1. Interakcijska doza nanodelcev – uvedba novega koncepta in študij vpliva surfaktantov na novo definirano dozo : doctoral dissertationBoštjan Kokot, 2023, doktorska disertacija Opis: Preko dihanja, oralnega vnosa in drgnjenja ob kožo, smo vsakodnevno izpostavljeni inherentno toksičnim delcem nanometrskih velikosti (nanodelcem). Nanodelci v zraku so še posebej problematični, ker se jim težko izognemo in povzročajo dolgoročne posledice, kot so na primer srčno-žilne bolezni, vnetja, pljučni rak in poškodbe možganov. Za uspešno regulacijo nanodelcev je torej ključna pravilna določitev njihove toksičnosti.
Toksičnost v nanotoksikologiji je definirana kot kumulativna doza, dostavljena v sistem, pri kateri še lahko opazimo neželene stranske učinke. Trenutno je najpogosteje v uporabi definicija doze, opredeljena kot razmerje med celotno površino nanodelcev, dostavljenih v sistem, in celotno pričakovano površino tkiva oz. celic. Ta pa ne upošteva lokalnih interakcij in razporeditve doze, ki ključno vplivajo na določitev dejanskega učinka doze na opazovani sistem. Trenutni standard določitve doznega odziva in toksičnosti nanodelcev so tedne trajajoči poskusi na živalih. Kot hitrejša in cenejša alternativa so bili razviti preprosti in napredni modeli in vitro, osnovani na celičnih linijah, ki pa večinoma ne vsebujejo zelo pomembnega gradnika pljuč, pljučnega surfaktanta.
Pri razvoju definicije doze smo uporabili preprost model, sestavljen iz celic pljučnega epitelija, pljučnega surfaktanta in cevk iz titanovega dioksida. Stanje pri vdihu nanodelcev smo posnemali tako, da smo na celice najprej napršili pljučni surfaktant in nato nanodelce. V ta namen smo razvili inkubator, v katerem smo lahko surfaktant in nanodelce na sistem in vitro napršili v fizioloških pogojih direktno na mikroskopu z visoko ločljivostjo in hkrati zajemali slike takoj od napršitve nanodelcev vse do nekaj dni po napršitvi. Z izpostavitvijo celic več nanodelcem smo pokazali, da trenutna definicija doze nezadostno opiše dejanski učinek doze v biološkem sistemu.
Nezadostno definicijo smo nadgradili z uvedbo interakcijske površine in interakcijske doze, ki sta direktno upoštevali interakcije med površino membrane in nanodelcev. Nov koncept nam je omogočil, da smo dozo ovrednotili in vizualizirali v vsaki slikovni piki slike. Z dvema novo definiranima parametroma, povprečno interakcijsko dozo in povprečno lokalno interakcijsko dozo, smo poleg lokalnih interakcij med nanodelci in membrano upoštevali še neenakomernost porazdelitve doze ter s tem mnogo bolje ocenili njeno porazdelitev v sistemu. S spremljanjem časovnega razvoja povprečne lokalne interakcijske doze smo potrdili, da biološki sistem modulira dozo že brez dodanega surfaktanta.
Z analizo histogramov interakcijske doze v poskusih s surfaktantom in brez njega smo ovrednotili vpliv surfaktanta na modulacijo doze. Ugotovili smo, da v prisotnosti surfaktanta faza karantenizacije in raztapljanja nastopi hitreje, sledi ji pa nova faza raztapljanja, ki je brez surfaktanta ni in omogoča prerazporejanje doze v prostoru in času.
Sledenje surfaktantskim proteinom, nanodelcem in lipidom hkrati je bilo mogoče z razvitim trikanalnim slikanjem, osnovanim na zajemu življenjskega časa fluorescence. Iz sledenja vsem trem komponentam smo določili: 1) da se hidrofobni surfaktantski proteini kepijo skupaj s cevkami titanovega dioksida, 2) da nanocevke vdrejo globlje od fiziološke debeline surfaktanta v nekaj sekundah in 3) da se v surfaktantu pojavijo prehodne luknje, ki omogočajo neoplaščenim nanodelcem prehod čez pljučni surfaktant.
Trikanalno slikanje celic, nam je na koncu omogočilo prepoznati, da je doza nanodelcev odvisna od lokalne okolice, kot je meja med celičnim jedrom in plazemsko membrano, in od prisotnosti biomolekul v tem okolju. To je vodilo v razvoj novega koncepta vektorske doze nanodelcev, ki je odvisna od v sistemu prisotnih biomolekul. Novi koncept je pripraven za odkrivanje mehanizmov toksičnosti in njihove propagacije po sistemu, kar bi lahko vodilo do boljšega razumevanja ključnih molekularnih dogodkov, ki so osnova za uspešno napovedno toksikologijo, ki ni osnovana na poskusih na živalih. Ključne besede: toksikologija, nanotoksikologija, doza, lokalna doza, površinska doza, interakcijska doza, lokalna interakcijska doza, fluorescenca, fluorescentna mikroskopija, mikroskopija s stimulirano emisijo, mikroskopija z visoko ločljivostjo, pljučni surfaktant, SP-B, SP-C, proteini pljučnega surfaktanta, nanocevke titanovega dioksida, nanodelci, model in vitro, nano-bio interakcije, analiza slik Objavljeno v DKUM: 17.04.2023; Ogledov: 78; Prenosov: 7
Celotno besedilo (35,59 MB) |
2. SSinteza magnetnih nanodelcev za uporabo v biomedicini : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeKarin Turner, 2023, diplomsko delo Opis: V sklopu diplomskega dela smo sintetizirali magnetne nanodelce z uporabo visokoenergetskega planetarnega mlina. Prah železa in bakra smo mleli v inertni in zračni atmosferi, pri čemer smo spreminjali čas mletja in sestavo vzorca. Namen diplomskega dela je bil raziskati ali lahko s pomočjo mletja sintetiziramo zlitino FeCu s Curiejevo temperaturo (T_C), ki bi bila znotraj terapevtskega območja za uporabo v magnetni hipertermiji (MH).
Sintezo FeCu nanodelcev smo začeli z mletjem v zračni atmosferi. Spreminjali smo sestavo vzorca in podaljševali čas mletja. Vsem vzorcem smo s pomočjo modificirane termogravimetrične analize (TGA) izmerili T_C. Najboljši rezultat smo dobili po 25 urnem mletju vzorca s sestavo Fe_40 Cu_60, vendar so meritve T_C pokazale, da so v produktu prisotni železovi oksidi in nekaj nezreagiranega železa. Vzorec enake sestave mlet 20 h smo dodatno okarakterizirali z rentgensko praškovno difrakcijo (RTG), ki je potrdila, da med mletjem v zračni atmosferi prihaja do neželene oksidacije. Za primerjavo smo tri vzorce zmleli tudi v inertni atmosferi argona. Produkti, ki smo jih dobili niso vsebovali železovih oksidov, so pa vsebovali nezreagirano železo. Rezultati kažejo, da je za uspešno sintezo FeCu nanodelcev ključna inertna atmosfera. Glede na to, da je pri samem mletju ostalo še tudi nezreagirano železo bo v nadaljevanju potrebno razmišljati v smeri spreminjanja parametrov, ki bodo vodili v uporabo FeCu nanodelcev na področju MH. Ključne besede: magnetni nanodelci, FeCu, mehansko mletje, biomedicinske aplikacije, magnetna hipertermija Objavljeno v DKUM: 30.03.2023; Ogledov: 120; Prenosov: 36
Celotno besedilo (3,94 MB) |
3. VPLIV TISKANJA NANOMATERIALOV NA TOPLOTNO-OGNJEVARNE IN TERMOFIZIOLOŠKE LASTNOSTI TKANINE : doktorska disertacijaTjaša Kolar, 2022, doktorska disertacija Opis: Namen doktorske disertacije je bil preučiti učinek uporabe ekonomsko in ekološko sprejemljivejših nanodelcev Al-hidroksida (v primerjavi s SWCNT) kot zaviralcev gorenja in načina njihovega nanosa (v kombinaciji s hidrofilno PCNF ali hidrofobno AP) na izboljšanje termofizioloških, toplotnih in mehanskih lastnosti ognjevarno-zaščitne tkanine. Analizirana sta bila vpliva finosti šablone (60 in 135 mesh) in postopka tiskanja (enoslojno ali dvoslojno na hrbtni strani ali enoslojno na obeh straneh).
V prvem delu disertacije je bil preučen vpliv različno velikih (20–50 nm) ATH/AMH ND na toplotno stabilnost filmov MFC. Toplotno najstabilnejši film z 0,15 ut% dodatkom 20 nm AMH ND in začetkom večstopenjske razgradnje pri 305 °C je v primerjavi s filmom iz čiste MFC imel 20 % višji ostanek pri 600 °C ter 42 % nižjo specifično toplotno kapaciteto. Prav tako je bil film prilagodljiv, optično transparenten (95 %), hidrofoben (68°), z natezno trdnostjo 69 MPa in elastičnim modulom 5,7 GPa ter nizko prepustnostjo kisika (2.192 cm3/m2/dan).
V drugem delu disertacije je tkanina zaradi sinergističnih učinkov 1,5 ut% PCNF in 6,7 ut% ATH ND enostranskega dvoslojnega nanosa na hrbtni strani zadržala do 30 % visoko intenzivnega toplotnega toka (21 kW/m2), izkazala 15 °C boljšo temperaturno stabilnost, 11 s daljši čas do vžiga, zmanjšano količino sproščene toplote (za 60 %) in dima (za 75 %) ter izrazito asimetrično omočljivost (lice CA – 36°, hrbet CA – 121°) ob povečanem prenosu vodne pare (17 %) in toplote (22 %). Tkanina, tiskana z 0,4 ut% SWCNT v AP na hrbtni strani in 1,5 ut% PCNF na lični, je imela poleg izboljšane toplotne zaščite (18 °C boljša temperaturna stabilnost), termofiziološkega udobja (25 % povišan prenos toplote, 17 % vodne pare) in asimetrične omočljivosti (lice CA – 48°, hrbet CA – 129°) tudi visoko UV-zaščito (UPF 109), brez spremembe barve. Na strani z nanesenimi SWCNT je tkanina z električno prevodnostjo (4,9 · 10–4 S/cm) izkazala tudi potencial za antistatično zaščito ter zaščito pred elektromagnetnim sevanjem. Ključne besede: toplotno-ognjevarna tkanina, termofiziološke lastnosti, fibrilirana nanoceluloza, nanodelci aluminijevega hidroksida, enoplastne ogljikove nanocevke, šablonsko tiskanje Objavljeno v DKUM: 30.11.2022; Ogledov: 280; Prenosov: 45
Celotno besedilo (8,37 MB) |
4. Razvoj nanoteksturiranih prej, tkanin in folij za tekstilne izdelke s toplotno in ognjevarno zaščito : zaključno poročilo aplikativnega raziskovalnega projektaVanja Kokol, Tjaša Kolar, Vera Vivod, Polona Dobnik-Dubrovski, Jelka Geršak, Branka Mušič, Lucija Kobal, Martin Krečič, Franci Debelak, Matjaž Kolar, Ludvik Kumar, 2022, končno poročilo o rezultatih raziskav Ključne besede: nanocelulozni materiali, nanodelci, protimikrobne lastnosti Objavljeno v DKUM: 25.10.2022; Ogledov: 207; Prenosov: 9
Celotno besedilo (344,50 KB) |
5. Vloga polisaharidne prevleke adsorbenta pri odstranjevanju težkih kovin iz vode : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeJan Gole, 2022, diplomsko delo Opis: Težke kovine so snovi, ki so za industrijo zelo pomembne in so se v zadnjih letih zaradi industrijskega in tehnološkega napredka začele vedno več uporabljati. Te snovi najdemo naravno v Zemljini skorji, vendar se je njihova koncentracija v naravi zaradi človekovih posredovanj v zadnjih letih močno povišala. Posledično je njihova prisotnost tudi v človeški prehrani, zlasti v vodi, vedno pogostejša. V majhnih količinah so nekatere od teh kovin seveda za človeka potrebne, vendar lahko v večjih količinah škodujejo zdravju. Obstaja več različnih metod za odstranjevanje težkih kovin iz vode, kot so kemijsko obarjanje, ionska izmenjava, filtracija in adsorpcija. Slednja je najpogostejša. Kot adsorbent se lahko uporablja več snovi, v diplomskem delu pa smo se osredotočili na magnetne nanodelce (MNPs) prevlečene s polisaharidno prevleko arabinogalaktana (AG).
Namen diplomske naloge je bil uspešno sintetizirati MNPs s polisaharidno prevleko AG in določiti optimalne pogoje za odstranjevanje težkih kovin, zlasti kromovih ionov (Cr(VI)) iz vode. MNPs z AG prevleko smo pripravili z dvema različnima metodama, in sicer z metodo adsorpcije in z metodo zamreževalne tehnike.
Najprej smo uspešno sintetizirali MNPs prevlečene z AG. Le-te smo nato uporabili za odstranjevanje Cr(VI) iz vodne raztopine. Z uporabo funkcionaliziranih MNPs, pridobljenih z metodo adsorpcije smo odstranili največ Cr(VI) iz vodne raztopine pri optimalnem pH reakcijskega medija 4, optimalni masi nanodelcev 50 mg in optimalni koncentraciji raztopine K2Cr2O7 5 g/L. Kadar smo kot adsorbent uporabili MNPs funkcionalizirane s postopkom zamreženja smo ugotovili, da je optimalen pH reakcijskega medija 3, da je optimalna masa magnetnih nanodelcev 30 mg in, da je optimalna koncentracija raztopine K2Cr2O7 0,75 mg/L. Ključne besede: težke kovine, krom(VI), magnetni nanodelci, adsorpcija, arabinogalaktan Objavljeno v DKUM: 24.10.2022; Ogledov: 202; Prenosov: 32
Celotno besedilo (11,61 MB) |
6. Vpliv površinske funkcionalizacije anizotropnih magnetnih struktur z amini na njihovo aktivnost za aldolno kondenzacijo : magistrsko deloJan Opara, 2022, magistrsko delo Opis: Aldolne reakcije uvrščamo med pomembne reakcije za tvorbo C-C vezi. Med zanimivimi spojinami, uporabljenimi v aldolni kondenzaciji, je hidroksimetilfurfural, ki je prekurzor za veliko uporabnih spojin. Z reakcijo aldolne kondenzacije hidroksimetilfurfurala se pridobijo uporabne molekule na področjih farmacije in zelene energije. Aldolne kondenzacije se najpogosteje izvajajo v prisotnosti močne baze, kisline ali kovinskega katalizatorja. Ti katalizatorji pa imajo slabosti. Močne kisline in baze zaradi visoke reaktivnosti niso primerne za vse reagenčne materiale. Prav tako so škodljive okolju in se ob industrijski uporabi le teh ustvari veliko odpadnega materiala. Kovinski katalizatorji teh pomanjkljivosti nimajo, imajo pa slabost visoke tržne cene.
V zadnjih desetletjih se je uporaba magnetnih struktur v kemiji močno povečala. Zaradi magnetnih lastnosti se lahko magnetni katalizatorji enostavno regenerirajo po reakciji in znatno zmanjšajo stroške porabe katalizatorja. Magnetne strukture imajo velike aktivne površine, tako omogočajo vezavo velikega števila aminskih funkcionalnih skupin. Posledično povečajo aktivnost magnetnih katalizatorjev. Aminosilani se uvrščajo med šibke baze, zato se zniža škodljivost odpadnih materialov. Z uporabo magnetnih struktur, prevlečenih z aminosilani, bi lahko odpravili težave, ki se pojavljajo pri uporabi močnih baz in kislin ter kovinskih katalizatorjev v reakciji aldolne kondenzacije.
V magistrskem delu sem pripravil hidrotermalno sintetizirane anizotropne magnetne nanodelce, prevlečene z alumino, in anizotropne magnetne nanodelce, prevlečene s siliko. Magnetne nanodelce sem dodatno prevlekel z aminosilani (3-aminopropil)trietoksisilan, 3-(2-aminoetilamino)propilmetildimetoksisilan in 1-(3-(trietiloksilil)propil)imidazol, nato pa sem se osredotočil na vpliv magnetnih struktur, prevlečenih z aminosilani, v katalizi aldolnih kondenzacij. Proučeval sem vpliv spreminjanja pogojev pri vezavi (3-aminopropil)trietoksisilana na ζ-potencial hidrotermalno sintetiziranih magnetnih nanodelcev, prevlečenih s plastjo (3-aminopropil)trietoksisilana, in vpliv pripravljenih magnetnih struktur s prevlekami na aldolno kondenzacijo hidroksimetilfurfurala.
Vezave aminosilanov sem preveril z meritvami ζ-potenciala, analiza vsebnosti reakcijske zmesi v aldolni kondenzaciji pa se je opravila s plinsko kromatografijo-masno spektrometrijo. Na osnovi dobljenih rezultatov sem potrdil uspešnost prevlečenja magnetnih struktur z aminosilani in uspešnost katalize aldolne kondenzacije hidroksimetilfurfurala z magnetnimi strukturami, prevlečenimi z aminosilani. Ključne besede: hidroksimetilfurfural, silika, alumina, aminosilani, aldolna kondenzacija, anizotropni magnetni nanodelci, koloidna suspenzija Objavljeno v DKUM: 26.09.2022; Ogledov: 182; Prenosov: 21
Celotno besedilo (3,69 MB) |
7. Sinteza magnetnih nanodelcev s planetarnim mikromlinom : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeNika Bobinski, 2022, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu smo sintetizirali magnetne nanodelce magnetita z obarjanjem ionov Fe2+ in Fe3+. Magnetit smo skupaj sintetizirali trikrat. Sintetizirane nanodelce v kombinaciji z bakrom smo mleli v različnih masnih razmerjih s planetarnim mikromlinom pri istih pogojih. Vsako mletje je potekalo pri 600 obratih na minuto. Mleli smo trikrat po dva cikla. En cikel mletja je predstavljalo 30 minut mletja in 30 minut premora. Skupaj smo posledično mleli en vzorec 3 ure. Po številnih poskusih z različnimi reprezentativnimi izbori smo pred mletjem točno določen in tudi edini vzorec 1 g bakra in 1 g magnetita druge sinteze prepihali z inertnim plinom argonom, da bi ugotovili, ali na rezultate vpliva inertna atmosfera. Ta vzorec smo naknadno primerjali z isto vsebino in pogoji mletja vzorca, le da je bilo mletje izvedeno pri atmosferi, ki jo je predstavljal zrak. Naknadno smo vsako vzorčno skupino analizirali z ustreznimi metodami. Analize smo opravljali tako z mletimi vzorci in tudi vzorci, ki so bili samo strti v terilnici s pestilom.
Opravili smo termogravimetrično analizo (TGA, ang. thermogravimetric analysis), rentgensko praškovno difrakcijo (XRD, ang. X-Ray powder diffraction), uporabili sistem za lasersko merjenje velikosti delcev in zeta potenciala, ki ga imenujemo tudi metoda dinamičnega sipanja svetlobe (DLS, ang. dynamic light scattering) in izmerili Curiejevo temperaturo (Tc, ang. Curie temperature).
V diplomskem delu je prikazana analiza, v kateri smo raziskovali, kakšen je bil namen sintetiziranja magnetnih nanodelcev. Delce bi uporabili v človeškem telesu v medicinske namene pri temperaturi 42 °C ali 43 °C, saj pri tej temperaturi delci izgubijo magnetne lastnosti. Ključne besede: sinteza magnetita, magnetni nanodelci, planetarni mikromlin, Curiejeva temperatura Objavljeno v DKUM: 19.09.2022; Ogledov: 156; Prenosov: 37
Celotno besedilo (11,75 MB) |
8. Študija učinkovitosti adsorpcije težkih kovin na funkcionalizirane magnetne nanostrukture : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeNika Caf, 2022, diplomsko delo Opis: Dandanes je kontaminacija vod s težkimi kovinami vedno resnejši problem prav zaradi njihovih negativnih učinkov na pitno vodo ter ekosistem. Težke kovine že v majhnih koncentracijah resno ogrožajo zdravje ljudi, živali in naravo. Gre za svetovni problem in pri njegovi sanaciji se uporabljajo različne separacijske metode, med njimi tudi adsorpcija na različne materiale s pomočjo zunanjega magnetnega polja.
V okviru diplomske naloge smo izvedli študijo adsorpcije Cr(VI) iz vodne raztopine z uporabo visoko funkcionaliziranih magnetnih nanostruktur. Za intenziviranje adsorpcije smo uporabili reaktor z izmenjujočim zunanjim magnetnim poljem. Proučevali smo vpliv različnih parametrov (čas adsorpcije, frekvenco magnetnega polja, masa adsorbenta, začetna koncentracija adsorbata) na učinkovitost odstranjevanja Cr(VI) iz vodne raztopine.
Kot adsorbent smo sintetizirali magnetne nanodelce, prevlečene s polisaharidom arabinogalaktanom po dveh različnih postopkih. Pri prvem sinteznem postopku se je polisaharidna prevleka arabinogalaktana adsorbirala na magnetne nanodelce, pri drugem sinteznem postopku pa smo uporabili zamreževalno tehniko z uporabo zamreževalca glutaraldehida. Po izvedbi adsorpcije smo naredili tudi kvantitativno analizo odstranitve Cr(VI), kjer smo uporabili ortofosforno raztopino in 1,5-difenilkarbazid kot reagenta za UV-VIS spektrofotometrično analizo.
Rezultati so pokazali, da so bili oboji delci zelo učinkoviti pri odstranjevanju Cr(VI) iz vodne raztopine. Delež adsorpcije Cr(VI) je bil pri obeh magnetnih delcih zelo visok ̴ 100 %. Delci, ki so bili funkcionalizirani z adsorpcijo imajo močnejše adsorpcijske vezi, višjo intenzivnost adsorpcije in višjo adsorpcijsko zmogljivost primerjavi z delci, ki so bili funkcionalizirani z zamreževalno tehniko. Ključne besede: težke kovine, magnetni nanodelci, krom, adsorpcija, arabinogalaktan, odpadne vode Objavljeno v DKUM: 16.09.2022; Ogledov: 259; Prenosov: 30
Celotno besedilo (3,62 MB) |
9. Sinteza funkcionaliziranih magnetnih nanodelcev z mikrovalovno pečico za uporabo v procesu napredne osmoze : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeMeta Kočevar, 2022, diplomsko delo Opis: Konvencionalne tehnologije čiščenja vode so v preteklih letih zelo pripomogle k čiščenju odpadnih voda, vendar so vedno večje potrebe po čisti pitni vodi te tehnologije potisnile do njihovih skrajnih meja. Ena izmed rešitev problema čiščenja vode je proces napredne osmoze, ki za svoje delovanje potrebuje gonilno raztopino, ki ustvarja ustrezen osmotski tlak. V sklopu diplomske naloge smo sintetizirali magnetne nanodelce (MND) v mikrovalovni pečici in jih uspešno funkcionalizirali s (poli)akrilno kislino. Preučevali smo, kako vplivata čas in temperatura sinteze na končni osmotski tlak pripravljenih raztopin. Potrdili smo, da tako daljši čas kot tudi višja temperatura pri sintezi pripomoreta k višjemu osmotskemu tlaku raztopine MND. Visoki osmotski tlaki sintetiziranih magentnih nanodelcev nakazujejo, da bi takšne raztopine lahko uporabili kot gonilne raztopine v procesu napredne osmoze. MND smo karakterizirali s Fourierovo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR), termogravimetrično analizo (TGA), dinamičnim sipanjem svetlobe (DLS), rentgensko praškovno difrakcijo (RTG) ter z merjenjem osmotskega tlaka. S pomočjo karakterizacije smo ugotovili, da so sintetizirani nanodelci mešanica goetita in maghemita. V diplomski nalogi so predstavljeni rezultati in meritve vseh opravljenih sintez, kot tudi diskusija rezultatov. Ključne besede: magnetni nanodelci, poli(akrilna kislina), mikrovalovna sinteza, napredna osmoza, osmotski tlak Objavljeno v DKUM: 14.09.2022; Ogledov: 244; Prenosov: 50
Celotno besedilo (2,88 MB) |
10. Sinteza funkcionaliziranih magnetnih nanodelcev z visokoenergetskim mlinom za uporabo v biomedicini : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeLana Embreuš, 2022, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo predstavlja sintezo magnetnih nanodelcev z mletjem prahu niklja in bakra v visokoenergetskem planetarnem mlinu. Med eksperimentalnim delom smo spreminjali različne parametre, in sicer čas mletja, sestavo in čas prepihovanja mlevne posodice. Naš namen je bil raziskati, kako ti parametri vplivajo na Curiejevo temperaturo (TC) in doseči takšno, ki bi bila znotraj terapevtskega območja uporabe v magnetni hipertermiji.
Sintetizirali smo NiCu nanodelce različnih sestav v inertni atmosferi argona. Začeli smo z mletjem enake sestave različno dolgo in najboljši rezultat dobili s časom mletja 5,5 h. Vsem vzorcem smo z modificirano termično analizo (TGA) izmerili TC, najbolj optimalnega pa okarakterizirali še z rentgensko praškovno difrakcijo (RTG), ki je potrdila, da je nastala zlitina z velikostjo nanodelcev okrog 10 nm. Na začetku smo določili čas prepihovanja z argonom 10 min, vendar smo z mletjem dokazali, da bi bilo za zagotovitev inertne atmosfere dovolj že 5 min prepihovanja. Zanimalo nas je, kako se spreminja TC, če spremenimo sestavo, čas mletja pa ostane konstanten. Rezultati kažejo, da se z večanjem vsebnosti niklja TC viša, dokazali pa smo tudi, da vse sestave z vsebnostjo niklja med 72,5 % in 75 % doprinesejo k TC, ki se nahaja v območju primernem za magnetno hipertermijo. Ključne besede: magnetni nanodelci, NiCu, mehansko mletje, Curiejeva temperatura, biomedicinske aplikacije, magnetna hipertermija Objavljeno v DKUM: 12.09.2022; Ogledov: 251; Prenosov: 62
Celotno besedilo (2,53 MB) |