| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VPLIV REVIZORJEVE NEODVISNOSTI IN NEPRISTRANSKOSTI NA NJIHOVO ZAZNAVO KREATIVNEGA RAČUNOVODSTVA
Silvija Roškar, 2016, magistrsko delo

Opis: Danes je kreativno računovodstvo v svetu zelo razširjeno, delimo pa ga lahko na pozitivno in negativno kreativno računovodstvo. Slednje lahko poimenujemo kot manipulativno računovodstvo. Obstaja veliko definicij pojma kreativno računovodstvo, vendar so si med seboj v osnovi dokaj enotne. Velikokrat kreativno računovodstvo enačijo z manipulativnim računovodstvom, saj je meja med njima zelo tanka. Obstaja pa več metod in tehnik kreativnega računovodstva. Mnoga podjetja se kreativnega računovodstva poslužujejo zaradi prikaza lepše slike poslovanja podjetja v javnosti, za svoje vlagatelje, dobavitelje in potencialne poslovne partnerje. Vendar dokler je še njegova fleksibilnost uporabe znotraj regulatornih okvirov, ne moremo govoriti o zavajajočem (prevarantskem) računovodskem poročanju oz. manipulativnem računovodstvu. Glavno vlogo pri odkrivanju in preprečevanju kreativnega računovodstva imajo revizorji, zato smo se v naši raziskavi opredelili na področje etičnosti le-teh pri odkrivanju in preprečevanju kreativnega računovodstva. Natančneje, želeli smo ugotoviti kako najpomembnejši načeli neodvisnost in nepristranskost revizorja pri opravljanju revizije, ki ju velevata Kodeks poklicne etike zunanjih revizorjev in Mednarodni računovodski standardi, vplivata na njegovo sposobnost odkritja in preprečevanja kreativnega računovodstva v praksi. Lastno raziskavo smo povzeli po predhodni raziskavi od Al Momanija in Obeidata (2013). S pomočjo anketnega vprašalnika smo pridobili 30 popolnih odgovorov anketiranih zunanjih revizorjev, ki smo jih analizirali s statistično metodo enostavne linearne regresije. Rezultati so nam pokazali, da načeli neodvisnost in nepristranskost revizorja pomembno vplivata na njegovo sposobnost zaznave kreativnega računovodstva. Torej bolj kot so revizorji neodvisni in nepristranski, bolj so sposobni odkriti in preprečiti kreativno računovodstvo. Pridobili smo tudi okvirno sliko, da so anketirani zunanji revizorji pri opravljanju revizijske dejavnosti neodvisni in nepristranski, kar lahko sklepamo, da slovenski revizorji delujejo v skladu z zakonodajo, Kodeksom poklicne etike zunanjih revizorjev ter standardi. Iz dodatnih dveh vprašanj smo dobili rezultate, da so anketirani revizorji v svoji praksi do 30 % odkrili kreativno računovodstvo ter v manj kot 10 % zavajajoče (prevarantsko) računovodsko poročanje.
Ključne besede: kreativno računovodstvo, manipulativno računovodstvo, etičnost revizorjev, neodvisnost, nepristranskost, mednarodni standardi revidiranja
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 901; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (596,03 KB)

2.
Vloga arbitra v arbitražnem postopku
Sašo Šilec, 2016, diplomsko delo

Opis: Arbitražni postopek je ena izmed alternativnih možnosti, ki jih imajo stranke, če odločanja v sporu med njimi ne želijo prepustiti rednim sodiščem. Razlogi za takšno željo strank so lahko različni, pogosto je motiv strank želja, da v sporu odloča nekdo, ki ima izkušnje iz področja na katerem delujejo, ali pa gre zgolj za nezaupanje do rednih sodišč in sodnikov le-teh. Namen naloge je obravnavati vlogo arbitra znotraj arbitražnega postopka, torej ugotoviti kakšna je njihova vloga pri samem začetku, kako so izbrani in imenovani v arbitražni senat, kakšno je razmerje med arbitri in strankami in kaj to razmerje prinaša. Ugotoviti je, da so arbitri kot osebe, ki jih stranke same izberejo, da odločajo o njihovem sporu ena izmed ključnih prednosti samega arbitražnega postopka. Njihovo znanje, avtoriteta in osebnostne sposobnosti prinašajo arbitražnemu postopku verodostojnost in nudijo rezultatu postopka, tj. sprejeti odločbi, spoštovanje s strani strank. Med strankami in arbitri tako z imenovanjem v arbitražni senat nastane pravno razmerje sui generis, ki ima posledice tako v sferi strank kot tudi arbitrov, obojim namreč prinaša določene pravice in obveznosti, ki jih morajo spoštovati. Tako je temeljna pravica arbitra pravica do plačila, njegova temeljna dolžnost pa je nepristranskost ob odločanju v sporu in skrbnost pri sprejemanju te odločitve. Predmet naloge je tudi posledica v primeru kršitve obveznosti takšnega razmerja, v pravu namreč kršitvi primarne dispozicije (v tem primeru pogodbenega določila, ki ga postavita stranki razmerja, tj. arbiter in stranke same) vselej sledi sankcija. Ker so arbitri zadolženi za upoštevanje postopkovnih pravil, ki pa so predmet odločitve strank, imajo ključno vlogo tako pri samem postopku, ki vodi do odločanja, kot tudi pri sprejemanju končne odločitve. To pomeni, da morajo tekom delovanja arbitražnega senata slediti določenim tirnicam, ki jim rečemo temeljna načela arbitražnega postopka. Vloga arbitrov pri uresničevanju temeljnih načel arbitražnega postopka je tako tematika obravnavana v zadnjem poglavju diplomskega dela in služi celostnemu obravnavanju vloge arbitrov pri oblikovanju postopka.
Ključne besede: Arbitraža, arbiter, izbira arbitra, izločitev arbitra, arbitražni postopek, pravno razmerje med strankami in arbitri, pravice in obveznosti arbitrov, neodvisnost in nepristranskost arbitrov, temeljna načela arbitražnega postopka.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 875; Prenosov: 185
.pdf Celotno besedilo (818,18 KB)

3.
VPLIV OBLIKE ORGANIZIRANOSTI NOTRANJEREVIZIJSKE DEJAVNOSTI NA ZAGOTAVLJANJE NEODVISNOSTI NOTRANJEGA REVIZORJA V SLOVENSKIH OBČINAH
Špela Kramberger, 2016, magistrsko delo

Opis: Opravljena analiza preteklih domačih in tujih empiričnih raziskav iz različnih držav in časovnih obdobjih je pokazala, da med domačimi in tujimi avtorji (Koletnik, 2007; Ahlawat in Lowe, 2004; Žnidar, 2009; James, 2003; Martin in Lavine, 2000; Sharma in Subramaniam, 2005; Alzeban in Gwilliam, 2010; Gramling in Vadervelde, 2006) s področja neodvisnosti in objektivnosti notranjih revizorjev prevladuje mnenje, da zaposleni notranji revizorji težje zagotavljajo samostojnost, neodvisnost, nepristranskost ter objektivnost kot zunanji izvajalci notranjega revidiranja, saj je zaposlenemu notranjemu revizorju težko zagotavljati resnično neodvisnost (James, 2003). Medtem pa nekateri avtorji (Cameran, Marra in Pettinicchio, 2013; Dickins in O´Reilly, 2009; Selim in Yiannakas, 2000) opozarjajo prav na nasprotno, in sicer, da je neodvisnost in kakovost notranje revizije lahko resno ogrožena tudi z zunanjim izvajanjem notranje revizije. Ugotavljamo, da so raziskave na tem področju omejene na nekaj študij, rezultati pa mešani.
Ključne besede: Notranja revizija, državni notranji revizor, neodvisnost, osebna nepristranskost, objektivnost, samostojnost, vpliv, mednarodni standardi notranjega revidiranja, kodeks strokovnih načel in kodeks poklicno etičnih načel, kakovost, različne oblike organiziranosti notranje revizije, lastna služba, skupna notranjerevizijska služba, zunanji izvajalec, slovenske občine, Skupnost občin Slovenije
Objavljeno: 04.08.2016; Ogledov: 978; Prenosov: 123
.pdf Celotno besedilo (1,88 MB)

4.
PRIČA IN IZVEDENEC V KAZENSKEM POSTOPKU
Simona Črnec, 2015, diplomsko delo

Opis: Kazenski postopek kot celota, predstavlja skupek dejanj državnih organov in drugih udeležencev v primeru, ko obstaja verjetnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Prav v tej fazi ugotavljanja dejanskega stanja, pa bistveno prispevajo h končni odločitvi sodišča procesni subjekti, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Diplomsko delo tako predstavlja analizo dveh pomembnih udeležencev v kazenskem postopku, to sta priča in izvedenec. V prvem delu diplomske naloge, je poudarek na priči ter njenem položaju v kazenskem postopku. Izpovedba priče o pomembnih okoliščinah, kot dokazno sredstvo, je njen najpomembnejši prispevek v kazenskem postopku. Oseba, ki je v nekem trenutku poklicana pred sodišče kot priča, ni vedno dolžna pričati. Tej dolžnosti se lahko pod posebnimi pogoji izogne, zaradi preprečevanja morebitnih konfliktov med osebami, ki so v tesnih odnosih. Zaradi svoje dolžnosti pričevanja, se lahko priča znajde tudi v situaciji, ko pomeni njeno znanje in vedenje o kaznivem dejanju, grožnjo za njeno življenje. V takem primeru, ji Zakon o zaščiti prič, nudi ustrezno varovanje z vključitvijo v program zaščite. V drugem delu pa je v ospredju izvedenec. Gre namreč za osebo, ki jo organ, ki vodi postopek, s pisno odredbo postavi na položaj izvedenca, v primeru, ko je za rešitev konkretnega primera potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima, in s katerim razpolaga izvedenec. Med izvedencem in pričo je kar nekaj razlik, kar se tiče njune dolžnosti in položaja, vendar lahko med njima zagotovo potegnemo kakšno vzporednico. Oba namreč zaznavata določena dejstva, ki pa jih podajata in interpretirata iz dveh različnih vidikov. Pri priči gre bolj za osebno, čustveno naklonitev do videnega, medtem ko mora izvedenec pri podaji svojega izvida in mnenja ostati objektiven in zadostiti potrebam po nepristranskosti.
Ključne besede: kazenski postopek, priča, dolžnost pričevanja, zaščita prič, privilegirana priča, izvedenec, izvid in izvedensko mnenje, nepristranskost
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1325; Prenosov: 427
.pdf Celotno besedilo (517,82 KB)

5.
IZLOČITEV SODNIKA V CIVILNEM PRAVDNEM POSTOPKU
Darko Zarič, 2015, diplomsko delo

Opis: Cilj diplomske naloge je bil v celoti predstaviti slovenske razloge za izločitev sodnika v civilnem pravdnem postopku, kdaj v teku postopka se lahko stranka sklicuje na razloge za izločitev sodnika, kakšne so posledice utemeljenosti zahteve stranke po izločitvi sodnika, kakšna je sodna praksa v zvezi s tem pravnim vprašajem, kaj o tem menijo pravni strokovnjaki ter kako je institut izločitve sodnika v civilnem pravdnem postopku urejen v nemški oziroma hrvaški zakonodaji. Vsebinsko jedro diplomske naloge je sestavljeno iz štirih delov, kjer sem v prvem predstavil razloge za izločitev sodnika v civilnem pravdnem postopku ter temeljne nacionalne pravne in mednarodne pravne akte, ki so podlaga za uveljavljanje tega instituta. V drugem delu sem se osredotočil na osnovno delitev izločitvenih razlogov na dve skupini, in sicer izključitvene ter odklonitvene razloge, ob tem pa navedel konkretne obrazložitve pravnih strokovnjakov glede posameznih skupin razlogov za izločitev sodnika. Tretji del prikazuje primere sodne prakse, ki je odločala v tovrstnih zadevah, hkrati pa so predstavljene pravno procesne posledice, ki nastanejo tekom procesa izločitve sodnika v civilno pravdnem postopku. V zadnjem delu sem predstavil primerjavo slovenske ureditve instituta izločitve sodnika v civilnem pravdnem postopku z ureditvama v Zvezni republiki Nemčiji in Republiki Hrvaški.
Ključne besede: - Institut izločitve sodnika; - izključitveni razlogi; - odklonitveni razlogi; - nepristranskost sojenja; - posledice nespoštovanja načela nepristranskosti sojenja; - postopek izločitve sodnika; - sodna praksa izločitve sodnika; - primerjava pravnih redov.
Objavljeno: 06.07.2015; Ogledov: 1662; Prenosov: 608
.pdf Celotno besedilo (324,39 KB)

6.
INSTITUT NEODVISNOSTI IN NEPRISTRANSKOSTI V MEDNARODNI GOSPODARSKI ARBITRAŽI
Anja Primožič, 2013, diplomsko delo

Opis: Pojma neodvisnost in nepristranskost se zdita skoraj enaka, vendar med njima obstajajo pomembne razlike. Pri neodvisnosti gre za objektivno merilo, ki določi, kateri osebni, socialni in finančni odnosi med arbitrom in stranko ali njenim zagovornikom, so sporni. Nepristranskost je za razliko od neodvisnosti subjektivna in abstraktna. Stranka nikdar ne sme imenovati arbitra, za katerega obstaja dvom o njegovi nepristranskosti in neodvisnosti, saj je nepristranskost in neodvisnost senata ter posameznih arbitrov eno izmed temeljnih načel mednarodne gospodarske arbitraže. V primeru, da se pojavi konflikt interesov, ima nasprotna stranka na voljo zahtevek za izločitev spornega člana senata Vprašanje, katere okoliščine povzročajo takšen konflikt interesov, da arbiter ne more ohraniti zahtevane neodvisnosti in nepristranskosti, je kompleksno. Kadar je konflikt resen in očiten, arbiter ne sme sprejeti funkcije, če pa obstaja potencialen konflikt, pa naj bi okoliščine, ki ga povzročajo, razkril strankam, da lahko te podajo zahtevo za izločitev. Dilemo o spornih situacijah precej natančno razrešujejo Smernice o konfliktu interesov, sprejete s strani Mednarodne odvetniške zbornice, na katere se, kljub njihovi nezavezujoči naravi, odločbe mednarodne gospodarske arbitraže velikokrat opirajo. Pri institutu izločitve arbitra lahko pride do zlorab. Stranke, ki tekom postopka morda niso zadovoljne z izbranim arbitrom, lahko naknadno pooblastijo zagovornika, ki povzroči konflikt interesov zaradi svojega razmerja s članom senata, in s tem dosežejo izločitev arbitra. V pravilih načeloma ni varoval, ki bi take zlorabe preprečile. Vprašanje pa je, ali se lahko s tako situacijo soočimo na drug način, torej da iz postopka izločimo zagovornika stranke. V praksi se najdeta dva primera, v katerih so se stranke postavljene pred dejstvo, da njihov senat zaradi novih okoliščin ne izpolnjuje več zahtevane nepristranskosti in neodvisnosti, odločile zaprositi za izločitev odvetnikov. Obe arbitražni odločbi, izdani pod okriljem Centra za razreševanje investicijskih sporov in tudi njihovih arbitražnih pravil, zelo nazorno razdelata pristojnosti senatov odločati o vprašanjih izločitve odvetnikov in razloge za in proti takšni rešitvi. Potrebo po reševanju tega vprašanja so začutili tudi v Mednarodni odvetniški zbornici in tako so maja letos sprejeli Smernice o zastopanju strank v mednarodni gospodarski arbitraži. Ključna novost teh je, da kot prvi dokument izrecno govorijo o možnosti senata, da izključi odvetnika, ki zastopa stranko, kadar je odvetnik sprejel sodelovanje v pozni fazi postopka in ustvarja konflikt interesov.
Ključne besede: neodvisnost in nepristranskost arbitrov v mednarodni gospodarski arbitraži, izločitev arbitra, IBA Smernice o konfliktu interesov, IBA Smernice o zastopanju strank, izločitev odvetnika
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1462; Prenosov: 126
.pdf Celotno besedilo (950,48 KB)

7.
NEODVISNOST IN NEPRISTRANSKOST ARBITROV
Borut Starc, 2012, magistrsko delo

Opis: Medsebojne spore, kot sestavni del gospodarskih aktivnosti, ki jih stranke želijo rešiti na manj formalen postopek, kot je postopek pred sodiščem in želijo, da je odločitev tovrstnega razsodišča kljub temu zavezujoča in dokončna, izberejo arbitražo, kot alternativo sodnemu postopku. Temeljna razlika arbitraže od sodnega postopka je, da arbitraža omogoča hitre, strokovne, navadno cenejše, kreativne in interesom strank prilagojene rešitve. Dejstvo je, da stranke izberejo vsaka svojega arbitra povsem avtonomno, pri čemer velja, da izbrani arbitri ne zastopajo interesov svojih strank, temveč sledijo višjim ciljem, s katerimi bi se spor rešil karseda objektivno. Na podlagi tovrstnega imenovanja arbiter prične opravljati funkcijo, ki zajema določene pravice in obveznosti oz. dolžnosti. V arbitražnem postopku tako mora spoštovati različna procesna pravila, med katerimi je tudi temeljno načelo neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov, kar je ključni element samega postopka in ga različni avtorji definirajo zelo različno. Na podlagi analize temeljnega pojma arbitraže, temeljnih načel in značilnosti arbitražnega postopka, izpeljemo osnovno vodilo pojma »neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov«. Gre za temeljno načelo, glede katerega se ni težko strinjati, vendar moramo znati pravilno ločevati in uporabiti oba pojma, tako neodvisnost, kot nepristranskost arbitra. Kljub temu pa je v konkretnih primerih prakse pogosto težko oceniti, ali določeno stanje, ravnanje ali obnašanje arbitra predstavlja tako resno grožnjo, da bi lahko ogrozilo neodvisnost, nepristranskost in učinkovitost arbitražnega postopka. V praksi je zato potrebno pravilno uporabiti merila, ki so pomembna za presojo neodvisnosti in nepristranskosti, kar lahko v končni posledici pripelje tudi do izločitvenega razloga in postopka izločitve posameznega arbitra.
Ključne besede: arbitraža, arbitražno pravo, arbiter, izločitev, izvensodno reševanje sporov, mednarodna arbitraža, neodvisnost, nepristranskost, procesna pravila, razveljavitev arbitražne odločbe, temeljna načela arbitražnega postopka
Objavljeno: 11.01.2013; Ogledov: 2397; Prenosov: 364 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (729,30 KB)

8.
PRAVNE NORME ZA DELOVANJE REVIZORJEV V SLOVENIJI S PREDLOGI SPREMEMB
Jasna Krajnc, 2011, delo diplomskega seminarja/zaključno seminarsko delo/naloga

Opis: Dandanes, v vsakem poklicu prihaja do pritiskov iz nasprotne strani zaradi lastnih interesov. Zunanja revizija in revizorji pri tem niso izjema. Družbe morajo po svojem nacionalnem zakonu vsako leto izdati revidirano letno poročilo. Zaradi javnega vpogleda v informacije prikazane v letnem poročilu si vsako poslovodstvo družbe tako ali drugače prizadeva za čim boljše poslovne rezultate. Slednje je pomembno tudi za delničarje družbe ter za potencialne investitorje. Zunanji revizor te rezultate pregleda in o njih izda svoje objektivno mnenje. Tukaj pa prihaja do raznih trenj med poslovodstvom in revizorjem. Prihaja lahko do raznih pritiskov od strani poslovodstva naj revizor izda mnenje, ki bo v prid družbi. Zakon na tem področju sicer določa sankcije za kršenje določil, vendar je potrebno korenito spremeniti oziroma dopolniti zakonodajo ter povečati število nadzorov nad revizorji in revizijskimi družbami. V okviru tega diplomskega seminarja je bilo predstavljenih nekaj predlogov sprememb zakonodaje kateri naj bi pripomogli k boljšem položaju zunanjih revizorjev pri opravljanju revizije.
Ključne besede: zunanja revizija, revidiranje, Zakon o revidiranju, Zakon o gospodarskih družbah, Sarbanes-Oxleyjev zakon, neodvisnost, nepristranskost
Objavljeno: 18.11.2011; Ogledov: 1490; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (777,75 KB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici