| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
MEDNARODNO OBIČAJNO PRAVO KOT VIR MEDNARODNEGA PRAVA
Maja Dukarić, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom Mednarodno običajno pravo kot vir mednarodnega prava obravnava običajno pravo kot najstarejši mednarodnopravni vir ter ga uvršča med ostale pomembne vire mednarodnega prava. Na mednarodnem področju sodijo običaji med formalne vire. Pri razvoju običajnega prava je pomemben tako čas kot tudi neko dejanje, katero se ponavlja v določenem časovnem obdobju. Za nastanek norme običajnega prava morata biti izpolnjena dva pogoja hkrati. To sta objektivni pogoj, tako imenovan splošna praksa, ter subjektivni pogoj oziroma pravna zavest, s katero so subjekti mednarodnega prava sprejeli to prakso za obvezujočo. Običajno pravo kot vir mednarodnega prava najdemo v 38. členu Statuta Meddržavnega sodišča ter v 8. členu Ustave Republike Slovenije , kjer je posredno naveden v besedni zvezi »splošno veljavna načela mednarodnega prava«. Pri uporabi in dokazu obstoja mednarodnih običajev pa lahko naletimo na nekatere ovire.
Ključne besede: mednarodno običajno pravo, vir mednarodnega prava, formalni vir, razvoj običajnega prava, objektivni pogoj, subjektivni pogoj, praksa, 38. člen Statuta Meddržavnega sodišča, 8. člen Ustave Republike Slovenije, ovire uporabe mednarodnih običajev
Objavljeno: 16.05.2016; Ogledov: 1597; Prenosov: 224
.pdf Celotno besedilo (446,05 KB)

2.
VPLIV NORMANSKE INVAZIJE NA ANGLOSAŠKI PRAVNI SISTEM
Miloš Kukovič, 2016, diplomsko delo

Opis: Zgodovina anglosaške Anglije je zgodovina neprestanih bojev za oblast, nestabilnih družbenih razmer in invazij. V tako heterogeni družbi, razdrobljeni na več majhnih državic, od katerih je v različnih obdobjih ena ali druga prevzela primat, se nikoli ni izoblikovala močna centralna oblast z enotnimi pravili in pravnimi normami. Kljub temu se je izoblikoval pravni sistem pravil, ki je temeljil na običajnem pravu, le-ta pa je imel veliko skupnih prvin, ki so izvirale iz germanske tradicije. To tradicijo je občasno prekinilo obdobje vpadov skandinavskih osvajalcev, ki so si z mirovnimi sporazumi zagotovili obširna območja, kjer so veljali njihovi običaji in zakoni, dokončno pa invazija pod vodstvom Viljema Osvajalca. Angleška centralno urejena fevdalna država ima svoje korenine v normanski invaziji, ki je spremenila anglosaško klansko ureditev in jo nadomestila z osebnim vazalstvom vezanim neposredno na vladarja. Viljem je s preprostimi, a strogimi zakoni enotno uredil kazenskopravno ureditev. S tem je ustvaril temelje močni centralizirani državi pod vodstvom vrhovnega poglavarja z enotno ureditvijo na njenem celotnem ozemlju. Normani kljub prevzemu oblasti niso popolnoma spremenili pravnega sistema, ampak so ga le nadgradili tako, da jim je bilo olajšano vladanje nad novimi podaniki. Vpeljali so nekatere prvine kontinentalnega fevdalnega prava in v pravni red vpeljali nekatere inovativne rešitve, ki so bile unikatne v tedanji Evropi. V tem času se začne oblikovati common law sistem kot prizadevanje, da se pravo enotno uredi na celotnem območju, ki je pod kontrolo Normanov.
Ključne besede: Anglosasi, Normani, Viljem Osvajalec, srednji vek, centralizem, fevdalizem, vazalstvo, običajno pravo, common law.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 627; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (663,08 KB)

3.
DEDNO PRAVO PLEMSTVA NA ŠTAJERSKEM - SREDNJI VEK
Mateja Potočnik, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo se ukvarjali z dednim pravom, ki je za plemstvo veljalo na Štajerskem v srednjem veku. Pri plemstvu v srednjem veku smo si ogledali i) običajno pravo, ki je urejalo dedovanje, ii) skope (zapisane) pravne norme ter iii) izbrano listinsko gradivo. Kot metodo dela smo uporabili pravnozgodovinsko primerjalno metodo s študijem domače strokovne literature. Raziskava je pretežno temeljila na arhivskem gradivu. Z metodo analize in sinteze smo preučevali listine in iz primerov oblikovali ustrezne zaključke o razvoju dednega prava na ozemlju Štajerske. Ugotovili smo, da so izhodišče za razvoj prava na določenem področju družbene in pravne prvine, ki preidejo v pravni red ali nanj delujejo, ko se ta prvič oblikuje. To oblikovanje pravnega reda se na Slovenskem ujema z nastajanjem fevdalne družbe. Spoznali smo, da za srednji vek zapisanega in uzakonjenega oziroma postavljenega prava praktično ni. V obdobju srednjega veka so tudi na področju dednega prava plemstva namreč razmerja urejala običajnopravna pravila deželnega prava in privilegiji, ki so jih izdajali vladarji plemstvu. Za vsak družbeni stan, tako tudi za plemstvo, je veljalo posebno pravo. Ob preučevanju dednega prava plemstva smo zasledili močno povezavo z nastankom dežel v srednjem veku. Vpliv dediščinskih delitev na povečevanje in zmanjševanje posesti je bilo običajno pri vseh plemiških družinah ter je vplivalo na oblikovanje dežel v srednjem veku. Le-to pa je ustvarilo pravno podlago za nadaljnji razvoj ustave in prava. K temu je svoj prispevek dalo tudi pravo privilegijev. Plemstvo je namreč od vladarjev terjalo izdajo privilegijev, ki so v obliki deželnih ročinov med drugim zbir svoboščin plemstva ter tako vir naše ustavne ureditve. Pravila in načela dedovanja iz staroslovenske družbe in srednjega veka so zametki kasneje nastalih pravnih pravil v obliki zakona, ki določajo red dedovanja, osebe upravičene dedovati po zapustniku ter vsa natančnejša določila povezana z dedovanjem. Na ta način je nastalo dedovanje po zakonu, ki je dajalo prednost najbližjemu krvnemu sorodniku. Posebna pravila so veljala za dedovanje fevdov, kar je bilo pomembno za plemstvo. Na osnovi preučevanja literature smo spoznali, da v najstarejši družbi in v prvi polovici srednjega veka zapustnikova oporočna svoboda še ni bila priznana. Šele pod vplivom krščanstva se je po darovanjih cerkvi za dušni blagor pričela postopoma razvijati tudi oporočna svoboda. Iz določb privilegijev za plemstvo je izhajalo, da je v obdobju izdaje privilegijev oporoka že bila primaren delacijski razlog. Plemstvo je imelo tudi glede dedovanja poseben položaj zaradi same narave fevdnih odnosov in skrbi za zaščito moči plemiške rodbine, zato je vpliv procesa recepcije rimskega prava na pravila dedovanja sprva manjši kot na drugih pravnih področjih. Temelj ureditve dedne sistematike in oporočnega zapuščanja pri plemstvu je bilo preprečiti odtekanje premoženja iz rodbine. Zato sta v srednjem veku glede dedovanja rodbinskega nasledstva (očevina) veljali načelo primogeniture in načelo nedeljivosti. Oporočno razpolaganje s tem premoženjem ni bilo prosto. Sistematiko zapuščanja in dedovanja v srednjem veku smo osvetlili z analizo prepisov ohranjenih listin. Potrdili smo, da izsledki za ozemlje Slovenije veljajo tudi za Štajersko. Gre za maloštevilne plemiške zapuščinske zapise, ki so specifični kot je specifično obdobje, v katerem so bili zapisani. Dedno pravo v srednjem veku usodo podedovanega premoženja pogosto ureja v kakršnihkoli prenosih, ne le v odnosu zapustnik-dedič. Namen zapisov je bil razdelitev premoženja, zato so sklepali tudi pravne posle med živimi. Različni pravni posli so imeli obliko izražene poslednje volje. Darovnice so bile zelo preproste in omejene na posamezne prejemnike, predvsem na cerkvene glede volil za dušni mir.
Ključne besede: dedno pravo, plemstvo, Štajerska, srednji vek, običajno pravo, testament
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 903; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (480,61 KB)

4.
Tripartitum opus iuris consuetudinarii inclyti regni Hungariae (Tripartit)
Mario Berden, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko nalogo z naslovom Tripartitum opus iuris consuetudinarii inclyti regni Hungariae, oziroma krajše Tripartit, obravnava in opisuje istoimensko zbirko madžarskega običajnega prava. Zbirka je nastala leta 1514, njen avtor pa je István Werbőczy, takrat protonotar na kraljevem dvoru Kraljevine Madžarske. Pred njenim nastankom je v Kraljevini Madžarski vladala velika pravna negotovost. Od nastanka madžarske države je takrat minilo že 5 stoletij, zato se je že izoblikovalo neko lastno pravo kraljevine. V večini pa je bilo to običajno pravo in le v majhni meri uzakonjeno pravo. To pravo je bilo precej nedoločljivo in ne sistematizirano, velikokrat pa je vsebovalo tudi nasprotujoča si določila. Problem je bil tudi ta, da sodiščem pravo ni bilo dostopno, pred iznajdbo tiska pa so bili zakonski teksti velikokrat tudi napačno prepisani, kaj je le še povečevalo pravno negotovost. Vse to je prisililo kralja Vladislava II Jageloviča, da je pooblastil Istvána Werbőczy za sestavo Tripartita. István Werbőczy se je rodil okoli leta 1459 v družini nižjih plemičev. Glede tega kje se je šolal pravni zgodovinarji niso enotni. Bil pa je zelo sposoben in hitro učljiv, polek madžarščine se je tekoče izražal tudi v latinskem, grškem in nemškem jeziku. Po zaključku šolanja je začel svojo poklicno pot v kraljevi službi Matije Korvina, kjer je bil vodja kraljeve pisarne. Leta 1502 ga kralj Vladislav II imenuje za protonotarja, namestnika kraljevega sodnika. Tedaj dobi tudi nalogo, da ob opravljanju funkcije, uredi in zbere v eno knjigo starodavne zakone madžarskega naroda, njihove pravne običaje in kraljeve dekrete. To delo dokonča leta 1514, Tripartit državni zbor sprejme, kralj pa ga potrdi in obljubi, da ga bo uzakonil. Zaradi nasprotovanja visokega plemstva, ki se je balo povečanja vpliva nižjega plemstva , kralj nanj nikoli ne odtisne svojega žiga in ga ne razpošlje županijam. To pa je pogoj, da bi Tripartit postal zakon, zakonik. Kajti višje plemstvo se je balo določb Tripartita, še posebej slavne »Primae nonus«, ki izvira in ima temelj v Zlati Buli iz leta 1222 in ruši meje med visokim in nižjim plemstvom. Kljub temu, da Tripartit ni postal zakon, ga je Werbőczy dal sam, nespremenjenega natisniti leta 1517 na Dunaju in ga sam razposlal županijam. V tem času je Werbőczy zasedal že funkcijo personala, ki je bila najvplivnejša sodniška funkcija na dvoru. Na državnem zboru leta 1525, pa Werbőczy doseže svoj politični in poklicni vrhunec, kajti le ta ga enoglasni izvoli za palatina, to pa potrdi tudi kralj. Iz napisanega vidimo kako je iz nižjega plemiča postal Werbőczy najvišji dostojanstvenik v državi, nad katerim je bil le kralj. Vendar pa je imela njegova kariera bliskovit konec, zaradi velikega nasprotovanja visokega plemstva, ga naslednje leto na državnem zboru razrešijo funkcije palatina. Po smrti kralja, ga novi kralj János I postavi za kancelarja. Ob zavzetju Bude s strani Turkov in ga ti imenujejo na ponižujočo funkcijo sodnika v Budi živečim, podrejenim Madžarom. Nekaj mesecev kasneje, leta 1541 umre. Umrlo pa ni njegovo delo Tripartit, ki so ga od izdaje leta 1517 sodišča, kot zbirko domačega običajnega prava, v pomanjkanju zakonikov, uporabljala, z njegovimi spremembami in modifikacijami vse do leta 1848. Nekatere dele pa celo do leta 1957, ko so sprejeli madžarski Civilni zakonik. Polek praktične uporabe, je imel velik pomen tudi zato, ker razen »primae nonus« vsebuje tudi »nauk o Sveti kroni« in s kombinacijo obeh je Werbőczy podal nekakšno pravno podlago za celovitost in neodvisnost madžarskega kraljestva. Tripartit pa je pomemben tudi za madžarsko pravno terminologijo. Negativen pomen pa ima predvsem zaradi tega, ker je zakoreninil in utrdil fevdalni sistem na Madžarskem.
Ključne besede: Tripartit, István Werbőczy, običajno pravo, Kraljevina Madžarska, zbirka običajnega prava
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 713; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (771,91 KB)

5.
Mednarodno kazensko pravo, njegov razvoj in odnos do nacionalnih kazenskih sistemov
Andreja Breškon, 2018, diplomsko delo

Opis: Glavni cilj mojega diplomskega dela je opredeliti razmerje med slovenskim kazenskimi sodišči in stalnim Mednarodnim kazenskim sodiščem ter ugotoviti, kako to vpliva na sam odnos med mednarodnim kazenskim in nacionalnim kazenskim pravom. Kljub letom prizadevanj za enotno Mednarodno sodišče, ki trenutno predstavlja vrh mednarodnega kazenskega prava, pa težko govorimo, da je bil sam cilj, ki so si ga zadale države članice celotnega sveta, dosežen. »Ali bi lahko rekli, da imamo danes skupno mednarodno kazensko sodišče?« »Ali obstajajo možnosti, da bi imele mednarodne pogodbe veljavo pred Ustavo Republike Slovenije?« Mednarodno kazensko pravo je zaenkrat še preveč širok ter tudi spremenljiv pojem, da bi lahko govorili o poenotenju ali celo nadvladi samega mednarodnega prava. Prvi del diplomskega dela bo osredotočen na vpliv mednarodnega prava na slovensko pravo ter kakšne posledice to povzroči za slovensko zakonodajo. V zadnjem delu, pa bo poudarek na zgodovini in razvoju mednarodnega kazenskega prava. Skozi zgodovino vidimo postopen napredek mednarodnih sodišč in vzporedno z njimi napredek kazenskega prava. Zapisi mednarodnega kazenskega prava segajo v konec 18. stoletja s Haaškimi konvencijami. Razvoj se nadaljuje po drugi svetovni vojni, pomembne so Ženevske konvencije in razvoj humanitarnega prava. Lahko rečemo, da se vse do danes mednarodno kazensko pravo ni prenehalo razvijati. Kljub ustanovitvi številnih mednarodnih sodišč, ki jih bom opisala v diplomski nalogi, pa je najpomembnejše za mendarodno kazenskego pravo stalno Mednarodno kazensko sodišče s svojim Rimskim statutom. Implementacija Rimskega statuta povzroči spremembo na področju slovenskega kazenskega zakonika, Mednarodni sodišči za Jugoslavijo in Ruando pa povzročita spremembo Ustave republike Slovenije. Lahko torej rečemo, da mednarodno kazensko pravo vpliva na zakonski in ustavni pravni red Republike Slovenije. Slovenska jurisdikcija se posledično seznani s pojmi in definicijami mednarodnih hudodelstev ter nekatere tudi implementira in opredeli v kazenski zakonik.
Ključne besede: mednarodno kazensko pravo, mednarodno pravo, kazensko pravo, Mednarodno kazensko sodišče, nacionalno sodišče, Rimski statut, načelo ne bis in idem, 47. člen Ustave Republike Slovenije, 8.člen Ustave Republike Slovenije, mednarodno običajno pravo
Objavljeno: 26.11.2018; Ogledov: 315; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (464,57 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici