1. Algoritmi v pravu: določanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo s pomočjo računalniškega programa : določanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo s pomočjo računalniškega programaKatja Piršič, 2019, magistrsko delo Opis: V modernem svetu nas na vsakem koraku spremlja množica podatkov, iz katerih težko izluščimo informacije. To se v sodnih postopkih lahko odraža tudi na kognitivni preobremenjenosti sodnikov, ki se posledično postopoma začnejo oddaljevati od načela enakosti in enakega varstva pravic. V magistrskem delu zato stremim k novi rešitvi, ki bi
sodnikom lahko pomagala pri obvladovanju informacij, prejetih v pravdnem postopku zaradi nastale nepremoženjske škode. Magistrsko delo prikazuje zamišljeni koncept računalniškega programa »Nepremoženjska škoda v1.0«, ki temelji na algoritmu nadzorovanega strojnega učenja in bi sodniku v civilnem postopku pomagal pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zagovarjam tezo, da bi se s tako tehnološko rešitvijo, če bi jo v postopke vpeljali nemudoma, že spoštovalo ustavne in zakonske garancije do te mere, da bi bila njena uporaba zakonita. Poleg tega bi se z zamišljenim konceptom računalniškega programa
zagotovila večja pravičnost in enakopravnost oškodovancev, sodniki bi bili zaradi nje kognitivno razbremenjeni, sodni zaostanki in poraba proračunskih sredstev bi se znižala, kar bi v javnosti povrnilo oziroma utrdilo zaupanje v sodni sistem. Prav tako ocenjujem, da bi bile z
uporabo navedenega programa spoštovane določbe, ki se nanašajo na varstvo osebnih podatkov. Tovrsten program še vedno ne bi mogel nadomestiti sodnika na njegovem delovnem mestu, temveč bi mu lahko služil zgolj kot pripomoček. Ker se pravosodni sistem v Sloveniji v
zadnjem desetletju z namenom optimizacije in objektivizacije sodnih postopkov trudi vzpostaviti nov, posodobljen sistem informacijskih rešitev, ne vidim ovire, da omenjenega konceptualnega programa v Sloveniji tako de facto kot de iure ne bi uporabljali že sedaj.
Ključne besede: Določanje višine odškodnine, nepremoženjska škoda, odškodnina, sodna praksa, osebni podatki, GDPR, načelo enakosti, avtomatizirano odločanje, algoritmi, umetna inteligenca, računalniški programi, veliko podatkovje.
Objavljeno v DKUM: 17.12.2019; Ogledov: 1945; Prenosov: 335
 Celotno besedilo (912,96 KB) |
2. Podedljivost terjatve za povrnitev nepremoženjske škodeŠpela Stanec, 2018, magistrsko delo Opis: Slovenski pravni red nepremoženjsko škodo izrecno priznava kot eno od pravno priznanih škod, za katero se lahko zahteva denarna odškodnina. Namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v zakonu ni izrecno opredeljen, podana je zgolj zahteva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Teorije in sodna praksa sta enotni, da je temeljna funkcija zadoščenje. Ravno zaradi namena odškodnine in strogo osebne narava nepremoženjske škode se je pojavilo vprašanje, ali in kdaj je lahko terjatev za povrnitev nepremoženjske škode predmet dedovanja.
Razveljavljen 184. člen Obligacijskega zakonika, ki je urejal to vprašanje, je določal, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Ustavno sodišče je odločilo, da je takšna terjatev strogo osebne narave in da je zakonodajalčevi presoji prepuščeno, ali in kdaj ta pravica izgubi svojo osebno naravo ter postane podedljiva. Z ustavno pritožbo napadena zakonska določba je nasprotovala ustavnemu načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave, s tem ko je omogočala različno obravnavanje bistveno enakih dejanskih položajev.
Stališča pravnih redov se glede določitve trenutka prehoda terjatve med seboj razlikujejo. Avstrijski Občni državni zakonik določa, da mora povzročitelj oškodovancu na njegovo zahtevo plačati primerno denarno odškonino za nepremoženjsko škodo. Sodišča so tako za podedljive priznavala zgolj zahtevke, ki so bili pred smrtjo oškodovanca priznani s poravnavo oziroma s pogodbo ali pa je bila vložena tožba. To stališče so sodišča spremenila in danes velja, da so zahtevki za nepremoženjsko škodo podedljivi ne glede na to, ali je oškodovanec zahteval plačilo. Enako stališče velja tudi v Nemčiji od reforme Državljanskega zakonika v letu 1990 naprej. Tudi nova ureditev na Hrvaškem je manj stroga od slovenske, saj je terjatev podedljiva od trenutka, ko je oškodovanec vložil pisni zahtevek ali tožbo. Spremembo zakona komentatorji utemeljujejo z zasledovanjem pravičnejše ureditve za dediče in s stališčem, da oškodovančeva zahteva za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo izgubi svojo osebno naravo že s tem, ko jo le-ta na predpisan način poda.
Ključne besede: odškodnina, nepremoženjska škoda, zadoščenje, dedič, načelo enakosti, ustavna pritožba
Objavljeno v DKUM: 29.05.2018; Ogledov: 2693; Prenosov: 479
Celotno besedilo (562,00 KB) |
3. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI KRŠITVE PRAVICE DO ZASEBNOSTI ZARADI OBJAVE VIDEOPOSNETKOVMatej Kop, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je predstavljena problematika odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pravice do zasebnosti v povezavi z objavo videoposnetkov. V uvodnih poglavjih je predstavljena vsebina pravice do zasebnosti, in sicer za različna področja življenja in za različne kategorije oseb. Na podlagi obravnave predpostavk odškodninske obveznosti so predstavljene ugotovitve, kateri posegi v zasebnost so upravičeni in kateri ne. V nalogi so opredeljene tudi posledice kršitve pravice do zasebnosti, v pojavni obliki nepremoženjske škode, ki lahko pomenijo odškodninsko odgovornost za nastalo škodo. V primeru neupravičene pridobitve pa ima imetnik pravice na voljo tudi vrnitvene zahtevke. V nalogi je predstavljena tudi problematika določitve višine odškodnine in kaznovalnih odškodnin na tem področju.
Ključne besede: Pravica do zasebnosti, objava videoposnetkov, javni interes, nepremoženjska škoda, kaznovalna odškodnina.
Objavljeno v DKUM: 15.09.2016; Ogledov: 2086; Prenosov: 202
Celotno besedilo (798,69 KB) |
4. Odškodnina za strah v zavarovalni in sodni praksiMojca Pišek, 2016, diplomsko delo Opis: Strah je eno od bolj neprijetnih čustev in hkrati ena od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. V preteklosti je bil dokaj zapostavljen, danes pa vse bolj pridobiva na pomenu. Z odškodninami za strah se pogosto srečujejo tudi zavarovalnice.
V prvem delu diplomskega dela je predstavljeno zavarovalno in odškodninsko pravo, v nadaljevanju pa nepremoženjske škode in strah kot ena od njenih oblik. Predstavljeni so primere iz sodne in zavarovalne prakse.
Ključne besede: strah, odškodnina za strah, zavarovalno pravo, nepremoženjska škoda, avtomobilsko zavarovanje, zavarovalna praksa
Objavljeno v DKUM: 19.05.2016; Ogledov: 3385; Prenosov: 529
Celotno besedilo (2,94 MB) |
5. VIŠINA DENARNE ODŠKODNINE ZA RAZŽALITEV ČASTI IN DOBREGA IMENAKarmen Lozinšek, 2015, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga obravnava problematiko določanja višine denarne odškodnine za razžalitev časti in dobrega imena v slovenskem pravu. Tako v teoriji kot sodni praksi je čast opredeljena kot osebni občutek vrednosti (notranja, subjektivna čast), dobro ime ali ugled pa kot vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (zunanja, objektivna čast). Vendar sta pojma čast in ugled dva pola ene celostne vrednote, ki se med seboj prepletata in dopolnjujeta, zaradi česar ju ni mogoče povsem razmejiti. Za lažje razumevanje pojma razžalitev je v civilnem pravu v pomoč sodna praksa.
Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, na podlagi katerih upravičenec lahko uveljavlja pravično denarno odškodnino, so določene v 179. členu Obligacijskega zakonika. Obligacijski zakonik uzakonja subjektivno-objektivno koncepcijo nepremoženjske škode. Bistvo subjektivno-objektivne koncepcije je, da se za prisojo odškodnine zahtevata primarna in sekundarna škoda, ki morata biti podani kumulativno. Zgolj kršitev osebnostne pravice oziroma poseg v osebno sfero fizične osebe (primarna škoda), ne zadošča za prisojo pravične denarne odškodnine. Kršitev je morala povzročiti kakšno izmed nadaljnjih naštetih škodnih posledic (sekundarna škoda).
Kot vrednostno usmeritev pri odmeri denarne odškodnine je sodna praksa izoblikovala dve načeli: načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Predvsem v praksi se porajajo očitki, zakaj ne bi denarne odškodnine za okrnitev ugleda in dobrega imena priznali tudi fizičnim osebam, neodvisno od tega, ali so pri tem trpele duševne bolečine, saj se marsikateremu oškodovancu zdi nesmiselno prikazovati in dokazovati, kakšne duševne bolečine je trpel, in da mora »igro« sprejeti, ker se zaveda, da sicer ne bo dobil denarne odškodnine.
Sodišče mora potem, ko ugotovi škodo in njen obseg, določiti še višino denarne odškodnine. Kolikšen naj bo ta znesek, tega Obligacijski zakonik ne predpisuje, določa le, da je treba prisoditi pravično denarno odškodnino, kar pomeni v vsakem konkretnem primeru ustrezni denarni znesek. Sodišča pri iskanju razponov zadoščenja za posamezno obliko nepremoženjske škode vselej naletijo na isto težavo, saj v slovenskem pravu ne obstajajo okvirna usmerjevalna merila v obliki razponov denarnih odškodnin oziroma tipske odškodninske tabele.
Ključne besede: razžalitev, čast in dobro ime, pravična denarna odškodnina, načelo individualizacije, nepremoženjska škoda
Objavljeno v DKUM: 13.04.2016; Ogledov: 8959; Prenosov: 1532
Celotno besedilo (1,07 MB) |
6. PRIMERJAVA NEPREMOŽENJSKE ŠKODE FIZIČNIH OSEB V ANGLEŠKEM IN SLOVENSKEM PRAVNEM SISTEMUGašper Gošnjak, 2014, diplomsko delo Opis: Nepremoženjska škoda je institut civilnega prava, ki obravnava povzročeno škodo, pri kateri ni mogoče določiti tržne vrednosti odškodnine, ter je vezana na osebnostno sfero in pravice posameznika. Iskanje idealnega razmerja in tehnike uzakonitve nepremoženjske škode je še danes zelo problematično, saj je nepremoženjska škoda zelo dinamična veja prava, ki je podvržena nenehnim spremembam in prilagajanju, zaradi česar ob primerjavi angleškega in slovenskega pravnega sistema lahko opazimo pravne praznine pri določanju obsega pravice, iskanju meje dovoljenega, ter pravične določitve škode in odškodnine.
Slovensko pravo, ki je potomec rimsko-germanskega pravnega sistema temelji na abstraktnih zakonih in pravnih pravilih, angleško pravo, ki pa izhaja iz skupine anglo-ameriškega pravnega sistema, pa temelji na sodnih precedensih in razmeroma redkih abstraktnih zakonih. Prav zaradi te raznolikosti in razvojne samostojnosti je zanimivo primerjati kako je vsak sistem posebej uredil ta institut. Slovensko pravo, za katero je torej značilna abstraktnost in celovitost, ureja področje nepremoženjske škode zgolj v nekaj členih, kateri pa poskušajo zaobseči čim širši spekter dejanskih stanj. Diametralno nasprotje je angleško pravo, ki namesto generalizacije obravnava celotno materijo precizno, z razmeroma minimalnimi odstopanji od predpostavljenega.
V prvem delu diplomske naloge je tako predstavljena urejenost nepremoženjske škode v slovenskem pravnem sistemu, katere osebnostne pravice so zakonsko varovane in v kakšnem obsegu, kdo so upravičenci do prejema odškodnine ter način urejanja posameznih pravic. Vsebinsko podobno je v drugem delu predstavljana ureditev nepremoženjske škode v angleškem pravnem sistemu. Sledi sistemska primerjava in poudarek razlik, ter določene prednosti in slabosti obeh pravnih sistemov.
V sklepu se dotaknemo tudi potencialnega razvoja odškodninskega prava, kot samostojnega pravnega področja, saj se z spremembo dinamike življenja spreminja tudi dinamika nepremoženjske škode. Razvoj tehnologije, komunikacij, kot tudi globalizacija, ter preoblikovanje družbene morale neposredno vpliva na pojmovanje škodnega dejanja in posledično predstavlja izziv legislatorjem urediti nova področja nepremoženjske škode.
Ključne besede: Primerjalno pravo, nepremoženjska škoda, duševna bolečine, smrt bližnjega, telesne bolečine, obrekovanje, strah, poseg v osebnostne pravice, bolečina, trpljenje.
Objavljeno v DKUM: 28.11.2014; Ogledov: 2456; Prenosov: 794
Celotno besedilo (601,16 KB) |
