Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V današnjem času imamo internet na dosegu roke v vsakem trenutku življenja, saj so naši pametni telefoni ves čas prisotni v naših žepih. Z velikim razvojem tehnologije se je povečala tudi uporaba socialnih omrežij. Omenjena omrežja imajo zelo veliko pozitivnih lastnosti, kot so hitra komunikacija, ostajanje v stiku z ljudmi, ki so doma daleč stran, pošiljanje fotografij, pošiljanje zvočnih posnetkov, možnost video klicev ter druge stvari. Ne smemo pa pozabiti slabosti socialnih omrežij, kot so: širjenje lažnih govoric, izsiljevanje, grožnje, nadlegovanje in drugo. Temu rečemo spletno nasilje, ki je v današnjem času zelo velik problem, saj ljudi postavi v situacije, ki lahko vodijo do depresije, osramočenosti, občutkov ničvrednosti in nemoči. Nasilje na socialnih omrežjih je velik problem zaradi svoje razširjenosti, anonimnosti uporabnikov in težav pri nadzoru vsebine. Objavljena nasilna vsebina se hitro širi in težko odstrani, kar podaljšuje trpljenje žrtev in povzroča resne psihološke posledice. Pomanjkanje učinkovite regulacije in počasni odzivi na prijave dodatno otežujejo reševanje tega problema. Izvedli smo anketo, s katero smo ugotavljali mnenje, ki ga imajo ljudje o nasilju na socialnih omrežjih. Opazili smo, da ljudje redko zasledijo nasilne vsebine na socialnih omrežjih in da sami po večini nasilnih vsebin ne objavljajo, opažajo pa, da nasilje na socialnih omrežjih strmo narašča. Za reševanje tega problema je potrebno sodelovanje med platformami socialnih omrežij, zakonodajalci, vzgojitelji in uporabniki samimi. Potrebna so izobraževanja o varni in odgovorni uporabi interneta, strožji zakoni in regulacija ter učinkovitejši sistemi za prijavo in obravnavo nasilnih dejanj na spletu. Za storilce, ki povzročajo spletno nasilje, predlagamo kaznovanje; tako bi se omenjeno nasilje najhitreje zaustavilo in bi se uporabniki socialnih platform počutili varneje.
Ključne besede: spletno nasilje, socialna omrežja, internet, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 30.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 18
Celotno besedilo (812,75 KB)

Opis: Glavni namen pričujočega dela je bil ugotoviti, ali obstajajo razlike v pogostosti izvajanja in doživljanja posameznih oblik nasilja glede na spol. Zanimalo nas je tudi, kakšna je povezanost samoporočanih mer in mer vrstniškega poročanja ter katera od samoporočanih oblik nasilja in viktimizacije se najbolj povezuje z vrstniškim poročanjem. Preverili smo tudi povezanost med nasiljem in viktimizacijo ter povezanost med spletnim in tradicionalnim nasiljem. Analizirali smo podatke, ki so bili zbrani v okviru projekta Socialni kontekst kot dejavnik medvrstniškega nasilja: kako z oblikovanjem pozitivne vrstniške kulture prispevati k vključujoči šoli?. Naš vzorec je zajemal 6193 udeležencev, starih med 12 in 16 let (M = 13,75; SD = 0,65). Od tega je bilo 3043 fantov (49,1 %) in 3149 deklet (50,8 %), en udeleženec je pri spolu označil drugo. Osmi razred je obiskovalo 3077 učencev (49,7 %), deveti razred pa 3116 učencev (50,3 %). V pričujočem delu smo uporabili slovensko priredbo Vprašalnika medvrstniških odnosov: Nasilno vedenje/viktimizacija (APRI-BT;), prirejeno Revidirano verzijo vprašalnika spletnega nasilja (RAPRI-BT) in podatke, pridobljene z vrstniškimi nominacijami, ki so se nanašali na nasilno vedenje in viktimizacijo. Izmed demografskih podatkov smo uporabili podatke o spolu. Rezultati so pokazali, da fantje na splošno pogosteje poročajo o izvajanju in doživljanju medvrstniškega nasilja v primerjavi z dekleti ter so prav tako s strani vrstnikov pogosteje nominirani kot nasilneži in kot žrtve. Ugotovili smo, da fantje pogosteje poročajo o izvajanju telesnega, besednega in odnosnega nasilja ter o besedni in telesni viktimizaciji v primerjavi z dekleti, medtem ko dekleta pogosteje poročajo o odnosni viktimizaciji. Pri pogostosti izvajanja in doživljanja spletnega nasilja ni razlik med spoloma. Ugotovili smo tudi, da se splošna stopnja samoporočanega izvajanja nasilja in vrstniško poročano nasilje zmerno povezujeta. Prav tako se zmerno povezujeta tudi splošna stopnja samoporočane viktimizacije in vrstniško poročane viktimizacije. Nadalje smo ugotovili, da se z vrstniško poročanim nasiljem najmočneje povezuje telesno nasilje, nato besedno nasilje, sledi odnosno nasilje, najšibkeje pa se povezuje spletno nasilje. Z vrstniško poročano viktimizacijo se najmočneje povezuje besedna viktimizacija, sledi odnosna viktimizacija, nato telesna viktimizacija, najšibkeje pa se povezuje spletna viktimizacija. Splošni stopnji samoporočanega izvajanja nasilja in samoporočane viktimizacije se zmerno povezujeta, stopnji vrstniško poročanega nasilja in vrstniško poročane viktimizacije pa nizko. Stopnji telesnega nasilja in telesne viktimizacije se zmerno povezujeta, prav tako se zmerno povezujeta stopnji besednega nasilja in besedne viktimizacije, stopnji odnosnega nasilja in odnosne viktimizacije kot tudi stopnji spletnega nasilja in spletne viktimizacije. Tradicionalno in spletno nasilje se zmerno povezujeta, prav tako tudi tradicionalna in spletna viktimizacija.
Ključne besede: medvrstniško nasilje, viktimizacija, spol, vrstniško poročanje
Objavljeno v DKUM: 30.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 14
Celotno besedilo (924,51 KB)

Opis: Naraščajoča pozornost kriminologov je usmerjena k nasilju v družini, kjer se tradicionalni modeli osebnega in medosebnega življenja razpadajo, kar vodi do kompleksnih in konfliktnih situacij. Kljub spremembam se stare institucionalne norme še vedno ohranjajo, kar vpliva na čustvene in vedenjske vzorce v družinskih odnosih. Definicija nasilja v družini ostaja težavna, kar otežuje njegovo obravnavo in preprečevanje. Namen diplomskega dela je bil predstaviti nasilje v družini in zakonsko ureditev tega problema, vključno s pregledom zgodovinskih in pravnih dokumentov ter učinkovitostjo preventivnih ukrepov. Slovenija ima vzpostavljen jasen institucionalen okvir za obravnavo nasilja v družini, vključno z Ustavo RS, KZ-1, ZPND in drugimi podzakonskimi akti, ki urejajo različne vidike obravnave in zaščite žrtev. Pomembne institucije vključujejo centre za socialno delo (CSD) in policijo, ki skupaj z varnimi hišami in nevladnimi organizacijami zagotavljajo podporo žrtvam. Kljub temu raziskave kažejo, da žrtve pogosto odlašajo s prijavo nasilja, pri čemer se prijave običajno zgodijo šele, ko postane situacija nevzdržna. Policija je v preteklih letih izvajala številne ukrepe za izboljšanje odziva na nasilje v družini, vključno z usposabljanjem kriminalistov, ozaveščanjem javnosti ter sodelovanjem z nevladnimi organizacijami. Preventivne dejavnosti, kot so javne kampanje in projekti, so prispevale k povečanju prepoznavnosti problema in izboljšanju odziva institucij. Kljub napredku žrtve še vedno poročajo o nezadovoljstvu z delom nekaterih institucij. Raziskave kažejo, da je potrebno še več napora pri ozaveščanju in izboljšanju zakonodaje, da bi se bolje zaščitilo žrtve in preprečilo nasilje v družini. Kampanje in projekti, kot sta PADOVA in IMPRODOVA, so korak v pravo smer, vendar ostaja veliko prostora za izboljšave v pristopu k obravnavi in preprečevanju nasilja v družini.  
Ključne besede: nasilje v družini, preprečevanje, programi, ukrepi, zakonodaja, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 27.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 6
Celotno besedilo (606,85 KB)

Opis: Nasilje na delovnem mestu je pereč in večplasten problem, kateremu so izpostavljeni vsi zaposleni. Obstajajo razlike v intenziteti in vrstah nasilja med različnimi poklici in delovnimi mesti. Zdravstveni delavci so izpostavljeni nasilju tako s strani pacientov in njihovih svojcev, kot tudi nasilju med sodelavci in nadrejenimi. Nasilje nad zaposlenimi v zdravstvu je resen problem, ki vpliva tako na posameznike, kot tudi na celoten zdravstveni sistem. Vpliva na duševno in fizično zdravje zaposlenih in na učinkovitost delovnega procesa. Posledice nasilja so obsežne in vključujejo povečano psihološko obremenitev, izgorelost, povečan absentizem in nastanek različnih bolezni in strahov. Nasilje se pojavlja v različnih oblikah, ki smo jih z deskriptivno metodo opisali v teoretičnem delu diplomske naloge, kjer smo oblikovali teoretična izhodišča obravnavanega problema. Namen diplomske naloge je bil ugotoviti v kolikšni meri in s katero vrsto nasilja se najpogosteje soočajo zaposleni v Zdravstvenem domu Hrastnik ter katerega spola so najpogosteje nasilni pacienti. V empiričnem delu diplomske naloge smo uporabili metodo anketiranja. Z rezultati ankete smo pridobili vpogled v pojavnost nasilja v Zdravstvenem domu Hrastnik. Rezultati raziskave so pokazali, da se zaposleni v obravnavanem zdravstvenem domu pogosto soočajo z nasiljem. Nasilni so tako pacienti in njihovi svojci, kot tudi sodelavci in nadrejeni. V diplomski nalogi smo predlagali ukrepe s katerimi bi lahko zmanjšali pojavnost nasilja nad zaposlenimi v zdravstvenih ustanovah. Za zmanjšanje nasilnih dejanj je potrebno sodelovanje zaposlenih na vseh nivojih organizacije in tudi širše. Pomembno je, da imamo kot družba ničelno toleranco do nasilja.
Ključne besede: nasilje v zdravstvu, nasilje na delovnem mestu, Zdravstveni dom Hrastnik, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 20.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 6
Celotno besedilo (931,54 KB)

Opis: V magistrskem delu je obravnavan odnos britanskih zasedbenih oblasti do Slovencev na avstrijskem Koroškem v obdobju med letoma 1945 in 1947, pri čemer se osredotoča na čas do Londonske konference januarja 1947, ko je bila tema pogovorov avstrijsko-jugoslovanska razmejitev. Pri tem so bili upoštevani objavljeni dokumenti ameriške in britanske diplomacije ter neobjavljeni primarni viri, ki jih hranita Britanski državni arhiv (The National Archives) v Kew-Londonu in Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani. Za raziskavo so bili analizirani tudi avtobiografski zapisi, spomini pripadnikov slovenske manjšine ter poročanja časopisov različnih političnih usmeritev – projugoslovanskih in proavstrijskih. Namen magistrskega dela je bil osvetliti elemente nasilja, ki v tem obdobju še niso bili temeljito raziskani. Z analizo iz t. i. tretje strani in pričevanj koroških Slovencev delo prikaže različne oblike nasilja na podlagi izbranih primerov. Povojno obdobje je bilo za urejanje manjšinskih pravic Slovencev eno najzahtevnejših, saj je bila Avstrija razdeljena na več okupacijskih con, pri čemer je Koroško upravljala britanska zasedbena oblast. Ta je Slovencem sicer zagotavljala določene pravice in svoboščine s pobudami, kot so izdaja slovenskega časopisa Koroška kronika, predvajanje radijskih oddaj v slovenščini, spodbujanje kulturnega udejstvovanja ter postopna denacifikacija. Kljub temu pa so počasno ukrepanje, neodločnost ali celo sodelovanje z (nekdanjimi) nacisti s strani britanskih oblasti prispevali k izvajanju določene mere represije in nasilja. Čeprav so bili Britanci in njihovi politični predstavniki v Avstriji seznanjeni z nasiljem nad Slovenci, so z neukrepanjem zasledovali politiko čimprejšnje stabilizacije Avstrije in germanizacije.
Ključne besede: Slovenija, Jugoslavija, Avstrija, Koroška, britanska zasedbena oblast, 1945–1947, nasilje, manjšina.
Objavljeno v DKUM: 12.09.2024; Ogledov: 20; Prenosov: 43
Celotno besedilo (1,52 MB)