| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Fantazija za komorni ansambel Ivana Pučnika: Živim z zemljo
Tjaša Zidanič, 2017, magistrsko delo

Opis: V zaključnem delu je uvodoma osvetljena politična slika in kulturno življenje na slovenskih tleh pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama. Sledi oris glasbenega sloga moderne v evropskem in slovenskem glasbenem prostoru. Kasneje se obravnava glasbeni ekspresionizem v evropskem merilu in kot njegovi vzporednici še v slovenskem. Obravnava se začetnika ekspresionizma na Slovenskem, Marija Kogoja, in Slavka Osterca kot drugo osrednjo osebnost glasbenega ekspresionizma na naših tleh. Preide se na Aloisa Hábo in mlade slovenske skladatelje, ki so Ostercu sledili na praški konservatorij, na katerem je Hába poučeval. Spregovori se o Steinerjevem antropozofskem nazoru, kateremu so idejno pripadali Hába in med drugimi tudi mlada slovenska trojica skladateljev – Franc Šturm, Demetrij Žebre in Ivan Pučnik, ki so se želeli povezati v »grupo treh« in se tako ločiti od Osterca, ki je veljal za steber slovenske avantgarde tridesetih let. Naposled se preide na Ivana Pučnika in predstavi njegov življenjepis iz osebnega arhiva skladateljeve hčerke, gospe Ajše Pučnik. Podrobneje je obravnavano njegovo kratko, a plodovito glasbeno obdobje med letoma 1934 in 1937. Gre za praško obdobje študija kompozicije, najprej privatno in nato na praškem konservatoriju pri Hábi. Predstavi se glasbena analiza zaenkrat edine najdene in ohranjene skladbe Ivana Pučnika z naslovom Živim z zemljo. Gre za fantazijo za komorni ansambel iz leta 1936. Z analizo Pučnikove kompozicije se poskuša opredeliti njegov glasbeni slog.
Ključne besede: ekspresionizem, neoklasicizem, neobarok, Marij Kogoj, Slavko Osterc, Alois Hába, antropozofija
Objavljeno v DKUM: 13.12.2017; Ogledov: 1166; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

2.
IGOR STRAVINSKI: PETRUŠKA
Petra Colnerič, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi z naslovom Igor Stravinski: Petruška je opisano življenje enega najpomembnejših skladateljev 20. stoletja, Igorja Stravinskega in njegova dela ter zgodovinsko ozadje Rusije tistega časa. Podrobno je raziskana in analizirana njegova skladba Petruška.
Ključne besede: Igor Stravinski, življenjska pot in dela, Petruška, 20. stoletje, rusko obdobje, neoklasicizem, serializem
Objavljeno v DKUM: 07.10.2015; Ogledov: 4055; Prenosov: 239
.pdf Celotno besedilo (2,04 MB)

3.
MILHAUD DARIUS: SONATINA OPUS 76 ZA FLAVTO IN KLAVIR
Jožica Cvelbar, 2009, diplomsko delo

Opis: V prvi polovici 20. stoletja so v glasbi vladale tri velike osebnosti: Stravinski, Bartók in Schönberg. Vsi trije so pisali veliko bolj disonantno in ritmično razčlenjeno glasbo kot kdaj koli prej, čeprav so se med seboj zelo razlikovali. Stravinski je bil na čelu t. i. neoklasicistične smeri, vračanja k ravnovesju in jasnosti, Bartók je kot zadnji od skladateljev nacionalne smeri hodil osamljeno ustvarjalno pot, Schönberg pa je zgradil intelektualni sistem 12-tonske glasbe, dodekafonijo. V istem času so drugi skladatelji skušali iskati lastno pot v splošni zmedi. Osvobodili so se omejitev klasične harmonije 19. stoletja in pisali v več tonalitetah hkrati (politonalno), kot na primer Darius Milhaud, ali pa so uporabljali več vzporednih linij. Ob prodoru ameriških jazzovskih ritmov, za njimi pa fokstrota, charlestona in drugih plesov iz 20. let 20. stoletja so vsi evropski plesi postali staromodni. Milhaud in drugi skladatelji so se oprijeli ritmičnih in inštrumentalnih možnosti novih plesnih oblik ter jih vpletli v svoje skladbe. Milhaud je francoski skladatelj, čigar opus skoraj 400 del sega od lahke zabavne glasbe do širokopoteznih operno-oratorijskih del. Bil je eden prvih neoklasicistov, vključno z ostalimi člani »šesterice«. Povezanost šestih francoskih skladateljev v skupino so si pravzaprav izmislili časnikarji, a je te skladatelje kljub temu družila nekakšna enotnost duha. Pod duhovnim vodstvom duhovitega, za samopromocijo nadarjenega in umetniško iznajdljivega Jeana Cocteauja so »Les six« postali sinonim za urban, šaljiv in preračunljivo naiven glasbeni slog. Milhaud je drzno eksperimentiral s politonalnostjo ter latinskoameriškimi glasbili in ritmi, ne da bi pri tem izgubil spontanost in bujen melodičen navdih. V obravnavani Sonatini opus 76 za flavto in klavir se kaže njegovo navdušenje nad brazilsko glasbo in plesom. S sinkopami, trilčki in pasažami pričara pravo poletno vzdušje in ko se poigrava s harmonijo, nemalokrat vnaša v glasbo zametke dveh tonalitet, predvsem elemente gis in fis mola.
Ključne besede: francoska glasba na prehodu v dvajseto stoletje, neoklasicizem v glasbi 20. stoletja, francoska šesterica »Les six«, Darius Milhaud, Sonatina opus 76 za flavto in klavir, analiza.
Objavljeno v DKUM: 17.11.2009; Ogledov: 3546; Prenosov: 261
.pdf Celotno besedilo (4,17 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici