| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Tematizacija človekovega smisla v sodobni slovenski kratki prozi
Barbara Mastnak, 2020, magistrsko delo

Opis: Novo stoletje je predrugačilo vrednostni sistem, medtem ko je moderni pluralizem spodkopal samoumevno védenje ter zamajal identiteto sveta, družbe in posameznika. Kljub temu pa vprašanje o smislu ni novo, življenjsko se mu je posvetil že nevrolog, psihoterapevt in utemeljitelj logoterapije Viktor Emil Frankl. »Tretja dunajska šola« psihoterapije je namreč spregledala človekov duhovni boj, zato si mu prizadeva ponuditi pomoč pri iskanju smisla; s poudarkom na pomenu specifično človekove duhovne razsežnosti pa zavrača ali vsaj blaži miselnost absolutnega determinizma. Zaradi svobodne volje ima posameznik vseskozi možnost zavzeti stališče, volja do smisla pa ga motivira, da najde in izpolni smisel oziroma namero. Če te ne uresničuje, lahko nastopi eksistencialni vakuum, ki je vzrok noogene nevroze in lahko kot posledico nosi življenjsko dezorientacijo, obup, omamljanje in/ali kakšna druga ekstremna dejanja. (Frankl 1994a: 303–304) Čas postmodernizma je dokončno odprl vprašanje izčrpane literature, umaknil velike zgodbe, obsežna spoznanja in definitivne zaključke, ob tem pa osvetlil dvome o resnici, duhovno votlost, krizo smisla, obsežnejšo eksistencialno resignacijo, odtujene in brezvoljne subjekte ter izpraznjene misli in šibke emocije. Sodobna kratka proza zaradi svojega obsega najbolje ponuja pregled večjega števila literarnih oseb, z izbrano rabo naracije in umikom v intimo pa odkriva kljubovalnost subjektovega duha in njegovo pozicijo v nekem usodnem položaju. Namen magistrskega dela je predstaviti neorealistične in minimalistične prvine, s katerimi je prežeta sodobna slovenska kratka proza, in izpostaviti obsežno brezvoljnost njenih subjektov. S tem ciljem sem analizirala dvajset kratkoproznih zbirk, ki so izšle po letu 2000.
Ključne besede: sodobna slovenska kratka proza, neorealizem, minimalizem, človekov smisel, kriza smisla, logoterapija, bivanjska prikrajšanost
Objavljeno: 20.11.2020; Ogledov: 292; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (920,68 KB)

2.
POETIKA SODOBNE SLOVENSKE NEOREALISTIČNE KRATKE PROZE
Barbara Brec, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo se posveča neorealistični kratki pripovedni prozi. Ta se pojavlja tako v slovenski kot v tuji literaturi. Neorealizem se je v sodobni slovenski književnosti v največji meri uveljavil in poetološko najbolj izčistil prav v kratki prozi. Ta zajema predvsem avtorje, rojene leta 1960 ali kasneje, ki so svoja dela začeli objavljati v devetdesetih letih, snov pa jemljejo iz vsakdanjega življenja (Čander 2004: 353–363). Študij zbirk kratke proze, izdanih med leti 2010–2015, je za namen naloge pokazal, da v ospredju niso več teme o nacionalni identiteti, ampak se pojavljajo predvsem "male teme" in "male zgodbe", najpogosteje o (spolni) identiteti (Zupan Sosič 2011: 96–97). Subjekti so največkrat moški, ki se v razvitih državah, kjer tudi ženske stopajo na trg dela in celo zavzemajo najvišje položaje, zaradi izgube prevlade in moči počutijo vedno bolj nepomembne ter se sprašujejo o svojem eksistencialnem bistvu. Kriza moškosti in "instant" družba, v kateri je dovoljeno vse, na novo strukturirata tudi ljubezenske in partnerske odnose. Ena glavnih neorealističnih značilnosti je postavljenost subjektov v urbano okolje oziroma velika mesta, kjer se tujci ali ti, ki so se v ta mesta preselili kasneje, in ti, ki v njih prebivajo že od nekdaj, na vsakem koraku počutijo odtujene. Tako intimni in fantazijski svetovi posameznikov, v katere se ti zatečejo, včasih predstavljajo edini pobeg pred realnostjo. Namen magistrskega dela je osvetliti termin neorealistična književnost in razloge, ki so botrovali nastanku sodobne kratke proze zadnjih desetletij na naših tleh, še posebej neorealistične kratke proze. Ključni del magistrskega dela predstavlja analiza kratkoproznih del slovenskih avtorjev in avtoric, ki so izšla med leti 2010–2015, s pomočjo katerih so podprta teoretična spoznanja. Največja omejitev je premajhna časovna distanca, zato je ob literarni smeri neorealizma ključna razjasnitev pojmov transrealizem, literarni eklekticizem, nova emocionalnost in literarni minimalizem. Prav tako je ključen pregled tematik, s katerimi se literarne smeri ukvarjajo, njihovih pripovednih postopkov in konkretizacij v slovenski sodobni kratki prozi (Perić Jezernik 2001: 7).
Ključne besede: sodobna družba, sodobna slovenska kratka proza, slovenska neorealistična kratka proza, 2010–2015, neorealistične značilnosti, neorealizem, transrealizem, literarni minimalizem
Objavljeno: 22.08.2016; Ogledov: 1144; Prenosov: 205
.pdf Celotno besedilo (989,18 KB)

3.
Kratka pripovedna proza Vinka Möderndorferja
Tina Lorenčič, 2012, diplomsko delo

Opis: Kratke pripovedi Vinka Möderndorferja izražajo temeljne značilnosti postmoderne dobe, hkrati pa jim avtor doda svoj in individualen pečat. Diplomsko delo z naslovom Kratka proza Vinka Möderndorferja je sestavljeno iz analize medbesedilnosti (medbesedilnih figur), spolnih vlog (stereotipov moškega in ženskega spola) ter tipoloških značilnosti (tipologije sodobne slovenske kratke proze) posameznih pripovedi iz treh zbirk, in sicer Plava ladja (2010), Kino dom (2008) in Vsakdanja spominjanja (2008) ter kratke pripovedi z naslovom Punca brez imena iz zbirke Poletne zgodbe, ki je izšla v poletnih mesecih leta 2011 kot bralna priloga dnevnika Delo. Razlog za izbor zbirk z novejšo letnico izdaje so bila predvidevanja, da bo v novejši kratki prozi Vinka Möderndorferja veliko raznolikih medbesedilnih figur, veliko odstopanj od stereotipov tako moškega kot tudi ženskega spola in da Möderndorfer v svojih novejših kratkoproznih zbirkah uporablja realistični slog pisanja ter da njegove novejše kratkoprozne zbirke spadajo v neorealistični tip sodobne slovenske kratke proze. Obravnavane kratke pripovedi so z vidika medbesedilnosti zelo zanimive. Analiza vseh medbesedilnih figur je pokazala, da se avtor poslužuje predvsem citatov in aluzij, nekoliko manj pa ostalih medbesedilnih figur. Z uporabo medbesedilnosti skuša pisatelj doseči verodostojno posredovanje fabule in ustvariti poglobljeno idejno zasnovo, zaradi česar je razumevanje medbesedilnih navezav nepogrešljivo za uspešno celovito dojemanje literarnega dela. Analiza spolnih vlog prinaša spoznanje, da je v novejših kratkoproznih zbirkah obravnavanega avtorja pogosto odstopanje od stereotipov moškega in ženskega spola, kar je bilo tudi pričakovano. Moški in ženska v današnjem času nista več tako stereotipna, kot sta bila nekoč, saj moški niso več vsi agresivni, vase zagledani in neurejeni, ženske pa ne jokave, odvisne od drugih in neodločne (Avsec 2002: 2–3). Iz analize tipoloških značilnosti, torej tipologije sodobne slovenske kratke proze, je ugotovljeno, da spadajo izbrane kratke pripovedi Vinka Möderndorferja v neorealistični tip, in sicer deloma v minimalistični ali posteksistencialistični podtip. Prevladuje realistični način pisanja. Avtor navdih za pisanje črpa iz vsakdanjega življenja, opaziti je tudi lastna doživljanja in doživetja. V zbirkah Plava ladja in Kino dom, so kratke zgodbe skozi celotno zbirko med seboj tematsko povezane.
Ključne besede: Vinko Möderndorfer, slovenska kratka pripovedna proza, kratka pripoved, medbesedilnost, spolna vloga, tipologija sodobne slovenske kratke proze, neorealizem, minimalizem, posteksistencializem
Objavljeno: 06.04.2012; Ogledov: 2970; Prenosov: 440
.pdf Celotno besedilo (850,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici