Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Otrokove pravice so dandanes na veliki preizkušnji. Kljub vedno večjemu številu ukrepov za varovanje otrok in njihovih pravic, se na eni strani vedno znova pojavijo ovire, katere uresničevanje otrokovih pravic postavijo na rob. Na drugi strani pa imamo ovire, katerih kljub naporom ne moremo izkoreniniti. Ena izmed takšnih ovir so otroške poroke. Ta škodljiva praksa se pojavlja po celem svetu, tako v razvitih kot manj razvitih okoljih, saj je globoko zakoreninjena v tradicionalni kulturi. Otroške poroke danes predstavljajo kršitev mnogih pravic, ki pripadajo otrokom na mednarodni in nacionalni ravni. Temeljna definicija otroka je vsebovana v Konvenciji o otrokovih pravicah in mnogih drugih mednarodnih aktih. Nenazadnje podaja definicijo otroka tudi domača zakonodaja. Otroku tako na večih podlagah pripadajo tako človekove in otrokove pravice hkrati in se te ne izključujejo. Ena izmed pravic, katera pripada človeku je tudi pravica do sklenitve zakonske zveze. Posledično to pomeni, da tudi otroku pripada pravica do sklenitve zakonske zveze, vendar tukaj naletimo na težavo. Zakonska zveza otroka oz. mladoletne osebe načeloma ni dovoljena, saj prinese več škode kot koristi. V takšnih primerih pride do uporabe načela otrokove največje koristi, katero poskrbi, da se otrokom kot ranljivejši skupini zagotavljajo pravice v največji meri. Otroške poroke kršijo v največji meri načelo otrokove največje koristi, nadalje pa tudi pravico do izobraževanja, do zdravja, življenja, preživetja, do izražanja mnenja, do zaščite pred nasiljem, tudi spolnim, izkoriščanjem, trgovino z ljudmmi in seznam kršitev bi se lahko nadaljeval. Obstaja vedno več aktov, organizacij, tako vladnih kot nevladnih, kateri skušajo v največji meri preprečiti to škodljivo prakso, vendar kljub temu še vedno pojav teh na svetovni ravni ne upada v takšnem številu, kot bi si želeli.
Ključne besede: Otrokove pravice, otroške poroke, zakonska zveza, otroci, mladoletniki, zloraba pravic, običaji, škodljive prakse
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 507; Prenosov: 71
Celotno besedilo (1,18 MB)

Opis: V diplomskem delu smo opisali razlikovanje med slovensko in japonsko kulturo in običaji na področju vodenja podjetij, komuniciranja in poslovnih običajih. Izpostavimo lahko kar nekaj značilnosti, po katerih se Japonska in Slovenija pomembno razlikujeta, npr. po kulturi in vrednotah. Zato v Sloveniji vodijo podjetniki svoja podjetja na drugačen način, kot na Japonskem. Pomembno je, da so vsa podjetja po svetu, predvsem pa slovenska podjetja, seznanjena s tem, kako ključnega pomena je poznavanje ostalih kultur pri poslovanju, saj se tako lahko izognemo neprijetnim situacijam. V začetku diplomskega dela smo se usmerili v spoznavanje osnovnih pojmov vodenja, komuniciranja in poslovnih običajev ter njihovih pomembnosti. Osrednji del diplomskega dela temelji na opredeljevanju osnovnih značilnosti Japonske in Slovenije. Najprej sta posamezno predstavljeni obe državi, kasneje sledi predstavitev stilov vodenja, načinov vodenja, nekaj podatkov je namenjenih tudi odnosom med sodelavci, vodji, poslovnimi običaji, kot so oblačila, darila, sestanki, rokovanje, itd. Dotaknemo se tudi značilnosti skupinskega dela v obeh izbranih državah. Opisana je komunikacija v Sloveniji in na Japonskem. V tretjem delu diplomskega dela smo se na podlagi primerjav odločili prikazati razlike med Japonsko in Slovenijo. Iz primerjav je razvidno, da morda res ne bi bilo slabo, če bi pred sodelovanjem bili seznanjeni z drugačnim delovanjem držav, s katerimi delamo. Za Slovenijo bi lahko rekli, da je bolj individualistična, to pomeni, da postavlja posameznika v ospredje in njegovi interesi tako prevladajo nad skupino. Medtem ko je za Japonsko znano, da je precej kolektivistična država, je skupinsko usmerjena, kar pomeni, da odločitve raje sprejemajo kot neka homogena skupina. Vodenje se na vzhodu v primerjavi s Slovenijo pomembno razlikuje. Dotaknemo se poslovnih običajev, ki se vidno razlikujejo od naših. V Sloveniji imamo bolj blage poslovne običaje, na Japonskem se striktno držijo predpisanih poslovnih navad in so zelo užaljeni, če le-ti niso upoštevani. Nazadnje smo opisali tudi predlog za prakso, ki bi mnogim slovenskim podjetjem pomagal k uspešnejšemu poslovanju. Izpostavili smo določene predloge, kot so razni tečaji, izobraževanja, obisk podjetij v tujih državah in prav tako pojasnili, zakaj je pomembno poznavanje kulture za poslovanje s tujimi državami. V sklepu smo opisali naše temeljne ugotovitve in odprte probleme, na katere smo skozi diplomsko delo naleteli.
Ključne besede: Japonska, Slovenija, stil vodenja, komuniciranje, poslovni običaji
Objavljeno v DKUM: 15.10.2021; Ogledov: 1286; Prenosov: 359
Celotno besedilo (1016,50 KB)

Opis: Magistrsko delo Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji obravnava posamezne omejitve pravic iz znamke, v zvezi s katerimi je nova zakonodaja EU prinesla nekatere novosti in spremembe. Napravljena je konkretna primerjava določb Direktive 2015/2436 in novele ZIL-1E, ki je Direktivo 2015/2436 prenesla v slovenski pravni red. Poleg splošnih omejitev (uporaba imena ali naslova, deskriptivna uporaba, referenčna uporaba in uporaba pravice, ki velja le na določenem območju), so predmet analize magistrskega dela še nekatere specialne omejitve, kot so dobroverna prejšnja uporaba po ZIL-1, omejitev kot posledica privolitve in omejitve pravic iz kolektivne in certifikacijske znamke. V okviru določenih omejitev je nova zakonodaja posegla v sodno prakso Sodišča EU. Očiten primer se kaže pri omejitvi glede uporabe imena ali naslova, ki je bila s prenovljeno določbo usmerjena izključno na fizične osebe. Sodna praksa je pred tem dopuščala, da so se na omejitev lahko sklicevale tudi pravne osebe oziroma družbe in v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljale znamki enako firmo ali trgovinsko ime. Avtor ugotavlja, da izključitev družb iz te omejitve zagotavlja boljše razlikovanje med znamko in firmo oziroma trgovinskim imenom. Vendarle velja slednje le v omejenem obsegu, saj je položaj nekaterih družb ostal nespremenjen. To so predvsem tiste družbe, ki so trgovinska imena ali firme začele uporabljati pred registracijo znamke. Le-te imajo še zmeraj možnost obrambe v smislu omejitve pri uporabi imena ali naslova. Enako velja za firme samostojnih podjetnikov. Poleg tega se lahko po slovenskem pravu tretji, ki so določen znak začeli dobroverno uporabljati pred prijavo znamke, prav tako sklicujejo tudi na dodatno omejitev prejšnje dobroverne uporabe, ki je Direktiva 2015/2436 ne vsebuje. Nenazadnje pa večje razlikovanje omogoča izključitev omejitve za tiste družbe, ki so firme začele uporabljati po registraciji znamke in zagotovitev pravice do preprečitve registracije kasnejše znamke na podlagi neregistriranega prejšnjega znaka (firme) po novem relativnem razlogu za zavrnitev, ki ga je prenesla novela ZIL-1E. Avtor nadalje posebej izpostavlja primernost ureditve koeksistence dveh enakih znamk kot posledice privolitve imetnika prejšnje znamke k uporabi kasnejše. Z vidika potrošnika in zagotavljanja temeljne funkcije izvora takšen položaj zmeraj ni ustrezen, vendar je pri tem potrebno ločiti primere dvojne identičnosti in primere podobnosti. Kadar hkrati obstajata dve enaki znamki za enako blago ali storitve, se obstoj zmede pri potrošnikih predvideva in če se potrošniki ne bodo mogli zavedati razlik med njima, znamka ne bo zagotovila svoje funkcije izvora. V primeru podobnosti se zmeda ne predvideva, zato je zahtevano tehtanje pogoja ustvarjanja zmede v vsaki zadevi posebej.
Ključne besede: Direktiva 2015/2436, ZIL-1E, uporaba znamke, dobri poslovni običaji, gospodarski promet, dobra vera, firma, soobstoj znamk, funkcije znamke
Objavljeno v DKUM: 26.06.2020; Ogledov: 1192; Prenosov: 191
Celotno besedilo (797,24 KB)

Opis: Splošni pogoji poslovanja (pogodbe) stranko zavezujejo, če so ji bili znani ali bi ji morali biti znani, pogoj pa je, da so objavljeni na običajen način. V potrošniških pogodbah se pravni standard običajne objave presoja strožje, v primeru zavarovalne pogodbe pa je izpolnjen- splošni pogoji morajo biti zavarovancu izročeni. Splošni pogoji morajo biti v pogodbenem jeziku ali takem, ki ga nasprotna stranka razume, veljajo pa tudi v drugem jeziku, če jih je nasprotna stranka v medsebojni praksi vedno sprejemala. Objava na spletu bo zadoščala v primeru izrecne privolitve v splošne pogoje, v primeru domnevane privolitve pa bo objava na spletu zadoščala le izjemoma, če je bila pogodba sklenjena elektronsko. Kadar si splošni pogoji strank nasprotujejo, se uporabijo splošna pravila o sklenitvi pogodbe- veljajo tisti splošni pogoji, ki so bili del sprejete ponudbe. Enostranska sprememba splošnih pogojev vpliva na bodoča pogodbena razmerja, razen v kolikor ne obstaja drugačna volja strank. Za določila splošnih pogojev veljajo vsi ničnostni razlogi, kateri veljajo sicer, nična pa so tudi, kadar nasprotujejo namenu pogodbe ali dobrim poslovnim običajem. Določila v potrošniških pogodbah so nična tudi, kadar so nepoštena, medtem ko glede na OZ lahko sodišče nepravična ali pretirano stroga določila na zahtevo stranke zavrne. Določila so nepravična (nepoštena) ali pretirano stroga predvsem takrat, kadar izključujejo obveznost oziroma odgovornost stranke, ki je pripravila splošne pogoje (pri čemer so zelo pogosti primeri, kadar zavarovalnica izključitev opre na vzročno zvezo oziroma pogodbeno domnevo vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca in nastalim zavarovalnim primerom), ali pa kadar nasprotni stranki nalagajo dodatne obveznosti. Presoja je odvisna od posamičnega primera, vsa nepravična ali pretirano stroga določila pa imajo skupno lastnost- stranki jemljejo oziroma omejujejo različne pravice, ki ji pripadajo iz pogodbe. Skupna lastnost vseh mednarodnih ali evropskih aktov, ki so obravnavani primerjalno z določili OZ- CISG, PICC, PECL, DCFR in Direktiva 93/13/EGS, je teženje k poenotenju pogodbenega prava in iskanju skupnih rešitev, kar zagotavlja večjo pravno varnost strank v mednarodnem prometu. Splošna ugotovitev glede primerjave določil OZ in določil (oziroma njihove razlage) zgoraj navedenih aktov bi bila, da slednji vprašanja splošnih pogojev, ki jih ureja tudi OZ, urejajo podobno, vendar pa nekateri urejajo tudi vprašanja, ki jih OZ ne naslavlja izrecno, kar je zagotovo posledica sledenja poslovni praksi.
Ključne besede: splošni pogoji poslovanja, dobri poslovni običaji, kavza, pravni standard, potrošniška pogodba, zavarovalna pogodba, delna ničnost.
Objavljeno v DKUM: 08.08.2017; Ogledov: 2019; Prenosov: 371
Celotno besedilo (809,78 KB)

Opis: V prispevku v obliki narečnega slovarja predstavljam besedje stare koroške kmečke delovne šege – steljeraje. Izhodišče je DVD-posnetek, ki so ga naredili domačini na kmetiji Golak na Dolgi Brdi pri Prevaljah na Koroškem leta 2007. Koroško mežiško delovno besedje s področja steljeraje je primerjano s koroškim podjunskim.
Ključne besede: koroško narečje, ljudski običaji, poljedelstvo, steljeraja, narečni slovarji, dialektologija, jezikoslovje
Objavljeno v DKUM: 18.05.2017; Ogledov: 2068; Prenosov: 533
Celotno besedilo (370,33 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...