| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Interakcijska doza nanodelcev – uvedba novega koncepta in študij vpliva surfaktantov na novo definirano dozo : doctoral dissertation
Boštjan Kokot, 2023, doktorska disertacija

Opis: Preko dihanja, oralnega vnosa in drgnjenja ob kožo, smo vsakodnevno izpostavljeni inherentno toksičnim delcem nanometrskih velikosti (nanodelcem). Nanodelci v zraku so še posebej problematični, ker se jim težko izognemo in povzročajo dolgoročne posledice, kot so na primer srčno-žilne bolezni, vnetja, pljučni rak in poškodbe možganov. Za uspešno regulacijo nanodelcev je torej ključna pravilna določitev njihove toksičnosti. Toksičnost v nanotoksikologiji je definirana kot kumulativna doza, dostavljena v sistem, pri kateri še lahko opazimo neželene stranske učinke. Trenutno je najpogosteje v uporabi definicija doze, opredeljena kot razmerje med celotno površino nanodelcev, dostavljenih v sistem, in celotno pričakovano površino tkiva oz. celic. Ta pa ne upošteva lokalnih interakcij in razporeditve doze, ki ključno vplivajo na določitev dejanskega učinka doze na opazovani sistem. Trenutni standard določitve doznega odziva in toksičnosti nanodelcev so tedne trajajoči poskusi na živalih. Kot hitrejša in cenejša alternativa so bili razviti preprosti in napredni modeli in vitro, osnovani na celičnih linijah, ki pa večinoma ne vsebujejo zelo pomembnega gradnika pljuč, pljučnega surfaktanta. Pri razvoju definicije doze smo uporabili preprost model, sestavljen iz celic pljučnega epitelija, pljučnega surfaktanta in cevk iz titanovega dioksida. Stanje pri vdihu nanodelcev smo posnemali tako, da smo na celice najprej napršili pljučni surfaktant in nato nanodelce. V ta namen smo razvili inkubator, v katerem smo lahko surfaktant in nanodelce na sistem in vitro napršili v fizioloških pogojih direktno na mikroskopu z visoko ločljivostjo in hkrati zajemali slike takoj od napršitve nanodelcev vse do nekaj dni po napršitvi. Z izpostavitvijo celic več nanodelcem smo pokazali, da trenutna definicija doze nezadostno opiše dejanski učinek doze v biološkem sistemu. Nezadostno definicijo smo nadgradili z uvedbo interakcijske površine in interakcijske doze, ki sta direktno upoštevali interakcije med površino membrane in nanodelcev. Nov koncept nam je omogočil, da smo dozo ovrednotili in vizualizirali v vsaki slikovni piki slike. Z dvema novo definiranima parametroma, povprečno interakcijsko dozo in povprečno lokalno interakcijsko dozo, smo poleg lokalnih interakcij med nanodelci in membrano upoštevali še neenakomernost porazdelitve doze ter s tem mnogo bolje ocenili njeno porazdelitev v sistemu. S spremljanjem časovnega razvoja povprečne lokalne interakcijske doze smo potrdili, da biološki sistem modulira dozo že brez dodanega surfaktanta. Z analizo histogramov interakcijske doze v poskusih s surfaktantom in brez njega smo ovrednotili vpliv surfaktanta na modulacijo doze. Ugotovili smo, da v prisotnosti surfaktanta faza karantenizacije in raztapljanja nastopi hitreje, sledi ji pa nova faza raztapljanja, ki je brez surfaktanta ni in omogoča prerazporejanje doze v prostoru in času. Sledenje surfaktantskim proteinom, nanodelcem in lipidom hkrati je bilo mogoče z razvitim trikanalnim slikanjem, osnovanim na zajemu življenjskega časa fluorescence. Iz sledenja vsem trem komponentam smo določili: 1) da se hidrofobni surfaktantski proteini kepijo skupaj s cevkami titanovega dioksida, 2) da nanocevke vdrejo globlje od fiziološke debeline surfaktanta v nekaj sekundah in 3) da se v surfaktantu pojavijo prehodne luknje, ki omogočajo neoplaščenim nanodelcem prehod čez pljučni surfaktant. Trikanalno slikanje celic, nam je na koncu omogočilo prepoznati, da je doza nanodelcev odvisna od lokalne okolice, kot je meja med celičnim jedrom in plazemsko membrano, in od prisotnosti biomolekul v tem okolju. To je vodilo v razvoj novega koncepta vektorske doze nanodelcev, ki je odvisna od v sistemu prisotnih biomolekul. Novi koncept je pripraven za odkrivanje mehanizmov toksičnosti in njihove propagacije po sistemu, kar bi lahko vodilo do boljšega razumevanja ključnih molekularnih dogodkov, ki so osnova za uspešno napovedno toksikologijo, ki ni osnovana na poskusih na živalih.
Ključne besede: toksikologija, nanotoksikologija, doza, lokalna doza, površinska doza, interakcijska doza, lokalna interakcijska doza, fluorescenca, fluorescentna mikroskopija, mikroskopija s stimulirano emisijo, mikroskopija z visoko ločljivostjo, pljučni surfaktant, SP-B, SP-C, proteini pljučnega surfaktanta, nanocevke titanovega dioksida, nanodelci, model in vitro, nano-bio interakcije, analiza slik
Objavljeno v DKUM: 17.04.2023; Ogledov: 411; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (35,59 MB)

2.
Razvoj metodologije za proučevanje korelacije med aktivacijo mitohondrijev in tvorbo bionano-kompozitov v pljučnih epitelijskih celicah po izpostavitvi nanomaterialom : magistrsko delo
Tanja Vajs, 2022, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo preučili aktivno odzivanje celic in aktivacijo celičnih energijskih procesov ob karanteni izbranega nanomateriala – nanocevk titanovega dioksida (TiO2). Pri tem smo raziskovali povezavo med dolžino mitohondrijev in volumnom bionano-kompozitov celic LA-4 ob karanteni nanocevk TiO2 pri površinski dozi 1:10 (razmerje med površino celice in površino nanodelcev). Pri tem smo analizirali vsako celico posebej, s čimer smo pokazali variabilnost v dolžini mitohondrijev in nastankom bionano-kompozitov med posameznimi celicami, in s tem nadgradili dosedanje raziskave. V ta namen smo nadgradili obstoječo metodo detekcije bionano-kompozitov ter dodatno razvili primerno analizo za določanje njihovega volumna, poleg tega pa smo izboljšali obstoječe pristope za analizo dolžine mitohondrijev zato, da se zmanjša časovna zahtevnost slednje. Pokazali smo, da je po 3-urni inkubaciji celic z nanocevkami TiO2 (površinska doza 1:10) dolžina mitohondrijev primerljiva z negativno kontrolo, s časom izpostavljenosti nanocevkam TiO2 pa se dolžina mitohondrijev krajša – najkrajše mitohondrije smo opazili po 2-dnevni inkubaciji. V primerjavi s tem pa se povprečen volumen bionano-kompozitov povečuje z daljšim časom inkubacije celic z nanocevkami TiO2 in je največji po 2 dnevih inkubacije. Pokazali smo tudi, da je povprečno število bionano-kompozitov na celico po inkubaciji z nanocevkami TiO2 pri površinski dozi 1:10 najmanjše po 3 urah in največje po 1 dnevu, po 2 dnevih pa se povprečno število bionano-kompozitov ponovno zmanjša, saj se posamezni bionano-kompoziti, ki smo jih opazili po 1-dnevni inkubaciji združijo v večje bionano-kompozite. S tem delom smo dodatno osvetlili časovni potek vpliva nanocevk TiO2 na dolžino mitohondrijev in nastanek bionano-kompozitov na celični membrani celic LA-4, ter prikazali korelacijo med časovnim odzivom mitohondrijev in tvorbo bionano-kompozitov na posameznih celicah pri tej vrsti nanodelcev.
Ključne besede: bionano-kompoziti, nanocevke titanovega dioksida, dolžina mitohondrijev, fragmentacija mitohondrijev, fluorescenčna konfokalna mikroskopija
Objavljeno v DKUM: 13.07.2022; Ogledov: 613; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (11,80 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Vplivi in tveganja nanotehnologij in nanomaterialov na okolje in zdravje ljudi
Aljoša Košak, Marijana Lakić, Aleksandra Lobnik, 2015, izvirni znanstveni članek

Opis: Razvoj nanomaterialov in njihova uporaba v tekstilstvu sta velika priložnost za izdelavo novih izdelkov z različnimi funkcionalnimi in tehnološkimi lastnostmi, vendar razvoj poleg priložnosti pomeni tveganja za okolje in zdravje ljudi v obliki nanoonesnaževanja ter toksičnih vplivov na žive organizme. V prispevku so obravnavani okoljski vplivi in zdravstvena tveganja nanomaterialov, ki se najpogosteje uporabljajo v tekstilstvu, kot npr. nanodelci srebra ($Ag$), silicijevega dioksida ($SiO_2$), titanovega dioksida ($TiO_2$), cinkovega oksida ($ZnO$), aluminijevega oksida ($Al_2O_3$), aktivnega oglja, nanoglina in ogljikove nanocevke (CNT).
Ključne besede: nanotehnologija, nanomateriali, življenjski cikel izdelka, nanodelci srebra, nanodelci silicijevega dioksida, nanodelci titanovega dioksida, nanodelci cinkovega oksida, nanodelci aluminijevega oksida, nanoglina, ogljikove nanocevke, toksičnost
Objavljeno v DKUM: 01.09.2017; Ogledov: 1616; Prenosov: 184
.pdf Celotno besedilo (513,85 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.7 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici