Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V diplomskem delu analiziramo vpliv nerevizijskih storitev na ravnanje revizorja. Najprej predstavimo, kaj so nerevizijske storitve in navedemo nekaj vrst le-teh. Nato predstavimo pravila na področju nerevizijskih storitev, ki veljajo v Sloveniji. V zvezi s tem predstavimo ureditev v Zakonu o revidiranju (ZRev-2), ko gre za prepoved opravljanja nekaterih nerevizijskih storitev. Omenimo temeljna načela Kodeksa etike za računovodske strokovnjake (Kodeks IESBA), v skladu s katerimi mora ravnati revizor v poslu revizije. Dodatno predstavimo Uredbo EU 537/2014, ki velja tudi za Slovenijo, in sicer smo izpostavili tako imenovan seznam prepovedanih nerevizijskih storitev ter pravilo, da je skupno plačilo za dovoljene storitve revizorja omejeno na največ 70 % povprečja plačil za obvezno revizijo ali revizije revidiranega subjekta v zadnjih treh zaporednih poslovnih letih. V osrednjem delu diplomskega dela smo predstavili ugotovitve avtorjev preteklih raziskav glede vpliva nerevizijskih storitev na ravnanje revizorja. Osredotočili smo se na raziskave, ki so obravnavale vpliv nerevizijskih storitev na neodvisnost revizorja ter raziskave, ki obravnavajo vpliv nerevizijskih storitev na revizorjevo mnenje in poročanje. Glede vpliva nerevizijskih storitev na ravnanje revizorja ni enotnega mnenja. Pregled raziskav pokaže, da so nekatere raziskave ugotovile, da opravljanje nerevizijskih storitev negativno vpliva na ravnanje revizorja oz. na samo revizijo. Opravljanje nerevizijskih storitev revidiranemu podjetju lahko privede do finančne odvisnosti, saj postanejo zneski iz teh storitev zelo pomembni za revizijsko podjetje, zaradi strahu pred izgubo stranke pa se revizorji ne morejo upirati pritiskom poslovodstva revidiranega podjetja. Med revizijo lahko revizor na primer spregleda napake, ki so povezane z nerevizijskimi storitvami, ali prikrije napake v nerevizijskim delu, ki jih je odkril med revizijo. Prav tako so avtorji preteklih raziskav ugotovili, da zaradi strahu pred izgubo posla so revizorji bolj nagnjeni k podajanju neprilagojenega revizijskega mnenja o računovodskih izkazih revidiranega podjetja. Nadalje smo opisali učinek odvračanja pozornosti od revizije k nerevizijskim storitvam. Ugotovili smo, da imajo stranke revizijskih podjetij, ki bolj poudarjajo nerevizijske storitve, nižjo kakovost revizije v primerjavi s strankami revizijskih podjetij, ki imajo manj poudarka na nerevizijskih storitvah. Pozitiven vpliv na ravnanje revizorja pa je učinek prelivanja znanja. Prelivanje znanja običajno izhaja iz dejstva, da obe vrsti storitev potrebujeta isti nabor informacij in enake strokovne kvalifikacije. Zaradi prelivanja znanja se skrajša čas do izdaje revizorjevega mnenja o računovodskih izkazih po zaključku revizije. Ena raziskava pa je celo ugotovila, da so stranke revizorja bolj zadovoljne z revizorjem, ko ta opravlja poleg revizije še nerevizijske storitve. Pregled raziskav pa je pokazal, da obstajajo tudi raziskave, ki niso zaznale nikakršnega vpliva na ravnanje revizorja, ko ta hkrati opravlja revizijo in nerevizijske storitve.
Ključne besede: Revizija računovodskih izkazov, nerevizijske storitve, vplivi, nevarnosti, neodvisnost, revizor, revizijsko podjetje.
Objavljeno v DKUM: 16.02.2024; Ogledov: 433; Prenosov: 114
Celotno besedilo (2,62 MB)

Opis: Medijska svoboda je ključna za demokratično družbo, pravno državo in za izvrševanje ostalih temeljnih pravic. Mediji imajo vlogo “javnega čuvaja”, saj nadzirajo oblast in so prav zato pogosto deležni različnih posegov ter (poskusov) omejevanja njihovega svobodnega delovanja z namenom omajati njihovo neodvisno poročanje o zadevah javnega interesa. Prav tako so deležni poskusov pritegnitve naklonjenosti z dodeljevanjem državnih sredstev. Prav tako lahko na njihovo svobodo vplivajo drugi viri moči, predvsem gospodarski. Hkrati je na njihovo finančno vzdržnost močno vplival prihod zelo velikih spletnih platform, ki so nase preusmerile velik del oglaševalskih sredstev (kar je pa ključen finančni vir za medijske sektor). Finančna nevzdržnost pa povzroča dodatno ranljivost medijev pred državnimi in tržnimi vplivi. Posebej gre izpostaviti neupravičeno vplivanje in pritisk na javne medije s prekomernim ali nezadostnim financiranjem ali pristranskim imenovanjem uprave javnih medijev. Vse navedeno in pomanjkljiv zakonodajni okvir, ki ne zagotavlja zadostnih pravnih standardov medijske svobode, kaže na nujo po zaščiti svobode medijev. Že od devetdesetih let prejšnjega stoletja se je zvrstilo mnogo pozivov k okrepitvi medijske svobode v EU. Številni izzivi medijskega sektorja in posegi v demokracijo ter pravno državo v nekaterih državah članicah v zadnjih letih so v letu 2020 končno prebudili pogum Komisije, da si je zadala za cilj zaščiti medijsko svobodo s konkretnejšimi zakonodajnimi pobudami. Najpomembnejši korak predstavlja sprejetje predloga Akta o svobodi medijev, ki uvaja vrsto varovalk za integracijo notranjega medijskega trga in krepitev svobode ter pluralnosti medijev. Konkretneje, Akt o svobodi medijev prinaša sveženj zaščitnih pravil, ki se dotikajo uredniške neodvisnosti, zaščite novinarskih virov in komunikacij, javnih medijev, koncentracij na medijskem trgu in transparentnosti lastništva medijev, dodeljevanja državnih oglaševalskih sredstev, odnosa med mediji in zelo velikimi spletnimi platformami in pravic prejemnikov medijskih storitev. Hkrati se z Aktom o svobodi medijev ustanovi Evropski odbor za medijske storitve, ki bo nadomesti skupino ERGA. Glede na to, da ima EU na področju kulture (kamor se uvršča tudi medije) zgolj podporne pristojnosti in upoštevajoč dolgo tradicijo upiranja držav članic regulaciji medijskega področja na ravni EU, je Komisija morala postopati previdno in kot pravno podlago izbrati člen 114 PDEU (t.i. klavzula o notranjem trgu). Zato zaščita svobode in pluralnosti medijev v Aktu o svobodi medijev ni neposredna, temveč je “v preobleki notranjega trga”. Akt o svobodi medijev zato tudi pogosto uvaja “mehke” ukrepe, spodbuja samoregulacijo, vpeljuje široke in nepojasnjene pojme in mestoma spominja na določbe direktive. Vse navedeno postavlja pod vprašaj učinkovitost ukrepov Akta o svobodi medijev za zadostno zaščito svobode in pluralnosti medijev. Po analizi določb Akta o svobodi medijev in primerjavi le-teh z dosedanjimi pravnimi standardi medijske svobode je mogoče ugotoviti, da Akt o svobodi medijev predstavlja pomemben korak naprej za krepitev pravnih standardov medijske svobode, vendar slednji niso zadostni za temeljito zaščito medijske svobode, zlasti v državah članicah, ki jim je najmanj v interesu zaščititi svobodo medijev. Akt o svobodi medijev bi potreboval še veliko dopolnitev, da bi uspel zadovoljivo zaščiti medijsko svobodo v EU. Vendar je glede na trenutno delitev pristojnosti med EU in državami članicami vprašljivo, kako daleč lahko EU (še sploh) poseže.
Ključne besede: uredniška neodvisnost, mediji, transparentnost lastništva medijev, Evropski odbor za medijske storitve, koncentracija na medijskem trgu, državno oglaševanje, demokracija, pluralnost medijev, zaščita novinarskih virov, zelo velike spletne platforme
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 604; Prenosov: 218
Celotno besedilo (1017,09 KB)

Opis: Republika Slovenija je bila kot država utemeljena že v času Avnojskih sklepov in dogovorov o nastanku druge Jugoslavije. S sprejemom zvezne jugoslovanske ustave in posledično republiških, je Slovenija prostovoljno, na podlagi pravice do samoodločbe narodov, del svojih suverenih pravic prenesla v izvrševanje na federalno raven. Ta pravna izhodišča so bila pomembna ob koncu osemdesetih, ko se je v Sloveniji pričel proces osamosvajanja. Politika, še v času socializma, je z ustavnimi amandmaji in izvedbenimi pravnimi akti poskrbela, da je slovensko pot do samostojnosti najprej utemeljila na pravnih dejstvih. Za ta korak, ima kot ena od dejavnikov osamosvajanja, pomembne zasluge tudi zveza komunistov in njena vloga pri delovanju slovenske skupščine. Vse te pravne podlage so vrhunec dosegle ob izvedbi zgodovinskega plebiscita za samostojnost in neodvisnost Slovenije, s katerim je slovensko ljudstvo političnim oblastem naložilo, da morajo pripraviti vse aktivnosti za uspešno razglasitev samostojnosti in neodvisnosti države. Za ta korak se je bilo potrebno pripraviti tudi v smislu zavarovanja pravnih odločitev. Zato so bili pomembna tudi pravna dejanja na področju obrambe in prevzema slovenske jurisdikcije nad lastnim sistemom obrambno-varnostnih sil. Samo na tak način je Slovenija uspešno zavarovala suverenost ter obranila neodvisnost in samostojnost. Pri raziskovanju pravnih podlag za vojaško agresijo junija 1991 v Sloveniji, se poraja zanimivo vprašanje, na kakšnih pravnih osnovah je v Sloveniji posredovala JLA. Raziskovalno delo zajema analizo teh dejstev, pristojnosti zveznih organov na tem področju ter vprašanje obsega izvrševanja ukaza za vojaško posredovanje JLA v Sloveniji.
Ključne besede: suverenost, neodvisnost, samostojnost, plebiscit, federacija, vojna
Objavljeno v DKUM: 28.09.2021; Ogledov: 1004; Prenosov: 124
Celotno besedilo (2,17 MB)

Opis: Osrednja tema magistrske naloge se nanaša na pomen in meje neodvisnosti Evropske centralne banke (odslej ECB). Neodvisnost ECB je za njeno delovanje ključnega pomena.Temeljna akta, ki vsebujeta določbe o neodvisnosti ECB, sta Pogodba o delovanju Evropske unije (odslej PDEU) in Protokol (št. 4) o statut Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (odslej Protokol št. 4). ECB je bila med institucije Evropske unije (odslej EU) uvrščena z Lizbonsko pogodbo, ki je stopila v veljavo 1. decembra 2009, s čemer se je poudarila pravna narava ECB. V skladu s strukturo delovanja ECB razlikujemo med petimi vrstami neodvisnosti, ki jih analiziram v magistrski nalogi: institucionalno neodvisnostjo, osebno neodvisnostjo, funkcionalno in operativno neodvisnostjo, finančno in organizacijsko neodvisnostjo ter pravno neodvisnostjo. Kljub neodvisnosti, ki jo uživa ECB, pa se ne more izogniti odgovornosti povezani z njenim delovanjem in izvajanjem nalog. V povezavi z neodvisnostjo ECB je potrebno razumeti tudi vlogo nacionalnih centralnih bank držav članic EU, ki skupaj z ECB tvorijo Evropski sistem centralnih bank (odslej ESCB). Neodvisnost ECB se namreč prenaša tudi na nacionalne centralne banke držav članic EU, spoštovanje neodvisnosti nacionalnih centralnih bank pa je določeno tudi v nacionalnih zakonodajah držav članic EU. Neodvisnost nacionalne centralne banke je tudi pogoj za vstop države članice EU v ekonomsko in monetarno unijo. Osrednji del magistrske naloge obravnava meje neodvisnosti ECB. ECB je namreč, z namenom ohranjanja neodvisnosti in pravilnega delovanja, nosilka določenih privilegijev in imunitet, ki jih ureja Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah EU (odslej Protokol št. 7). ECB je neodvisna samo v obsegu in za namen, ki jih določajo veljavni predpisi EU in je podvržena sodnemu nadzoru Sodišča EU ter Evropskega računskega sodišča. Ker se vprašanje neodvisnosti v praksi pogosto pojavlja, v tem delu magistrske naloge izpostavljam zadnje odmevnejše primere, ki obravnavajo vprašanje neodvisnosti: zadeva Komisija proti ECB (C-11/00), zadeva Gauweiler (C-62/14) in zadeva Rimšēvičs (združeni zadevi C-202/18 in C-238/18). Pomembno vlogo pri omejevanju neodvisnosti na ravni EU ima tudi Evropski urad za boj proti goljufijam (odslej OLAF). Ne omejuje pa se samo neodvisnost ECB, ampak v skladu z zakonodajo posameznih držav članic EU tudi neodvisnost nacionalnih centralnih bank. V zadnjem delu magistrske naloge analiziram primer iz prakse, ki vključuje Banko Slovenije. Ta je bila leta 2016 predmet nacionalne preiskave, v kateri so med drugim zasegli dokumente in računalniško opremo ECB brez njene predhodne odobritve. Na podlagi tega je bila Sloveniji očitana kršitev člena 2 Protokola št. 7 in kršitev načela lojalnega sodelovanja, v skladu s katerim se države članice EU in EU ter posledično njene institucije medsebojno spoštujejo in pomagajo pri opravljanju svojih nalog. Pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe leta 2009 so se pojavljali številni pomisleki kako bo nov status ECB vplival na njeno neodvisnost, vendar se je ta ohranila v najboljši možni meri. K temu v veliki meri pripomorejo privilegiji in imunitete, vendar samo v obsegu in za namene opravljanja nalog ECB. Sodišče EU se je v preteklosti z vprašanjem neodvisnosti ECB že ukvarjala, v prihodnje pa se bo do njega najverjetneje opredelila tudi v postopku proti Sloveniji, ki se je januarja 2019 začel pred Sodiščem EU ter je z vidika posega v neodvisnost in imunitete ECB ter nacionalnih centralnih bank velikega pomena.
Ključne besede: Evropska centralna banka in Lizbonska pogodba, neodvisnost Evropske centralne banke, odgovornost Evropske centralne banke, meje neodvisnosti Evropske centralne banke, privilegiji in imunitete Evropske centralne banke
Objavljeno v DKUM: 14.10.2019; Ogledov: 1639; Prenosov: 320
Celotno besedilo (1,07 MB)

Opis: Namen tega magistrskega dela je raziskati, kaj se dogaja z moderno nacionalno državo in konceptom suverenosti in samoodločbe. V svetu in v Evropi je danes vse več narodov, ki si želijo samostojnosti oziroma odcepitve bodisi od držav, v katerih živijo, bodisi od naddržav, katerim pripadajo. Najbolj aktualen primer je izstop Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije (EU) (brexit ). To bo prvi izstop iz EU, saj do uvedbe Lizbonske pogodbe leta 2009 možnost izstopa države članice iz EU ni bila nikjer jasno urejena. Po uvedbi izstopne klavzule pa ni več nobenega dvoma, ali je izstop iz EU mogoč ali ne. Zato magistrsko delo podrobno analizira, kaj bo prinesla sprožitev člena 50 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in razčleni postopek izstopa Združenega kraljestva iz EU. Osredotoči se na bodoče odnose med Združenim kraljestvom in EU ter predstavi različne možne oblike sodelovanja med Združenim kraljestvom in EU po izstopu; razišče vpliv referenduma o neodvisnosti na odnose in razmerja med različnimi skupnostmi in narodi znotraj Združenega kraljestva; prihodnost Združenega kraljestva kot zvezne države in ponovna prizadevanja Škotov za državnost in neodvisnost ter morebitno združitev Severne Irske z južno sosedo Irsko. Vleče vzporednice med “osamosvajanjem” Britanije, odcepitvijo Slovenije od bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije , odhodom danske avtonomne pokrajine Grenlandije iz EU ter primerja njihove izkušnje in uporabo pravice do samoodločbe. Delo torej obravnava eno izmed trenutno najbolj aktualnih tem na svetovni ravni, ki bo nedvomno vplivala na usodo in razvoj številnih narodov.
Ključne besede: pravica do samoodločbe, suverenost, narod, neodvisnost, Evropska unija, brexit, Slovenija, Grenlandija, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, Lizbonska pogodba, člen 50 PEU, izstop iz EU
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 1943; Prenosov: 294
Celotno besedilo (1,20 MB)