1. Generične znamke - iskanje ravnotežja med pravnim varstvom znamke in prosto rabo generičnega znaka : magistrsko deloTjaša Unverdorben, 2021, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo Generične znamke – iskanje ravnotežja med pravnim varstvom znamke in prosto rabo generičnega znaka obravnava pravne institute na področju ureditve generičnih znamk, s poudarkom na posebnostih znamk EU v primerjavi z nacionalnimi znamkami, ki so registrirane v posamezni državi članici EU. Hkrati izpostavlja določene pravne probleme, ki odpirajo možnost različnih razlag posameznih določb. Stališča glede upravičenosti in sorazmernosti instituta izbrisa znamke iz registra so v glavnini poenotena in se močno nagibajo v prid instituta. Javni interes, da nekateri znaki preidejo v javno domeno, namreč pretehta slabosti, ki jih ima izguba izključnih pravic iz znamke za imetnika, ki ni pravočasno ukrepal v smeri preprečevanja nastanka generičnosti. Še vedno pa določena odprta vprašanja slabijo pravno varnost na zadevnem področju. Zaradi diametralno nasprotnih stališč je predvsem določanje geografskega obsega, ki zadošča za izbris znamke EU, še vedno sporno. Nekateri menijo, da je mogoče znamko EU izbrisati le, če generična postane v celotni EU ali v pretežnem delu, spet drugi da zadošča generičnost zgolj v eni državi članici. Tudi razlage pravil in relevantnih okoliščin glede vključevanja posrednikov in trgovcev v relevantni krog oseb niso povsem enoznačne. Odločba Sodišča EU, ki bi dokončno razjasnila ustrezno razlago, bi tako pomembno prispevala k razvoju sodne prakse in skladni razlagi določb. Z visoko zastavljenim pragom za dosego z dolgotrajno uporabo pridobljenega razlikovalnega učinka za besedne znamke, se odpirajo tudi vprašanja upravičenosti različne pravne presoje generičnosti glede na vrsto znamke. Uveljavljena sodna praksa Sodišča EU trenutno še vedno ne izključuje možnosti izkazovanja pridobljenega razlikovalnega učinka za posamezne vrste znamk, vendar se nekateri zavzemajo za spremembo pristopa, po katerem za nekonvencionalne znamke sploh ne bi bilo možno izkazati z uporabo pridobljenega razlikovalnega učinka. Ker pa so prijavitelji le redko uspešni tudi pri dokazovanju pridobljenega razlikovalnega učinka nekonvencionalnih znamk, pozivi k zavzemanju bolj normativnega pristopa, do danes niso bili dovolj prepričljivi.
Ključne besede: registracija znamke, generična znamka, absolutni razlogi za zavrnitev registracije, ničnost znamke, izbris znamke, neaktivnost imetnika znamke, končni uporabnik, pridobljen razlikovalni učinek, povprečen potrošnik
Objavljeno v DKUM: 28.09.2021; Ogledov: 846; Prenosov: 106
 Celotno besedilo (1,26 MB) |
2. Začasne odredbe v sporih glede neveljavnosti sklepov skupščineSara Mernik, 2018, magistrsko delo Opis: Dolgotrajni sodni spori povzročajo negotovost pri vsakodnevnem poslovanju gospodarskih družb. Slovenski pravni red zato določa sredstva zavarovanja, med njimi tudi začasno odredbo. V nalogi je podrobno predstavljen institut regulacijskih začasnih odredb. Slednje nimajo običajne zavarovalne narave temveč ureditveno. Z regulacijsko začasno odredbo se začasno uredijo pravna razmerja med udeleženci glavnega postopka. Temelj za uveljavitev takšnih začasnih odredb je pri nas postavilo Ustavno sodišče RS. Ustavno sodišče RS je ubralo glede regulacijskih začasnih odredb restriktiven pristop do pogojev, nujnih za uporabo regulacijske začasne odredbe. Ti so zakonsko in nezakonsko določeni, prvi zakonsko določeni je verjetnost, da terjatev obstaja ali da bo nastala, nato pa je potrebno izkazati še obstoj eno izmed treh alternativno določenih zakonskih predpostavk. Te so nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Zadnji pogoj, je pogoj reverzibilnosti, ki ga je postavilo Ustavno sodišče. Z regulacijskimi začasnimi odredbami se zavarujejo zahtevki delničarjev kadar je sklep skupščine domnevno neveljaven. Sklep skupščine je korporacijskopravni akt, s katerim skupščina ureja voljo družbe in njeno poslovanje. Sklep skupščine pa je zaradi kršitev zakonskih določb velikokrat ničen ali izpodbojen. Upniki lahko uveljavljajo ničnost ali izpodbijajo sklep skupščine le sodno. Vendar pa je zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov potrebno stanje do izida pravnomočne sodne odločbe začasno urediti. V takšnih primerih se lahko zgodi, da družba tudi več let posluje na podlagi neveljavnega sklepa skupščine. V izogib temu lahko sodišče izda regulacijsko začasno odredbo s katero dolžniku naloži opravo določenih ravnanj oziroma vzdržanje določenih ravnanj. S tem začasno zavaruje stanje, do pravnomočnosti sodne odločbe o glavni zadevi, na katero se začasna odredba nanaša.
Ključne besede: začasna odredba, regulacijska začasna odredba, sklep skupščine, neveljavnost sklepa skupščine, ničnost sklepa skupščine, izpodbojnost sklepa skupščine.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2018; Ogledov: 1440; Prenosov: 211
Celotno besedilo (612,79 KB) |
3. ANALIZA SODNIH ODLOČITEV O (NEPOŠTENIH) SPLOŠNIH POGOJIH POSLOVANJAPolona Podlesnik, 2017, magistrsko delo Opis: Splošni pogoji poslovanja (pogodbe) stranko zavezujejo, če so ji bili znani ali bi ji morali biti znani, pogoj pa je, da so objavljeni na običajen način. V potrošniških pogodbah se pravni standard običajne objave presoja strožje, v primeru zavarovalne pogodbe pa je izpolnjen- splošni pogoji morajo biti zavarovancu izročeni. Splošni pogoji morajo biti v pogodbenem jeziku ali takem, ki ga nasprotna stranka razume, veljajo pa tudi v drugem jeziku, če jih je nasprotna stranka v medsebojni praksi vedno sprejemala. Objava na spletu bo zadoščala v primeru izrecne privolitve v splošne pogoje, v primeru domnevane privolitve pa bo objava na spletu zadoščala le izjemoma, če je bila pogodba sklenjena elektronsko. Kadar si splošni pogoji strank nasprotujejo, se uporabijo splošna pravila o sklenitvi pogodbe- veljajo tisti splošni pogoji, ki so bili del sprejete ponudbe. Enostranska sprememba splošnih pogojev vpliva na bodoča pogodbena razmerja, razen v kolikor ne obstaja drugačna volja strank. Za določila splošnih pogojev veljajo vsi ničnostni razlogi, kateri veljajo sicer, nična pa so tudi, kadar nasprotujejo namenu pogodbe ali dobrim poslovnim običajem. Določila v potrošniških pogodbah so nična tudi, kadar so nepoštena, medtem ko glede na OZ lahko sodišče nepravična ali pretirano stroga določila na zahtevo stranke zavrne. Določila so nepravična (nepoštena) ali pretirano stroga predvsem takrat, kadar izključujejo obveznost oziroma odgovornost stranke, ki je pripravila splošne pogoje (pri čemer so zelo pogosti primeri, kadar zavarovalnica izključitev opre na vzročno zvezo oziroma pogodbeno domnevo vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca in nastalim zavarovalnim primerom), ali pa kadar nasprotni stranki nalagajo dodatne obveznosti. Presoja je odvisna od posamičnega primera, vsa nepravična ali pretirano stroga določila pa imajo skupno lastnost- stranki jemljejo oziroma omejujejo različne pravice, ki ji pripadajo iz pogodbe. Skupna lastnost vseh mednarodnih ali evropskih aktov, ki so obravnavani primerjalno z določili OZ- CISG, PICC, PECL, DCFR in Direktiva 93/13/EGS, je teženje k poenotenju pogodbenega prava in iskanju skupnih rešitev, kar zagotavlja večjo pravno varnost strank v mednarodnem prometu. Splošna ugotovitev glede primerjave določil OZ in določil (oziroma njihove razlage) zgoraj navedenih aktov bi bila, da slednji vprašanja splošnih pogojev, ki jih ureja tudi OZ, urejajo podobno, vendar pa nekateri urejajo tudi vprašanja, ki jih OZ ne naslavlja izrecno, kar je zagotovo posledica sledenja poslovni praksi.
Ključne besede: splošni pogoji poslovanja, dobri poslovni običaji, kavza, pravni standard, potrošniška pogodba, zavarovalna pogodba, delna ničnost.
Objavljeno v DKUM: 08.08.2017; Ogledov: 1643; Prenosov: 324
Celotno besedilo (809,78 KB) |
4. Izpodbijanje pravnega posla v obliki notarskega zapisaJerneja Hernja, 2017, magistrsko delo Opis: Notarski zapis je javna listina, če so zato izpolnjene predpostavke iz Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN). Kljub temu, da je notarski zapis javna listina, nima učinka pravnomočnosti. Na podlagi izrecnega soglasja dolžnika pridobi posebno naravo, in sicer postane neposredno izvršljiv. Terjatev mora biti določena in zapadla. Kadar je notarski zapis neposredno izvršljiv, ima podoben učinek izvršljivosti kot pravnomočna sodna odločba ali sodna poravnava. Za varstvo dolžnika v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa je poskrbljeno z ugovori zoper sklep o izvršbi na podlagi 55. člena ZIZ (v nadaljevanju ZIZ) in s samostojno tožbo. Poudariti je treba, da ni veljaven ugovor zoper sklep o izvršbi, da je notarski zapis ničen, to je treba dokazati v pravdi. Prav tako je treba razlikovati med tožbo, v kateri se izpobija veljavnost pravnega posla, ki je sklenjen v obliki notarskega zapisa, in ugotovitveno tožbo. Z ugotovitveno tožbo lahko dolžnik izpodbija lastnost javne listine (pristnost, sestavo ali vsebino). Za pravne posle, za katere ZN v 46. in 47. členu ter drugi zakoni predpisujejo kot pogoj za veljavno sklenitev obliko notarskega zapisa, je posledica kršitve obličnosti ničnost. V izjemnih primerih so dopustna odstopanja in izjeme, vendar izpolnitev ničnega notarskega zapisa ne omogoča konvalidacije v veljavno sklenjen pravni posel. Glede na posebno naravo pravnega posla, sestavljenega v obliki notarskega zapisa, in pregledano sodno prakso je razvidno, da se poskusi izpodbijanja pravnih poslov, sklenjnenih v obliki notarskega zapisa, pojavljajo, vendar jih poskušajo v večini primerov izpodbiti na napačen način.
Ključne besede: notar, notarski zapis, javna listina, ničnost, izpodbojnost, izpodbijanje notarskega zapisa, neposredna izvršljivost notarskega zapisa, avstrijsko pravo
Objavljeno v DKUM: 09.03.2017; Ogledov: 3895; Prenosov: 710
Celotno besedilo (4,60 MB) |
5. Odpoklic člana uprave - primerjalno slovensko in nemško pravoMitja Lojen, 2017, magistrsko delo Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z odpoklicem člana uprave. Predstavi celotno normativno ureditev odpoklicev v Zakonu o gospodarskih družbah in interesna razmerja v posameznih kapitalskih družbah, ki so posledica za veljavno ureditev odpoklica posameznih članov organov.
Primerjalno-pravno obdela slovensko in nemško ureditve odpoklica. Podrobno predstavi ugotovitve nemške in slovenske teorije in sodne prakse. Prikaže skupne značilnosti in razlike med ureditvama. Zaradi podobnosti med ureditvama, sme slovenska sodna praksa posvojiti nekatere nemške rešitve. Slovenska ureditev odpoklica člana uprave se je spremenila leta 2001 z novelo ZGD-F, ki postavi utemeljen razlog za odpoklic kot pogoj za veljavnost sklepa nadzornega sveta in odpravi odpravnino, ki je po zakonu pripadla neutemeljeno odpoklicanemu.
Delo prikaže formalne in materialne zahteve za sklep o odpoklicu člana uprave. Posebej se osredotoči na problem postopkovnih napak in napak pri formuliranju in utemeljevanju odločitve o odpoklicu. Predstavi pravne posledice posameznih napak in odpravi dvome o tem, da je sklep lahko izpodbojen. Sklep o odpoklicu člana uprave je lahko le ničen. Po uveljavitvi novele ZGD-F je slovenska sodna praksa naredila nekatere napake, predvsem ko je zavrnila sodno formalno-pravno presojo sklepa nadzornega sveta o odpoklicu. Kasneje se je sodno varstvo odpoklicanemu dovolilo. Predstavljen je kronološki pregled odločitev. Materialno-pravno zahtevo za veljavnost sklepa o odpoklicu predstavlja obstoj utemeljenega razloga za odpoklic. Obsežno je predstavljena nemška sodna praksa o vprašanju, kaj pomeni utemeljen razlog za odpoklic. Vsebinsko napolni pravni standard primeroma naštetih utemeljenih razlogov za odpoklic, to so hude kršitve obveznosti, nesposobnost za vodenje poslov in utemeljena nezaupnica skupščine.
Razlika med slovensko in nemško ureditvijo je v tem, da so v nemški ureditvi utemeljeni razlogi za odpoklic našteti primeroma (eksemplifikativno), v slovenski pa taksativno. V celoti je predstavljena slovenska sodna praksa pri presoji utemeljenih razlogov za odpoklic. Posebnost slovenske ureditve so pomensko odprti odpoklici iz ekonomsko-poslovnega razloga. Delo se dotakne izgube zaupanja kot utemeljenega razloga za odpoklic in predloga sprememb Zakona o gospodarskih družbah s strani Združenja nadzornikov Slovenije. V zadnjem delu instrukcijsko predstavi sodno varstvo odpoklicanega in se dotakne problema drobitve sodnih pristojnosti, ki so posledica prenehanja več pravnih razmerij, v katera vstopi član uprave.
Ključne besede: sklep nadzornega sveta, ničnost sklepa nadzornega sveta, odpoklic člana uprave, utemeljeni razlogi za odpoklic, huda kršitev obveznosti, nesposobnost vodenja poslov, nezaupnica skupščine, ekonomsko-poslovni razlog, izguba zaupanja.
Objavljeno v DKUM: 08.03.2017; Ogledov: 2132; Prenosov: 443
Celotno besedilo (1002,55 KB) |
6. PRAVNA UREDITEV NIČNOSTI VOLITEV NADZORNEGA SVETA V SLOVENSKEM IN GERMANSKEM PRAVUNejc Platovšek, 2016, diplomsko delo Opis: Kakšen bo sistem upravljanja, je odvisno od izbire vsake posamezne države. ZDA in Velika Britanija sta državi, ki imata enotirni sistem upravljanja, Nemčija pa ima dvotirni sistem upravljanja. Dvotirni sistem upravljanja je bistveno drugačen od enotirnega, saj so naloge razdeljene med dva organa. Slovenska korporacijska zakonodaja omogoča enotirni in dvotirni sistem, pri čemer je dvotirni prevzet od Nemčije.
Dvotirni sistem vsebuje dva organa, pri čemer je en izmed teh dveh organov nadzorni svet. Določbe, ki urejajo nadzorni svet, ima slovenska pravna ureditev v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1). Nemška pravna ureditev ima določbe glede nadzornega sveta zapisane v Aktiengesetzu (AktG). Poleg teh dveh temeljnih zakonov so tako v slovenski kot nemški pravni ureditvi tudi drugi specialni zakoni, ki urejajo delovanje nadzornega sveta in dopolnjujejo ZGD-1 in AktG. Državi s svojimi predpisi določata, katere pogoje mora izpolnjevati oseba za nastop funkcije člana nadzornega sveta in nastop katerih pomeni nemožnost delovanja v nadzornem svetu. Slovenija in Nemčija zakonsko omejujeta velikost organa in določata, da imajo v nadzornem svetu svoje predstavnike tako delničarji kot delavci. Predstavniki delavcev, so v Nemčiji urejeni v Zakonu o sodelovanju delavcev pri soodločanju, v Zakonu o soodločanju v industriji premoga, železa in jekla in v Zakonu o tretjinski udeležbi delavcev pri soodločanju.
V pravu sta dve obliki neveljavnosti pravnih poslov. Prva oblika neveljavnosti je ničnost, katera predstavlja absolutno neveljavnost in druga oblika neveljavnosti je izpodbojnost, katera predstavlja relativno neveljavnost. Ničnost je v korporacijski zakonodaji urejena drugače kot v civilnem pravu, saj civilno pravo določa pravila za pravne in fizične osebe, korporacijsko pravo pa za sklepe skupščine.
Skupščina pri svojem delovanju odloča s sklepi, kateri lahko zaradi zakonsko določenih razlogov postanejo nični. V korporacijskem pravu so splošni ničnostni razlogi navedeni v 390. členu ZGD-1. Ničnost volitev članov nadzornega sveta pa so posebni ničnostni razlogi, ki so v Sloveniji urejeni v 392. členu ZGD-1. Nemčija ima temeljne določbe o ničnosti volitev predpisane v 250. paragrafu AktG, ki se mu pridružita še 251. paragraf AktG in 252. paragraf AktG ter tako tvorijo smiselno celoto. Za razliko od nemške pravne ureditve slovenska, ne določa ničesar glede izpodbijanja volitev. Slovenija določa kot aktivno legitimiranega za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti vsakogar, ki ima interes, medtem ko ima Nemčija taksativno naštete upravičence.
Ključne besede: nadzorni svet, uprava, ničnost, volitve, Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), Aktiengesetz.
Objavljeno v DKUM: 30.06.2016; Ogledov: 1531; Prenosov: 124
Celotno besedilo (597,46 KB) |
7. IZPODBOJNOST SKLEPA O UPORABI BILANČNEGA DOBIČKAAnton Pori, 2016, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je predstavljena izpodbojnost skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička v delniški družbi ter poseben izpodbojni razlog skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička iz 399. člena ZGD-1. V prispevku avtor najprej predstavi vsebino delničarjeve pravice do dividende ter pristojnosti in postopek pri sprejemanju letnega poročila. V okviru tega na kratko pojasni izračun čistega dobička poslovnega leta oziroma bilančnega dobička, obvezni vrstni red uporabe čistega dobička ter pomen oblikovanja rezerv iz čistega dobička. Predstavi tudi pristojnosti pri sprejemanju sklepa o uporabi bilančnega dobička.
V nadaljevanju magistrskega dela avtor utemelji, da se skupščinski sklep o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija tudi na podlagi splošnih izpodbojnih razlogov iz 395. člena ZGD-1 ter te razloge tudi predstavi. Naslednje poglavje avtor nameni temi izpodbojnosti sklepa o uporabi bilančnega dobička po 399. členu ZGD-1, kjer upravičenost do izpodbijanja tega sklepa opredeli kot manjšinsko pravico delničarjev, predstavi izpodbojne upravičence ter postopek izpodbijanja in opredeli razloge zaradi katerih je sklep o uporabi bilančnega dobička izpodbojen po 399. členu ter izjeme od teh. Pojasni tudi, s kakšnim zahtevkom lahko manjšinski delničarji na podlagi tega člena uveljavljajo pravico do minimalne dividende.
Avtor predstavi tudi možnost ničnosti sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička ter se v zadnjem poglavju z razlago sodne prakse opredeli do možnosti uporabe 399. člena v družbi z omejeno odgovornostjo.
Ključne besede: sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, pravica do dobička, izpodbojnost, ničnost, postopek izpodbijanja, bilančni dobiček, manjšinska pravica, delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo
Objavljeno v DKUM: 23.05.2016; Ogledov: 2182; Prenosov: 366
Celotno besedilo (897,04 KB) |
8. SANKCIJA NEVELJAVNOSTI POGODBE O IZVEDBI JAVNEGA NAROČILA V REPUBLIKI SLOVENIJI IN ZVEZNI REPUBLIKI NEMČIJITamara Žajdela, 2014, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava procesna pravila uveljavljanja sankcije neveljavnosti pogodbe o izvedbi javnega naročila, ki sta jih na podlagi prenosa pravil Direktive 2007/66/ES v nacionalni pravni red uvedli Republika Slovenija in Zvezna republika Nemčija.
Področje pravnega varstva v postopkih javnega naročanja je Evropska unija v letu 2007 reformirala s sprejemom Direktive 2007/66/ES in v okviru njenih določb vsem državam članicam naložila obveznost v nacionalni pravni red uvesti sankcijo, s katero se zagotovi prenehanje učinkovanja pogodbe o izvedbi javnega naročila, sklenjene na podlagi hujših kršitev pravil javnega naročanja. Republika Slovenija, ki je neveljavnost takšne pogodbe sicer predvidevala že v materialnem zakonu javnega naročanja, je pravila implementirala v poglavje sodnega varstva, tokrat procesnega zakona, ki ureja pravno varstvo v postopkih javnega naročanja. Neučinkovitost pogodbe o izvedbi javnega naročila je pred sprejemom Direktive 2007/66/ES bila predvidena tudi v nemškem pravnem redu. Enako kot v domači ureditvi je po prenosu pravil predmetne direktive tudi nemški zakonodajalec sankcijo neveljavnosti predpisal v okviru procesnih določb pravnega varstva, vendar pravil postopka ni spreminjal, ampak je predpisal le kršitve, katerih posledica je prenehanje učinkovanja pogodbe o izvedbi javnega naročila.
V diplomskem delu so predstavljeni tudi razlogi za reformo pravnega varstva v postopkih javnega naročanja na evropski ravni, kdaj ostane na podlagi pravil ZPVPJN neveljavna pogodba o izvedbi javnega naročila v veljavi ter učinki oziroma posledice, ki nastopijo v primeru ugotovitve neveljavnosti takšne pogodbe.
Ključne besede: javno naročanje, pravno varstvo, neveljavnost, ničnost, Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja.
Objavljeno v DKUM: 07.10.2014; Ogledov: 1392; Prenosov: 319
Celotno besedilo (382,21 KB) |
9. PRAVNA SREDSTVA V DAVČNEM POSTOPKU S POUDARKOM NA PRVI IN DRUGI STOPNJILucija Ajdič, 2013, diplomsko delo Opis: Davčni postopek je posebni upravni postopek, v katerem upravni organi odločajo v konkretnih upravnih zadevah na davčnem področju. Zaradi njegove specifičnosti in zahtevnosti, ga ureja samostojen Zakon o davčnem postopku, podrejeno pa se uporablja tudi Zakon o splošnem upravnem postopku. Pravno sredstvo je z ustavo oziroma z zakonom določeno procesno dejanje, s katerimi se začne oziroma sproži pri pristojnem organu postopek za presojo in ugotovitev skladnosti konkretnega upravnega akta (odločbe, sklepa) z abstraktno pravno normo. V davčnem postopku poznamo sedem pravnih sredstev, pritožbo kot edino redno pravno sredstvo ter šest izrednih pravnih sredstev: obnova postopka, odprava in sprememba odločbe v zvezi z upravnim sporom, odprava, razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici, izredna razveljavitev odločbe, ničnost odločbe ter posebno izredno pravno sredstvo, urejeno zgolj v ZDavP-2, posebni primeri odprave, razveljavitve in spremembe odločbe.
Ključne besede: Davčni postopek, pravna sredstva, pritožba, odprava, sprememba, ničnost, razveljavitev, pravnomočnost
Objavljeno v DKUM: 17.10.2013; Ogledov: 2760; Prenosov: 1124
Celotno besedilo (475,34 KB) |
10. INDIVIDUALNE IN KOLEKTIVNE PRAVICE DELNIČARJEV NA SKUPŠČINI DELNIŠKE DRUŽBEDavid Fister, 2013, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo z naslovom Individualne in kolektivne pravice delničarjev na skupščini delniške družbe, seznanja bralca s pravicami delničarjev, ki so posledica korporacijskega razmerja med delničarji in družbo, s katerim se omejuje in opredeljuje obseg pravic in obveznosti posameznega deležnika tega razmerja. V uvodu je opredeljen problem diplomskega dela ter tudi namen in cilj naloge, ki se nanaša na sistematično predstavitev pravic delničarjev na skupščini in vprašanje poznavanja teh pravic in posledično uporaba v praksi.
V naslednjih poglavjih je predstavljena delniška družba ter način njenega delovanja s predstavitvijo vloge posameznega organa, saj menim, da je poznavanje in razumevanje razmerij pomembno za bralca iz razloga razumevanja posameznega instituta varovanja pravic delničarjev.
Ker se večina pravic, tako individualnih kot kolektivnih, uresničuje na skupščini delniške družbe, sem skupščini namenil posebno poglavje. Po predstavitvi pravic delničarjev na splošno, sledi jedro diplomskega dela, kjer so predstavljene posamezne korporacijske in manjšinske pravice delničarjev, ter njihovo uresničevanje na delniški skupščini, s katerim bralec pridobi občutek obsega varstva, ki ga je deležen delničar po Zakonu o gospodarskih družbah. V zadnjem delu jedra je opisano varstvo delničarjev v angloameriškem in kontinentalnem pravnem sistemu, kar bralcu omogoča primerjavo s tujimi pravnimi redi in tako zaokrožuje pregled v zaključeno celoto.
Ključne besede: delniška družba, skupščina delniške družbe, korporacijsko razmerje, korporacijske pravice, manjšinske pravice, Zakon o gospodarskih družbah, nadzorni svet, uprava, upravni odbor, ničnost sklepov, actio pro socio, manjšinski delničarji.
Objavljeno v DKUM: 22.03.2013; Ogledov: 2865; Prenosov: 848
Celotno besedilo (797,72 KB) |
