Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu bo obravnavana odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače, nevarne in divje živali. Pravna podlaga za odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače živali izhaja iz 2. odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za vso potrebno varstvo in nadzor. Za to škodo imetnik domače živali odgovarja krivdno oziroma subjektivno. Imetnik domače živali je pod določenimi pogoji lahko tudi prost svoje odgovornosti, a dokazati mora, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Smisel nadzorstva in varstva živali je v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi žival kogarkoli lahko poškodovala. Sodišče mora v postopkih sojenja mnogokrat odgovoriti na odločilno vprašanje, kdo je bil v konkretnem primeru v času škodnega dogodka imetnik psa (živali) in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Iz odškodninskega vidika je zelo pomembna opredelitev pojmov »domače živali« in »nevarne živali«. O nevarnih živalih govori 1. odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Imetnik nevarne živali se lahko odgovornosti razbremeni le tako, da dokaže, da škode ni povzročila njegova žival, ali da škoda izvira iz nekega drugega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti, oziroma, da škoda izvira iz dejanja tretje osebe ali oškodovanca, ki ga imetnik živali ni mogel pričakovati, se mu izognili ali preprečiti njegovih posledic. Gre torej za zelo strogo odgovornost, ki se ji je težko izogniti. Tretji del magistrske naloge je namenjen škodi, ki jo povzročijo divje živali. Odgovornost za to škodo je lahko krivdna ali objektivna. Z vidika odškodninske odgovornosti je treba ločiti divjad na splošno, divjad zavarovano s posebno uredbo in pojem zavarovane vrste živali, ki pa zajema tudi živali, ki se ne štejejo za divjad (plazilci, žuželke, itd.). Država objektivno odgovarja za škodo, ki jo povzroči divjad (srna, jelen, gams, zajec, divji prašič itn.) na področjih izven lovnih površin, če zanjo (krivdno) ne odgovarja upravljavec lovišč. Država pod določenimi pogoji objektivno odgovarja tudi za škodo, ki jo povzročijo zavarovane prosto živeče živali, kot npr. medved, volk ali ris. Poseben pogoj odgovornosti je, da je oškodovanec na primeren način, kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil.
Ključne besede: domača žival, nevarna žival, divja žival, država, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, divjad, ugriz, zavarovane vrste živali, odškodninska odgovornost
Objavljeno v DKUM: 26.06.2020; Ogledov: 1698; Prenosov: 324
Celotno besedilo (998,75 KB)

Opis: Magistrsko delo obravnava različne oblike sodelovanja oseb pri prevozu tovora, upoštevajoč slovensko ureditev in ureditev v mednarodnih konvencijah. V nalogi je postavljena osnovna delitev oblik sodelovanja več oseb pri prevozu na podlagi prevoznega sredstva oziroma prevozne panoge, v okviru katere se takšen prevoz opravlja. Pri sodelovanju več oseb v okviru iste prevozne panoge je obravnavan podprevoz in zaporedni prevoz. Ključni razmejitveni kriterij razlikovanja med posameznimi oblikami sodelovanja prevoznikov iste prevozne panoge je v načinu nastanka pravnega razmerja in obstoju pogodbene volje pošiljatelja oziroma naročnika prevoza, da prevoz opravi več prevoznikov. Pri podprevozu ne nastane pogodbeno razmerje med podprevoznikom in pošiljateljem, saj le-ta ne prevzame tovornega lista. Bistvena značilnost zaporednega prevoza je v tem, da prevoznik, ki zaupa prevoz drugemu prevozniku, le-temu tudi izroči tovorni list. Posledica takšne izročitve tovornega lista je, da s sprejemom tovornega lista in pošiljke novi prevoznik vstopi v pravno razmerje med prevoznikom in pošiljateljem in s tem postane stranka osnovne prevozne pogodbe. Zaporedni prevoz je obravnavan v okviru posamezne prevozne panoge, pri tem pa so izpostavljene tudi ključne razlike glede na mednarodno ureditev. Na področju sodelovanja več prevoznikov iz različnih prevoznih panog so v nalogi obdelani pojmi kombiniranega oziroma mešanega prevoza ter multimodalnega prevoza. Pri kombiniranem ali mešanem prevozu sodelujejo prevozniki iz različnih prevoznih panog, odgovornost prevoznikov pa je urejena po principu mrežaste odgovornosti. Navedeno predstavlja tudi ključno razliko v primerjavi z multimodalnim prevozom, pri katerem sicer tudi sodelujejo prevozniki iz različnih prometnih panog, vendar pa za celoten prevoz odgovarja podjemnik multimodalnga prevoza po principu enotne odgovornosti. Prav preučevanje odgovornosti prevoznika v okviru posamezne prevozne panoge in uporaba teh pravil v primeru sodelovanja več prevoznikov pri prevozu pa predstavlja ključni del magistrske naloge. Odgovornost prevoznika je urejena po pravilih objektivne odgovornosti, razen za področje pomorskega prava, kjer velja ureditev po pravilih subjektivne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. V nalogi so obravnavane tudi razlike med ureditvijo v nacionalni zakonodaji in mednarodnih konvencijah. Pri ureditvi odgovornosti v primeru zaporednega prevoza velja, da so prevozniki, ki so pri takšnem prevozu sodelovali, pošiljatelju solidarno odgovorni, pri čemer se v razmerju med sodelujočimi prevozniki porazdelitev bremena določi na podlagi odgovornosti, ki velja med njimi. Odgovornost v kombiniranem prevozu temelji na principu mrežaste odgovornosti, kar pomeni, da je način oziroma obseg preučevanja odgovornosti prevoznika v kombiniranem prevozu odvisen od kraja nastanka škodnega dogodka oziroma od ureditve odgovornosti v pravu, v katerem se je škoda pripetila. Takšna ureditev v praksi povzroča nemalo težav, zato je vse bolj prevladujoča ureditev multimodalnega prevoza, v okviru katere se kot ključna oseba pojavlja podjemnik multimodalnega prevoza in odgovarja za škodo po enotnem principu, ki temelji na subjektivni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Princip enotne odgovornosti nedvomno predstavlja izboljšanje položaja pošiljatelja, saj je za celotno pravno razmerje in vse izvedene aktivnosti ves čas povsem jasno, katero pravo se bo uporabilo in kakšne bodo predpostavke odgovornosti. Področje multimodalnega prevoza je urejeno v posameznih prevoznih zakonih, razen v segmentu železniškega prava. Ureditev v nacionalni zakonodaji je izvedena po vzoru ureditve v Konvenciji Združenih narodov o mednarodnem multimodalnem transportu iz leta 1980, ki pa (še) ni v veljavi. Zaradi navedenega je v prihodnosti mogoče pričakovati nadaljnji razvoj tega področja, ki bo zaokrožen s sprejetjem oziroma spremembami obstoječe Konvencije.
Ključne besede: Podprevoz, zaporedni prevoz, kombinirani prevoz, multimodalni prevoz, odgovornost prevoznika, princip enotne odgovornost, princip mrežaste odgovornosti, objektivna odgovornost, subjektivna odgovornost
Objavljeno v DKUM: 17.11.2016; Ogledov: 1427; Prenosov: 194
Celotno besedilo (960,56 KB)

Opis: Pravijo, da je šport star toliko, kot je stara človekova igra. Zdi se, da ima šport, pa ne mislimo samo tistega olimpijskega, z vrhunskimi rezultati, temveč tudi rekreativnega, športa za vse, vedno večji pomen v družbi sami kot tudi globalno. Šport še zdaleč ni več le povezovanje različnih ljudi, vseh ras in narodnosti. Vrhunski šport je skozi leta postal posel, zelo dobičkonosen posel. Vendar ima vsaka dobra stvar tudi temno plat medalje. Tako kot so se razvijali naši športniki, športne discipline, različne dejavnosti, tako je bila oz. je vedno večja želja po zmagi. Skupaj s športom je napredovala tudi medicina in skupaj z njo različni pripomočki in snovi, ki naj bi ''pomagali'' športnikom, da so najboljši. In tako se je pričel problem dopinga. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je določil, da se z olimpijskimi igrami v Mehiki začne resnejši boj proti nedovoljenim substancam v športu. Boj proti dopingu je že od vsega začetka potekal na dveh ravneh: znotraj avtonomnih športnih organizacij in na državnih ter meddržavnih ravneh (preko javnopravnih subjektov). Kasneje se je področje dopinga na mednarodni ravni kar precej poenotilo z ustanovitvijo Svetovne protidopinške organizacije WADA, kot institucije za boj proti dopingu v okviru MOK-a ter s sprejetjem Svetovnega protidopinškega kodeksa WADC. WADC dopinga ne opredeljuje z eno in enotno definicijo, vendar ga opisuje kot kršitev ene izmed pojavnih oblik dopinga. Lahko bi rekli, da je WADA s sprejetjem WADC napovedala sodobni boj proti dopingu v športu. WADC se sklicuje na objektivno odgovornost športnika, kjer mora športnik dokazovati, da ni užival prepovedanih substanc ter ob poznavanju protidopinških pravil sam iskati resnico v primeru pozitivnega vzorca urina. Drugače je pri odmeri kazni, kjer WADC upošteva subjektivno odgovornost, ki temelji na krivdi obdolženega. Da je doping zelo velik problem sodobnega športa kaže tudi število primerov obravnavanih pred Mednarodnim športnim razsodiščem (CAS) na letni ravni. CAS je samostojen in neodvisen organ, ki naj bi kot oblika arbitražnega odločanja nudil hitro in strokovno odločitev, ki je prilagojena posebni naravi, ki jo šport, kot specifična in unikatna sfera, vsekakor poseduje.
Ključne besede: doping, dokazovanje dopinga, WADA, prepovedane snovi, terapevtske izjeme, objektivna odgovornost, reševanje sporov, CAS
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1373; Prenosov: 134
Celotno besedilo (982,52 KB)

Opis: Živali nimajo tistih lastnosti, ki so svoje le človeškim bitjem. Odsotnost prištevnosti, svobodnega odločanja in razuma jim onemogoča, da bi prevzemale upravičenja in dolžnosti. Manjkajoče lastnosti bi tako omogočale, da bi bile v pravu obravnavane kot subjekti. Že od samega obstoja človeštva, nam predstavljajo pomembno vlogo. Sprva kot sredstva za doseganje človekovih interesov, pa vse do čustvene navezanosti. Živali vplivajo tudi na razvoj pravnega sistema. Sprva so to področje urejali le z odločbami, ki so živali opredeljevale kot del premoženja gospodarja, sčasoma pa so v ospredje prešli modernejši cilji ohranitve biotske raznovrstnosti. Že stoletja se razvijajo zahtevnejše filozofske teorije o njihovem vplivu, psihologi in medicina razvijajo vedno več terapij zdravljenja bolezni s pomočjo le teh, ukvarjajo pa se z najbolj zahtevnimi pravnimi vprašanji, kot je na primer podelitev pravne subjektivitete v smislu živalskih pravic. Tako slovenski pravni red kot drugi veliki civilni zakoniki opredeljujejo žival kot stvar, nad katero lahko človek načeloma prosto razpolaga. Zaradi spoznanja, da živali ne moremo enačiti npr. z avtomobilom, jim pravni redi namenjajo posebno varstvo z nacionalnimi in mednarodnimi akti, tako da jim že priznavajo določene pravice. Sodobni zoofili in animalisti so mnenja, da je tudi živalim potrebno priznati t.i. živalske pravice, s katerim, bi se zavezovalo k pravilnemu ravnanju. Temelj tega prepričanja pa so spoznanja, da so nekatere živali, ki so ˝psihično višje razvite˝, sposobne pomnjenja ter čutenja trpljenja, zadovoljstva, želje, lastnosti, ki so bile do nedavnega lastne samo človeku. Regan se zavzema, da bi imeli ljudje moralne dolžnosti, ki preprečujejo izkoriščanje živali za prehrano, lov, poskuse, živalske vrtove in podobno. Ko stopimo skozi vrata na ulico lahko opazimo, koliko posameznikov ali družin, se je odločilo za nakup ali posvojitev hišnega ljubljenčka. Tudi v primeru divjih živali lahko opazimo močen porast slednjih. Ta porast pa v zadnjem času kmetom predstavljala velike nevšečnosti in stroške za zaščito svojih pridelkov in čred. Če smo včasih zelo redko videli srno med nabiranjem gob, je danes srečanje z divjadjo že skoraj vsakdanja stvar. Živali so že tako močno navajene na človeško prisotnost, da se brez strahu približujejo tudi stanovanjskim hišam. Zaradi velikega porasta živali je dolžnost zakonodajalca, da uredi to področje in tako vzpostavi sožitje med človekom in živaljo. Pogoste interakcije z njimi in verjetno tudi pomanjkljiva skrb s človeške strani, pripelje do povzročitve škode, za katero sama žival zaradi svoje narave, odsotnosti zavesti in pravne sposobnosti ne more biti nosilec odgovornosti. V diplomski nalogi je predstavljeno lastništvo živali. Doktrina se je v opredelitvi problema zavzela za izraz imetništvo, ker gre za širši pojem, saj zajema že samo detencijo. Poleg tega pa srečamo v razmerju do živali tudi primerjavo med lastnikom in skrbnikom. Razlika med njima je v tem, da je lastnik oseba, ki je opisana v centralni register psov, skrbnik, pa je oseba, ki dejansko za žival skrbi. . V primerjavi z italijanskim civilnim zakonikom. Slovenski pravni red deli živali na domače in divje. V obeh primerih se priznava pravni standard nevarne živali, ki bistveno vpliva na opredelitev odgovornosti. Glede na to, da se državi razlikujeta v sistemih, saj je Slovenija prevzela germanski model, Italija pa romanski, je namen diplomske naloge tudi v ugotoviti, ali se sistema na tem področju bistveno razlikujeta. Ker nam zakonodaja ne nudi/podaja konkretnih podatkov, sem pojme in dolžnosti imetnika predstavila s sodno prakso in tako podrobneje razložila vidike lastništva živali. Zaradi povečanega števila živali bodisi v urbanem okolju, kakor tudi v gozdovih, je imetnikom živali in vozil na voljo zavarovanje za take škodne primere.
Ključne besede: odgovornost za škodo, ki jo povzroči žival, divja žival, domača žival, nevarna žival, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, skrbništvo, lastništvo, pogodbeno zavarovanje.
Objavljeno v DKUM: 12.05.2016; Ogledov: 1639; Prenosov: 126
Celotno besedilo (996,50 KB)

Opis: Poslovna odškodninska odgovornost je odgovornost za škodo, ki izvira iz pogodbenega razmerja in je posledica nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti. Kljub strogi zakonski ureditvi odgovornost dolžnika ni absolutna, saj se dolžnik odškodninske odgovornosti lahko razbremeni. Dolžnik nosi dokazno breme razbremenitve in mora dokazati obstoj zakonsko predpisanih ekskulpacijskih okoliščin. Ekskulpacija poslovne odškodninske odgovornosti je v OZ drugače urejena kot v CISG. Po 240. členu OZ je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Dikcija člena ne vsebuje pogoja nepredvidljivosti in zunanjosti okoliščin, kar je zabrisalo ločnico med objektivno in subjektivno odgovornostjo. Slovenska pravna doktrina ne daje enoznačnega odgovora glede pravne narave poslovne odškodninske odgovornosti, vendar lahko kljub precejšnjim razhajanjem v pravni teoriji ugotovimo, da kvalifikacija odgovornosti ni tako pomembna in v sodni praksi nima bistvenega pomena. Na drugi strani pa CISG na podlagi 79. člena CISG predpisuje objektivno odgovornost. Dolžnik tako ni odgovoren za neizpolnitev, le če dokaže, da je do neizpolnitve prišlo zaradi ovire, ki je bila izven njegove kontrole, in da od njega ni bilo primerno pričakovati, da pri sklenitvi pogodbe upošteva ovire, se jim izogne ali pa premosti takšno oviro in njene posledice. CISG, ki se uporablja zgolj za sklepanje mednarodnih gospodarskih pogodb tako predpisuje strožjo obliko odgovornosti, saj razbremenitev dolžnika omogoča le v primerih, kadar je do neizpolnitve prišlo zaradi nepredvidljivih okoliščin in kadar te izhajajo izven dolžnikove sfere kontrole.
Ključne besede: odgovornost za kršitev pogodbe, neizpolnitev, razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, ekskulpacija, subjektivna pravna narava, objektivna pravna narava, Dunajska konvencija – CISG, 79. čl. CISG, 80. čl. CISG.
Objavljeno v DKUM: 07.10.2014; Ogledov: 4206; Prenosov: 481
Celotno besedilo (659,80 KB)