1. Razvoj kompozitnih nanovlaken na osnovi keratina, pridobljenega s hidrotermičnim postopkom : magistrsko deloMiša Žnidarič, 2024, magistrsko delo Opis: Keratin, prisoten v živalskih tkivih, kot sta perje in volna, predstavlja velik delež odpadkov iz tekstilne, kmetijske in mesno-predelovalne industrije. Zaradi težnje po zmanjšanju negativnih vplivov na okolje je nujna učinkovita pretvorba teh odpadkov v produkte z dodano vrednostjo. Metode ekstrakcije keratina iz različnih virov se razlikujejo predvsem po kvaliteti dobljenega ekstrakcijskega produkta in po njihovem okoljskem vplivu, pri čemer je glavni izziv uporabiti okolju prijazne metode za ekstrakcijo, ki dajejo keratin, primeren za specifično uporabo. Magistrska naloga se osredotoča na razvoj stabilnih nanovlaken iz keratina, pridobljenega iz odpadnega perja in volne s hidrotermičnim postopkom z uporabo subkritične vode. V ta namen so bile iz liofiliziranih ekstrakcijskih produktov pripravljene predilne raztopine. Zaradi mejnih vrednosti povprečja molskih mas v ekstrakcijskih produktih, smo keratin kombinirali s polietilen oksidom (PEO) v razmerjih 50/50 in 70/30. Za izdelavo nanovlaken je bila uporabljena tehnika brezigelnega elektropredenja, pri čemer smo optimizirali pogoje predenja. Z namenom izboljšanja stabilnosti izpredenih nanovlaken smo uporabili dva postopka zamreženja, in sicer z etilen glikol diglicidil etrom (EGDE) in z pentaeritritol triakrilatom (PETA). Predilnim raztopinam so bile pred predenjem analizirane naslednje lastnosti: prevodnost, viskoznost, pH, površinska napetost, velikost delcev, zeta potencial in koncentracija proteina. Kemično strukturo liofiliziranega keratina in izdelanih nanovlaken smo spremljali z infrardečo spektroskopijo (ATR-FTIR). Vrstična elektronska mikroskopija (SEM) je bila uporabljena za analizo uspešnosti oblikovanja nanovlaken, merjenje kontaktnih kotov pa za analizo hidrofilnosti nanovlaken. Za določanje antioksidativnosti raztopin keratin/PEO in nanovlaken je bila uporabljena metoda ABTS. Izkoristek ekstrakcije keratina iz odpadnega perja in volne je znašal 87,46 % ter 88,33 %. S tehniko SDS-PAGE je bila določena največja koncentracija molskih mas v suspenziji keratina iz perja in iz volne v območju med 4,6 in 9 kDa. Rezultati so pokazali, da je iz liofiliziranih produktov mogoče izdelati nanovlakna, ki vsebujejo relativno velike deleže (tudi do 70 %) keratina v mešanicah s PEO. Nanovlaknom iz mešanic keratin/PEO smo po zamreženju s PETA in z EGDE uspeli identificirati tipične keratinske vrhove s ATR-FTIR, kar jih naredi ključne za uporabo v biomedicinskih aplikacijah. Stopnja antioksidativnosti izdelanih nanovlaken je bila visoka (86,9 % inhibicija) in postopki zamreženja nanjo niso imeli pomembnega vpliva. Z uporabo zamreževalca PETA smo dosegli večje kontaktne kote (med 101,42˚ in 110,16˚) v primerjavi z uporabo zamreževalca EGDE (med 85,26˚ in 94,71˚), s čimer sklepamo, da so nanovlakna, zamrežena s PETA ob obsevanju z UV-svetlobo 40 min, stabilnejša ob stiku z vodo. Ključne besede: keratin, subkritična voda, elektropredenje, nanovlakna, zamreženje, EGDE, PETA Objavljeno v DKUM: 18.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 0
Celotno besedilo (11,34 MB) |
2. Highly porous polymer beads coated with nanometer-thick metal oxide films for photocatalytic oxidation of bisphenol AGergő Ballai, Tomaž Kotnik, Matjaž Finšgar, Albin Pintar, Zoltán Kónya, András Sápi, Sebastijan Kovačič, 2023, izvirni znanstveni članek Opis: Highly porous metal oxide−polymer nanocomposites are attracting considerable interest due to their unique structural and functional features. A porous polymer matrix brings properties such as high porosity and permeability, while the metal oxide phase adds functionality. For the metal oxide phase to perform its function, it must be fully accessible, and this is possible only at the pore surface, but functioning surfaces require controlled engineering, which remains a challenge. Here, highly porous nanocomposite beads based on thin metal oxide nanocoatings and polymerized high internal phase emulsions (polyHIPEs) are demonstrated. By leveraging the unique properties of polyHIPEs, i.e., a three-dimensional (3D) interconnected network of macropores, and high-precision of the atomic-layer-deposition technique (ALD), we were able to homogeneously coat the entire surface of the pores in polyHIPE beads with TiO$_2$-, ZnO-, and Al$_2$O$_3$-based nanocoatings. Parameters such as nanocoating thickness, growth per cycle (GPC), and metal oxide (MO) composition were systematically controlled by varying the number of deposition cycles and dosing time under specific process conditions. The combination of polyHIPE structure and ALD technique proved advantageous, as MO-nanocoatings with thicknesses between 11 ± 3 and 40 ± 9 nm for TiO$_2$ or 31 ± 6 and 74 ± 28 nm for ZnO and Al$_2$O$_3$, respectively, were successfully fabricated. It has been shown that the number of ALD cycles affects both the thickness and crystallinity of the MO nanocoatings. Finally, the potential of ALD-derived TiO$_2$-polyHIPE beads in photocatalytic oxidation of an aqueous bisphenol A (BPA) solution was demonstrated. The beads exhibited about five times higher activity than nanocomposite beads prepared by the conventional (Pickering) method. Such ALD-derived polyHIPE nanocomposites could find wide application in nanotechnology, sensor development, or catalysis. Ključne besede: nanovlakna, aerosoli, filtracija, emulsion-templating, macroporous polymers, atomic-layer-deposition Objavljeno v DKUM: 15.04.2024; Ogledov: 249; Prenosov: 17
Povezava na celotno besedilo Gradivo ima več datotek! Več... |
3. Zelene tehnologije za dostavne sisteme funkcionalnih agensov - laktobacilov : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeLaura Furman, 2022, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga je temeljila na razvoju elektropredenih materialov kot dostavnih sistemov za laktobacile. Eksperimentalni del je vključeval pripravo polimernih formulacij polietilen oksida (PEO), PEO z laktoferinom (LF), PEO s probiotičnim sevom L. paragasseri K7 (LK7) ter PEO s kombinacijo LF in LK7. Preden smo polimerne formulacije izpostavili elektropredenju, smo jim določili pH vrednost, viskoznost, prevodnost in površinsko napetost. Polipropilenska tkanina je služila kot nosilni substrat za nanos nastalih nanovlaken iz tekočih formulacij med postopkom elektropredenja. Pogoji za optimalni nastanek nanovlaken so bili pri napetosti 40 kV in razdalji 210 mm med zgornjo in spodnjo elektrodo. Nastalim nanovlaknatim strukturam smo določili funkcionalne skupine s FT-IR spektroskopijo, elementno sestavo z rentgenskim fotoelektronskim spektrofometrom (XPS) in morfološko strukturo z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM). Elektropredene vzorce smo gravimetrično ovrednotili in jim pomerili prepustnost zraka. S Tyndallovim efektom in z določanjem motnosti in optično mikroskopijo smo preverili topnost elektropredenih vzorcev. Antioksidativni učinek elektropredenih materialov smo ovrednotili z ABTS metodo. Z analizo preživetja in sproščanja smo določili delež preživelih in sproščenih probiotičnih bakterij LK7 iz elektropredenih materialov. Ugotavljali smo tudi vpliv staranja in skladiščenja elektropredenih vzorcev na preživetje in sproščanje LK7.
FT-IR spektroskopija je nakazovala vključitev laktoferina in laktobacilov v strukturi elektropredenih materialov. Z rentgensko fotoelektronsko spektrometrijo (XPS) smo ugotovili, da je v elementarni sestavi površine pri vseh elektropredenih vzorcih opaziti predvsem prisotnost deležev elementa kisika, ogljika in fosforja ter majhne vrednosti elementa kalija. V primerjavi z nosilnim substratom se je pri vseh elektropredenih vzorcih atomski delež kisika povečal, kar nakazuje na uspešno vključitev LF in LB v elektropredene vzorce. Iz SEM posnetkov predvidevamo, da se LK7 zaradi svoje velikosti ni ujel v nastala nanovlakna, temveč je ostal med mrežami nanovlaken. Izhodne učinkovine laktoferin (LF) in laktobacili (LB) izkazujejo 100 % antioksidativno inhibicijo. Med elektropredenimi vzorci izkazuje najvišjo vrednost IEt (%) vzorec, ki ima vključeni obe učinkovini (PEO/LF/LB) in po 60. minutah doseže vrednost 69 %. Z analizo preživetja in sproščanja smo ugotovili, da so se laktobacili iz elektropredenih vzorcev sprostili takoj ob stiku z raztopino fosfatnega pufra. Delež preživelih in sproščenih bakterij je bil največji pri sveže analiziranih vzorcih v primerjavi s 3-dni staranimi vzorci. Prav tako pogoji shranjevanja (temperatura in vlaga) niso prispevali k izboljšanju preživetju laktobacilov.
Rezultati preživetja in sproščanja probiotičnega seva L. paragasseri K7 nakazujejo, da so v diplomskem delu razviti elektropredeni materili primerni kot dostavni sistem s takojšnjim učinkovitim delovanjem. Kot takšni dostavni sistemi bi lahko potencialno izkazovali uporabno vrednost na področju medinskih pripomočkov kot ženski tamponi za zdravljenje vaginalnih vnetij, obloge za celjenje ran ali kot terapevtske blazinice za dojenje, namenjene zdravljenju vnetih in poškodovanih prsnih bradavic. Ključne besede: elektropredenje, laktoferin, laktobacili, dostavni sistem, nanovlakna Objavljeno v DKUM: 28.10.2022; Ogledov: 882; Prenosov: 116
Celotno besedilo (3,40 MB) |
4. Uporaba keratinsko- bogatega odpadnega perutninskega perja za pridobitev keratina in nadaljnji razvoj nanovlaken : magistrsko deloKaja Zadravec, 2022, magistrsko delo Opis: Odpadna materiala, kot sta volna in piščančje perje, spadata v zelo obremenjujoče industrijske odpadke, vsakodnevno nastajata v ogromnih količinah in bremenita okolje. Odpadno piščančje perje, ki vsebuje 91 % keratina, je tako uporabno za razvoj naravnih vlaken. Danes vedno bolj narašča zanimanje za naravna vlakna, ki uporabljajo za razvoj okolju prijazne tehnologije. Namen tega dela je predstaviti enega izmed načinov, kako odpadno piščančje perje uporabiti za razvoj nanovlaken iz keratina. Za izvedbo tega smo najprej pridobili keratin iz odpadnega piščančjega perja s hidrotermično razgradnjo perja v reaktorju. Postopek hidrotermične razgradnje perja s subkritično vodo predstavlja okolju prijazno in zeleno tehniko, kar jo loči od preostalih tehnik, ki se uporabljajo za ekstrakcijo keratina iz perja. Prisotnost keratina v suspenziji smo potrdili z analizo ATR-IR in nato z elektroforezo SDS-PAGE določili molekulske mase. Suspenziji keratina smo določili protonirane in deprotonirane skupine s potenciometrično titracijo, izmerili zeta potencial v odvisnosti od pH-raztopine in določili velikost delcev z DLS-metodo. Koncentracijo keratina v suspenziji pa smo določili z Bradfordovo metodo. Za pripravo nanovlaken smo suspenzijo keratina pomešali s polietilenoksidom (PEO) v različnih razmerjih in s postopkom elektropredenja spredli nanovlakna ter jih preučili pod optičnim mikroskopom. Prav tako smo spredli nanovlakna iz mešanic PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan v različnih razmerjih. Mešanicam PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan smo določili prevodnost, viskoznost in stopnjo antioksidativnosti z ABTS-metodo. Spredenim vlaknatim strukturam smo posneli spekter ATR-IR, določili stopnjo antioksidativnosti in izmerili stični kot. Molsko maso suspenzije keratina smo določili v območju med 1 kDa in 14 kDa. Določena optimalna vsebnost PEO-ja, ko je nastalo nanovlakno, je 70 %. Ugotovili smo, da so se nanovlakna lepše oblikovala v primeru mešanic PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan v razmerju 70/21/9, torej, ko je mešanica vsebovala več keratina. Vzorci PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan imajo hidrofilno naravo s kontaktnimi koti med 33,16° in 39,58°. Tako mešanice iz katere smo spredli optimalna vlakna kot tudi spredena vlakna so pokazala antioksidativne lastnosti. Taka vlakna imajo tudi uporabno vrednost, kar pa je še posebej pomembno pri medicinskih tekstilijah. Ključne besede: Subkritična voda, keratin, elektropredenje, nanovlakna, hitozan, alginat Objavljeno v DKUM: 01.03.2022; Ogledov: 1111; Prenosov: 170
Celotno besedilo (4,39 MB) |
5. Razvoj in karakterizacija nanovlaken s kapsuliranimi probiotiki : magistrsko deloŠpela Slapničar, 2021, magistrsko delo Opis: Probiotiki so živi mikroorganizmi, ki so koristni za gostitelja za preprečevanje rasti potencialno škodljivih bakterij ter za izboljšanje imunskega odziva. Razvoj nanovlaken s kapsuliranimi probiotiki je razmeroma nov postopek, saj nanovlakna predstavljajo nov in učinkovit dostavni sistem za probiotike.
Eksperimentalni del je zajemal pripravo in karakterizacijo posameznih raztopin polimerov (PEO, NaALG) ter izbiro ustrezne koncentracije probiotika (svežega in liofiliziranega), ki smo ga nato dodali v polimerno raztopino (NaAlg:PEO v volumskem razmerju 1:1, oznaka PA). Za določitev optimalnih parametrov elektropredenja smo raztopinam PEO, PA, PA z inulinom (PAI), PA z liofiliziranim probiotikom (PAP), PA z inulinom in liofiliziranim probiotikom (PAIP) ter PA z inulinom in svežim probiotikom (PAIPs) izmerili prevodnost, viskoznost, pH ter površinsko napetost. Raztopine PAI, PAIP in PAIPs vsebujejo inulin, ki deluje kot prebiotik in smo ga dodali, da izboljša preživelost probiotika Lactobacillus paragasseri K7.
Učinkovitost formiranih nanovlaken smo preverili z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM), ujetje probiotika v nanovlakna pa smo dokazovali s Fourierjevo infrardečo (FT-IR) ter rentgensko fotoelektronsko spektroskopijo (XPS). Antioksidativen potencial vgrajenega probiotika v nanovlaknih smo preverjali z indirektno metodo določanja z ABTS radikalom ((2,2'-azino-bis(3-etilbenzotiazolin-6-sulfonska kislina)). Efektivnost učinkovanja sproščenega probiotika v različnih časovnih intervalih smo spremljali z metodo sproščanja probiotika, z metodo cone inhibicije pa smo preverili protimikrobno učinkovitost.
Ugotovili smo, da se pri dodatku 3*1010 liofiliziranega probiotika L. paragasseri K7 v 20 ml polimerne raztopine, nanovlakna niso formirala, zaradi visoke prevodnosti. Dokazali smo, da se z nižanjem pH zniža tudi viskoznost polimerne raztopine z liofiliziranimi probiotikom L. paragasseri K7. Pri dodatku svežega probiotika v polimerno raztopino NaALG:PEO ter inulina (PAIPs) se nanovlakna niso formirala. Pri ostalih polimernih raztopinah so se nanovlakna tvorila, najdebelejša pri raztopini PAIP (0,8-1,6 µm), najtanjša pri PA (0,1-0,3 µm).
Rezultati so pokazali, da kompozitni material PAP, PAIP, PAIPs ni antioksidativen. Liofiliziran probiotik L. paragasseri K7 sam po sebi je antioksidativen, saj je njegova IEt kar 100,0 %.
Pri analizi sproščanja probiotika se je najbolje izkazal napreden material PAP z liofiliziranim probiotikom, vsi trije analizirani kompozitni materiali (PAP, PAIP, PAIPs) so v kratkem času sprostili ves ujet probiotik. Za raztopino PAIPs smo naredili še preizkus inhibicije rasti testnih bakterij (Escherichia coli ter Staphylococcus aureus), vendar nismo zaznali cone inhibicije.
Iz rezultatov lahko sklepamo, da je bil razvoj nanovlaken uspešen. Uporaba nanovlaken s kapsuliranim probiotikom je bolj primerna za medicinske materiale s krajšim zahtevanim časovnim sproščanjem, do 24 ur. Izdelani produkti bi bili primerni za zdravljenje ran, tampone ter kot dostavni sistem v prehrani – zagotovi enostaven vnos polprodukta v končni izdelek. Ključne besede: probiotiki, elektropredenje, nanovlakna, Lactobacillus paragasseri K7, antioksidativnost, inhibicija rasti testnih bakterij Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 1455; Prenosov: 222
Celotno besedilo (3,27 MB) |
6. Razvoj naprednih medicinskih tekstilij z uporabo izbranih polifenolov in polisaharidovGabrijela Petek, 2018, magistrsko delo Opis: Trend razvoja medicinskih tekstilnih materialov za zdravljenje in celjenje ran, temelji na uporabi materialov, ki so pripravljeni na osnovi naravnih učinkovin z bioaktivnimi lastnostmi. Tradicionalno oskrbo ran je zamenjala uporaba sodobnih oblog, med katerimi je v zadnjem času zlasti privlačna priprava nanovlaknastih materialov. V magistrski nalogi smo se osredotočili na pripravo naprednih medicinskih tekstilij na osnovi hitozana, ki smo jih izdelali s postopkom elektropredenja. Tako izdelane tekstilije so zaradi velike gostote por, velikega razmerja med specifično površino in volumnom, visoke prepustnosti ter majhnega premera vlaken, primerna za sproščanje učinkovin. V našem primeru smo uporabili učinkovini katehin in resveratrol, ki s svojim antioksidativnim značajem ugodno vplivata na celjenje ran. Tekoče formulacije smo pripravili po postopku ionotropnega geliranja, ter tako izbrano učinkovino ujeli v hitozanske nanodelce. Karakterizacija pripravljenih disperzij hitozanskih nanodelcev z ujetimi polifenoli je potekala na podlagi določevanja velikosti delcev (DLS) ter vrednotenja antioksidativne in protimikrobne učinkovitosti. Iz pripravljenih tekočih formulacij smo s postopkom elektropredenja pripravili kompozitne vzorce medicinskih tekstilij, pri čemer je bilo potrebno postopek elektropredenja optimizirati s strani predilne raztopine ter parametrov predenja. Z uporabo Fourier transformirane infrardeče spektroskopije (FTIR), vrstične elektronske spektroskopije (SEM) in rentgenske fotoelektronske spektroskopije (XPS) smo pripravljene materiale okarakterizirali z fizikalno-kemijskega vidika ter ovrednotili učinek antioksidativnosti in protimikrobnosti. Na koncu smo izvedli analizo in vitro sproščanja učinkovin. Dokazali smo, da so tako pripravljeni kompozitni materiali multifunkcionalni z vidika bioaktivnosti, saj izkazujejo protimikrobne in antioksidativne lastnosti. Hkrati omogočajo tudi kontrolirano sproščanje učinkovin, s čimer izkazujejo potencial za uporabo v medicinskih aplikacijah, predvsem na področju zdravljenja in celjenja ran. Ključne besede: medicinske tekstilije, hitozan, katehin, resveratrol, elektropredenje, nanovlakna, DLS, FTIR, SEM, XPS, antioksidativnost, protimikrobno testiranje, in vitro sproščanje Objavljeno v DKUM: 05.07.2018; Ogledov: 1542; Prenosov: 178
Celotno besedilo (5,49 MB) |
7. Uporaba keratina iz piščančjega perja za pripravo nano-vlakenUrška Jordan, 2016, diplomsko delo Opis: Perutninsko perje, ki vsebuje kar okrog 90% keratina je eden od zelo obremenjujočih odpadkov perutninske industrije. Cilj tega diplomskega dela je bil analizirati možnosti izdelave nanovlaken iz keratina iz piščančjega perja s postopkom elektropredenja. Povprečna molekulska masa keratina pridobljenega iz piščančjega perja je relativno nizka, in sicer okrog 10kDa, kar je spodnja meja za izdelavo vlaken. Za odpravo te omejitve smo raztopinam keratina v različnih deležih dodajali polietilen oksid s povprečno molsko maso 600kDa. Rezultati so pokazali, da je raztopina iz mešanic polimerov keratina in PEO primerna za oblikovanje vlaken z postopkom elektropredenja le če vsebuje največ 10 % keratina. Analizirali smo tudi, najoptimalnejše pogoje za izdelavo nanovlaken mešanic PEO in keratina iz piščančjega perja s postopkom elektropredenja in ugotovili, da se vlakna najuspešneje formirajo pri napetosti 15kV ter razdalji med elektrodama 10cm. Ključne besede: keratin, polietilen oksid, elektropredenje, nanovlakna Objavljeno v DKUM: 11.10.2016; Ogledov: 2061; Prenosov: 182
Celotno besedilo (4,88 MB) |
8. Študij postopka elektropredenja karboksimetilceluloznih vlaken z nano-hidroksiapatitomPetra Gašparič, 2013, magistrsko delo Opis: V razvitem svetu je tkivni inženiring vedno bolj pomembno področje, saj se zaradi boljšanja življenjskega standarda in razvoja v zdravstvu prebivalstvo stara. Za izdelavo kostnih implantatov materiali potrebujejo posebne lastnosti, ki jih je mogoče doseči le s kreiranjem novih materialov z uporabo različnih tehnologij. Ena izmed možnosti je uporaba nanotehnologije, s katero lahko izdelamo nanokompozitna vlakna. Ena od možnih uporab so biorazgradljivi polimeri, kot je karboksimetil celuloza, in delci hidroksiapatita, ki spada med kalcijeve fosfate in je najboljši sintetiziran približek naravnim trdim tkivom v človeškem telesu.
V nalogi smo se osredotočili na študij elektropredenja karboksimetilceluloznih nanovlaken z vključenimi delci nano-hidroksiapatita za uporabo na področju tkivnega inženiringa. Sintetizirali smo nanodelce hidroksiapatita po obarjalni metodi in jih okarakterizirali. S postopkom elektropredenja smo izdelali karboksimetilcelulozna nanovlakna. Pri tem smo optimizirali postopek elektropredenja s stališča uporabljene predilne raztopine, parametrov predenja in okoljskih parametrov na podlagi analize z vrstično elektronsko mikroskopijo (SEM).
Ugotovili smo, da je najprimernejša predilna raztopina iz kombinacije raztopine natrijeve soli karboksimetil celuloze (NaCMC) s koncentracijo 7 ut. % in raztopine poli(etilen oksida) (PEO) s koncentracijo 5 ut. % v razmerju R (NaCMC : PEO) = 50 : 50. Optimalni parametri elektropredenja so električna napetost 65 kV in razdalja med elektrodama 150 mm. Relativna zračna vlažnost v prostoru ne sme presegati 50 %. V optimalno raztopino smo dodali različne koncentracije delcev nano-hidroksiapatita (nHAp) in izpredli nanokompozitna vlakna pri optimalnih pogojih elektropredenja. Na podlagi SEM analize delcev in analize z dinamičnim sipanjem svetlobe (DLS) smo pokazali, da imajo delci široko porazdelitev velikosti. Prisotni so nanodelci ter številni aglomerati delcev velikosti nekaj μm. Izvedli smo termogravimetrično analizo (TGA) nanokompozitnih vlaken in ugotovili, da odstotek anorganskega ostanka po segrevanju narašča proporcionalno z večanjem koncentracije dodanih delcev nano-hidroksiapatita, s čimer smo potrdili prisotnost delcev v vlaknih. Pripravili smo elektropredena karboksimetilcelulozna nanokompozitna vlakna z vključenimi delci nano-hidroksiapatita. Ključne besede: elektropredenje, nanovlakna, hidroksiapatit, karboksimetil celuloza, tkivni inženiring Objavljeno v DKUM: 03.09.2013; Ogledov: 2544; Prenosov: 259
Celotno besedilo (9,48 MB) |