| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 16
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
PRAVNI VIDIKI UPORABE NEDOVOLJENIH SNOVI V ŠPORTU
Sladjana Ješić, 2010, diplomsko delo

Opis: Doping že vse od njegovega obstoja preučujejo z različnih vidikov, predvsem medicinskega, sociološkega, etično-moralnega, v zadnjih 50. letih pa intenzivneje tudi s pravnega vidika. Je zelo specifičen pojav v športu, ki si nedvomno zasluži učinkovito in podrobno pravno ureditev. Prvi, ki so začeli sprejemati akte na področju dopinga, so bili Mednarodni olimpijski komite (MOK) in mednarodne športne zveze. Kaj hitro se je ugotovilo, da bo boj učinkovitejši, če se mu priključijo tudi države. Začele so nastajati prve resolucije in kot posledica le-teh konvencije. Pridružitev držav v boju proti dopingu pa pomeni tudi obstoj (ne)utemeljene težnje kriminalizirati dejanja dopinga. Tako je doping od leta 2008, ko je stopil v veljavo reformirani kazenski zakonik, tudi kaznivo dejanje zoper človekovo zdravje. Kot vidimo, se danes na področju dopinga in športa kot celote prepletata avtonomno urejanje športnih organizacij ter državno urejanje. Vez med temi pa je leta 1999 ustanovljena Svetovna protidopinška agencija WADA, ki je krovna organizacija v boju proti dopingu ter v zadnjem desetletju skrbi za bolj ali manj enotno delovanje vseh protidopinških organizacij. Tako je WADA s sprejemom Svetovnega protidopinškega kodeksa (WADC) začrtala smernice sodobnega boja proti dopingu. S kodeksom je uvedla zanesljivost kot stopnjo prepričanja, da je bilo dejanje dopinga storjeno, odgovornost športnika pa je v tem primeru objektivna, kar je določen odstop od načela »ni kazni brez krivde«. Kodeks upošteva tudi subjektivno odgovornost, vendar le pri odmeri kazni. Da je doping pereč problem pričajo tudi številni primeri, s katerimi se ukvarja Mednarodno športno razsodišče (CAS), ki kot samostojen in neodvisen organ nudi učinkovit, strokoven, hiter in posebnostim športne panoge prilagojen postopek. Nenazadnje pa je treba izpostaviti tudi dejstvo, da so posledice dopinga vedno bolj vidne tudi na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj že sam način izvajanja kontrole na tekmovanjih kot tudi izven tekmovanj (preveč) posega v telesno integriteto športnika.
Ključne besede: Ključne besede: nedovoljene snovi in metode, doping kontrola, objektivna odgovornost, CAS, kaznivo dejanje, človekove pravice.
Objavljeno: 14.05.2010; Ogledov: 2599; Prenosov: 260
.pdf Celotno besedilo (440,12 KB)

2.
INSTITUT GARANCIJE ZA BREZHIBNOST PRODANEGA BLAGA V PRAVU ES IN USTREZNOST UREDITVE V SLOVENSKEM PRAVU
Martina Metelko, 2011, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi se ukvarjam z vprašanjem odgovornosti prodajalca in/ali proizvajalca v primeru sklenitve prodajne pogodbe in obstoja napak na kupljeni stvari. Bistveni interes vsakega kupca je namreč, da za plačilo dobi stvar, ki je v skladu z njegovimi pričakovanji. Z integracijo Slovenije v Evropsko unijo smo se integrirali tudi v acquis communitarie, kjer se v vsakdanji praksi potrošnikov z nakupovanjem uresničuje ena izmed temeljnih svoboščin, prost pretok blaga. V dosedanjem razvoju področja prava varstva potrošnikov v Uniji se je v okviru sekundarnega prava v consumer acqius uveljavilo večje število direktiv, s katerimi je evropski zakonodajalec k varstvu potrošnikov pristopil na vertikalen način ureditve po posameznih področjih. Z Direktivo 1999/44/ES se je s ciljem enotne minimalne ravni varstva potrošnikov opredelil do nekaterih vidikov prodaje potrošniškega blaga in z njimi povezanih garancij v primeru neskladnosti blaga s potrošnikovimi razumnimi pričakovanji. Potrošnik kot kupec v primerjavi s prodajalcem ali proizvajalcem predstavlja šibkejšo stranko, zato mu v primeru neskladnosti blaga s prodajno pogodbo, ki je z našo pravno ureditvijo definirana kot stvarne napake, prodajalec objektivno odgovarja. Direktiva in slovenska zakonodaja v teh okoliščinah predvidevata katalog jamčevalnih zahtevkov, med katerimi ima prednost naknadni izpolnitveni zahtevek v obliki popravila ali zamenjave stvari. V primerih, ko je izpolnitveni zahtevek nemogoč, nesorazmeren ali neuspešen, lahko kupec alternativno uveljavlja, ali znižanje kupnine ali odstop od pogodbe. S ciljem sorazmernosti objektivne prodajalčeve odgovornosti je kogentno določeno trajanje zakonite odgovornosti, in sicer prodajalec jamči za napake, ki se pokažejo v roku dveh let od izročitve blaga oziroma v primerih rabljenega blaga v krajšem roku najmanj enega leta. Glede na dolžnost pravočasnosti potrošnikovega obvestila o obstoju napake v dveh mesecih od seznanitve z napako, je kogentno določena tudi domneva, da je napaka, ki se je pokazala v prvih šestih mesecih, obstajala že ob izročitvi blaga. Iz jamčevanja kot zakonske odgovornosti za skladnost izdelka s pričakovanim se je z razvojem industrije in proizvodnje razvil institut garancije, ki je opredeljen kot enostranska prostovoljna izjava (v primeru prostovoljne garancije) in na podlagi slovenske ureditve tudi kot zakonska obveznost (v primeru obvezne garancije). V nalogi so najprej predstavljeni vsi relevantni pojmi v zvezi z institutom garancije v slovenskem pravu in pravu Evropske unije. Za bolj kritično presojo teze te naloge je predstavljena tudi primerjalna angleška in nemška ureditev (prostovoljne) garancije. V tretjem delu naloge je predstavljena geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem pravu in pravu EU ter v nadaljevanju ureditev zakonske odgovornosti za proizvode po slovenskem pravu z analitično primerjavo ureditve uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v pravu EU ter v slovenskem, nemškem in angleškem pravu. S ciljem dodatnega varstva potrošnikov je z Direktivo 1999/44/ES poleg zakonske odgovornosti za napake na izdelku določen tudi institut garancije. Slednja je po svoji osnovi opredeljena kot prostovoljna izbira na strani garanta kot dajalca garancije, ki se odloči, da bo s svojo garancijsko izjavo na določeno blago potrošniku v določenem časovnem obdobju (garancijski rok) poleg zakonitega nudil tudi dodatno varstvo. S tem je potrošniku v primeru napak na stvari omogočena alternativna izbira med uveljavljanjem ali jamčevalnih ali garancijskih zahtevkov. Potrošnik mora seveda zadostiti ostale pogoje za uveljavljanje zahtevkov na eni izmed pravnih podlag, z omejitvijo neupravičene pridobitve pa mu je omogočeno kombinirano uveljavljanje istovrstnih zahtevkov. Slovenski zakonodajalec je z upoštevanjem načela minimalne harmonizacije bistveno presegel cilje Direktive 1999/44/ES in na ta način bistveno zmanjšal funkcijo garancije kot elementa konkurenčnega prava, ki lahko garantu izboljša položaj na trgu. Z narav
Ključne besede: Prostovoljna garancija, obvezna garancija, pooblaščeni servis, garancija kot tržni mehanizem, jamčevanje, stvarne napake, objektivna odgovornost prodajalca/proizvajalca, zakonska odgovornost, napake na stvari, garancijski rok, jamčevalni rok, podaljšana garancija, vrste škode, damnum quod rem, damnum circa rem, damnum extra rem, neustreznost implementacije Direktive 1999/44/ES v slovenski pravni red, geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem angleškem in nemškem pravu ter pravu EU, gara
Objavljeno: 19.04.2012; Ogledov: 3628; Prenosov: 602
.pdf Celotno besedilo (1,25 MB)

3.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE ZA POŠKODBE VOJAKOV MED VOJAŠKO VADBO
Jon Polanec, 2012, diplomsko delo

Opis: Avtor se v diplomskem delu ukvarja z vprašanji v katerih primerih in pod kakšnimi pogoji RS odškodninsko odgovarja za ravnanje vojakov in vojake same med vojaško vadbo. Ob tem izpostavlja kot osrednje vprašanje ali država v teh primerih odgovarja po načelu objektivne odgovornosti ali po načelu krivdne odgovornosti. S pomočjo sodne prakse ugotavlja, da oškodovanci večinoma svoj odškodninski zahtevek utemeljujejo na podlagi objektivne odgovornosti, vendar pa iz novejših sodnih odločb in pravnih mnenj Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da sodniki pri opredelitvi pojma nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti uveljavljajo omejevalni pristop in s tem tudi omejeno uporabo pravil o objektivni odgovornosti. Upoštevajo namreč vse odločilne okoliščine konkretnega škodnega dogodka, pri tem pa imajo še posebej v vidu, da ima RS od leta 1998 poklicno vojsko, torej poklicne vojake, ki so bili sprejeti vanjo zaradi večjih fizičnih sposobnosti ter številnih predhodnih usposabljanj.
Ključne besede: odškodninska odgovornost, krivdna odgovornost, objektivna odgovornost, nevarna dejavnost, nevarna stvar.
Objavljeno: 17.12.2012; Ogledov: 1542; Prenosov: 310
.pdf Celotno besedilo (208,79 KB)

4.
DAVČNOPRAVNI VIDIKI DAVČNIH VRTILJAKOV
Jožica Planinšec Deržek, 2013, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem predstavila davčnopravni vidik davčnih vrtiljakov. Le-ti v Evropski uniji in tudi izven nje predstavljajo veliko nevarnost za gospodarski sistem in za izkoriščanje obstoječih davčnih sistemov. Pravne podlage na področju so neustrezne in nezadostne. Predlagan je bil mehanizem obrnjene davčne obveznosti, ki je v tem času tudi implementiran v slovensko davčno zakonodajo. Potrebna bi bila tudi sprememba Šeste direktive Sveta, to je predvsem drugega člena, kjer bi bilo nujno dodati določilo, da davčni zavezanec opravlja dejavnost in njegov namen ni davčna utaja. Najučinkovitejša metoda za povračilo neplačanega davka je solidarna odgovornost; z njo se davčna obveznost iz primarnega davčnega zavezanca prenaša na druge subjekte, ki so na podlagi prejetih računov missing trader družb uveljavljali odbitek vstopnega DDV. V državah Evropske Unije bi lahko posamezne države definirale rizične dejavnosti, ki največkrat zapadejo v davčni vrtiljak. Že nekaj časa se Evropska unija ukvarja z možnostjo vpeljave sistema DDV, ki temelji na načelu države porekla. Z uvedbo načela porekla bi dobavitelj blaga, ki bi opravil dobavo blaga znotraj Unije, obračunal in plačal DDV, pridobitelj pa bi v svoji državi članici imel pravico do odbitka DDV. V tem primeru bi bila še toliko bolj pomembna poročanja o znotrajskupnostnih dobavah oziroma pridobitvah. Ugotavljamo, da je sistem odkrivanja in preprečevanja davčnih vrtiljakov še nedodelan. Zaradi problematike utaj na celotnem evropskem trgu Evropska komisija razpravlja v smeri temeljite spremembe sistema DDV, kar bi posledično omogočilo spremembe tudi pri nas. Namreč, nemogoče je pričakovati, da bi davčni nadzori odkrili vse davčne utaje. Davčne uprave se poslužujejo ciljno usmerjenih inšpekcijskih nadzorov na področju rizičnih dejavnosti, predvsem v gradbeništvu in v prometu z motornimi vozili. Davek na dodano vrednost omogoča nevtralnost med davčnimi zavezanci, zaradi davčnih utaj pa niso vsi davčni zavezanci v enakem položaju. Začetek davčne utaje se prične pri dodelitvi davčne številke, saj brez veljavne DDV številke davčna utaja ni mogoča. Davčne uprave so pri dodelitvi davčnih številk pričele zelo strogo pregledovati dokaze, ki jih zavezanci predlagajo v postopku pridobivanja davčne številke, problem je večplasten pri družbah, ki davčno številko že imajo in pride do spremembe lastništva ali drugih statusnih sprememb. Evropska komisija je že leta 2008 sprejela akcijski načrt za učinkovitejši boj proti utajam na področju DDV. S spremembo Uredbe o upravnem sodelovanju na področju DDV, s katero se je skrajšalo obdobje poročanja rekapitulacijskih poročil, pa je bil pomemben napredek dosežen tudi na področju avtomatskega dostopa do podatkov identifikacije in dejavnosti zavezanca. V magistrski nalogi so analizirani problem in priporočila, ki bi vodila k zmanjšanju davčnih utaj na področju DDV in bi posledično pomenila boljšo gospodarsko klimo in konkurenčnost slovenskega gospodarstva.
Ključne besede: Davčni vrtiljak, davčna utaja, missing trader družbe, neplačilo DDV, izmikanje plačilu DDV, Sodbe sodišč Evropskih Skupnosti, slovenska sodna praksa, administrativno sodelovanje, rekapitulacijsko poročilo - VIES, samoprijava, mehanizem obrnjene davčne obveznosti, subjektivna in objektivna davčna odgovornost
Objavljeno: 30.01.2014; Ogledov: 1620; Prenosov: 271
.pdf Celotno besedilo (895,90 KB)

5.
RAZBREMENILNI RAZLOGI POSLOVNE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI
Mitja Robin, 2013, diplomsko delo

Opis: Institut razbremenilnih razlogov poslovne odškodninske odgovornosti je v slovenski pravni teoriji deležen številnih, precej različnih razlag. Določba 240. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Na podlagi te določbe so različni avtorji opredelili poslovno odškodninsko odgovornost v slovenskem pravu tako za krivdno oz. subjektivno kot za objektivno odgovornost. Avtorji, ki se zavzemajo za koncepcijo krivdne odgovornosti, to utemeljujejo z dejstvom, da zakon ne določa, da bi se dolžnik lahko razbremenil zgolj zaradi zunanjih okoliščin, tako kot je določeno pri razbremenitvi objektivne odgovornosti, temveč lahko pridejo v poštev tudi notranje okoliščine. Bistveno je obvladovanje okoliščin, ki lahko preprečijo pravilno izpolnitev pogodbe in ne njihov izvor. Se pa mnenja posameznih avtorjev razlikujejo po načinu presoje ravnanja dolžnika glede obvladovanja škodljivih okoliščin. Nekateri menijo, da mora dolžnik ravnati kot dober gospodar, kar pomeni z ustrezno skrbnostjo, ki se presoja po abstraktnih merilih, medtem ko drugi izhajajo iz zmožnosti in prizadevanj konkretnega zavezanca, in ne po abstraktnem merilu. Novejša teorija se sicer bolj nagiba k objektivni odgovornosti, utemeljeno na razmejitvi med notranjimi in zunanjimi tveganji (riziki). Notranja tveganja so tista, ki izvirajo iz notranje sfere dolžnika in jih ta lahko obvladuje oziroma jih mora obvladati, zunanja tveganja pa so tista, ki so zunaj sfere pravnega subjekta in jih ta ne more oziroma jih ni dolžan obvladati. Dolžnik se lahko razbremeni poslovne odškodninske odgovornosti le zaradi razlogov, ki so zunaj njegove sfere, medtem ko za vzroke iz notranje sfere odgovarja, tudi če jih ne more vedno preprečiti. Pregled novejše sodne prakse je pokazal, da takšni razlagi (vsaj glede profesionalnih oseb) sledijo tudi sodišča. Diplomsko delo zaključujem s sklepom da je opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti bodisi kot subjektivne bodisi kot objektivne pretežno irelevantna, zaradi očitnega razlikovanja od določb OZ, na katerih se sicer utemeljujeta subjektivna in objektivna (neposlovna) odškodninska odgovornost, in tudi zaradi tega, ker bo končni rezultat v večini primerov enak ne glede na koncepcijo. Teoretično sicer lahko dolžnika razbremenijo odgovornosti tudi okoliščine iz notranje sfere, toda v takem primeru bo razbremenitev odgovornosti precej težja. Za profesionalne osebe domala nemogoča. Zakon kot odločilno dejstvo ne navaja izvora škodljivih okoliščin ampak dolžnikovo obvladovanje teh okoliščin (preprečiti, odvrniti, izogniti). Menim, da moramo dolžnikovo aktivno ravnanje glede obvladovanja presojati po abstraktnih merilih – standardu dobrega gospodarja za laike in standardu dobrega strokovnjaka za profesionalne osebe. Od slednjih se zahteva večja skrbnost ravnanja kot od laikov, zato bo že sicer težka razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, v njihovem primeru še otežena in dejansko nemogoča zaradi notranjih okoliščin. Ob takšni razlagi menim, da je nepomembna opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti kot subjektivne ali objektivne.
Ključne besede: poslovna odškodninska odgovornost, razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, ekskulpacija, kršitev pogodbe, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost
Objavljeno: 13.09.2013; Ogledov: 2303; Prenosov: 497
.pdf Celotno besedilo (744,47 KB)

6.
UPORABA STANDARDA SKRBNOSTI DOBREGA STROKOVNJAKA V SODNI PRAKSI
Anton Pori, 2013, diplomsko delo

Opis: Standard skrbnosti se uporablja za presojo ravnanj določenega udeleženca obligacijskega razmerja. Vedno se uporabi tedaj, kadar ravnanje udeležencev v obligacijskem razmerju ni posebej določeno z med njimi veljavno pogodbo ali pa ni posebej določeno s pravnimi pravili. Obligacijski zakonik pa razlikuje med dvema različnima standardoma skrbnosti kot sta urejena v 6. členu tega zakona. To sta standard skrbnosti dobrega gospodarja oziroma gospodarstvenika ter standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. Kateri standard se bo uporabil je odvisno od tega, ali se presoja ravnanje udeleženca, ki izpolnjuje obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ali pa ta obveznost ni v zvezi z njegovo poklicno dejavnostjo. Kot pravi sam zakon v drugem odstavku 6. člena je standard skrbnosti dobrega strokovnjaka strožji, saj se ravnanje udeleženca pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti presoja po pravilih stroke in običajih. V tem diplomskem delu sem podrobneje razdelal standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ugotavljal sem kateri udeleženci morajo ravnati v skladu s tem standardom, pomen pravil stroke ter običajev pri presojanju ravnanja udeleženca iz njegove poklicne dejavnosti in na podlagi že uveljavljene teorije in sodne prakse podrobneje preučil pomen standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka ter njegovo uporabo.
Ključne besede: skrbnost, skrbnost dobrega strokovnjaka, pravila stroke, običaji, profesionalna oseba, subjektivna odškodninska odgovornost, objektivna odškodninska odgovornost, poslovna odškodninska odgovornost
Objavljeno: 10.10.2013; Ogledov: 6599; Prenosov: 1157
.pdf Celotno besedilo (258,82 KB)

7.
DENARNA ODŠKODNINA ZA NEUPRAVIČEN ZAPOR
Julija Labotar, 2013, diplomsko delo

Opis: Včasih se zgodi, da je nekdo obsojen storitve kaznivega dejanja, kasneje pa se izkaže, da je bil neupravičeno zaprt. Preživetih let v zaporu se ne da povrniti, oškodovancu pa pripada vsaj pravična odškodnina. Oškodovani lahko na temelju neupravičene obsodbe zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Njegov zahtevek se nanaša na državo, saj odgovarja objektivno za nastalo škodo. Neupravičena obsodba je objektivna okoliščina na kateri temelji odgovornost države. Odškodninska odgovornost je odgovornost odgovorne osebe oz. oškodovalca povrniti škodo, ki je nastala oškodovancu, oškodovanec pa je upravičen zahtevati povrnitev nastale škode. Njegov zahtevek se imenuje odškodninski zahtevek. Odškodninsko pravo je del civilnega prava in zato se o odškodnini odloča v okviru pravdnega postopka. Za odškodninsko odgovornost morajo biti izpolnjene štiri predpostavke in sicer: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost. Ker je neupravičena obsodba objektivna okoliščina, ni potrebno dokazovati odgovornosti države, saj se pri objektivni odgovornosti vzročna zveza domneva. Najpomembnejši vir, od koder se črpajo človekove pravice in temeljne svoboščine je Ustava Republike Slovenije. Tematiko odškodninsko pravo pa podrobneje urejajo številni zakoni. Najpomembnejši med njimi je zagotovo Obligacijski zakonik, ki pa se dopolnjuje z Zakonom o kazenskem procesu, Zakonom o pravdnem postopku in drugimi.
Ključne besede: Neupravičen zapor, neupravičena obsodba, oškodovanec, povzročitelj škode, škoda, odškodnina, objektivna odgovornost, odgovornost države, civilno pravo.
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1836; Prenosov: 339
.pdf Celotno besedilo (514,06 KB)

8.
EKSKULPACIJA POSLOVNE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI PO OBLIGACIJSKEM ZAKONIKU IN DUNAJSKI KONVENCIJI (CISG)
Klemen Drnovšek, 2014, diplomsko delo

Opis: Poslovna odškodninska odgovornost je odgovornost za škodo, ki izvira iz pogodbenega razmerja in je posledica nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti. Kljub strogi zakonski ureditvi odgovornost dolžnika ni absolutna, saj se dolžnik odškodninske odgovornosti lahko razbremeni. Dolžnik nosi dokazno breme razbremenitve in mora dokazati obstoj zakonsko predpisanih ekskulpacijskih okoliščin. Ekskulpacija poslovne odškodninske odgovornosti je v OZ drugače urejena kot v CISG. Po 240. členu OZ je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Dikcija člena ne vsebuje pogoja nepredvidljivosti in zunanjosti okoliščin, kar je zabrisalo ločnico med objektivno in subjektivno odgovornostjo. Slovenska pravna doktrina ne daje enoznačnega odgovora glede pravne narave poslovne odškodninske odgovornosti, vendar lahko kljub precejšnjim razhajanjem v pravni teoriji ugotovimo, da kvalifikacija odgovornosti ni tako pomembna in v sodni praksi nima bistvenega pomena. Na drugi strani pa CISG na podlagi 79. člena CISG predpisuje objektivno odgovornost. Dolžnik tako ni odgovoren za neizpolnitev, le če dokaže, da je do neizpolnitve prišlo zaradi ovire, ki je bila izven njegove kontrole, in da od njega ni bilo primerno pričakovati, da pri sklenitvi pogodbe upošteva ovire, se jim izogne ali pa premosti takšno oviro in njene posledice. CISG, ki se uporablja zgolj za sklepanje mednarodnih gospodarskih pogodb tako predpisuje strožjo obliko odgovornosti, saj razbremenitev dolžnika omogoča le v primerih, kadar je do neizpolnitve prišlo zaradi nepredvidljivih okoliščin in kadar te izhajajo izven dolžnikove sfere kontrole.
Ključne besede: odgovornost za kršitev pogodbe, neizpolnitev, razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, ekskulpacija, subjektivna pravna narava, objektivna pravna narava, Dunajska konvencija – CISG, 79. čl. CISG, 80. čl. CISG.
Objavljeno: 07.10.2014; Ogledov: 3161; Prenosov: 369
.pdf Celotno besedilo (659,80 KB)

9.
ODGOVORNOST STARŠEV ZA DEJANJA OTROK - ANALIZA SODOBNE SODNE PRAKSE
Anja Pernat, 2014, diplomsko delo

Opis: Skozi zgodovino se je odgovornost otrok spreminjala. Že v rimskem pravu pa so določili obdobja sedmih let, saj naj bi vsako sedmo leto vtisnilo življenju poseben pečat. In tako so že takrat opredelili obdobja, da naj bi bil človek v prvih sedmih letih otrok, ki se mu v drugem sedemletnem obdobju razvije razum, s pričetkom tretjega pa pridobi tudi telesno sposobnost, da lahko ohrani rod. Obdobja sedmih let so se tako prenesla tudi do današnjega časa. Odgovornost staršev za mladoletne otroke se navezuje na vprašanje deliktne sposobnosti mladoletnikov, ki je odvisna od njihove starosti. Zanjo so pomembna tri starostna obdobja. Prvo obdobje je do dopolnjenega sedmega leta starosti in velja, da je otrok nerazsoden in zato tudi ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči. V obdobju med sedmim in štirinajstim letom starosti prav tako velja domneva, da je mladoletnik še vedno nerazsoden, vendar je to domnevo mogoče izpodbijati. V primeru, da oškodovanec mladoletnika dokaže, da je mladoletnik že dovolj razsoden in razume dejanje, ki ga je storil, odgovarja za povzročeno škodo. Z dopolnjenim štirinajstim letom starosti pa postane mladoletnik popolnoma deliktno sposoben in odgovoren za škodo, ki jo je storil. Pri vsem tem je vprašanje, kako zanj v teh obdobjih odgovarjajo njegovi starši. Za odgovornost staršev za mladoletnika sta pomembni dve starostni obdobji, do dopolnjenega sedmega leta in po dopolnjenem sedmem letu starosti. Kadar otroci niso pod nadzorom svojih staršev, pač pa so zaupani v varstvo drugim osebam, so ti zanje prav tako odgovorni. Odgovornost drugih za mladoletnika, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove je na tem mestu pomembno omeniti. V tem primeru mora ustrezna ustanova opravljati nadzor nad otrokom, zato odgovarja za škodo, ki jo povzroči mladoletnik, kadar je pri njej v varstvu.
Ključne besede: Otrok, starši, krivdna odgovornost, odgovornost staršev, objektivna odgovornost, solidarna odgovornost.
Objavljeno: 19.12.2014; Ogledov: 1268; Prenosov: 324
.pdf Celotno besedilo (584,89 KB)

10.
Pravni vidiki lastništva živali - s primerjavo ureditve v Italiji
Taja Požru, 2015, diplomsko delo

Opis: Živali nimajo tistih lastnosti, ki so svoje le človeškim bitjem. Odsotnost prištevnosti, svobodnega odločanja in razuma jim onemogoča, da bi prevzemale upravičenja in dolžnosti. Manjkajoče lastnosti bi tako omogočale, da bi bile v pravu obravnavane kot subjekti. Že od samega obstoja človeštva, nam predstavljajo pomembno vlogo. Sprva kot sredstva za doseganje človekovih interesov, pa vse do čustvene navezanosti. Živali vplivajo tudi na razvoj pravnega sistema. Sprva so to področje urejali le z odločbami, ki so živali opredeljevale kot del premoženja gospodarja, sčasoma pa so v ospredje prešli modernejši cilji ohranitve biotske raznovrstnosti. Že stoletja se razvijajo zahtevnejše filozofske teorije o njihovem vplivu, psihologi in medicina razvijajo vedno več terapij zdravljenja bolezni s pomočjo le teh, ukvarjajo pa se z najbolj zahtevnimi pravnimi vprašanji, kot je na primer podelitev pravne subjektivitete v smislu živalskih pravic. Tako slovenski pravni red kot drugi veliki civilni zakoniki opredeljujejo žival kot stvar, nad katero lahko človek načeloma prosto razpolaga. Zaradi spoznanja, da živali ne moremo enačiti npr. z avtomobilom, jim pravni redi namenjajo posebno varstvo z nacionalnimi in mednarodnimi akti, tako da jim že priznavajo določene pravice. Sodobni zoofili in animalisti so mnenja, da je tudi živalim potrebno priznati t.i. živalske pravice, s katerim, bi se zavezovalo k pravilnemu ravnanju. Temelj tega prepričanja pa so spoznanja, da so nekatere živali, ki so ˝psihično višje razvite˝, sposobne pomnjenja ter čutenja trpljenja, zadovoljstva, želje, lastnosti, ki so bile do nedavnega lastne samo človeku. Regan se zavzema, da bi imeli ljudje moralne dolžnosti, ki preprečujejo izkoriščanje živali za prehrano, lov, poskuse, živalske vrtove in podobno. Ko stopimo skozi vrata na ulico lahko opazimo, koliko posameznikov ali družin, se je odločilo za nakup ali posvojitev hišnega ljubljenčka. Tudi v primeru divjih živali lahko opazimo močen porast slednjih. Ta porast pa v zadnjem času kmetom predstavljala velike nevšečnosti in stroške za zaščito svojih pridelkov in čred. Če smo včasih zelo redko videli srno med nabiranjem gob, je danes srečanje z divjadjo že skoraj vsakdanja stvar. Živali so že tako močno navajene na človeško prisotnost, da se brez strahu približujejo tudi stanovanjskim hišam. Zaradi velikega porasta živali je dolžnost zakonodajalca, da uredi to področje in tako vzpostavi sožitje med človekom in živaljo. Pogoste interakcije z njimi in verjetno tudi pomanjkljiva skrb s človeške strani, pripelje do povzročitve škode, za katero sama žival zaradi svoje narave, odsotnosti zavesti in pravne sposobnosti ne more biti nosilec odgovornosti. V diplomski nalogi je predstavljeno lastništvo živali. Doktrina se je v opredelitvi problema zavzela za izraz imetništvo, ker gre za širši pojem, saj zajema že samo detencijo. Poleg tega pa srečamo v razmerju do živali tudi primerjavo med lastnikom in skrbnikom. Razlika med njima je v tem, da je lastnik oseba, ki je opisana v centralni register psov, skrbnik, pa je oseba, ki dejansko za žival skrbi. . V primerjavi z italijanskim civilnim zakonikom. Slovenski pravni red deli živali na domače in divje. V obeh primerih se priznava pravni standard nevarne živali, ki bistveno vpliva na opredelitev odgovornosti. Glede na to, da se državi razlikujeta v sistemih, saj je Slovenija prevzela germanski model, Italija pa romanski, je namen diplomske naloge tudi v ugotoviti, ali se sistema na tem področju bistveno razlikujeta. Ker nam zakonodaja ne nudi/podaja konkretnih podatkov, sem pojme in dolžnosti imetnika predstavila s sodno prakso in tako podrobneje razložila vidike lastništva živali. Zaradi povečanega števila živali bodisi v urbanem okolju, kakor tudi v gozdovih, je imetnikom živali in vozil na voljo zavarovanje za take škodne primere.
Ključne besede: odgovornost za škodo, ki jo povzroči žival, divja žival, domača žival, nevarna žival, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, skrbništvo, lastništvo, pogodbeno zavarovanje.
Objavljeno: 12.05.2016; Ogledov: 922; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (996,50 KB)

Iskanje izvedeno v 0.24 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici