TEORIJO OBJEKTNIH ODNOSOVSara Dajčman, 2014, magistrsko delo Opis: Nezvestoba je ena izmed najbolj bolečih izkušenj v partnerski zvezi. Posamezniki se velikokrat sprašujejo, zakaj je prišlo do te izkušnje. V pričujoči raziskavi je poudarek predvsem na povezanosti nezvestobe s strahom pred intimnostjo in dimenzijami objektnih odnosov. V teoretičnem delu so podrobneje predstavljeni nezvestoba, intimnost, strah pred intimnostjo ter integrativni model medosebnih odnosov. Zanimale so nas razlike med zvestimi in nezvestimi posamezniki v izraženosti objektnih odnosov, strahu pred intimnostjo, zadovoljstvom s sedanjim odnosom in permisivnostjo stališč do nezvestobe. V vzorec je bilo vključenih 337 udeležencev, od tega 13,1-odstotkov moških in 86,9-odstotkov žensk. Udeleženci so bili stari od 18 do 30 let, povprečna starost je bila 23,39 let (Std. Dev = 2,55). Raziskava je pokazala, da so posamezniki, ki so že bili nezvesti, bolj nagnjeni k nezvestobi, imajo višje izražen strah pred intimnostjo in bolj permisivna stališča do nezvestobe. Druga ključna ugotovitev je ta, da je za nezveste posameznike bolj značilna izraženost poddimenzij (Simbiotično zlivanje, Narcisizem, Egocentrizem, Strah pred požrtjem) in dimenzije Testa objektnih odnosov (Zagledanost vase). Pokazala se je pozitivna povezanost strahu pred intimnostjo z nagnjenostjo k nezvestobi in nekaterimi poddimenzijami (Simbiotično zlivanje, Egocentrizem, Strah pred požrtjem, Socialna izolacija) in dimenzijami (Odvisnost, Zagledanost vase, Odtujenost) Testa objektnih odnosov.
Ključne besede: nezvestoba, nagnjenost k nezvestobi, stališča do nezvestobe, intimnost, strah pred intimnostjo, objektni odnosi, subjektni odnosi, integrativni model medosebnih odnosov
Objavljeno v DKUM: 09.12.2014; Ogledov: 2303; Prenosov: 512
Celotno besedilo (341,63 KB) |
6. Teoretska analiza diade mati-otrok skozi prizmo prehranjevalne situacijeDanaja Lorenčič, 2014, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je skozi prizmo prehranjevalne situacije predstavljena problematika najzgodnejšega odnosa med otrokom in materjo. Namen magistrskega dela je pokazati, da je odnos do hranjenja, ki ga otrok vzpostavi v prvih treh letih življenja, temelj za zdravo prehranjevanje ali osnova za pojav motenj hranjenja – npr. anoreksijo in bulimijo. Ravnovesje med sprejemanjem in izločanjem hrane se vzpostavi v prvih treh letih življenja – v oralni in analni fazi. V kolikor otrok v oralni fazi s pomočjo procesov razločevanja in integracije razvije svoj jaz, preide iz simbioze z materjo v odnos navezanosti in razreši krizo zaupanja, bo ob dovolj dobri materi potekal ustrezen način hranjenja, kjer bo otrok s hrano ponotranjil ugodje. V nasprotnem primeru bo otrok s hrano v neustrezni podaljšani simbiozi z materjo reševal svoje probleme. Hrano bo zaradi nezmožnosti diferenciacije in nezaupanja doživljal kot slabo, kar lahko vpliva na razvoj motenj hranjenja. Magistrsko delo temelji na kvalitativni analizi in potrjuje, da lahko težave s hranjenjem v zgodnjem otroštvu prispevajo k razvoju motenj hranjenja v kasnejšem obdobju.
Ključne besede: oralna faza, objektni odnosi, prehranjevalna situacija, analna faza, motnje hranjenja
Objavljeno v DKUM: 22.08.2014; Ogledov: 2025; Prenosov: 494
Celotno besedilo (1015,28 KB) |
7. POVEZANOST ZADOVOLJSTVA V PARTNERSKIH ODNOSIH S STILI REŠEVANJA KONFLIKTOV IN OBJEKTNIMI ODNOSIIvan Mauko Jug, 2014, magistrsko delo Opis: Namen magistrskega dela je bil ugotoviti, ali različne strategije reševanja konfliktov vplivajo na zadovoljstvo v partnerskem odnosu ali obstajajo razlike med spoloma v stilih reševanju konfliktov; ugotoviti, kako objektni odnosi vplivajo na zadovoljstvo v partnerskem odnosu, kako objektni odnosi vplivajo na stile reševanja konfliktov v partnerskih odnosih ter ugotoviti, ali obstaja povezava med trajanjem partnerskega odnosa in partnerskim zadovoljstvom. Pri empirični raziskavi smo uporabili Relationship Assessment Scale, Romantic partner conflict scale ter Test objektnih odnosov (TOO-48). Sodelovalo je 238 posameznikov. Ugotovili smo, da je samo kompromis konstruktivni stil reševanja konfliktov, medtem ko so vsi drugi stili negativno povezani z zadovoljstvom ali pa povezave z zadovoljstvom ni. Prav tako obstaja negativna povezava med dimenzijami objektnih odnosov in zadovoljstvom v partnerskem odnosu, primerjava skupin glede na stopnjo objektnih odnosov pa nam razkriva, da skupina ljudi z višjo stopnjo objektnih odnosov poroča o nižjem zadovoljstvu v partnerskem odnosu. Obstajajo tudi nekatere razlike v pogostosti uporabe določenih stilov reševanja konfliktov glede na stopnjo objektnih odnosov. To še posebej velja za odvisnost in zagledanost vase. Nenazadnje pa je treba omeniti še ugotovitev, da določeni stili reševanja konfliktov nastopajo kot polni ali delni mediator med objektnimi odnosi in zadovoljstvom.
Ključne besede: partnerski odnos, zadovoljstvo v partnerskem odnosu, partnerski konflikti, stili reševanja konfliktov, objektni odnosi
Objavljeno v DKUM: 22.08.2014; Ogledov: 3252; Prenosov: 625
Celotno besedilo (1,24 MB) |
