| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 116
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv nanodelcev na strukturo zvite dislokacije v smektični A fazi
Dejvid Črešnar, 2013, diplomsko delo

Opis: V seminarju obravnavamo vpliv nanodelcev na strukturo zvitih dislokacij v smektični A fazi tekočih kristalov. Za opis sistema uvedemo ureditveni parameter, ki ga uporabimo v Landau – de Gennesovem fenomenološkem modelu. Minimizacija proste energije vodi do Euler – Lagrangevih enačb, ki jo rešujemo numerično z Eulerjevo metodo. Z nanodelci induciramo različne robne pogoje znotraj jedra dislokacije. Preučili smo, kako različno površinsko obdelani nanodelci vplivajo na strukturne lastnosti dislokacije.
Ključne besede: smektična A faza, zvita dislokacija, smektični translacijski ureditveni parameter, Landau – de Gennesov fenomenološki model, gostota proste energije, Euler – Lagrangove enačbe, Eulerjeva metoda, robni pogoji inducirani z nanodelci
Objavljeno v DKUM: 10.01.2022; Ogledov: 168; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (1,67 MB)

2.
Razvoj katalizatorjev za magnetno segrevano oksidacijo propena v propilen oksid z molekularnim kisikom : magistrsko delo
Katja Svetek, 2021, magistrsko delo

Opis: Propilen oksid je komercialna kemikalija z velikim industrijskim pomenom. Metode za pridobivanje propilen oksida imajo dve glavni pomanjkljivosti – onesnaževanje okolja in visoke stroške proizvodnje. Začeli so razvijati nove metode, med drugim tehnologije pridobivanja propilen oksida z neposredno epoksidacijo ob prisotnosti molekularnega O2 kot oksidanta, s poudarkom na novih katalitskih sistemih. Težava ostaja pri kontroli nad selektivnostjo, saj je zaradi sorazmerno visoke temperature reakcijske mešanice težko preprečiti popolno oksidacijo propilena. Z uporabo magnetnih nanodelcev, bi lahko bistveno izboljšali selektivnost reakcije, saj se magnetni nanodelci zelo hitro segrejejo v izmeničnem magnetnem polju. Pri takšnih katalizatorjih se segreva zgolj katalizator, torej zgolj področje kjer se bo zgodila kemijska reakcija, reakcijska mešanica pa ostaja na sorazmerno nizki temperaturi. V magistrskem delu smo sintetizirali katalizatorje na osnovi Cu/CuO specij nanešenih na magnetne nanokompozite. Magnetni nanokompoziti so sestavljeni iz magnetnih nanodelcev železovega oksida porazdeljenega po oksidni matrici. Oksidne matrice iz Al2O3, TiO2 in ZrO2 smo pripravili s hidrolizo prekurzorjev (prekurzorji: aluminijev nitrid, raztopina titanilovega sulfata v žveplovi (VI) kislini in raztopina cirkonovega acetata) v koloidni suspenziji nanodelcev magnetnega železovega oksida. Magnetni nanokompozit, katerega matrica je Al2O3, smo kalcinirali pri 500 °C 1 uro. Magnetna nanokompozita, kjer je matrica TiO2 in ZrO2 pa smo kalcinirali pri 350 °C 3 ure. Nato smo Cu/CuO specije nanesli na površino nanokompozitov s hidrolizo raztopine Cu2+ in kalcinirali pri temperaturi 350 °C 3 ure. Nazadnje smo nanokompozite modificirali s kalijem in ponovno kalcinirali pri temperaturi 350 °C 3 ure. Nanokompozite smo okarakterizirali z uporabo presevne elektronske mikroskopije (TEM), merjenjem magnetnih lastnosti, določevanjem specifične površine, rentgensko praškovno difrakcijo (XRD), rentgensko fluorescenčno spektrometrijo (XRF), temperaturno programirane desorpcije s CO2 (TPD-CO2), pulzne oksidacije z N2O in opravili teste katalitske aktivnosti za kontinuirno oksidacijo propilena z molekularnim O2 v plinski fazi in magnetnim segrevanjem katalizatorja. Z uporabo metod smo ugotovili, da vsi katalizatorji vsebujejo magnetni železov oksid, izkazujejo sorazmerno visoko specifično površino (do 217,9 m2/g), razen katalizator kjer je matrica ZrO2 (19,6–25,8 m2/g). Kljub primerljivi nasičeni magnetizaciji in relativno homogeni porazdelitvi magnetnih nanodelcev znotraj matrice so pri enakih amplitudah magnetnega polja katalizatorji dosegli različne stacionarne temperature v toku reakcijske mešanice 18 ml/min. Vse dosežene temperature so bile nižje od 260 °C. Zaradi sorazmerno nizke dosežene temperature je bila stopnja konverzije propilena manjša od 1 %, željenega produkta propilen oksida pa nismo zaznali. Na podlagi izvedenih testov sklepamo, da je potrebno dodatno delo na tematiki (povečanje količine katalizatorja v nasutju za dosego višje temperature, povečati delež Cu/CuO, povečati delež promotorja, itd.), da bi lahko zanesljivo ovrgli ali potrdili hipotezo o izboljšanju selektivnosti zaradi specifičnega gretja katalizatorja.
Ključne besede: magnetni nanodelci, magnetno segrevanje, selektivna oksidacija, propilen oksid
Objavljeno v DKUM: 05.01.2022; Ogledov: 209; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (2,77 MB)

3.
Izolacija keratina iz odpadne biomase in sinteza keratinskih nanodelcev : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Anja Mešl, 2021, diplomsko delo

Opis: Piščančje perje, ki je odpadna biomasa, predstavlja do 10 % celotne piščančje suhe mase. Iz tega vidika ima veliko potencialnih industrijskih aplikacij, pri tem pa tudi zmanjšamo količino odpadne biomase in vplivamo pozitivno na okoljski vidik. Skoraj v celoti je perje sestavljeno iz proteina keratina. Ker pa je keratin netopen v vodi, je njegova ekstrakcija zahtevna naloga. Večina dosedanjih procesov ekstrakcije je okolju neprijaznih in neekonomičnih. Raziskave torej vodijo v iskanje bolj zelenih in ekonomičnih procesov. V diplomski nalogi smo se odločili za okolju prijazen hidrotermični proces; ekstrakcijo keratina v subkritični vodi. Ekstrakcijo z vodo smo izvedli pri 180 °C in času 1h (2 g perja v 70 mL vode). Rezultati kažejo, da je naša suspenzija vsebovala keratin, katerega molekulske mase so bile v območju od 4,6 do 15 kDa. Z metodo ATR-FTIR smo potrdili prisotnost proteina keratina v ekstraktu. V nadaljevanju smo iz izoliranega keratina z alginatom, hitozanom in TPP z metodo kompleksacije in ionske gelacije sintetizirali delce, ki pa niso bili v nano območju tako, kot smo predvidevali. Sintetizirani delci so bili mikronskih velikosti in predstavljajo mikrodelce, ki smo jih analizirali. V njih smo nato ujeli zdravilo in določili kinetiko sproščanja. Ugotovili smo, da keratinske delce lahko uporabimo kot dostavni sistem za kontrolirano sproščanje učinkovin. Z nadaljnjo optimizacijo postopkov bi v prihodnosti lahko sintetizirali nanodelce.
Ključne besede: keratin, nanodelci, hidrotermični procesi, ekstrakcija v subkritični vodi, kompleksacija, perje
Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 226; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (3,04 MB)

4.
Sinteza in karakterizacija funkcionaliziranih nanodelcev Fe3O4/APTES/CA in Fe3O4/APTES/PAA : magistrsko delo
Urška Ostroško, 2021, magistrsko delo

Opis: V okviru magistrskega dela smo sintetizirali magnetne nanodelce kot potencialno gonilno raztopino za proces direktne osmoze (FO). S postopkom soobarjanja smo sintetizirali nanodelce magnetita (Fe3O4) in jih stabilizirali s (3-aminopropil) trietoksisilanom (APTES). APTES se na delce veže preko silanolnih skupin, amino skupine pa ostanejo proste za nadaljnjo funkcionalizacijo. Preko tvorbe amidne vezi smo nanje vezali različne količine citronske kisline (CA) ter poliakrilne kisline (PAA), da bi dosegli čim višji osmotski tlak. Da je reakcija vezave potekla, smo dodali zamreževalec 1-etil-3-(3-dimetilaminopropil) karbodiimid hidroklorid (EDC), pri poliakrilni kislini pa tudi N-hidroksisukcinimid (NHS), ki stabilizira intermediat. Nanodelce Fe3O4/APTES, Fe3O4/APTES/CA in Fe3O4/APTES/PAA smo karakterizirali z različnimi metodami. S termogravimetrično analizo (TGA) smo določili količino organskih snovi (APTES, CA, PAA) na površini nanodelcev, z dinamičnim sipanjem svetlobe (DLS) smo določili izoelektrično točko, zeta potencial in velikost delcev v suspenziji, dejansko velikost nanodelcev pa nam je dala analiza s presevnim elektronskim mikroskopom (TEM). Karakteristični vrhovi pri infrardeči spektroskopiji s Fourierjevo transformacijo (FTIR) so nam potrdili vezavo APTES, CA in PAA. Določali smo osmotski tlak, s konduktometrično titracijo pa smo želeli določit količino prostih -COOH skupin. Najvišji osmotski tlak smo določili pri vzorcu z 0,8 g dodane citronske kisline (28,01 bar) ter vzorcu, kjer smo poliakrilno kislino dodali v razmerju 1:1 (27,12 bar). Sintezni postopek slednjega vzorca smo zato ponovili ter vzorec uporabili kot gonilno raztopino (DS) za poskusni proces direktne osmoze z deionizirano vodo kot vhodno raztopino (FS).
Ključne besede: magnetni nanodelci, magnetit, (3-aminopropil) trietoksisilan (APTES), citronska kislina, poliakrilna kislina, direktna osmoza (FO)
Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 262; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (4,59 MB)

5.
Funkcionalizirani magnetni nanodelci za odstranjevanje težkih kovin iz odpadnih vod : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Rok Pučnik, 2021, diplomsko delo

Opis: Onesnaževanje površinskih in podzemnih vod s težkimi kovinami postaja svetovni problem, prav zaradi njihovih negativnih učinkov na številne ekosisteme. Za sanacijo kontaminiranih vod se uporabljajo številne separacijske metode, med katerimi spada tudi adsorpcija na različne materiale. Magnetni nanodelci imajo poleg odličnih adsorpcijskih kapacitet tudi magnetne lastnosti, ki se lahko izkoriščajo tako pri adsorpcijskem mehanizmu kot pri končni separaciji delcev iz raztopin. V tem diplomskem delu smo proučevali vpliv zunanjega izmeničnega magnetnega polja na adsorpcijo Cr(VI) iz vodne raztopine z uporabo magnetnih nanodelcev. Pri tem smo uporabljali maghemitne magnetne nanodelce, sintetizirane po koprecipitacijskem postopku, katere smo z mikroemulzijsko metodo funkcionalizirali s hitozanom. Rezultati so pokazali, da je učinkovitost adsorpcije, s 30 mg adsorbenta, bila večja ob prisotnosti zunanjega magnetnega polja (60,39 %) kot v odsotnosti magnetnega polja (41,50 %). Največji adsorpcijski učinek (94,21 %) pa je bil dosežen z uporabo 50 mg magnetnih nanodelcev ob prisotnosti zunanjega magnetnega polja. Raziskovali smo tudi vpliv jakosti generiranega magnetnega polja na učinkovitost odstranjevanja Cr(VI) iz vodne raztopine z uporabo hitozanskih magnetnih nanodelcev. Frekvenco električnega toka po vodniku smo nastavili na 50, 100 in 200 mHz, amplituda pa je bila konstantna (11 000,00 Vpp). 78,73 % učinkovitost je bila dosežena pri 200 mHz, 88,24 % pri 50 mHz in največja 94,21 % pri 100 mHz električnem toku.
Ključne besede: Krom(VI), odpadne vode, adsorpcija, hitozanski magnetni nanodelci, izmenično magnetno polje.
Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 255; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (3,01 MB)

6.
Sinteza s siliko funkcionaliziranih magnetnih nanodelcev za imobilizacijo proteinov : magistrsko delo
Aljaž Degen, 2021, magistrsko delo

Opis: Pri tem magistrskem delu smo pripravljali funkcionalizirane magnetitne (Fe3O4) nanodelce, ki bi lahko bili uporabljeni za imobilizacijo encimov tekom procesa čiščenja odpadne vode. Sintetizirane magnetitne nanodelce smo najprej funkcionalizirali s silikatno prevleko (SiO2) in (3-aminopropil) trietoksisilanom (APTES), na koncu je sledila še aktivacija z glutaraldehidom. Za karakterizacijo sintetiziranih magnetitnih nanodelcev in njihovih derivatov smo uporabili več različnih metod. Sestavo magnetitnih nanodelcev smo določali z rentgensko praškovno difrakcijo (RTG); za določitev čistosti pripravljenih nanodelcev in vsebnosti vlage na njihovi površini smo uporabili termogravimetrično analizo (TGA); velikost nanodelcev smo določili s pomočjo rentgenske praškovne difrakcije, z dinamičnim sipanjem svetlobe (DLS) in s transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM); uspešno funkcionalizacijo derivatov magnetitnih nanodelcev smo določali z meritvami zeta potenciala, infrardečo spektroskopijo s Fourierjevo transformacijo (FTIR) in transmisijsko elektronsko mikroskopijo. Tekom magistrskega dela smo preverjali tudi, ali je potrebno za vezavo APTES-a na magnetitne nanodelce uporabiti silikatno prevleko (posredna vezava), ali lahko dobimo zadovoljive rezultate brez njene uporabe (direktna vezava). Uspeli smo uspešno sintetizirati in funkcionalizirati magnetitne nanodelce ustrezne velikosti s silikatno prevleko in APTES-om. Razlika med vzorcema, ki sta imela direktno in posredno vezan APTES, je minimalna, zato lahko korak funkcionalizacije nanodelcev s silikatno prevleko izpustimo. Uspela je tudi aktivacija nanodelcev z glutaraldehidom, torej so takšni nanodelci pripravljeni za imobilizacijo encimov.
Ključne besede: Fe3O4 nanodelci, silikatna prevleka, (3-aminopropil) trietoksisilan (APTES), glutaraldehid, imobilizacija encimov
Objavljeno v DKUM: 01.06.2021; Ogledov: 321; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (1,48 MB)

7.
Magnetne lastnosti sistemov maghemitnih nanodelcev
Filip Gregor, 2012, diplomsko delo

Opis: V seminarju obravnavamo magnetne lastnosti sistemov maghemitnih nanodelcev. Meritve magnetne susceptibilnost, AC meritve in meritve magnetizacijske krivulje smo opravili na vzorcih z različnimi masnimi deleži maghemitnih nanodelcev, dispergiranih v vosku. Za analizo meritev smo uporabili Néelov model, ki velja za sisteme brez dipolnih interakcij med nanodelci, in Vogel - Fulcherjev model, ki velja za sisteme s šibkimi dipolnimi interakcijami. Iz analize meritev smo določili efektivno anizotropijsko konstanto in saturacijsko magnetizacijo nanodelcev, ter ocenili jakost dipolne interakcije med njimi.
Ključne besede: maghemitni nanodelci, Néelov model, Vogel - Fulcherjev model, dipolne interakcije, meritve magnetne susceptibilnosti, AC magnetne meritve, meritve magnetizacijske krivulje
Objavljeno v DKUM: 03.02.2021; Ogledov: 472; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

8.
Odstranjevanje težkih kovin iz trdne frakcije digestata aktivnega blata s pomočjo magnetnih nanodelcev : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Noemi Sep, 2020, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil odstraniti oziroma zmanjšati koncentracijo težkih kovin, kot so Zn, Cu, Ni in Cd iz trdne frakcije digestata aktivnega blata po anaerobni digestiji, da bi omogočili njegovo uporabo v kmetijstvu. V sklopu diplomskega dela smo sintetizirali maghemitne nanodelce s ko-precipitacijo železovih Fe2+ in Fe3+ ionov, jih prevlekli s približno 3 nm debelo plastjo amorfnega SiO2 ter jih nadaljnje funkcionalizirali z derivatom GOPTS-bPEI, ki je v svoji strukturi bogat z aminskimi skupinami, znanimi kot kelatorji kovin. Aminske skupine smo uporabili za kelacijo kovin in posledično omogočili njihovo odstranitev. Po končani sintezi smo izvedli površinsko ATR-FTIR spektroskopijo in uspešno dokazali prisotnost želenih funkcionalnih skupin v nanodelcih. V diplomskem delu smo združili dve metodi za odstranjevanje težkih kovin iz trdnih materialov in jih uporabili na primeru digestata aktivnega blata. Združili smo kemijsko izluževanje s kislinami ter adsorpcijo kovin na modificirane magnetne nanodelce. Z združitvijo teh metod smo želeli povečati učinkovitost odstranitve težkih kovin. Pred adsorpcijo smo vzorce trdne frakcije digestata izpostavili kislinam. Najprej smo primerjali učinkovitost ekstrakcije glede na vrsto kisline, pri čemer smo uporabljali 0,2 M citronsko kislino in 0,2 M oksalno kislino, zraven tega smo preučevali še učinkovitost ekstrakcije glede na kontaktni čas. Za primerjavo smo izvedli tudi poskuse z digestati, pri katerih smo kovine ekstrahirali le z vodo. V drugem delu smo na pridobljenih ekstraktih izvedli poskuse adsorpcije kovin s sintetiziranimi modificiranimi magnetnimi nanodelci in tako preučili vpliv pH vrednosti ter vpliv mase nanodelcev na učinkovitost adsorpcije težkih kovin. Izračunali smo adsorpcijske kapacitete za posamezne kovine ter določili celokupno adsorpcijsko kapaciteto nanodelcev pri posameznem vzorcu. Koncentracije težkih kovin smo določili z atomsko adsorpcijsko spektroskopijo (AAS). Ugotovili smo, da se je iz testiranih vzorcev ob uporabi citronske kisline izlužilo največ cinka (dosegli smo kar 97,6 % učinkovitost), najmanj pa se ekstrahira bakra. Primerjava učinkovitosti ekstrakcije je pokazala, da je citronska kislina primernejša za izluževanje cinka, niklja in kadmija, oksalna kislina pa je primernejša v primeru bakra. Rezultati odstranjevanja težkih kovin z modificiranimi magnetnimi nanodelci so pokazali, da so nanodelci najučinkovitejši pri odstranjevanju niklja. Najvišjo adsorpcijsko kapaciteto smo dosegli v primeru cinku (24,0 mg/g). Najvišja celokupna adsorpcijska kapaciteta, ki smo jo dosegli, je bila 27,42 mg/g.
Ključne besede: odstranjevanje težkih kovin, digestat aktivnega blata, izluževanje kovin s kislino, adsorpcija, magnetni nanodelci
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 410; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

9.
Površinska funkcionalizacija magnetnih nanodelcev (MND) za uporabo v osmotskih procesih čiščenja odpadnih vod : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Eva Kropušek, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je prikazana sinteza magnetitnih nanodelcev, prevlečnih s citronsko kislino, za uporabo v osmotskih procesih čiščenja odpadnih vod. Delci morajo biti stabilizirani v vodnem mediju in imeti morajo visok osmotski tlak. Da bi bili primerni za proces čiščenja odpadnih vod morajo imeti tako lastnost, da bi po čiščenju obdržali dovolj visok osmotski tlak za večkratno uporabo. Magnetne nanodelce železovega oksida (Fe3O4) smo sintetizirali z enostopenjskim postopkom soobarjanja železovih ionov v alkalni raztopini. Na površino magnetita smo vezali citronsko kislino, ki deluje kot površinsko aktivno sredstvo in tvori stabilno disperzijo MND v vodni raztopini. Citronska kislina se na površino delcev veže s kemisorpcijo, pri čemer nastanejo močne kovalentne vezi med funkcionalno skupino citronske kisline in površinskimi hidroksilnimi skupinami magnetita. Nadalje smo preučevali vpliv spremembe količine citronske kisline in vpliv spremembe temperature, pri kateri poteka sinteza, oziroma njun vpliv na osmotski tlak nanodelcev. Hidrofilne MND zlahka ločimo od vodnega toka s pomočjo zunanjega magnetnega polja, vendar se v procesu čiščenja delež citronske kisline, vezane na nanodelce, zmanjša. Delci aglomerirajo, kar zniža osmotski tlak nanodelcev in posledično jakost vodnega pretoka pri procesu čiščenja odpadnih vod. Rezultati osmotskega tlaka kažejo na potencialno uporabo takšnih delcev v osmotskih procesih čiščenja odpadnih vod. Vendar nismo dosegli visoke stabilnosti suspenzije magnetnih nanodelcev, kar nakazuje na možno hitro aglomeracijo delcev pri uporabi v procesu čiščenja odpadnih vod.
Ključne besede: magnetni nanodelci, citronska kislina, soobarjanje, osmotski tlak, čiščenje odpadnih vod
Objavljeno v DKUM: 24.09.2020; Ogledov: 496; Prenosov: 90
.pdf Celotno besedilo (1,58 MB)

10.
Sinteza in karakterizacija hidrofilnih maghemitnih nanodelcev prevlečenih s citratom : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Matjaž Rantaša, 2020, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga opisuje sintezo maghemitnih nanodelcev in njihovo površinsko modifikacijo s surfaktantom citronsko kislino. Namen raziskave je bil ustvariti stabilne ferofluide, ki bi lahko služili kot gonilna raztopina v procesu napredne osmoze za čiščenje odpadne vode. Preučen je bil vpliv različnih parametrov na velikost osmotskega tlaka končnega produkta. Tekom eksperimentalnega dela smo optimizirali temperaturo, množinsko razmerje med reaktanti in uporabili različne tekočine za spiranje. Najboljši rezultati so bili doseženi pri sintezi s temperaturo adsorpcije 80 ℃, v množinskem razmerju 〖Fe〗^(2+):〖Fe〗^(3+):CA (citronska kislina) 2,3:1:2,3, in čiščenju delcev z etanolom. Nanodelci so bili karakterizirani s termogravimetrično analizo (TGA), dinamičnim sipanjem svetlobe (DLS), Fourierjevo transformirano infrardečo spektroskopijo (FTIR), transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM) in magnetnimi meritvami, s katerimi smo določili izgubo mase, izoelektrično točko, funkcionalne skupine in magnetne lastnosti. V tej diplomski nalogi so zbrani podatki vseh sintez, ki so bile izvedene in rezultati, ki so bili izmerjeni. Podana je tudi diskusija samih rezultatov s slikami in grafi, ki so bili posneti tekom izvajanja zaključnega dela. Vrednosti osmotskega tlaka nakazujejo, da bi nekatere magnetne raztopine, pripravljene pri ustreznih reakcijskih pogojih, bile primerne za uporabo v napredni osmozi.
Ključne besede: maghemitni nanodelci, citronska kislina, osmotski tlak, napredna osmoza, čiščenje odpadne vode
Objavljeno v DKUM: 24.09.2020; Ogledov: 454; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (2,09 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici