1. Davčna izvršba na nepremično premoženje s poudarkom na ustavnem načelu sorazmernostiRadomir Gicić, 2016, magistrsko delo Opis: V zadnjih letih je na področju Slovenije vse pogosteje prisotna plačilna nedisciplina. Upniki so na poti do poplačila svojih terjatev tako pogosto prisiljeni uporabiti skrajne ukrepe in svoje terjatve izterjati s pomočjo izvršbe oziroma sodnega postopka. Izvršba na nepremičnino je le eden izmed sredstev s katerim je mogoče poplačilo tudi dejansko doseči, vendar je smiselno, da se slednjega poslužujemo v skrajnem primeru, ko so vsi ostali postopki izkoriščeni. A tukaj se najpogosteje pojavi težava. Upnik pogosto nima na voljo vseh podatkov o dolžnikovem premoženju, zemljiška knjiga pa je javni register, v katerem lahko vsakdo dobi podatke o lastniku nepremičnine. Obupani upniki, ki na vse načine skušajo dobiti poplačilo za svojo terjatev, se tako pogosto oprimejo edine rešilne bilke, za katero menijo, da je lahko dobro orožje, s pomočjo katerega bodo dosegli poplačilo. Namreč ni ga človeka, ki se ne bi boril za svojo nepremičnino oziroma lastnino. V kolikor je dolg dokaj nizek je lahko predlog izvršbe na nepremičnino zelo učinkovito sredstvo, ki prisili dolžnika, da najde sredstva za poplačilo svojega dolga.
Predmet naše obravnave je upoštevanje načela sorazmernosti in njegova smiselnost pri izvršbi na nepremičnino. Magistrska naloga je nakazala nekatere pereče probleme s kateri se srečujejo dolžniki, hkrati pa tudi problematiko izkoriščanja zakonodaje in sprenevedanja pri samem poplačilu dolga. Sodišče je tisto, ki bi moralo dejansko proučiti vsak posamezni primer in določiti, kdo je tisti, ki dejansko ni zmožen poravnati svojega batagelnega dolga in kako v slednjem primeru ukrepati, ter kdo je tisti, ki izkorišča morebitne pomanjkljivosti ali slabosti zakonodaje. Vsekakor je analiza pokazala, da bi bilo smiselno ponovno uvesti spodnji znesek dolga pri katerem bi bila mogoča izvršba na nepremičnine. S spodnjim zneskom dolga bi lahko obvarovali tudi tiste najbolj ranljive in razbremenili sodtvo primerov, ko prihaja do izvršbe na nepremičnino za pičlih nekaj deset ali sto evrov. Naša naloga kaže, da se sodstvo zaveda pomanjkljivosti in da se vso znanje in izkušnje usmerjajo v to, da lahko v prihodnje pričakujemo konkretne izboljšave, ki bodo odločilno vplivale na samo izvršbo na nepremičnine, hkrati pa bo dobilo na veljavi tudi načelo sorazmernosti.
Ključne besede: davek, pravo, načelo sorazmernosti, izvršba, nepremično premoženje, nepremičnina, ustavno načelo
Objavljeno v DKUM: 07.03.2017; Ogledov: 1946; Prenosov: 228
 Celotno besedilo (1,04 MB) |
2. DAVČNA IZVRŠBA NA DOLŽNIKOVO NEPREMIČNO PREMOŽENJETatjana Lešnik, 2016, diplomsko delo Opis: Davek mora davčni zavezanec plačati v roku, ki je določen z zakoni o obdavčenju. V kolikor tega ne stori in plačilo davčne obveznosti ni bilo zavarovano tako, da bi se upnik, torej davčni organ, lahko poplačal iz zavarovanja, začne davčni organ davčno izvršbo. Davčna izvršba je poseben upravni postopek, ki ga ureja Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2). Davčno izvršbo opravlja Finančna uprava Republike Slovenije (FURS).
Davčna izvršba je skrajni ukrep, ki ga FURS uporabi, če davčni dolžnik svojih denarnih obveznosti ne poravna v rokih, predpisanih za prostovoljno izpolnitev. Postopek davčne izvršbe se začne z izdajo sklepa o izvršbi.
Če izvršba na dolžnikove denarne prejemke, denarna sredstva pri bankah in hranilnicah, denarne terjatve, premično premoženje ali vrednostne papirje ni uspešna, FURS predlaga izvršbo na dolžnikove nepremičnine, deleže v družbah ali premoženjske pravice. Predlog za vložitev izvršbe posreduje državnemu pravobranilstvu, ki zastopa državne organe pred sodišči, pri čemer postopek izvršbe skladno z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) opravi sodišče.
Glede na to, da gre pri izvršbi za poseg v pravice in premoženje dolžnika, uporabi davčni organ davčno izvršbo kot skrajni ukrep za poplačilo terjatev. Da gre za skrajni ukrep, s katerim naj bi se dosegla in/ali zagotovila izterjava davkov iz premoženja dolžnika, izhaja iz določb ZDavP-2, ki določajo, da je pogoj za izvršbo na dolžnikovo nepremično premoženje dejstvo, da davkov iz drugega dolžnikovega premoženja ni bilo mogoče izterjati.
Davčna izvršba na nepremičnine predstavlja za davčni organ dokaj zapleten, predvsem pa dolgotrajen proces. Ne glede na to, pa mora davčni organ uporabiti vse zakonske možnosti, da izterja davčni dolg od davčnega dolžnika, vključno z ukrepom posega na njegovo nepremično premoženje. Pri opravljanju davčne izvršbe je davčni organ dolžan spoštovati osebno dostojanstvo zavezanca za davek, ki dolguje davek, in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna.
Ključne besede: Davek, zavezanec za davek/davčni zavezanec, davčni postopek, davčna izvršba, predmet davčne izvršbe, davčni dolg, izterjava dolga, izvršilni postopek, izvršba, nepremično premoženje.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2861; Prenosov: 218
Celotno besedilo (453,80 KB) |
3. POSEBNI REŽIM RAZPOLAGANJA Z NEPREMIČNINAMI V LASTI DRŽAVE IN OBČINJerneja Stiplovšek, 2012, diplomsko delo Opis: POVZETEK
Stvarno premoženje v lasti Republike Slovenije in občin kot temeljnih samoupravnih lokalnih skupnosti je po številu nepremičnin kot tudi vrednostno zelo obsežno, zato mora država kot tudi občina razpolagati s svojim premoženjem čim bolj racionalno, transparentno, kot dober gospodar v skladu z načelom gospodarnosti, pri tem pa mora slediti predvsem javnem interesu. Lastnik premoženja, bodisi država bodisi občina, potrebuje vrsto različnih mehanizmov, ki omogočajo skrbno in pozorno obravnavanje vprašanj, ki se nanašajo na stvarno premoženje. Države posebno skrb namenjajo ravnanju z nepremičninami, saj so v primerjavi s premičninami gospodarsko pomembnejše. Nepremičnine so omejena in trajna dobrina, pri katerih se prav zaradi navedenih lastnosti v ospredje postavlja tudi vprašanje njihovega upravljanja. S sprejetjem Zakona in Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin v letu 2007 je bil zaokrožen dolgotrajen proces ureditve področja ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravne skupnosti. V naslednjih letih so se v praksi pokazale tako dobre kot slabe strani ureditve. Tako je priprava novega Zakona in Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti v letu 2010 po eni stani morala upoštevati velike spremembe, do katerih prihaja s centralizacijo nepremičnega premoženja, po drugi strani pa sta bila oba postopka priložnost za nekatere manjše popravke, ki jih je zahtevala praksa. Pri tem sta bila Zakon in Uredba v novem, integralnem besedilu sprejeta le iz nomotehničnih razlogov, saj je v obeh predpisih večina rešitev ostala enakih. Zakon se uporablja za vse stvarno premoženje države in samoupravnih lokalnih skupnosti, če ni s posebnim zakonom za posamezno vrsto stvarnega premoženja države in samoupravne lokalne skupnosti urejeno drugače. Tako zakon velja za vse upravljavce in uporabnike stvarnega premoženja, če ni z zakonom določeno drugače. Z Uredbo so natančno urejeni upravljavci stvarnega premoženja države in samoupravnih skupnosti, natančni postopki sprejemanja in vsebina načrta ravnanja s stvarnim premoženjem ter pogoji in postopki ravnanja s stvarnim premoženjem države oziroma samoupravne lokalne skupnosti. Zaradi dejstva, da posamezni upravljavci niso posvečali dovolj pozornosti dokončni pravni in dejanski urejenosti nepremičnin ter njihovemu optimalnemu gospodarskemu izkoristku, je za izboljšanje stanja bilo treba razmišljati o postopnem prenosu vseh pristojnosti na enega upravljavca. Uveden Javni nepremičninski sklad, ki predstavlja specializirano osebo javnega prava, bo tako razbremenil vse dosedanje upravljavce nalog upravljanja z nepremičninami, ki bodo prenesene v last sklada. Ti se bodo lahko posvetili svojim primarnim dejavnostim, hkrati pa bo javni sklad na najugodnejši in najgospodarnejši način zagotavljal nepremičninske potrebe uporabnikov. Zaradi vzpostavitve evidenc nepremičnin ter njihove pravne in dejanske urejenosti bo v prihodnje zagotovljena večja preglednost ravnanja z nepremičnim premoženjem. Zagotovljeno bo jasno, pregledno in strokovno ravnanje ter enotno in usklajeno nastopanje na trgu nepremičnin, kar bo privedlo do optimalne izkoriščenosti in do zniževanja stroškov upravljanja.
Ključne besede: Ključne besede: razpolaganje, nepremično premoženje (nepremičnine), stvarno premoženje, država, občina, upravljavci, centralizacija, javni nepremičninski sklad
Objavljeno v DKUM: 30.05.2012; Ogledov: 4626; Prenosov: 854
Celotno besedilo (1,08 MB) |
4. DAVČNA IZVRŠBA NA DOLŽNIKOVO NEPREMIČNO PREMOŽENJESara Koren, 2011, diplomsko delo Opis: Davčna izvršba predstavlja prisilno pridobivanje sredstev za poplačilo davčnega ali drugega upravnega postopka. Temelj za pričetek davčne izvršbe je izdaja sklepa o izvršbi s strani davčnega organa, ki mora med vrsto obveznih sestavin vsebovati tudi izvršilni naslov, ki mora biti izvršljiv.
Davčni organ mora pri izvajanju postopka davčne izvršbe skrbeti za sorazmernost poplačila. Pri tem mora poskrbeti, da se varuje osebno dostojanstvo dolžnika in da je sama izvršba za dolžnika kar najmanj neugodna. Na to vpliva tudi odločitev davčnega organa katero sredstvo oziroma način davčne izvršbe bo uporabil za pridobitev sredstev za poplačilo dolga.
Zakonodaja taksativno ne ureja zaporedja in načine davčne izvršbe. Določeni vrstni red opredeljujejo načela postopka davčne izvršbe. Načine davčne izvršbe delimo na davčno izvršbo na dolžnikove denarne prejemke, denarna sredstva in na dolžnikove denarne terjatve. Za najbolj učinkovit in s strani davčnega organa največkrat uporabljen način velja davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri bankah in hranilnicah.
Davčni organ lahko poda sodišču predlog, da zavaruje svoj davčni dolg z vknjižbo zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah. Zavarovanje predstavlja pomemben institut v davčnih postopkih za dosego plačila davčnih obveznosti.
V primeru, da davčni organ dolga ni uspel izterjati na podlagi nobenega od navedenih načinov, lahko v primeru, da je dolžnik lastnik nepremičnine opravi izvršbo na to in zahteva njeno prodajo. Davčno izvršbo na nepremičnine ne izvaja davčni organ, ampak jo opravi sodišče. Vodenje postopka na sodišču je poverjeno državnemu pravobranilstvu, kateremu davčni organ pošlje predlog za izvršbo z izvršilnim naslovom.
Davčna izvršba na nepremično premoženje dolžnika največkrat pomeni izvršbo na njegovo zemljišče s hišo, v kateri davčni zavezanec dejansko tudi biva. Takšen pristop davčni organ uporablja kot skrajno sredstvo izvršbe in predstavlja zapleten ter dolg proces, kljub temu pa mora davčni organ uporabiti vsa zakonita sredstva prisile, da izterja davčne obveznosti. Pogoj za izvršbo na dolžnikovo nepremično premoženje je, da davkov iz drugega dolžnikovega premoženja, ni bilo mogoče izterjati.
Ključne besede: davčna izvršba, sklep o izvršbi, davčni postopek, izvršilni naslov, izvršljivost, davčni organ, denarni prejemki, denarna sredstva, denarne terjatve, nepremično premoženje, sredstvo izvršbe, davčni zavezanec, davčni dolg, vknjižba zastavne pravice.
Objavljeno v DKUM: 09.03.2011; Ogledov: 5530; Prenosov: 689
Celotno besedilo (375,34 KB) |
