| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Uporaba keratinsko- bogatega odpadnega perutninskega perja za pridobitev keratina in nadaljnji razvoj nanovlaken : magistrsko delo
Kaja Zadravec, 2022, magistrsko delo

Opis: Odpadna materiala, kot sta volna in piščančje perje, spadata v zelo obremenjujoče industrijske odpadke, vsakodnevno nastajata v ogromnih količinah in bremenita okolje. Odpadno piščančje perje, ki vsebuje 91 % keratina, je tako uporabno za razvoj naravnih vlaken. Danes vedno bolj narašča zanimanje za naravna vlakna, ki uporabljajo za razvoj okolju prijazne tehnologije. Namen tega dela je predstaviti enega izmed načinov, kako odpadno piščančje perje uporabiti za razvoj nanovlaken iz keratina. Za izvedbo tega smo najprej pridobili keratin iz odpadnega piščančjega perja s hidrotermično razgradnjo perja v reaktorju. Postopek hidrotermične razgradnje perja s subkritično vodo predstavlja okolju prijazno in zeleno tehniko, kar jo loči od preostalih tehnik, ki se uporabljajo za ekstrakcijo keratina iz perja. Prisotnost keratina v suspenziji smo potrdili z analizo ATR-IR in nato z elektroforezo SDS-PAGE določili molekulske mase. Suspenziji keratina smo določili protonirane in deprotonirane skupine s potenciometrično titracijo, izmerili zeta potencial v odvisnosti od pH-raztopine in določili velikost delcev z DLS-metodo. Koncentracijo keratina v suspenziji pa smo določili z Bradfordovo metodo. Za pripravo nanovlaken smo suspenzijo keratina pomešali s polietilenoksidom (PEO) v različnih razmerjih in s postopkom elektropredenja spredli nanovlakna ter jih preučili pod optičnim mikroskopom. Prav tako smo spredli nanovlakna iz mešanic PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan v različnih razmerjih. Mešanicam PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan smo določili prevodnost, viskoznost in stopnjo antioksidativnosti z ABTS-metodo. Spredenim vlaknatim strukturam smo posneli spekter ATR-IR, določili stopnjo antioksidativnosti in izmerili stični kot. Molsko maso suspenzije keratina smo določili v območju med 1 kDa in 14 kDa. Določena optimalna vsebnost PEO-ja, ko je nastalo nanovlakno, je 70 %. Ugotovili smo, da so se nanovlakna lepše oblikovala v primeru mešanic PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan v razmerju 70/21/9, torej, ko je mešanica vsebovala več keratina. Vzorci PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan imajo hidrofilno naravo s kontaktnimi koti med 33,16° in 39,58°. Tako mešanice iz katere smo spredli optimalna vlakna kot tudi spredena vlakna so pokazala antioksidativne lastnosti. Taka vlakna imajo tudi uporabno vrednost, kar pa je še posebej pomembno pri medicinskih tekstilijah.
Ključne besede: Subkritična voda, keratin, elektropredenje, nanovlakna, hitozan, alginat
Objavljeno v DKUM: 01.03.2022; Ogledov: 257; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (4,39 MB)

2.
Razvoj in karakterizacija nanovlaken s kapsuliranimi probiotiki : magistrsko delo
Špela Slapničar, 2021, magistrsko delo

Opis: Probiotiki so živi mikroorganizmi, ki so koristni za gostitelja za preprečevanje rasti potencialno škodljivih bakterij ter za izboljšanje imunskega odziva. Razvoj nanovlaken s kapsuliranimi probiotiki je razmeroma nov postopek, saj nanovlakna predstavljajo nov in učinkovit dostavni sistem za probiotike. Eksperimentalni del je zajemal pripravo in karakterizacijo posameznih raztopin polimerov (PEO, NaALG) ter izbiro ustrezne koncentracije probiotika (svežega in liofiliziranega), ki smo ga nato dodali v polimerno raztopino (NaAlg:PEO v volumskem razmerju 1:1, oznaka PA). Za določitev optimalnih parametrov elektropredenja smo raztopinam PEO, PA, PA z inulinom (PAI), PA z liofiliziranim probiotikom (PAP), PA z inulinom in liofiliziranim probiotikom (PAIP) ter PA z inulinom in svežim probiotikom (PAIPs) izmerili prevodnost, viskoznost, pH ter površinsko napetost. Raztopine PAI, PAIP in PAIPs vsebujejo inulin, ki deluje kot prebiotik in smo ga dodali, da izboljša preživelost probiotika Lactobacillus paragasseri K7. Učinkovitost formiranih nanovlaken smo preverili z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM), ujetje probiotika v nanovlakna pa smo dokazovali s Fourierjevo infrardečo (FT-IR) ter rentgensko fotoelektronsko spektroskopijo (XPS). Antioksidativen potencial vgrajenega probiotika v nanovlaknih smo preverjali z indirektno metodo določanja z ABTS radikalom ((2,2'-azino-bis(3-etilbenzotiazolin-6-sulfonska kislina)). Efektivnost učinkovanja sproščenega probiotika v različnih časovnih intervalih smo spremljali z metodo sproščanja probiotika, z metodo cone inhibicije pa smo preverili protimikrobno učinkovitost. Ugotovili smo, da se pri dodatku 3*1010 liofiliziranega probiotika L. paragasseri K7 v 20 ml polimerne raztopine, nanovlakna niso formirala, zaradi visoke prevodnosti. Dokazali smo, da se z nižanjem pH zniža tudi viskoznost polimerne raztopine z liofiliziranimi probiotikom L. paragasseri K7. Pri dodatku svežega probiotika v polimerno raztopino NaALG:PEO ter inulina (PAIPs) se nanovlakna niso formirala. Pri ostalih polimernih raztopinah so se nanovlakna tvorila, najdebelejša pri raztopini PAIP (0,8-1,6 µm), najtanjša pri PA (0,1-0,3 µm). Rezultati so pokazali, da kompozitni material PAP, PAIP, PAIPs ni antioksidativen. Liofiliziran probiotik L. paragasseri K7 sam po sebi je antioksidativen, saj je njegova IEt kar 100,0 %. Pri analizi sproščanja probiotika se je najbolje izkazal napreden material PAP z liofiliziranim probiotikom, vsi trije analizirani kompozitni materiali (PAP, PAIP, PAIPs) so v kratkem času sprostili ves ujet probiotik. Za raztopino PAIPs smo naredili še preizkus inhibicije rasti testnih bakterij (Escherichia coli ter Staphylococcus aureus), vendar nismo zaznali cone inhibicije. Iz rezultatov lahko sklepamo, da je bil razvoj nanovlaken uspešen. Uporaba nanovlaken s kapsuliranim probiotikom je bolj primerna za medicinske materiale s krajšim zahtevanim časovnim sproščanjem, do 24 ur. Izdelani produkti bi bili primerni za zdravljenje ran, tampone ter kot dostavni sistem v prehrani – zagotovi enostaven vnos polprodukta v končni izdelek.
Ključne besede: probiotiki, elektropredenje, nanovlakna, Lactobacillus paragasseri K7, antioksidativnost, inhibicija rasti testnih bakterij
Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 422; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (3,27 MB)

3.
Razvoj naprednih medicinskih tekstilij z uporabo izbranih polifenolov in polisaharidov
Gabrijela Petek, 2018, magistrsko delo

Opis: Trend razvoja medicinskih tekstilnih materialov za zdravljenje in celjenje ran, temelji na uporabi materialov, ki so pripravljeni na osnovi naravnih učinkovin z bioaktivnimi lastnostmi. Tradicionalno oskrbo ran je zamenjala uporaba sodobnih oblog, med katerimi je v zadnjem času zlasti privlačna priprava nanovlaknastih materialov. V magistrski nalogi smo se osredotočili na pripravo naprednih medicinskih tekstilij na osnovi hitozana, ki smo jih izdelali s postopkom elektropredenja. Tako izdelane tekstilije so zaradi velike gostote por, velikega razmerja med specifično površino in volumnom, visoke prepustnosti ter majhnega premera vlaken, primerna za sproščanje učinkovin. V našem primeru smo uporabili učinkovini katehin in resveratrol, ki s svojim antioksidativnim značajem ugodno vplivata na celjenje ran. Tekoče formulacije smo pripravili po postopku ionotropnega geliranja, ter tako izbrano učinkovino ujeli v hitozanske nanodelce. Karakterizacija pripravljenih disperzij hitozanskih nanodelcev z ujetimi polifenoli je potekala na podlagi določevanja velikosti delcev (DLS) ter vrednotenja antioksidativne in protimikrobne učinkovitosti. Iz pripravljenih tekočih formulacij smo s postopkom elektropredenja pripravili kompozitne vzorce medicinskih tekstilij, pri čemer je bilo potrebno postopek elektropredenja optimizirati s strani predilne raztopine ter parametrov predenja. Z uporabo Fourier transformirane infrardeče spektroskopije (FTIR), vrstične elektronske spektroskopije (SEM) in rentgenske fotoelektronske spektroskopije (XPS) smo pripravljene materiale okarakterizirali z fizikalno-kemijskega vidika ter ovrednotili učinek antioksidativnosti in protimikrobnosti. Na koncu smo izvedli analizo in vitro sproščanja učinkovin. Dokazali smo, da so tako pripravljeni kompozitni materiali multifunkcionalni z vidika bioaktivnosti, saj izkazujejo protimikrobne in antioksidativne lastnosti. Hkrati omogočajo tudi kontrolirano sproščanje učinkovin, s čimer izkazujejo potencial za uporabo v medicinskih aplikacijah, predvsem na področju zdravljenja in celjenja ran.
Ključne besede: medicinske tekstilije, hitozan, katehin, resveratrol, elektropredenje, nanovlakna, DLS, FTIR, SEM, XPS, antioksidativnost, protimikrobno testiranje, in vitro sproščanje
Objavljeno v DKUM: 05.07.2018; Ogledov: 854; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (5,49 MB)

4.
Uporaba keratina iz piščančjega perja za pripravo nano-vlaken
Urška Jordan, 2016, diplomsko delo

Opis: Perutninsko perje, ki vsebuje kar okrog 90% keratina je eden od zelo obremenjujočih odpadkov perutninske industrije. Cilj tega diplomskega dela je bil analizirati možnosti izdelave nanovlaken iz keratina iz piščančjega perja s postopkom elektropredenja. Povprečna molekulska masa keratina pridobljenega iz piščančjega perja je relativno nizka, in sicer okrog 10kDa, kar je spodnja meja za izdelavo vlaken. Za odpravo te omejitve smo raztopinam keratina v različnih deležih dodajali polietilen oksid s povprečno molsko maso 600kDa. Rezultati so pokazali, da je raztopina iz mešanic polimerov keratina in PEO primerna za oblikovanje vlaken z postopkom elektropredenja le če vsebuje največ 10 % keratina. Analizirali smo tudi, najoptimalnejše pogoje za izdelavo nanovlaken mešanic PEO in keratina iz piščančjega perja s postopkom elektropredenja in ugotovili, da se vlakna najuspešneje formirajo pri napetosti 15kV ter razdalji med elektrodama 10cm.
Ključne besede: keratin, polietilen oksid, elektropredenje, nanovlakna
Objavljeno v DKUM: 11.10.2016; Ogledov: 1332; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (4,88 MB)

5.
Študij postopka elektropredenja karboksimetilceluloznih vlaken z nano-hidroksiapatitom
Petra Gašparič, 2013, magistrsko delo

Opis: V razvitem svetu je tkivni inženiring vedno bolj pomembno področje, saj se zaradi boljšanja življenjskega standarda in razvoja v zdravstvu prebivalstvo stara. Za izdelavo kostnih implantatov materiali potrebujejo posebne lastnosti, ki jih je mogoče doseči le s kreiranjem novih materialov z uporabo različnih tehnologij. Ena izmed možnosti je uporaba nanotehnologije, s katero lahko izdelamo nanokompozitna vlakna. Ena od možnih uporab so biorazgradljivi polimeri, kot je karboksimetil celuloza, in delci hidroksiapatita, ki spada med kalcijeve fosfate in je najboljši sintetiziran približek naravnim trdim tkivom v človeškem telesu. V nalogi smo se osredotočili na študij elektropredenja karboksimetilceluloznih nanovlaken z vključenimi delci nano-hidroksiapatita za uporabo na področju tkivnega inženiringa. Sintetizirali smo nanodelce hidroksiapatita po obarjalni metodi in jih okarakterizirali. S postopkom elektropredenja smo izdelali karboksimetilcelulozna nanovlakna. Pri tem smo optimizirali postopek elektropredenja s stališča uporabljene predilne raztopine, parametrov predenja in okoljskih parametrov na podlagi analize z vrstično elektronsko mikroskopijo (SEM). Ugotovili smo, da je najprimernejša predilna raztopina iz kombinacije raztopine natrijeve soli karboksimetil celuloze (NaCMC) s koncentracijo 7 ut. % in raztopine poli(etilen oksida) (PEO) s koncentracijo 5 ut. % v razmerju R (NaCMC : PEO) = 50 : 50. Optimalni parametri elektropredenja so električna napetost 65 kV in razdalja med elektrodama 150 mm. Relativna zračna vlažnost v prostoru ne sme presegati 50 %. V optimalno raztopino smo dodali različne koncentracije delcev nano-hidroksiapatita (nHAp) in izpredli nanokompozitna vlakna pri optimalnih pogojih elektropredenja. Na podlagi SEM analize delcev in analize z dinamičnim sipanjem svetlobe (DLS) smo pokazali, da imajo delci široko porazdelitev velikosti. Prisotni so nanodelci ter številni aglomerati delcev velikosti nekaj μm. Izvedli smo termogravimetrično analizo (TGA) nanokompozitnih vlaken in ugotovili, da odstotek anorganskega ostanka po segrevanju narašča proporcionalno z večanjem koncentracije dodanih delcev nano-hidroksiapatita, s čimer smo potrdili prisotnost delcev v vlaknih. Pripravili smo elektropredena karboksimetilcelulozna nanokompozitna vlakna z vključenimi delci nano-hidroksiapatita.
Ključne besede: elektropredenje, nanovlakna, hidroksiapatit, karboksimetil celuloza, tkivni inženiring
Objavljeno v DKUM: 03.09.2013; Ogledov: 2084; Prenosov: 213
.pdf Celotno besedilo (9,48 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici