Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Namen diplomskega dela je bil preveriti učinkovitost zeolita AAG 3-5 mm (Silkem d.o.o.). Odločili smo se za odstranjevanje ionov težkih kovin niklja in arzena, ki se pogosto pojavljata v vodah in sta v preseženih koncentracijah lahko nevarni zdravju ljudi in okolju. Najprej se je raziskava nanašala predvsem na najbolj učinkovito adsorpcijo Ni(II) in As(III) na zeolit. Začetna koncentracija Ni(II) in As(III) je bila 10 mg/L. Določili smo vpliv pH vrednosti, vpliv časa mešanja, vpliv mase adsorbenta in vpliv začetne koncentracije na učinkovitost adsorpcije. Najboljša učinkovitost adsorpcije arzenovih ionov je bila 92 % na 1 g zeolita, pri času mešanja 2 h in začetni koncentraciji 2 mg/L As(III) in za nikljeve ione 98,8 %, na 3 g zeolita, pri času mešanja 24 h, pri obeh v nevtralni pH vrednosti. Rezultate smo analizirali z uporabo Freundlichove in Langmuirjeve linearne adsorpcijske izoterme. Izvedli smo še desorpcijo As(III) in dosegli 68 % učinkovitost desorpcije. Ugotovili smo, da je zeolit primeren adsorbent za odstranjevanje težkih kovin, kot sta arzen in nikelj iz vode in ga je mogoče tudi ponovno uporabiti.
Ključne besede: zeolit, adsorpcija, nikelj, arzen, desorpcija
Objavljeno v DKUM: 06.09.2023; Ogledov: 395; Prenosov: 31
Celotno besedilo (2,50 MB)

Opis: Planet Zemlja se v 20. in 21. stoletju spopada z najbolj onesnaženim obdobjem človeškega obstoja. Velik problem onesnaževanja med drugim predstavljajo tudi težke kovine, ki se v ionski obliki pojavljajo v pitni vodi. V diplomski nalogi smo kot cenovno dostopen adsorbent uporabili glino, ki se je do neke mere izkazala za potencialen adsorbent težkih kovin kot so baker, nikelj in krom. Glini smo najprej določili velikost delcev in zeta potencial. V modelnih raztopinah smo raziskovali adsorpcijo posamičnih kovinskih ionov in kovin v vzorcih odpadne vode. V modelnih raztopinah smo uporabljali sledeče koncentracije:  (Cu2+) =  (Ni2+ ) = 50 mg/l in  (Cr6+) = 20 mg/l. Masno koncentracijo kovinskih ionov v odpadni vodi smo določili s spektroskopsko tehniko, kjer smo uporabili kivetne teste. Pri vseh adsorpcijah smo uporabili 50 ml modelne raztopine oziroma vzorca odpadne vode. Preučevali smo, ali masa gline vpliva na adsorpcijo in če medsebojna interakcija kovinskih ionov vpliva na delež adsorbiranih ionov. Poskuse smo naredili na 0,5 g, 1 g, 5 g, 7 g in 10 g gline in preostalo vsebnost kovinskih ionov merili po 30, 60, 120, 180 in 1440 minutah. Meritve so pokazale, da je povprečna velikost delcev gline 1285 nm, povprečen zeta potencial pa znaša -22,2 mV. Ugotovili smo, da je adsorpcija kovinskih ionov največja, ko je masa adsorbenta 10 g, najnižja pa, ko je masa adsorbenta 0,5 g. Najboljše se je adsorbiral Cu2+, kjer je bila uspešnost odstranjenosti iona pri 10 g gline kar 99,4 %. Sledita mu Ni2+ z 58 % in Cr6+ z 45 % adsorpcijo. Pri medsebojnem vplivu ionov pa je adsorpcija vseh ionov bila nižja kot sicer. Cu2+ z 81,25 %, Ni2+ z 47 % in Cr6+ z 29,4 % adsorpcijo. Medsebojni vpliv posameznih ionov smo preverjali na 10 g gline. Izkazalo se je tudi, da ko smo večali maso adsorbenta, je kapaciteta adsorpcije padala. Tukaj smo prišli do spoznanja, da je razmerje med maso adsorbenta in maso adsorbata zelo pomembno, saj vpliva na Freundlich-ove in Langmuir-jeve parametre.
Ključne besede: adsorpcija, glina, baker, nikelj, krom, spektrofotometrija
Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 1254; Prenosov: 199
Celotno besedilo (2,78 MB)

Opis: Namen diplomske naloge je bil sintetizirati koordinacijske spojine iz bakra, kobalta in niklja ter melamina, z uporabo različnih topil. V eksperimentalnem delu smo izvedli 15 sintez koordinacijskih spojin. Sintetizirali smo bakrove komplekse iz bakrovega(II) acetata in bakrovega klorida, nikljeve komplekse iz nikljevega(II) acetata in kobaltove komplekse iz kobaltovega(II) acetata z ligandom melaminom. Uporabljali smo različna topila in sicer: metanol, etanol, vodo in dimetilformamid. Sinteze smo izvajali pod refluksom 3 ure, eno smo izvajali z podaljšanim reakcijskim časom in sicer 6 ur. Na koncu smo nastale produkte še analizirali z rentgensko praškovno difrakcijo in termogravimetrično analizo ter tako ugotavljali uspešnost izvedenih sintez. Iz rezultatov smo ugotovili, da s podaljšanim časom ne vplivamo na potek reakcij oziroma na sintezo. Prav tako smo ugotovili, da pri uporabi vode kot topila ne dobimo željenih rezultatov.
Ključne besede: koordinacijske spojine, baker, kobalt, nikelj, rentgenska praškovna difrakcija, termogravimetrična analiza
Objavljeno v DKUM: 08.09.2016; Ogledov: 2479; Prenosov: 164
Celotno besedilo (2,92 MB)

Opis: Namen magistrskega dela je sinteza novih koordinacijskih spojin, ki imajo na centralni atom hkrati vezana dva različna liganda. V sklopu eksperimentalnega dela smo izvedli 54 sinteznih reakcij. V osnovi smo za centralne atome uporabili baker, kobalt in nikelj. Dodajali smo jih v obliki acetatov. V določenih primerih pa smo poskušali tudi z nekaterimi lantanoidi: neodimom (Nd), evropijem (Eu), disprozijem (Dy) in terbijem (Tb). Nd, Dy in Tb smo dodajali v obliki nitratov, Eu pa smo dodali v obliki klorida. Ker ti elementi veljajo za dražje, smo jih uporabili le v primerih, ko smo v predhodnih sinteznih reakcijah z bakrom, kobaltom in nikljem dobili pozitivne rezultate. Poskušali smo z različno kombinacijo N-donorskih mešanih ligandov. Uporabili smo naslednje: 2-aminopiridin, 3-aminopiridin, 4-aminopiridin, pikolinsko kislino, dipikolinsko kislino, nikotinsko kislino, dinikotinsko kislino, izonikotinsko kislino in 2-aminobenzotiazol. Kot topilo smo uporabili destilirano vodo in etanol. Produkte reakcij smo identificirali z rentgensko praškovno difrakcijo in termogravimetrično analizo. Za vzorce, ki so po predhodnih analizah kazali nastanek novih koordinacijskih spojin, smo opravili še rentgensko strukturno analizo na monokristalu.
Ključne besede: koordinacijske spojine, baker, kobalt, nikelj, lantanoidi, N-donorski ligandi (2-aminopiridin, 3-aminopiridin, 4-aminopiridin, pikolinska kislina, dipikolinska kislina, nikotinska kislina, dinikotinska kislina, izonikotinska kislina, 2-aminobenzotiazol), rentgenska praškovna difrakcija (XRD), termogravimetrična analiza (TGA)
Objavljeno v DKUM: 29.02.2016; Ogledov: 1860; Prenosov: 231
Celotno besedilo (2,83 MB)

Opis: Namen diplomskega dela je bil sinteza novih koordinacijskih spojin bakra, niklja in kobalta z ligandom N-oksidom pikolinske kisline in spojin, kjer bi dosegli hkratno vezavo tega in pikolinske kisline na isti centralni atom. Enak cilj smo poskušali doseči z uporabo hkratne kombinacije ligandov pikolinske in dipikolinske kisline. V sklopu diplomskega dela sem tako izvedla štiriintrideset sinteznih reakcij koordinacijskih spojin, pri čemer sem za centralni atom uporabila baker v obliki acetata hidrata, nikelj in kobalt pa v obliki acetata tetrahidrata. Pri tem sem kot ligande uporabila tri izmed derivatov piridina, in sicer pikolinsko kislino, N-oksid pikolinske kisline in dipikolinsko kislino, vse v trdnem agregatnem stanju. Kot topila sem uporabila vodo, mešanico te z acetonom, N,N-dimetilformamid, mešanico acetonitrila in metanola ter acetona in tetrahidrofurana. Delo je temeljilo predvsem na odkrivanju še nesintetiziranih bakrovih, nikljevih in kobaltovih kompleksnih spojin, kjer smo med drugim poskušali doseči optimalne rezultate z uporabo različnih množinskih razmerij reaktantov in kombinacijo diferentnih vrst topil v različnih volumskih razmerjih, potrebnih za sintezo. V sklopu raziskave smo poskušali sintetizirati tudi tri kompleksne spojine, kjer smo za centralni atom uporabili cink v obliki acetata dihidrata in dva izmed lantanoidnih elementov: terbij v obliki nitrata pentahidrata in evropij v obliki klorida heksahidrata. Produkte sinteznih reakcij smo nato karakterizirali z rentgensko praškovno difrakcijo in termogravimetrično analizo. Za vzorce, ki so po opravljenih analiznih metodah kazali na nastanek novih koordinacijskih spojin, je bila opravljena še rentgenska strukturna analiza na monokristalu.
Ključne besede: koordinacijske spojine, baker, nikelj, kobalt, derivati piridina (pikolinska kislina, N-oksid pikolinske kisline, dipikolinska kislina), rentgenska praškovna difrakcija (XRD), termogravimetrična analiza (TGA)
Objavljeno v DKUM: 07.05.2014; Ogledov: 2919; Prenosov: 356
Celotno besedilo (3,58 MB)