| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
INSTITUT RAZDEDINJENJA SKOZI TEORETIČNI IN PRAKTIČNI PRIKAZ
Maja Durič, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavano področje dednega prava, katerega temelj osnovne in vsake nadaljnje razprave ter izhajanj je dedovanje, proces, ki skozi določene predpostavke, pomeni upravičenje dedičev, da nasledijo zapustnikovo imetje in določbe, na kak način lahko do nasledstva pride. Ker se je skozi zgodovino udejanjil princip svobode testiranja, ki daje zapustniku možnost, da z oporoko razpolaga s svojim premoženjem tudi za čas po njegovi smrti, se ta svoboda razdelitve vseeno omejuje zaradi omogočanja koristi zapustnikovih najbližjih svojcev, z institutom nujnega deleža. Poudarek diplomskega dela se tako od temeljev dedovanja, zoži na specifično področje, ki se razprostira od upravičenja do nujnega deleža, do situacij, ko postane zaradi nedopustnega ravnanja dediča v odnosu do zapustnika, zagotavljanje nujnega deleža neobvezno. Neskladno z življenjskimi razmerami in moralo bi namreč bilo, če bi dedič navkljub svojim nedopustnim dejanjem, bil upravičen do določenega deleža samo na podlagi sorodstvene vezi. Ravno v izogib temu, je na voljo institut razdedinjenja, ki zapustniku omogoča, da določene dediče zaradi njihovega vedenja in dejanj, izključi iz dedovanja. Razdedinjenje spada tako rekoč poleg oporočnega dedovanja, pod dodatno, razširjeno avtonomijo zapustnika. Vendar ga tudi tu omejujejo taksativno našteti razlogi za razdedinjenje, ki določajo primere, v katerih lahko samo zapustnik razdedini nujnega dediča. Tako v primeru kršitve zakonite ali moralne dolžnosti, storitve hujšega kaznivega dejanja zoper zapustnika ali njegove bližnje sorodnike ter zaradi vdajanja brezdelju ali nemoralnemu življenju, tvega dedič, da bo z razdedinjenjem, izgubil to, kar bi mu drugače po naravi zakona nedvomno pripadalo, namreč, nujni dedni delež po svojem umrlem sorodniku ali zakoncu. Osrednja tema, razdedinjenje, pa ima stične točke, sploh glede razširjene avtonomije zapustnika glede določitve in izločitve dedičev ter možnostjo razpolaganja s svojim premoženjem po smrti, z institutoma dedno nevrednostjo ter odvzemom nujnega deleža v korist potomcev, katera sta tudi opisana in vsebinsko primerjana z razdedinjenjem. Celotno delo je tako zaokrožen prikaz - od temeljev pravic in možnosti dedovanja, do omejitev s strani oporočnika in zakonodajalca - skozi teoretičen in praktičen vidik.
Ključne besede: Dedno pravo, dedovanje, nujni delež, razdedinjenje
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 3002; Prenosov: 661
.pdf Celotno besedilo (397,18 KB)

2.
NUJNI DELEŽ ABSOLUTNIH DEDIČEV
Nataša Vrtovec, 2010, diplomsko delo

Opis: Nujni delež je institut, ki omejuje zapustnikovo svobodo razpolaganja s svojim premoženjem. Omejuje tako njegovo svobodo razpolaganja mortis causa (tj. z oporočnimi razpolaganji) kot tudi razpolaganje inter vivos (tj. z neodplačnimi razpolaganji oziroma darili v času njegovega življenja). V primeru, da zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekorači vrednost razpoložljivega dela zapuščine (če torej načne ali celo izčrpa nujni delež posameznega nujnega dediča), pride do t.i. prikrajšanja nujnega deleža. V takem primeru se na izrecno zahtevo nujnega dediča, ki je prikrajšan, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, se vrnejo tudi darila. Institut nujnega deleža je bil ustanovljen kot vmesna rešitev med dvema skrajnostima, in sicer na eni strani sistemom popolne prostosti testiranja (ta velja danes v anglosaškem pravu), kjer lahko lastnik prosto razpolaga s svojo lastnino tako med živimi kot tudi za primer smrti, in sistemom, kjer ima rodbina zakonito dedno pravico, ki ji je zapustnikova volja ne more odvzeti. Slednji je veljal v starem germanskem pravu, vendar ni prešel v nobeno današnje pravo. Ta dva skrajna sistema ustrezata dvema težnjama, ki se pojavljata pri dedovanju. Zapustniku je namreč do tega, da bi popolnoma prosto razpolagal s svojo lastnino, družina pa ima interes, da dobi zapustnikovo premoženje zase. Zaradi pomanjkljivosti enega in drugega sistema se je že v rimskem pravu kot vmesna rešitev, ki je najbolj skladna s stvarnostjo in najbolj ustreza obema težnjama, razvilo pravo nujnih dedičev, ki se je ohranilo vse do danes. Ustanovo nujnega deleža je namreč sprejela večina sedanjih modernih pravnih redov. Je pa institut v različnih državah različno urejen, glede na to, ali daje več poudarka prostosti testiranja ali težnjam nujnih dedičev. V rimskem pravu se je institut nujnega deleža razvil z namenom ohranitve premoženja v družini ter z namenom zagotovitve zapustnikovim potomcem sredstva za preživljanje. Vendar so se od takrat družbene razmere in način življenja zelo spremenile. Od tega, da se je življenjska doba ljudi podaljšala in ljudje ne puščajo za sabo nepreskrbljenih otrok, ampak že preskrbljene z ustvarjenimi lastnimi družinami ter velikokrat ostarelega in večinoma tudi nepreskrbljenega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Tudi sama družina se ne pojmuje tako široko kot nekdaj, ko je več rodov živelo in ustvarjalo skupaj, ampak se navezuje le na določene najožje osebe. Tako, da ureditev nujnega deleža danes ne ustreza več tem spremenjenim razmeram v družbi. Poseg v zapustnikovo svobodo razpolaganja s svojim premoženjem je prekomeren in ni sorazmeren s koristmi, ki jih daje. Nujni delež je mogoče danes upravičiti le še zaradi namena zagotoviti zapustnikovim najožjim svojcem sredstva za preživljanje, če jih le-ti potrebujejo. Smiselno bi bilo spremeniti zakonsko ureditev nujnega deleža tako, da bi se nujni dediči ujemali s krogom oseb, ki jih je zapustnik že za časa življenja dolžan preživljati po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakonodajalec ima namreč pri urejanju instituta nujnega deleža različne možnosti ureditve: od določitve kroga nujnih dedičev, določitve kvote nujnega deleža, določitve različnih razlogov za razdedinjenje, postavitve določenih pogojev za nujne dediče, in podobno. Tako, da bi bilo potrebno razmisliti, kako bi bilo treba zakonsko ureditev spremeniti, da bi najbolje ustrezala današnjim razmeram.
Ključne besede: nujni delež, nujni dediči, zapustnik, svoboda oporočnega razpolaganja, pravica do dedovanja, načelo sorazmernosti
Objavljeno: 08.09.2010; Ogledov: 2832; Prenosov: 424
.pdf Celotno besedilo (644,71 KB)

3.
IZRAČUN NUJNEGA DEDNEGA DELEŽA PRI DEDOVANJU ZAŠČITENE KMETIJE
Niko Keček, 2011, diplomsko delo

Opis: POVZETEK Kmetijstvo je zelo pomembna gospodarska panoga vsake države, vendar spada v področje, ki je za mlajše generacije manj privlačno kot v preteklosti. Zaradi trenda drobitve in opustitve kmetijskih gospodarstev skozi zadnjih nekaj desetletij so bile države primorane sprejeti ukrepe za zaščito in ohranjanje kmetijske panoge in eden od teh ukrepov, mogoče celo najpomembnejši, je posebna ureditev dedovanja srednjih kmetij, saj so le-te pri nas najštevilčnejše in zraven gospodarske funkcije predstavljajo tudi pomembno ekološko in socialno dobrino. So pa te kmetije tudi najbolj ogrožene ravno zaradi nevarnosti drobitve, saj ob drobitvi potencialno hitro izgubijo možnost te funkcije dejansko ohranjati. Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev je zakon, ki sledi načelom preprečitve drobitve srednjih kmetij in ohranjanja njihove gospodarske, socialne in ekološke funkcije ter omogoča prevzemnemu dediču kmetije, da tako kmetijo prevzame pod pogoji, ki so za njega (oz. njo) čim manj obremenjujoči. Eden izmed institutov, ki imajo funkcijo zmanjšanja obremenitve prevzemnega dediča je tudi prilagojen institut nujnega dednega deleža v teh postopkih, katerega razumevanje v tem kontekstu ni enako kot razumevanje nujnega dednega deleža po ZD, ampak je nujni dedni delež in posebna pravila glede le-tega v ZDKG, sopomenka za omejen zakonit delež. Omejen tako v smislu kroga upravičencev do uveljavljanja zakonitega dednega deleža (»nujnega« deleža po ZDKG), kot tudi višine, načina izplačila itd… V nalogi sem raziskal zakonsko podlago in materialno-pravne institute, ki so pomembni za dedovanje zaščitenih kmetij in določitev ter izračun nujnega dednega deleža v teh postopkih. Pregledal sem procesne določbe ter sodne odločbe in s pogovori iz prve roke dobil občutek za potek teh postopkov in uporabo teh določil v praksi. Spoznal sem, da je ureditev, čeprav ne brez napak in nekaterih odprtih vprašanj, funkcionalna in ustrezna za zagotavljanje postavljenih ciljev, čeprav po mojem mnenju kaže nekatere znake starejših družbenih sistemov (prisilnost) in ne izključujem možnosti, da bo v prihodnosti sledila trendom zagotavljanja večje svobode odločitve za stranke same.
Ključne besede: zaščitena kmetija, nujni delež, zdkg, zkz, dedno pravo, dedovanje, dedovanje zaščitene kmetije, dedovanje zaščitenih kmetij, izračun nujnega deleža, kmetijstvo
Objavljeno: 14.07.2011; Ogledov: 12773; Prenosov: 1196
.pdf Celotno besedilo (484,98 KB)

4.
SVOBODA TESTIRANJA IN NJENE OMEJITVE
Andreja Breznik, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu bo obravnavano področje iz dednega prava, in sicer institut dedovanja. Omenjen institut ima tako močno težo, da je povzdignjen na ustavno raven in kot takšen omenjen v Ustavi RS, in sicer v 33. členu, ki narekuje, da je v Sloveniji zagotovljena pravica do zasebne lastnine in do dedovanja. V Sloveniji je uveljavljen princip svobodnega dedovanja oziroma testiranja, ki zapustniku omogoča, da z oporoko razpolaga s svojim premoženjem tudi za čas po njegovi smrti, saj je dedovanje v bistvo prehod premoženja umrle osebe na druge osebe. Hkrati pa oporočno dedovanje pomeni na eni strani pravico zapustnika, da določi, komu bo zapustil svoje premoženje, na drugi strani pa dedovanje predstavlja tudi upravičenje dedičev, da nasledijo zapustnikovo imetje. Načelo svobodnega oporočnega razpolaganja (svoboda testiranja) je eno izmed temeljnih načel dednega prava. To pomeni, da lahko zapustnik z oporoko odloča o usodi svojega premoženja za primer smrti, ne da bi se oziral na zakoniti dedni red. Naše pravo pozna dva dedna naslova in sicer zakon in oporoko. Institut oporoke je v bistvu izraz svobode testiranja, ki pa pri nas, v našem pravu ni povsem neomejena, saj zapustnik lahko z oporoko razpolaga s svojim premoženjem na način in v mejah, kot to določa zakon. Svoboda razdelitve premoženja oz. testiranja se omejuje predvsem zaradi omogočanja koristi zapustnikovih najbližjih svojcev. Ravno omejitvi testiranja pa bo posvečeno diplomsko delo, v kateri bodo predstavljene meje, do koder ima posameznik pravico samostojno razpolagati s svojim premoženjem tudi po svoji smrti, in kje se ta pravica posameznika konča. Zapustnikova svoboda testiranja je namreč omejena z določenimi kogentnimi določbami, s katerimi zapustniku omejimo svobodno razpolaganje s premoženjem po smrti. Poudarek diplomskega dela, svoboda testiranja, pa ima stične točke, sploh glede možnosti samostojnega in svobodnega razpolaganja s premoženjem ter z dedovanjem po zakonu, saj v kolikor se ne upošteva omejitev, določenih z zakonom, se oporoka lahko izpodbija in tudi razveljavi. To specifično področje, svoboda testiranja, pa ni absolutna, zato bo namen diplomske naloge predvsem opisati in navesti omejitve pri pisanju oporoke in razporejanju premoženja po smrti. Celotno delo bo tako zaokrožen prikaz analiz veljavne ureditve dedovanja v Sloveniji, skozi teoretičen in praktičen vidik.
Ključne besede: Dedovanje, svoboda oporočnega razpolaganja, nujni delež, zapustnik
Objavljeno: 06.07.2015; Ogledov: 945; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (932,61 KB)

5.
NUJNO DEDOVANJE V SLOVENSKI IN KANADSKI PRAVNI UREDITVI - PRAVNOZGODOVINSKA IZHODIŠČA
Jasmina Heric, 2016, diplomsko delo

Opis: Nujno dedovanje je zakonito dedovanje posebne vrste. Velikost nujnega deleža se namreč določa v razmerju do zakonitega dednega deleža, osebe pa imajo pravico do nujnega deleža le, če bi bile po zakonitem dednem redu poklicane k dedovanju. Nujni delež je institut dednega prava, ki omejuje zapustnikovo svobodo oporočnega razpolaganja in razpolaganja inter vivos (neodplačne naklonitve oziroma darila). Zapustnik mora del svojega premoženja (t. i. rezerviran del) nameniti svojim najbližjim sorodnikom. Zato se v primeru prikrajšanja nujnega deleža, do katerega pride, ko zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili načne ali celo izčrpa nujni delež posameznega nujnega dediča, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, se vrnejo tudi darila. Institut nujnega deleža se je razvil v rimskem pravu kot vmesna rešitev med dvema miselnostma, in sicer med popolno svobodo oporočnega razpolaganja in ohranitvijo premoženja v okviru agnatsko zasnovane družinske skupnosti. V času kolektivnega gospodarjenja, je bilo nepojmljivo, da bi gospodar premoženje zapustil tuji osebi. Zapustnik torej lahko svobodno razpolaga s svojim premoženjem, vendar del tega premoženja mora zapustiti svojim najbližjim sorodnikom (to so običajno otroci in zapustnikov zakonec oziroma partner). Institut nujnega deleža je sprejela večina sedanjih pravnih redov, medtem ko angleški pravni red in s tem posledično tudi Kanada instituta nujnega deleža ne pozna, saj velja načelo popolne svobode testiranja. Vendar to ne pomeni, da Kanada nima pravil, s katerimi se zagotavlja življenjska eksistenca oseb, ki so bile premoženjsko odvisne od zapustnika. Te osebe (ni nujno, da so to zapustnikovi sorodniki ali zakonec) lahko zahtevajo od sodišča, da se jim iz zapuščine dodelijo primerna sredstva za preživljanje.
Ključne besede: dedno pravo, nujno dedovanje, nujni delež, Kanada
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1317; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (862,86 KB)

Iskanje izvedeno v 0.13 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici