| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 13 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
11.
Ukrepi zoper neprištevne storilce kaznivih dejanj : diplomsko delo univerzitetnega študija
Urša Zupanec, 2013, diplomsko delo

Opis: Neprištevnost je stanje, v katerem se človek ne zaveda svojega ravnanja ali pa ga nima oziroma ga ne more imeti v oblasti. Slovenski Kazenski zakonik-1 določa, da neprištevni storilci kaznivih dejanj niso kazensko odgovorni in da se jim namesto kazni izrekajo varnostni ukrepi, s čimer naj bi se dosegel namen sankcioniranja neprištevnih storilcev, to je odprava stanja, ki je privedlo do same izvršitve kaznivega dejanja, in preprečevanje ter odpravljanje nevarnosti, ki jo neprištevni storilci predstavljajo sebi in družbi. Slovenska kazenska zakonodaja pozna naslednje varnostne ukrepe: obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov, ki se neprištevnim in (bistveno) zmanjšano prištevnim storilcem kaznivih dejanj izrekajo v okviru kazenskega postopka. Ureditev na Hrvaškem je drugačna od slovenske ureditve. Kazenskopravni varnostni ukrepi se namreč izrekajo samo bistveno zmanjšano prištevnim storilcem, neprištevnim storilcem pa se izreče prisilna namestitev v okviru civilnega postopka po Zakonu o zaščiti oseb z duševnimi motnjami. Kanadsko kazensko pravo v primerjavi s slovenskim predvideva samo zavestno ali intelektualno sestavino psihološkega pogoja neprištevnosti, saj je kazenska odgovornost lahko izključena le na podlagi nezmožnosti razsojanja, ne pa tudi na podlagi nezmožnosti upravljanja z lastnim ravnanjem. Neprištevni storilci kaznivih dejanj se, ko je ugotovljena njihova neprištevnost, obravnavajo v okviru zakonodaje s področja duševnega zdravja. Kazensko sodišče lahko neprištevnega storilca tudi samo nepogojno ali pogojno oprosti ali pa mu izreče ukrep prisilne namestitve v psihiatrično bolnišnico. Poleg kazenskega sodišča lahko omenjene ukrepe sprejme tudi t. i. nadzorni odbor v provinci, in sicer 45 dni po izreku sodbe sodišča.
Ključne besede: kazensko pravo, kazenski postopek, kazniva dejanja, storilci, neprištevnost, duševne motnje, varnostni ukrepi, forenzična psihiatrija, diplomske naloge
Objavljeno: 14.11.2013; Ogledov: 2509; Prenosov: 364
.pdf Celotno besedilo (734,05 KB)

12.
KRIVDA V KAZENSKEM PRAVU IN RAZLOGI ZA NJENO IZKLJUČITEV
Alja Babič, 2011, diplomsko delo

Opis: Kazniva dejanja, so tista človekova ravnanja, ki posegajo v temeljne družbene odnose in napadajo temeljne človekove in družbene vrednote. Zaradi varstva družbenih interesov, je zakonodaja vzpostavila sistem zakonskih norm, s katerimi varuje in ohranja skupne družbene interese, storilce takih dejanj pa preganja in na podlagi dokazane krivde tudi kaznuje. Ob predpostavki svobodnega odločanja storilca za dobro in zlo, je lahko storilec spoznan za krivega le, če so izpolnjeni vsi pogoji za kaznivo dejanje in njegovo krivdo. Pri vsakem kaznivem dejanju se presoja ali gre za storilčevo voljno ravnanje, ki je skladno z bitjo kakšne inkriminacije, ali je dejanje protipravno in kot zadnje, ali je podana storilčeva krivda. Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali se bi moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, ter je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven. Šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za krivdo storilca se presoja, ali so bili morebiti podani razlogi, ki njegovo krivdo izključujejo. Zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih se storilec lahko ekskulpira krivde so neprištevnost, kjer morata biti v razmerju vzroka in posledice podana tako biološki pogoj, to je, da storilec ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, kot tudi psihološki pogoj neprištevnosti, kjer morata biti izpolnjena tako zavestna kot voljna sestavina. Izključitvena razloga krivde storilca sta tudi neizogibna dejanska ali neizogibna pravna zmota. Storilec je v dejanski zmoti takrat, kadar ne ve kaj dela, ker ima napačne predstave o dejanskih okoliščinah, ki so znak kaznivega dejanja oziroma okoliščinah, ki bi izključevale protipravnost njegovega dejanja, če bi bile res podane, v pravni zmoti pa je storilec takrat, kadar ima storilec pravilno predstavo o dejanskih okoliščinah, vendar je zmotno prepričan, da je njegovo dejanje dovoljeno. Storilec se prav tako lahko ekskulpira krivde ob pogoju, da je ravnal v opravičljivi skrajni sili. Kadar storilec stori kaznivo dejanje ob prepričanju, da odvrača od sebe ali koga drugega istočasno nezakrivljeno nevarnost in če je ni bilo mogoče odvrniti drugače, mu namreč ni mogoče očitati, da pri varovanju svoje eksistence ni ravnal prav in zato je njegova krivda izključena.
Ključne besede: kaznivo dejanje, krivda, neprištevnost, dejanska zmota, pravna zmota, skrajna sila
Objavljeno: 27.10.2011; Ogledov: 4727; Prenosov: 841
.pdf Celotno besedilo (352,38 KB)

13.
PSIHIATRIČNO IZVEDENSTVO KOT DOKAZ V KAZENSKEM POSTOPKU
Suzana Zupan, 2009, diplomsko delo

Opis: POVZETEK Področje psihiatričnega izvedenstva predstavlja eno izmed področij, kjer prihaja do prepletanja prava in psihiatrije. Osrednja tema moje diplomske naloge, katere naslov je » Psihiatrično izvedenstvo kot dokaz v kazenskem postopku « je področje psihiatričnega izvedenstva. Dandanes je psihiatrično izvedenstvo že neizogiben del mnogih kazenskih postopkov sodnih dvoran. Psihiatrično izvedenstvo je torej tista vrsta izvedenstva, ki se sme odrediti v primeru obstoja konkretnih okoliščin in dejstev, ki utemeljujejo sum, da obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven bodisi zaradi duševne motnje bodisi zaradi duševne manjrazvitosti ali pa je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali pa obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Pri tem se psihiatrični pregled odredi s pisno odredbo sodišča, pri čemer morajo biti naloge psihiatričnega izvedenca v odredbi nazorno konkretizirane. Sodišče se torej odloči za izvedenca takrat, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno določeno strokovno znanje, s katerim pa sodišče samo ne razpolaga. Z izvedenstvom kot posebnim preiskovalnim dejanjem se v kazenskem postopku pridobi dokaz. Pridobi se izvid in mnenje izvedenca. Opozoriti velja, da sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nikakršna formalna pravna pravila o vrednosti nekega dokaza. Izvedenstvo se torej nanaša na dejanska in ne na pravna vprašanja. Področje, kjer se pravo in psihiatrija srečujeta je torej področje forenzične psihiatrije. Gre za stičišče dveh v esenci nezdružljivih ved. To pa je poglavitni razlog, da se v forenzični psihiatriji in zatorej tudi v sodno psihiatričnem izvedenstvu srečamo z vrsto etičnih dilem. Osrednja etična dilema, ki jo lahko izpostavim je dvojni položaj psihiatričnega izvedenca. Gre za kolizijo dveh vlog, ki jih psihiater ima. Na eni strani se psihiater znajde v vlogi izvedenca, na drugi pa v vlogi zdravnika oziroma terapevta. Nikakor pa ne smemo zanemariti področja varovanja osebnih podatkov osebe, ki je v kazenskem postopku, pojasnilne dolžnosti psihiatričnega izvedenca, načelo poštenosti ter prizadevanja po objektivnosti.
Ključne besede: Ključne besede: neprištevnost - dokazno sredstvo – psihiatrična ekspertiza - psihiatrični izvedenec - izvid in mnenje - psihiatrični pregled – varnostni ukrepi – duševna motnja in duševno zdravje.
Objavljeno: 17.12.2009; Ogledov: 4187; Prenosov: 514
.pdf Celotno besedilo (733,31 KB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici