SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 97
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
ŠTUDIJ TiO2 NANO-PREVLEK REGENERIRANIH CELULOZNIH VLAKEN ZA DOSEGANJE SAMOČISTILNEGA UČINKA
Nika Veronovski, 2009, doktorska disertacija

Opis: Cilj naloge je bil razvoj postopka nanomodifikacije površine regeneriranih celuloznih vlaken z namenom pridobivanja vlaken s trajnimi samočistilnimi lastnostmi, hkrati pa zaščititi vlakno pred negativnimi vplivi postopka obdelave in fotokatalitičnega delovanja delcev na lastnosti vlaken. Za raziskavo smo uporabili regenerirana celulozna liocel vlakna, ki sodijo med obnovljiva vlakna izdelana po ekološko nespornem postopku direktnega raztapljanja celuloze. Za modifikacijo smo uporabili fotokatalizator TiO2, ki smo ga na vlakno nanašali z uporabo različnih postopkov. Raziskava je zajemala dva temeljna postopka plastenja; to sta postopek neposrednega oblikovanja nanoprevlek na vlaknih in vezava predhodno oblikovanih delcev na vlakna. Preučili smo vpliv pogojev plastenja na morfologijo nanoprevlek in na njihovo učinkovitost. V prvi fazi smo pripravili prevleke na vlaknih s pomočjo sol-gel tehnologije. Proučili smo vpliv pogojev sol-gel postopka na velikost in učinkovitost delcev ter nekatere lastnosti obdelane tekstilije (mehanske lastnosti, trajnost obdelave, elektrokinetične lastnosti) ter ocenili poškodbe vlaken. V drugem delu raziskave smo za pripravo prevlek uporabili že pripravljene TiO2 nanodelce, ki imajo ustrezno fotokatalitično aktivnost za doseganje samočistilnosti modificiranih površin. Določili smo uporabnost TiO2 P25 nanodelcevza oblikovanje prevlek na vlaknih na osnovi stabilnosti njihovih koloidnih raztopin. Za doseganje stabilizacije delcev v vodnih disperzijah smo spreminjali površinski naboj delcev in/ali uporabili površinsko aktivna sredstva. Poleg tega smo preučili postopek vezave kompozitnih TiO2-SiO2 nanodelcev, kjer SiO2 deluje hkrati kot vezivno sredstvo, poleg tega pa ščiti nosilno vlakno pred fotokatalitičnimi vplivi katalizatorja. Kot vezivno sredstvo za vezanje nanodelcev smo uporabili še raztopino celuloze. Kljub temu, da so raziskave pokazale, da imajo vsi vzorci s TiO2 prevlekami samočistilno sposobnost, pa je le-ta najvišja v primeru vzorcev, obdelanih v stabilni disperziji TiO2 P25 nanodelcev. Največ organske snovi v madežu se razgradi v 8-ih dneh izpostavljenosti direktni dnevni svetlobi. Po funkcinalni učinkovitosti in vplivu na tehnološko-uporabne lastnosti je postopek izdelave kompozitnih TiO2-SiO2 nanoprevlek najprimernejši.
Ključne besede: TiO2 nanodelci, fotokatalizator, samočistilnost, regenerirana celulozna vlakna
Objavljeno: 30.04.2009; Ogledov: 3828; Prenosov: 444
.pdf Celotno besedilo (4,38 MB)

3.
POVRŠINSKA OBDELAVA NANODELCEV TITANOVEGA DIOKSIDA RUTILNE KRISTALNE STRUKTURE
Suzana Stokić, 2010, diplomsko delo

Opis: Pri tem diplomskem delu smo površinsko obdelali nanodelce titanovega dioksida rutilne kristalne strukture s plaščem silicijevega in aluminijevega oksida. Za površinsko obdelavo nanodelcev TiO2 smo uporabili tri postopke. Princip oplaščenja nanodelcev je bila koprecipitacija, kjer smo z ustreznimi obarjalnimi reagenti dosegli nanos oksidnih plaščev na površino nanodelcev titanovega dioksida. Ugotovili smo, da so najbolje oplaščeni tisti nanodelci, ki so bili površinsko obdelani po postopku 3. Pri vseh treh postopkih je prihajalo do aglomeracije delcev, kar je otežilo oplaščevanje posameznih delcev. Dobljene vzorce smo karakterizirali s pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (XRD), s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM), z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM), z rentgenskim fluorescenčnim spektrofotometrom (XRF) ter določili specifično površino delcev z BET metodo.
Ključne besede: nanodelci, titanov dioksid, površinska obdelava, oplaščenje, koprecipitacija.
Objavljeno: 21.01.2010; Ogledov: 2656; Prenosov: 339
.pdf Celotno besedilo (6,10 MB)

4.
Superparamagnetni nanokompoziti na osnovi nanodelcev superparamagnetnega železovega oksida in polimetil metakrilata
Sašo Gyergyek, 2010, doktorska disertacija

Opis: V pričujočem delu sem se ukvarjal s sintezo superparamagnetnih nanokompozitov na osnovi nanodelcev γ-Fe2O3 in PMMA. Nanodelce sem sintetiziral s koprecipitacijo Fe2+/Fe3+ ionov v vodni raztopini. Nanodelce prevlečene z oleinsko ali ricinolejsko kislino sem sintetiziral s koprecipitacijo Fe2+/Fe3+ ionov v vodni raztopini v prisotnosti oleinske oz. ricinolejske kisline. Preliminarne raziskave so jasno pokazale, da je nemogoče pripraviti superparamagnetne nanokompozite γ-Fe2O3 v PMMA matrici brez ustrezne funkcionalizacije površine magnetnih nanodelcev. Iz slik s presevnega elektronskega mikroskopa (TEM) sem zaključil, da je vzorec pripravljen z mešanje nanodelcev γ-Fe2O3 s PMMA v acetonu in kasnejšim obarjanjem polimera v vodi, fazno separiran. Vzorec je sestavljen iz aglomeratov nanodelcev γ-Fe2O3, ki niso vgrajeni v polimerno matrico. Nanokompozite sem pripravil z obarjalno polimerizacijo PMMA v prisotnosti nanodelcev prevlečenih z oleinsko kislino. Koloidno stabilni suspenziji nanodelcev prevlečenih z oleinsko kislino v n-dekanu sem dodal monomer metil metakrilat. Polimerizacijo monomera sem izvedel pri povišani temperaturi. Delež nanodelcev v nanokompozitu sem kontroliral preko razmerja nanodelci/monomer. S pomočjo TEM analize sem ugotovil, da so nanodelci homogeno porazdeljeni v polimerni matrici. Z višanjem razmerja prehaja mehanizem nastanka polimernih zrn preko homogene v heterogeno nukleacijo. Nanokompozit ohrani superparamagnetno naravo tudi ob vgradnji relativno velikega deleža vgrajenih nanodelcev, do 48 ut. %. Vgradnja velikega deleža magnetnih nanodelcev je razlog za visoko nasičeno magnetizacijo nanokompozitov, do 31 emu/g. Nanokompozitne delce sem pripravil s polimerizacijo monomera metil metakrilata v prisotnosti nanodelcev v miniemulziji. Koloidno stabilno suspenzijo sestavljeno iz nanodelcev prevlečenih z ricinolejsko kislino, ultrahidrofoba in iniciatorja v monomeru, sem dodal k vodni raztopini surfaktanta. Miniemulzijo sem pripravil s pomočjo ultrazvoka. Polimerizacijo sem izvajala pri povišani temperaturi. S spreminjanjem deleža surfaktanta sem prilagajal povprečni premer nanokompozitnih delcev v razponu med ~25 nm in ~50 nm. Zaradi visokega ζ-potenciala je suspenzija nanokompozitnih delcev v vodi koloidno stabilna. S TEM slik nanokompozitnih delcev sem ugotovil, da so nanokompozitni delci sestavljeni iz nanodelcev, ki tvorijo jedro delca in tankega sloja polimera okrog jedra. V nanokompozitne delce sem uspel vgraditi do 39 ut. % magnetnih nanodelcev, ne glede na velikost nanokompozitnih delcev. Nasičena magnetizacija nanokompozitnih delcev znaša 27 emu/g.
Ključne besede: Superparamagnetizem, magnetni nanodelci, nanokompoziti, koloidi, polimerizacija
Objavljeno: 07.04.2010; Ogledov: 2938; Prenosov: 297
.pdf Celotno besedilo (5,18 MB)

5.
IZDELAVA IN KARAKTERIZACIJA HITOZANSKIH NANODELCEV ZA MEDICINSKO UPORABO
Metod Kolar, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil izdelati in okarakterizirati nanodelce, ki nastanejo s tehniko ionotropnega geliranja iz hitozana in natrijevega tripolifosfata (TPP). Nanodelcem smo določili naboj s polielektrolitsko titracijo, velikosti z metodo dinamičnega sipanja laserske svetlobe (DLS) in zeta potencial z elektroforetičnim sipanjem svetlobe ter protimikrobni učinek po standardu ASTM E 2149-01. Preverili smo vpliv različnih masnih razmerij reaktantov in vpliv dodatka stabilizatorja polietilen glikola (PEG) na lastnosti disperzije nanodelcev. Ugotovili smo, da se s povečanjem masnega razmerja hitozan/TPP povečujejo: množina prostih amino skupin in s tem naboj, hidrodinamski radij ter zeta potencial, kakor tudi protimikrobni učinek na nekatere testirane mikroorganizme. Ugotovili smo, da dodatek stabilizatorja polietilen glikola (PEG) k disperziji nanodelcev ne vpliva izrazito na spremembe hidrodinamskega premera nanodelcev, medtem ko znižuje heterodisperznost velikosti nanodelcev in zeta potencial, in tako naredi disperzije manj stabilne. Iz tega sklepamo, da PEG proučevanih molekulskih mas ni najustreznejši stabilizator za disperzije hitozanskih nanodelcev. Ugotovili smo, da so nanodelci protimikrobno učinkoviti; presenetljivo celo bolje inhibirajo rast mikroorganizmov kot sama raztopina hitozana. Nano-formulacija hitozana omogoča njegovo optimalno in nadzorovano difuzijo v celice patogenih mikroorganizomov in je tako njihova degradacije še učinkovitejša.
Ključne besede: hitozan, nanodelci, TPP, ionotropno geliranje, ionsko geliranje, protimikrobna učinkovitost
Objavljeno: 30.09.2010; Ogledov: 2470; Prenosov: 340
.pdf Celotno besedilo (3,22 MB)

6.
SINTEZA NANODELCEV Cu-NI ZA UPORABO V MAGNETNI HIPERTERMIJI
Jasmina Erker, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, kateri način sinteze, bi bil bolj primeren za pripravo magnetnih nanodelcev Cu-Ni z ustrezno sestavo za nadaljno uporabo pri pripravi magnetnih tekočin, uporabljenih v magnetni hipertermiji. Nanodelce smo sintetizirali s pomočjo mletja in mikroemulzij. S pomočjo rezultatov rentgenske praškovne difrakcije (XRD) smo ocenili velikost nanodelcev CuNi in kvalitativno karakterizirali vzorce. S termogravimetrično analizo (TGA) smo pri kontroliranem segrevanju določali Curiejevo temperaturo vzorcev. Morfologijo nanodelcev smo preučevali s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM). Na koncu so bile izvedene še magnetne meritve z VSM magnetometrom. Optimalna Curijeva temperatura (Tc) 45°C je bila izmerjena pri vzorcu sestave: Cu27,5Ni72,5, ki smo ga pripravili z mletjem. Magnetne meritve so pokazale, da vzorci nimajo koercitivnosti, kar kaže na superparamagnetne lastnosti magnetnih delcev. Morfologija nanodelcev posneta s pomočjo TEM, nam kaže manjše zaglomerirane delce, ki ležijo na večjih ploščicah. Nanodelci vzorca Cu27,5Ni72,5 , ki smo ga sintetizirali z mletjem, bi bili torej najbolj primerni za uporabo v magnetni hipertermiji.
Ključne besede: mehansko mletje, metoda mikroemulzij, Curiejeva temperatura, magnetna hipertermija, magnetni nanodelci
Objavljeno: 26.10.2010; Ogledov: 2410; Prenosov: 197
.pdf Celotno besedilo (4,17 MB)

7.
POSTOPKI SINTEZE NANODELCEV Cu-Ni Z RAZLIČNIMI SESTAVAMI
Petra Jenuš, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, s katerim načinom sinteze lahko sintetiziramo magnetne nanodelce CuNi z ustrezno sestavo za nadaljnjo uporabo pri pripravi magnetnih tekočin, ki bi bile primerne za uporabo pri magnetni hipertermiji. S pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (RPD) smo karakterizirali velikost nastalih nanodelcev zlitine in določili faze v vzorcih. Fizikalne lastnosti vzorcev (izgubo mase) smo, pri kontroliranem segrevanju, določili s termogravimetrično analizo (TGA). Magnetne lastnosti nastalih nanodelcev smo izmerili z suscepto-magnetometrom DSM — 10. Na koncu smo preučili še morfologijo delcev s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM). Rezultati so pokazali, da je najprimernejša metoda za sintezo magnetnih nanodelcev CuNi z različnimi sestavami mehanokemijska metoda. Sintetizirani delci so kazali močne magnetne lastnosti. Čas mletja vpliva na velikost nastalih nanodelcev in stopnjo zreagiranosti reaktantov.
Ključne besede: magnetni nanodelci, magnetna hipertermija, rentgenska praškovna difrakcija, transmisijska elektronska mikroskopija, termogravimetrična analiza
Objavljeno: 26.10.2010; Ogledov: 2609; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

8.
SINTEZA IN KARAKTERIZACIJA NANODELCEV CdS IN CdSe S SONOKEMIJSKO METODO V VODNEM MEDIJU
Valerija Danč, 2010, magistrsko delo

Opis: Sonokemija je področje kemije, kjer na potek kemijskih reakcij odločilno vpliva zvočna energija v obliki ultrazvoka. Ultrazvok in z njimi povezani pojavi so že znani več kot sto let, njegova uporaba v kemiji pa dosega razcvet v današnjem času. Naše raziskave so temeljile na sintezah nanodelcev kadmijevih sulfidov (CdS) in kadmijevih selenidov (CdSe) s sonokemijsko metodo. Ta metoda se je pri sintezah pokazala kot zelo uporabna, saj so končni produkti nanokristalinični materiali. Namen raziskave je bil sintetizirati polprevodniške nanodelce kadmijevega sulfida (CdS) in kadmijevega selenida (CdSe) v vodnem mediju. Kot izhodne snovi smo uporabili kadmijev sulfat hidrat (CdSO4•8/3 H2O), elementarno žveplo (S) in selen (Se) v prahu. Za topila smo uporabili vodne raztopine natrijevega hidroksida (NaOH), 1.1 M vodno raztopino natrijevega sulfita (Na2SO3) in 0.05 M raztopino etilen diamin tetraetanojske kisline (EDTA). Pri sintezah smo uporabili direktno imerzijsko ultrazvočno sondo proizvajalca Vibracell. Pripravljene produkte smo karakterizirali z rentgensko praškovno difrakcijo (XRD), termično analizo (TA) in s transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM). Zanimanje za uporabo anorganskih nanodelcev kadmijevih halkogenidov se v zadnjih letih povečuje zaradi njihovih polprevodniških lastnosti, kar omogoča uporabo pri izdelavi fotoprevodniških materialov, optičnih filtrov in predvsem pri izdelavi fotocelic. Kadmijev sulfid in selenid spadata med tipične polprevodnike tipa II-VI s širino prepovedanega pasu 2.42 oz. 1.74 eV pri sobni temperaturi. Hiter razvoj nanotehnologije je omogočil tudi velik napredek na področju razvoja fotocelic, saj je znano, da imajo kristali nanodimenzij bistveno drugačne kemijske, optične, elektronske in mehanske lastnosti kot makrokristaliničen material. Za CdS je znano, da se širina prepovedanega pasu v odvisnosti od velikosti delcev lahko spreminja med 2.4 in 4 eV. CdS in CdSe imata odlične lastnosti kot polprevodnika tipa n najpogosteje v kombinaciji s polprevodnikom CdTe tipa p. Učinkovitost fotocelic CdS/CdTe presega 16% in narašča z uporabo nanokristaliničnega CdS. Raziskave polprevodniških sulfidov in selenidov dokazujejo njihovo uporabo v senzorjih, laserjih, optični filtrih in solarnih celicah. Sinteza halkogenidov je v zadnjih letih precej v razvoju in dosega vedno večje zanimanje na področju optike, elektronike, fotovoltaike, medicine ter na drugih področjih.
Ključne besede: sonokemija, rentgenska praškovna difrakcija, termična analiza, transmisijska elektronska mikroskopija, nanodelci, kadmijev sulfid in kadmijev selenid.
Objavljeno: 21.12.2010; Ogledov: 3338; Prenosov: 225
.pdf Celotno besedilo (2,61 MB)

9.
SINTEZA IN KARAKTERIZACIJA NANODELCEV CdTe S SONOKEMIJSKO METODO V VODNEM MEDIJU
Anita Danč, 2010, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bil sintetizirati nanodelce kadmijevega telurida (CdTe) s sonokemijsko metodo v vodnem mediju, ki jih uporabljajo v fotonapetostnih sistemih, optičnih napravah in pri zgodnjem odkrivanju ter zdravljenju rakastih obolenj. Kot izhodne snovi smo uporabili kadmijev sulfat hidrat (CdSO4•8/3H2O), kadmijev klorid (CdCl2) in elementarni telur (Te) v prahu. Kot topilo smo uporabili 5 in 10 M vodno raztopino natrijevega hidroksida (NaOH) in 0,05 M raztopino EDTA. Sintezo smo izvajali z ultrazvočno aparaturo visoke intenzitete (Sonics & Materials VCX600, 20 kHz, 80 W/cm2, 1cm2, titanova direktna imerzijska sonda). Kvalitativno karakterizacijo vzorcev in ocenitev velikosti nanodelcev smo izvedli s pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (XRD). Morfologijo nanodelcev smo proučili s pomočjo transmisijske elektronske mikroskopije (TEM). Zanimale so nas tudi spremembe v fizikalnih in kemijskih lastnostih pripravljenih nanodelcev CdTe ob povišanju temperature, zato smo opravili tudi termične analize (TGA, SDTA). Rezultati so pokazali uspešnost sonokemijske metode pri pripravi nanodelcev kadmijevega telurida. Sinteze smo uspešno izvedli na dva načina z uporabo različnih kemikalij in s spreminjanjem reakcijskih pogojev. Ocena velikosti nanodelcev po Scherrer—jevi metodi je pokazala, da so bili nanodelci velikosti med 8,0 in 12,8 nm, kar je precej manjše od velikosti delcev CdTe, pridobljenih s klasičnimi metodami. Morfologija nanodelcev je s TEM pokazala aglomerirane produkte kubične strukture.
Ključne besede: kadmijev telurid, nanodelci, sonokemijska sinteza, rentgenska praškovna difrakcija, termična analiza, transmisijska elektronska mikroskopija
Objavljeno: 21.12.2010; Ogledov: 3321; Prenosov: 139
.pdf Celotno besedilo (2,50 MB)

10.
RAZVOJ TEHNOLOŠKEGA POSTOPKA ČIŠČENJA ULTRAFINEGA TITANOVEGA DIOKSIDA
Anja Pfeifer, 2010, diplomsko delo

Opis: Pri tem diplomskem delu smo poskušali razviti postopek za čiščenje ultrafinega titanovega dioksida. Ugotovili smo, da je čiščenje zelo efektivno s pomočjo centrifugiranja. Imeli smo tri suspenzije ultrafinih delcev titanovega dioksida. Dve suspenziji sta vsebovali rutil, ki je bil dispergiran v različnih koncentracijah kisline, tretja suspenzija pa je vsebovala anatas. Pred čiščenjem smo dodali koagulant, da smo dobili boljše rezultate in hitrejšo ločitev. Čiščenje je potekalo v treh stopnjah. Najprej smo eksperimente izvedli v laboratorijskem merilu, da smo določili optimalne procesne parametre. Dobljene rezultate smo preizkusili na pilotni centrifugi. Na podlagi tega smo pripravili tehnološke sheme v industrijskem merilu in izračunali kapacitete tehnološkega postopka.
Ključne besede: titanov dioksid, nanodelci, centrifugiranje, koagulacija
Objavljeno: 23.12.2010; Ogledov: 1686; Prenosov: 177
.pdf Celotno besedilo (1,41 MB)

Iskanje izvedeno v 0.26 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici