Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V prvem delu magistrskega dela je predstavljen jezik kot zrcalo narodne kulture. Izpostavljeno je predvsem mesto kulture v jeziku, zlasti na področju frazeologije. Upoštevaje slovenske raziskave moderne frazeološke vede smo predstavili, katera področja kulture so tista, ki se najočitneje kažejo v frazemih, kakšne pristope lahko uporabimo ob raziskovanju le-teh in kateri frazemi so povezani z besedo delavnost. V nadaljevanju magistrskega dela je prikazana raba besede delavnost v korpusih Gigafida 2.0 in TURK. Besedo delavnost smo umestili tudi v okviru osebnostnih značilnosti Slovencev, kot sta to raziskovala Janek Musek in Anton Trstenjak. Empirični del magistrskega dela, ki temelji predvsem na komparativni metodi, zajema besedotvorno, oblikoslovno in frazeološko raziskovanje besede delavnost v temeljnih slovenskih priročnikih in korpusih Gigafida 2.0 in TURK. Posebni del zajemata analiza okoliških besed (sopojavnic) besede delavnost in raziskovanje paremiološkega gradiva, zbranega v zbirki pregovorov Etbina Bojca.
Ključne besede: kultura, jezik, delavnost, narod, turistični diskurz
Objavljeno v DKUM: 19.04.2021; Ogledov: 885; Prenosov: 84
Celotno besedilo (613,67 KB)

Opis: Pravica do samoodločbe se je sprva razvijala v zatišju ostalih načel, postopoma je bila z mednarodnimi dokumenti povzdignjena v samostojno načelo, v procesu dekolonizacije pa je bil razvoj najvidnejši. K novejši razlagi vsebine pravice so pripomogli vidiki človekovih pravic, predvsem razvoj pravic manjšin in pravic avtohtonega prebivalstva. Danes je pravica do samoodločbe priznana kot univerzalna kolektivna pravica in spada med običajno mednarodno pravo. Pravica je omejena z načelom državne suverenosti, načelom neintervencije in načelom prepovedi uporabe sile. Upravičenci pravice so opredeljeni kot skupine individualnih ljudi, ki imajo za skupno: zgodovino, tradicijo, rasno ali etnično identiteto, kulturo, jezik, religijo ali ideologijo, teritorialno povezavo in skupno ekonomsko življenje. Z razvojem demokracije se pojmovanje pojma »peoples« spreminja. Pravica do samoodločbe se v teoriji deli na zunanjo in notranjo samoodločbo. Teoretična razlika med zunanjo in notranjo samoodločbo se nanaša na izčrpanost pravice s postavitvijo in realizacijo zahtevka. Tibetansko vprašanje se nanaša na teritorialnost in samoodločbo. Tibetanci so ljudstvo z lastnim jezikom, skupno identiteto, kulturo, vero in gospodarstvom. Poveljuje jim vodja Dalai Lama, ki združuje posvetno in religiozno oblast. Od razglasitve državne neodvisnosti leta 1913 do kitajske okupacije leta 1950 je de facto užival neodvisnost. Leta 1951 je bil z Ljudsko republiko Kitajsko podpisan Dogovor sedemnajstih točk, ki ureja upravljanje Tibeta. Pod komunističnim kitajskim režimom je leta 1965 bila ustanovljena Avtonomna regija Tibet, ki pa de facto ni uresničevala notranje samoodločbe Tibetancev. Leta 1987 je Dalai Lama sprejel Pet točkovni mirovni plan, s katerim se je odpovedal nekaterim zahtevam v zameno za izvrševanje določene stopnje notranje samoodločbe. Ljudska republika Kitajska je vedno nasprotovala vsem zahtevam, saj so jim formalno zagotavljali vse zahtevane pravice glede izvrševanja avtonomije. Pri razreševanju težav so posredovali Združeni narodi, ki so sprejeli tri resolucije glede tibetanskega vprašanja, s katerimi so priznali in pozvali k prenehanju kršitev osnovnih človekovih pravic in svoboščin Tibetancev. 2008 je tibetanska vlada v izgnanstvu izdala memorandum z zahtevami o pristni avtonomiji, ki ga LR Kitajska ne upošteva. Možne teoretične rešitve zahtevkov za notranjo samoodločbo bi lahko bile dosledno upoštevanje predpisov, sprememba volilnega prava LR Kitajske, vzpostavitev koncepta »associated statehood« kot moderno obliko protekcionistične države in obravnavanje primera pred mednarodnim sodiščem.
Ključne besede: samoodločba, ljudstvo, narod, Združeni narodi, Tibet, avtonomija
Objavljeno v DKUM: 21.12.2017; Ogledov: 1497; Prenosov: 117
Celotno besedilo (672,93 KB)

Opis: V diplomskem delu je okvirno predstavljen kronološki razvoj mesta Ljubljane do konca 19. stoletja, zlasti njegova kulturnozgodovinska preteklost. Pri tem so nas zanimali pomembnejši zgodovinski dogodki in obdobja, ki so skozi dolga stoletja od prvotne naselitve vodili do pomembnega urbanega središča, predvsem pa do osrednjega slovenskega narodnostnega središča konec 18. in v 19. stoletju, od koder je bila tudi logična pot do glavnega mesta samostojne slovenske države. Diplomsko delo temelji na različnih metodah pisanja. Uporabljeni sta bili deskriptivna in zgodovinska metoda za opisovanje zgodovinskih dejstev, pri povzemanju ugotovitev pa analitična in sintetična metoda.
Ključne besede: Ljubljana, kulturna zgodovina, slovenski narod
Objavljeno v DKUM: 13.06.2016; Ogledov: 1379; Prenosov: 213
Celotno besedilo (750,41 KB)

Opis: Leta 1878 se je končala zadnja v nizu rusko-osmanskih vojn 19. stoletja. Ruska zmaga je dokončno zapečatila usodo nekdaj ogromnega Osmanskega imperija, ki je že dobro stoletje pešalo in izgubljalo ozemlja. Rezultat vojne je bil podpis Sanstefanskega miru, ki je prinesel priznanje neodvisnosti Srbiji, Črni Gori in Romuniji ter po 500 letih ponovno vzpostavitev bolgarske države v obliki kneževine. A uspešna ruska ekspanzija je prestrašila evropske velesile; še posebej je na novem balkanskem zemljevidu izstopala nova država- Velika Bolgarija. Sledila je revizija dogovora v obliki Berlinskega kogresa, ki je Veliko Bolgarijo razkosal na tri dele: na Kneževino Bolgarijo, Vzhodno Rumelijo in Makedonijo. Slednji sta bili vrnjeni pod osmansko oblast. Bolgari so z mešanimi občutki sprejeli velik izziv: po več stoletjih so dobili svojo državo, obenem pa so premogli malo intelektualcev in vodij, ki bi bili izkušeni v političnih veščinah in organizaciji države. Morali so krmariti med evropsko politiko in njenimi ekspanzionističnimi težnjami in, kar je bilo še huje, gasiti notranje politične spore. Hkrati so ves čas razmišljali, kako bi razkosano deželo združili v eno, ne da bi zanetili politični požar. Po uspešni združitvi so bili v najranljivejših trenutkih napadeni s strani sosede, ki bi jim morala stati ob strani, saj se je sama dolgo časa borila za samostojnost. Ko so uspešno rešili še ta problem, pa so nenadoma ostali brez kneza. V tem delu bomo tako spremljali politične dogodke v letih 18781886 v luči slovenskih časnikov Slovenski narod in Slovenec. Spremljali bomo njuno navdušenje in kritiko nad Bolgari, knezom, Evropo, politiko, skratka vse pisanje, ki sta ga tekom osmih let objavila o kneževini in dogajanju znotraj nje. In tega ni bilo malo.
Ključne besede: kneževina, Bolgarija, Slovenec, Slovenski narod, Aleksander Battenberg, Vzhodna Rumelija, Rusija, Karavelov, Cankov, liberalci, konservativci, radikalci, Srbija, vojna, Osmanska država, Anglija, Nemčija, Plovdivski prevrat, narodno sobranje, volitve
Objavljeno v DKUM: 13.11.2015; Ogledov: 2414; Prenosov: 276
Celotno besedilo (899,39 KB)

Opis: Diplomsko delo predstavlja pregled literarnih objav v vodilnih slovenskih političnih časnikih in literarnih revijah med 1. svetovno vojno. Predvsem tematsko so analizirane leposlovne objave v Slovencu, Slovenskem narodu, Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. V prvem delu naloge so predstavljene obravnavane periodične publikacije. V času prve svetovne vojne je na Slovenskem izhajalo okoli devetdeset različnih časopisov, časnikov in revij. V osrednjem delu so po kronološkem redu predstavljena vsa literarna besedila, ki so bila objavljena v naštetih publikacijah. Izpostavljeno je tudi razmerje med avtoricami in avtorji.
Ključne besede: Slovenec, Slovenski narod, Ljubljanski zvon, Dom in svet, prva svetovna vojna, literarne objave
Objavljeno v DKUM: 07.10.2014; Ogledov: 1756; Prenosov: 194
Celotno besedilo (941,64 KB)