1. PREPREČEVANJE SISTEMSKIH UTAJ DDV S POUDARKOM NA AKTIVNI DAVČNI OBRAVNAVI "KANALSKIH DRUŽB"Mateja Škof Kurnik, 2016, magistrsko delo Opis: Goljufije na področju DDV se znotraj držav članic EU pojavljajo v različnih oblikah, od sive ekonomije, lažnih zahtevkov za vračilo, nezakonitih odbitkov, ...
Splošno pravilo obdavčitve med državami članicami EU zagotavlja, da so dobave blaga v drugo državo članico EU obdavčene po stopnji in pogojih te namembne države članice EU. Takšna ureditev obdavčitve sistem DDV izpostavlja utajam.
Najpogostejša vrsta utaje, ki izkorišča takšen sistem, je tako imenovana " Intra-Community Missing Trader " (MTIC) utaja – tukaj gre za kombinacijo domačih dobav znotraj države članice EU (DDV se obračuna), z dobavami med državami članicami EU (oproščene DDV).
Takšne goljufije organizirajo kriminalne združbe. V zadnjih letih je opaziti vedno večje vključevanje trgovcev iz tretjih držav.
Eden izmed pomembnejših subjektov v takšni dobavni verigi je tudi kanalska družba. To je družba, ki sodeluje v transakcijah, ki so vključene v davčno utajo v drugi državi. Njena naloga je, pridobiti blago iz ene države članice EU in ga dobaviti - kanalizirati v isto ali drugo državo članico EU.
Iz sodb Sodišča Evropske unije je razvidno, da mora biti davčni zavezanec, ki je vedel ali bi moral vedeti, da je z nakupom sodeloval v transakciji, povezani z utajo, obravnavan kot udeleženec v tej goljufiji, ne glede na to, ali je od preprodaje blaga imel korist ali ne.
Zaradi navedenega bi davčne uprave morale celovito aktivno davčno obravnavati kanalske družbe, tako na področju sprejemanja zakonodaje, ki bo preprečevala izvedbo utaje, na področju upravnega sodelovanja, kot tudi na področju odrekanja pravic kanalskim družbam v nadzornih postopkih, ki jim po sistemu DDV pripadajo (pravica do odbitka, pravica do oprostitve obračunavanja DDV), v kolikor so te vedele ali bi morale vedeti, da sodelujejo v sistemski utaji DDV.
Boj proti utajam DDV zahteva tesno sodelovanje med državami članicami ter sodelovanje med davčnimi upravami, carino, policijo in tožilci, zahteva pa tudi učinkovite mehanizme za odkrivanje in preprečevanje davčnih utaj.
MTIC utaje so organizirane s strani kriminalnih združb, zato je nujno potrebno te vrste utaj okvalificirati kot kazniva dejanja.
Ključne besede: DDV, sistemske utaje DDV, kanalska družba, neplačujoči gospodarski subjekt, mehanizmi za preprečevanje sistemskih utaj, vedel ali moral vedeti, davčna zatajitev.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2553; Prenosov: 230
 Celotno besedilo (1,81 MB) |
2. OBRAČUNAVANJE DDV PRI VERIŽNIH TRANSAKCIJAHLilijana Kšela, 2016, magistrsko delo Opis: Med pomembnimi mejniki v razvoju evropskega sistema DDV moramo vsekakor omeniti 1. januar 1992, ko so bile odpravljene davčne meje med državami članicami Evropske unije. Če se je do tega datuma dobava blaga v drugo državo članico Evropske unije štela kot izvoz blaga, ki so ga nadzorovali carinski organi, je s tem dnem odpravljen oziroma prepovedan nadaljnji sistematičen nadzor blaga, ki se dobavlja iz ene države v drugo. Carinski organi so izgubili svoje pristojnosti za nadzor tega dela trgovine na notranjem trgu; obstoječe nadzorne mehanizme so nadomestili novi, pristojnost pa se je prenesla na davčne organe. Del nalog, ki jih je do vstopa Slovenije v Evropsko unijo opravljala carina, je odpadel na davčne zavezance.
Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je povečala tudi zunanjetrgovinska menjava. Zaradi povečanega poslovanja Slovenije z državami članicami Evropske unije so se začeli pojavljati tristranski posli in posledično tudi verižni posli med večimi udeleženci. Pravi tristranski posli potekajo med tremi udeleženci (pridobitelj, dobavitelj in prejemnik), ki so identificirani za davek na dodano vrednost v svoji državi Evropske unije. Blago poteka med udeleženci v verigi, in sicer od dobavitelja do prejemnika blaga. Pridobitelj nastopa med njima le kot neke vrste posrednik. Ti posli so z davčnega vidika v Zakonu o davku na dodano vrednost posebej urejeni. Problem nastopi pri nepravih tristranskih poslih in verižnih poslih, npr. ko je eden od udeležencev fizična oseba, ko nastopa udeleženec iz tretje države, ko so udeleženi več kot trije davčni zavezanci, itd…
V okviru magistrske naloge bom analizirala osnovne značilnosti pravih tristranskih poslov, nepravih tristranskih poslov in verižne posle. Glede na to, da je pri pravih tristranskih poslih določen kraj obdavčitve in pogoji, na osnovi katerih kupec ne obračuna DDV od pridobitve blaga, je potrebno pri nepravih tristranskih poslih in verižnih poslih pred določitvijo kraja in časa nastanka davčne obveznosti ugotoviti, kje je dobavitelj prenesel lastništvo na blagu na pridobitelja in kje mu je izročil blago.
Z davčnega vidika so ti posli zelo zahtevni, zato je v Šesti smernici določena posebna ureditev, ki želi te posle poenostaviti in jih obdavčit le enkrat.
Ključne besede: tristranski posli oziroma verižne transakcije, davčna obveznost, davek na dodano vrednost (DDV), obrnjeno davčno breme, identifikacijska številka za DDV, neplačujoči gospodarski subjekt, davčni vrtiljak, pridobitev blaga, dobava blaga, uvoz, izvoz, evropsko tržišče.
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 2932; Prenosov: 374
Celotno besedilo (2,08 MB) |
3. Dokazno breme davčnega organa in dokazno breme zavezanca za davek pri poslovanju z neplačujočimi gospodarskimi subjektiMetka Čobec, 2016, magistrsko delo Opis: Nevtralnost davka na dodano vrednost je v tem, da omogoča pravico do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo ES. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.
V Sloveniji temeljijo pravila dokaznega bremena na zakonu. Davčni organ mora dokazati dejstva na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oz. se poveča ali zmanjša. Davčni zavezanec pa je dolžan za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih tudi predložiti. V praksi se izvaja doktrina, da je dokazno breme na davčnem zavezancu. Po sodbi Mahageben, mora davčni organ, ki nosi breme dokazovanja, dokazati, da je inšpicirani davčni zavezanec (profiter, buffer) vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje v goljufiji davčne utaje. Davčni inšpektorji v svojih postopkih ravnajo po ZDavP-2, ZUP in ZIN, ter nimajo pooblastil za dokazovanje naklepa, kot ga imajo organi pregona za ugotavljanje elementov kaznivih ravnanj po ZKP. Do sodbe Mahageben so bili davčni organi precej uspešnejši pri dokazovanju, kot po izdani sodbi, vendar je razlika predvsem na strani sodišč RS, ki po tej sodbi zahtevajo veliko višji dokazni standard, kot prej. Lahko bi celo rekli, da sodišče pred to sodbo ni zahtevalo dokazovanja o vedenju zavezanca o goljufiji dobavitelja.
Ključne besede: DDV, davčna goljufija, neplačujoči gospodarski subjekt, dokazno breme, dokazovanje goljufij
Objavljeno v DKUM: 15.09.2016; Ogledov: 1741; Prenosov: 201
Celotno besedilo (2,06 MB) |
