Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Ključne besede: davki, davčno pravo, obdavčenje, nepremičnine, ustavno pravo, disertacije
Objavljeno v DKUM: 07.06.2023; Ogledov: 33; Prenosov: 4
Povezava na celotno besedilo

Opis: Stvarnopravna zavarovanja delimo glede na objekt, ki je predmet jamstva. Tako stvarnopravna zavarovanja plačil v poslovni in sodni praksi razvrščamo na zavarovanja s terjatvami, med katere sodijo (pravi in nepravi) faktoring, finančna zavarovanja, odstop terjatve v zavarovanje ali fiduciarna cesija in zastavna pravica na terjatvah (vrednostnih papirjih in drugih premoženjskih pravicah). Naslednjo pomembno vlogo igrajo zavarovanja s premičninami, ki jih poznamo v obliki fiduciarnega prenosa lastninske pravice ali prenosa lastninske pravice v zavarovanje v obliki zastavne pravice na premičnini, ki je lahko bodisi posestna bodisi neposestna, in sodobne oblike pridržka lastninske pravice. Najpomembnejša vrsta stvarnopravnih zavarovanj so zavarovanja z nepremičninami, to so hipoteka, finančni lizing nepremičnin in (predialno) stvarno breme. Posebna značilnost določenih institutov oziroma vrst zavarovanj je ta, da lahko upnik v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti zunajsodno uveljavlja (izvrši) prednostno poplačilno upravičenje. V našem pravnem sistemu se premičnine običajno dajejo v zavarovanje v obliki zastavne pravice, bodisi posestne, bodisi neposestne, v obeh primerih pa pridobi zastavni upnik tako imenovano izvedeno stvarno pravico. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Pomembna značilnost zastavnih pravic je njihova akcesornost oziroma odvisnost od zavarovane terjatve. Kot taka zato ni samostojno prenosljiva pravica, niti ni samostojno izvedena stvarna pravica, temveč je venomer odvisna od zavarovane terjatve. Najpomembnejša sekcija stvarnopravnih zavarovanj se nanaša na zavarovanja z nepremičninami. Zastavna pravica na nepremičnini se tako imenuje hipoteka. Za hipoteko, kot vrsto zastavne pravice, veljajo vsa splošna načela, ki veljajo za zastavno pravico. Od navadne hipoteke se maksimalna hipoteka razlikuje po značilnostih zavarovane terjatve. Tukaj glede samih značilnostih SPZ ni preveč dosleden. Notarska prodaja nepremičnine, obremenjene s hipoteko, torej zunajsodna realizacija hipoteke je novost, za katero pa je primarna podlaga v SPZ-ju in se torej ureja po pravilih stvarnopravnega zakonika. ZFZ glede notarske hipoteke ureja zgolj pogoje za njeno zunajsodno uveljavitev z notarsko prodajo. Notarska prodaja je prodaja zastavljene nepremičnine, ki jo v imenu hipotekarnega upnika opravi notar zaradi zagotovitve zunajsodne uresničitve prednostnega poplačilnega upravičenja, vključenega v notarski hipoteki. Na zahtevo hipotekarnega upnika začne notarsko prodajo notar. Nekatere posamezne vrste stvarnopravnih zavarovanj, ki se delijo glede na predmet jamstva, niso zadostile potrebam poslovne prakse, zato so se razvile nove, sodobne oblike, ki so po razdelkih podrobneje razložene v nadaljevanju.
Ključne besede: hipoteka, izvršba, nepremičnine, prednostno poplačilno upravičenje, premičnine, stvarnopravna zavarovanja, zastavna pravica, zavarovana terjatev, zunajsodna uveljavitev, izvršitev
Objavljeno v DKUM: 18.02.2022; Ogledov: 740; Prenosov: 221
Celotno besedilo (1,17 MB)

Opis: Trg nepremičnin je zelo volatilen – v času konjunkture je v razcvetu, v času kriz v upadu. Gibanje cen in obseg prometa vedno določa razpoloženje lastnikov in investitorjev, ki se v nekem obdobju odločajo za investicije, dezinvesticije ali za nepremičninsko transakcijo, ki je posledica njihovih spremenjenih življenjskih ali poslovnih razmer. Slovenija je med državami, ki imajo enega najvišjih deležev zasebnega lastništva nepremičnin, zato je trg vedno aktiven. Po razpoložljivih podatkih Stanovanjskega sklada RS iz leta 2015 so lastniki večine stanovanj (91 %) bile fizične osebe, 6 % stanovanj je bilo v lasti javnega sektorja, lastniki 3 % stanovanj pa so bile druge pravne osebe. (STATISTIČNI URAD RS, 2021) Prodaja in nakup nepremičnin se je v svojih procesih, dokumentih, podatkovnih zbirkah in načinih dostopa do podatkov in dokumentov v zadnjih 30 letih zelo spremenila. Na spremembe je najbolj vplivala sprememba družbenega reda, ki smo jo doživeli v 90-ih letih prejšnjega stoletja, priključitev Slovenije Evropski uniji in harmonizacija domačih pravnih aktov z evropskim pravnim redom. V zadnjih tridesetih letih smo bili priča tudi neverjetnemu informacijskemu razvoju. Vse gospodarske in življenjske panoge so se zato temeljito spremenile, racionalizirale in modernizirale ter se preselile na splet. V zadnjem letu je napredek na področju digitalizacije pospešila tudi kriza covid-19. Med področji, ki se jih je ta kriza najbolj dotaknila, je tudi nepremičninsko področje. Zaradi omejitvenih ukrepov gibanja s ciljem zajezitve virusa je bilo neovirano kupiti ali prodati nepremičnino v večjem delu leta 2020 in v prvih tednih 2021 skoraj misija nemogoče. Želje ali potrebe po zamenjavi bivalne nepremičnine so se zaradi večtedenskega »lockdowna« bistveno povečale, saj je marsikdo ugotovil, da mu nepremičnina, v kateri biva, ne ustreza in jo je želel zamenjati. Digitalne rešitve so oglede nepremičnin v živo spremenile v virtualne. Klasične fotografije v nepremičninskih oglasih so vedno bolj dopolnjevali tudi video posnetki, ki se izdelujejo s pomočjo najnovejših multimedijskih orodij. Svetovne inovacije iz tega področja so se v zadnjih mesecih sočasno selile na lokalni trg. Panoramski posnetki okolice nepremičnin in 360-stopinjski videoposnetki njihovih interierjev spreminjajo resničnost v sodobno virtualno uporabniško izkušnjo. Do sedaj razvite spletne rešitve upravnih postopkov so se še bolj začele uporabljati, saj je bilo zaradi dela od doma moteno delovanje državnih organov, ki izvajajo najpomembnejše procese pri prenosu lastništva nepremičnin. Digitalizacija se nenehno razvija, trg nepremičnin pa vedno sledi vsem spremembam življenjskih trendov, zato se obe področji prepletata in dopolnjujeta. V nalogi je predstavljen razvoj področja nepremičninskega posredovanja od njegovega pravno potrjenega začetka leta 2003, stanje digitalnih rešitev na tem področju ter uporabniška izkušnja, ki je aktualna v tem trenutku. Nakazane so tudi smernice in predlogi prihodnjega razvoja. Če vas zanima tudi, kako je zaprašene arhive, polne papirnih dokumentov, nadomestila sodobna digitalna zbirka podatkov, vabljeni k branju raziskave.
Ključne besede: nepremičnine, nepremičninsko posredovanje, zemljiška knjiga Geodetska uprava RS, REN-Register nepremičnin, umetna inteligenca.
Objavljeno v DKUM: 29.06.2021; Ogledov: 670; Prenosov: 80
Celotno besedilo (3,55 MB)

Opis: Zakona, ZZK-1 v 8. členu in SPZ v 10. členu resda vsebujeta določbi z naslovom Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar še zdaleč nista edina člena, v katerem se načelo zaupanja v zemljiško knjigo odraža. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je namreč eno izmed temeljnih načel nepremičninskega prava. Z obravnavanim načelom je povezano načelo publicitete: Pozitivno stališče - na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in negativno stališče - pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Pomembna je tudi dobra vera. Namreč, samo tisti, ki se v dobri veri zanesejo na podatke v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poznamo glave in pomožne vpise v zemljiško knjigo, in čeprav je plomba opredeljena kot pomožni vpis je za načelo zaupanja zelo pomembna, saj naznanja začetek zemljiškoknjižnega postopka, s tem pa nastop publicitetnih učinkov, potrebnih za realizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo. V posebnem delu smo se srečali z najpogostejšimi pravnoposlovnimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah, in primeri, kjer pride do izraza načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To varuje pridobitelja le v primeru, če je pridobil pravico na poslovni podlagi. Obravnavana je dvojna prodaja nepremičnine. V tem primeru ravno zaradi načela zaupanja pride do zapletene situacije, saj je odsvojitelj v zemljiški knjigi še vedno naveden kot lastnik. V primeru materialno neveljavne vknjižbe, v primeru da je odvsojitelj drugič razpolagal z isto nepremičnino daje pravo možnost izbrisne tožbe, vendar ne proti dobrovernim tretjim. Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki je v konfliktu s pravnoposlovno pridobljeno. Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (zemljiško knjigo). V primeru da pri pravnoposlovnem prenosu sodeluje le en (zunaj)zakonski partner, drug pridobi lastninsko pravico na nepremičnini originarno. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren. Če bi se pa zakonec rad zaščitil pred nezaželenimi učinki tretjih, mora poskrbeti, da je njegova pravica vpisana. Pri nevpisanih nepremičninah ne more priti do uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj zemljiška knjiga ne vsebuje podatka o nepremičnini. Situacije, ko ne izhajamo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, so lahko mnogo zahtevnejše pri vprašanju komu naj pravo da varstvo. Obstaja velika nevarnost kršitve pravic tretjih. Lastnik, ki se ne vpiše v zemljiško knjigo, konkurira dobrovernim tretjim, kateri pridobijo pravice na podlagi svoje dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon opozarja na posledice, ki utegnejo doleteti tistega, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, a tega ni storil. Načelo zaupanja tako tudi »kaznuje« imetnika nevpisane pravice Zakon določa listine, ki se štejejo za zemljiškoknjižno dovolilo. To je posadna listina, ta vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in nadomestno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice.
Ključne besede: Zemljiška knjiga, dobra vera, varnost pravnega prometa, dvojna prodaja, skupna lastnina, priposestvovanje, nevpisane nepremičnine, posadna listina, uskladitvena listina
Objavljeno v DKUM: 12.02.2021; Ogledov: 1276; Prenosov: 327
Celotno besedilo (1,20 MB)

Opis: Premoženjska razmerja med zakonci (v nadaljevanju z njimi izenačenimi zunajzakonskimi partnerji ter partnerji v partnerski zvezi) so kompleksne narave, saj v času trajanja partnerske skupnosti prihaja do številnih prelivanj premoženjskih kategorij, skupnega ter posebnega premoženja. Že na začetku je potrebno opozoriti, da skupno premoženje sestavljajo premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze, medtem ko posebno premoženje lahko opredelimo kot premoženje, ki ga je zakonec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze. Dandanes so mladi zaradi finančne negotovosti postavljeni v položaj, ko živijo doma ter tako vlagajo sredstva in delo v premoženje, ki je v lasti staršev ali tretjih oseb. Posledično prihaja do številnih prelivanj premoženjskih kategorij ter vlaganj, predvsem posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca, vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje, podjetniškega vlaganja ter drugih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev stvarnopravnih ter obligacijskih učinkov. Po pravilih obligacijskega prava ima zakonec, ki vlaga, splošni verzijski zahtevek, pravila stvarnega prava pa kot izhodišče napotujejo na uporabo pravil 48. člena SPZ, ki graditelju ne priznava lastninske pravice, temveč zahtevek za povrnitev tistega, za kar je bil lastnik obogaten. Ob tem se pojavljajo številna vprašanja v zvezi z zahtevkom, ki zakoncu pripada na podlagi vlaganj, za kar se je povečala vrednost nepremičnine. Gre predvsem za vprašanja, od koga lahko zakonec zahteva nazaj tisto, kar je vložil, v kakšnem času ter kakšnem obsegu. Med drugim pravila Družinskega zakonika glede premoženjskih razmerij med zakonci posegajo na področje vlaganj zakoncev, saj v primeru, če zakonec vlaga delo ali sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje drugega zakonca, se lahko zakonca sporazumeta o obstoju in višini ter zavarovanju terjatve, ob upoštevanju pravil stvarnega prava ter zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Prav tako imata zakonca po novi ureditvi precej več možnosti v primeru izločitvene pravice v postopku osebnega stečaja enega izmed njiju. S sprejetjem Družinskega zakonika je bil odpravljen kogentni, sicer veljavni zakoniti premoženjski režim in po novem imata zakonca možnost sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ter svobodno ureditev premoženjskega režima. S sklenitvijo omenjene pogodbe, pa se pojavljajo številna vprašanja, predvsem glede publicitetnega učinka registra pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ter dolžnosti in skrbnosti tretjih oseb o stanju vpisov, ki izhajajo iz registra, glede nadrejenosti ter podrejenosti premoženjskega statusa partnerjev. Ugotovimo lahko, kako pomembna je ureditev premoženjskega režima v času trajanja partnerske skupnosti, da kasneje, predvsem ob razvezi, ne prihaja do problemov ter s tem povezanimi postopki.
Ključne besede: Zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, partnerska zveza, skupno premoženje, posebno premoženje, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, vlaganje posebnega premoženja zakonca v posebno premoženje drugega zakonca, podjetniško premoženje zakoncev, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje, obogatitveni zahtevek, povečanje vrednosti nepremičnine, osebni stečaj zakonca.
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1199; Prenosov: 295
Celotno besedilo (1,11 MB)