Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Cepljenje velja za enega najpomembnejših medicinskih napredkov vseh časov, saj se je s cepljenjem preprečilo več smrti kot s katerim koli drugim zdravstvenim ukrepom. Da preprečimo ponovni izbruh nekaterih nalezljivim bolezni, je potrebno vzdrževati precepljenost na 95 % ali več. Države se same odločijo, na kakšen način bodo pristopile k cepljenju, ali bodo določile obvezno cepljenje ali ga zgolj priporočile. Slovenija z Zakonom o nalezljivih bolezni določa obvezno cepljenje proti devetim nalezljivim boleznim − hemofilusu influence b, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. Na Hrvaškem imajo uzakonjeno obvezno cepljenje proti desetim nalezljivim boleznim. Sosednja Avstrija se je odločila za priporočeno cepljenje, zgolj cepljenje proti COVID-19 je bilo v vmesnem obdobju obvezno. V Sloveniji je možno opustiti cepljenje le v primeru alergije na sestavine cepiva, resnega nezaželenega učinka cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva, v primeru bolezni ali zdravstvenega stanja, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Na Hrvaškem je seznam bolj obširen ter je možno opustiti cepljenje tudi v primeru akutnih in vročinskih stanj. Kljub vsem koristim, ki jih prinaša samo cepljenje, pa vseeno nobeno cepivo ni stoodstotno varno in učinkovito, zato se vse več držav odloča za sistem objektivne odgovornosti države za škodo, ki nastane zaradi cepljenja, ki ga določa država.
Ključne besede: Cepljenje, COVID-19, nalezljive bolezni, priporočeno cepljenje, obvezno cepljenje, objektivna odgovornost
Objavljeno v DKUM: 18.10.2022; Ogledov: 1220; Prenosov: 233
Celotno besedilo (1,07 MB)

Opis: Pred epidemijo Sars-CoV-2 (Covid-19) so prijave črevesnih nalezljivih bolezni (ČNB) zajemale približno četrtino vseh prijav nalezljivih bolezni in so pomemben javnozdravstveni problem v Sloveniji. Okužbe ČNB povzročajo mikroorganizmi kot so paraziti, bakterije, virusi in toksini. Na osnovi statističnih podatkov spremljanja le-teh smo v magistrskem delu ocenili epidemiološko situacijo glede izbruhov ČNB v Sloveniji od leta 1997 do leta 2016. V Sloveniji smo po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) skupno zaznali 328 izbruhov ČNB, zaradi katerih je zbolelo 9394 ljudi, od tega jih je bilo 853 hospitaliziranih in 12 smrtnih primerov. Ugotovili smo, da izbruhi ČNB niso bili enakomerno porazdeljeni po letih in da je stopnja pojavnosti različna med regijami. Najvišjo povprečno stopnjo pojavnosti smo zaznali v koprski regiji z 1,4 izbruha ČNB na 100.000 prebivalcev, najmanjšo pa v goriški regiji z 0,4 izbruha ČNB na 100.000 prebivalcev. V regijah z višjim številom prebivalstva, to sta ljubljanska in mariborska, sta stopnji pojavnosti znašali 0,5 ter 1 izbruh ČNB na 100.000 prebivalcev. Najpogostejši povzročitelji so bili bakterijski (67,3 %), zlasti Salmonella enteritidis in Staphylococcus aureus ter povzročitelji neznane etiologije (24,3 %). Kljub trendu zmanjševanja izbruhov ČNB v Sloveniji je potrebno stalno spremljanje, spodbujanje zdravstvene preventive, ozaveščanje prebivalstva o preprečevanju širjenja povzročiteljev in dosledno upoštevanje veljavnih smernic higienske prakse v celotni prehrambni verigi.
Ključne besede: črevesne nalezljive bolezni / prehranski patogeni bolezni / pojavnost bolezni / epidemiologija ČNB
Objavljeno v DKUM: 20.12.2021; Ogledov: 1007; Prenosov: 133
Celotno besedilo (1,46 MB)

Opis: Republiko Slovenijo je v letu 2015 zajela migrantska kriza. Po zaprtju migrantske poti in prehoda v sosednje države je v letu 2016 v Slovenijo prešlo rekordno število migrantov, kar je s sabo prineslo številne težave in nove izzive. Oblasti so se morale soočiti z novimi izzivi ureditve nadaljnjega prehoda beguncev ter z izzivom nastanitve vseh, ki so našo državo prečkali ali želeli v njej ostati. Poleg logističnih izzivov so migranti s sabo prinesli tudi nove izzive na področju zdravstva. Prebivalci držav v razvoju so s sabo prinesli tudi nevarnost možnosti ponovnega pojava bolezni, ki so bile pri nas predhodno že izkoreninjene. Poleg tega so številne poškodbe, prehladi in druga obolenja, pa tudi pomanjkljive informacije o preteklem zdravstvenem stanju posameznih migrantov vrgle novo luč na današnji zdravstveni sistem v Sloveniji. V magistrski nalogi smo pripravili analizo enega izmed težjih obdobji v zgodovini Slovenije ter preverili težave in rešitve, ki jih je v zdravstveni sistem pripeljala migrantska kriza. Na koncu smo podali oceno predlaganih rešitev in njihovo smiselnost ter uspešnost, dodali pa smo tudi predloge izboljšav, ki bi jih bilo potrebno upoštevati v primeru naslednje podobne situacije.
Ključne besede: begunci, migranti, nalezljive bolezni, migrantska kriza, zdravstveni sistem, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 24.09.2021; Ogledov: 1129; Prenosov: 86
Celotno besedilo (1,05 MB)

Opis: Nalezljive bolezni so od nekdaj zaznamovale življenja ljudi in njihove navade. V novodobnem času smo v nekaterih panogah pozabili na pomembnost izvajanja preventivnih ukrepov in ukrepov ob izbruhu nalezljivih bolezni ter se nismo zavedali, kako močan vpliv lahko imajo te bolezni na gospodarstvo in človeka. Ob pojavu pandemije bolezni COVID-19 se zdi, da veliko podjetij ni bilo pripravljenih in niso imela določenih protokolov, kako se soočiti s tem tveganjem. Z magistrskim delom smo želeli raziskati, ali se v podjetjih v Sloveniji izvajajo kakršnikoli preventivni ukrepi za preprečevanje nalezljivih bolezni, kakšen pristop imajo, ko se pojavi nalezljiva bolezen, in kakšen odnos do njih imajo zaposleni. V prvem delu raziskave smo opravili pregled literature in obstoječe zakonodaje na področju nalezljivih bolezni, vezane na delodajalce in delavce. V drugem delu smo izvedli raziskavo z anketiranjem zaposlenih. Anketo smo izdelali na spletni strani 1ka.si in jo delili prek elektronske pošte in različnih družabnih omrežij. Po končanem anketiranju smo podatke uredili in postavili raziskovalne hipoteze, ki smo jih preverili s pomočjo statističnih preizkusov. Za izvajanje statistične obdelave smo uporabili program SPSS. Na osnovi rezultatov raziskave smo ugotovili, da so preventivne ukrepe za preprečevanje nalezljivih bolezni pred COVID-19 izvajali predvsem v panogah, kjer je to zakonsko določeno, po pandemiji pa je moč zaznati ukrepe v večini podjetij. Podjetja so se v večini držala izvajanja preventivnih ukrepov, ki so jih predpisali državni organi. Zaposleni v podjetjih so se v povprečju strinjali z ukrepi in jih upoštevali. V prihodnje bi bilo smiselno, da so podjetja bolje pripravljena na situacije, kot so nalezljive bolezni, saj smo bili priča, kako močno to lahko vpliva na njihovo delovanje. Med prioritete podjetij bi zato bilo smiselno uvrstiti skrb za zaščito pred nalezljivimi boleznimi
Ključne besede: nalezljive bolezni, preventivni ukrepi, COVID-19, zaposleni, podjetja
Objavljeno v DKUM: 25.02.2021; Ogledov: 1657; Prenosov: 289
Celotno besedilo (1,38 MB)

Opis: Nalezljive bolezni so najpogostejši vzrok umrljivosti. Število prebivalcev po svetu narašča, z njimi tudi število mednarodnih potovanj, zaradi katerih smo ljudje vedno bolj izpostavljeni nalezljivim boleznim s posledicami tako za ljudi kot tudi za države in gospodarstvo. Kako ljudje spreminjajo svoje vedenje v odzivu na epidemijo, je bistvenega pomena za nadzor širjenja epidemije in pripravljanje ustreznih ukrepov za zajezitev. Nova nalezljiva bolezen COVID-19, ki jo povzroča novoodkriti sev koronavirusa (SARS-CoV-2), je bila v Sloveniji prvič zaznana 4. marca 2020, pri obolelih pa se kaže z vročino, s kašljem in z občutkom pomanjkanja zraka. Pri približno 80 odstotkih okuženih poteka v lažji obliki, za težjo obliko bolezni pa naj bi zbolelo 20 odstotkov okuženih. Slovenija je razglasila epidemijo 12. marca 2020, kar je sprožilo velik val spletnih medijskih objav, med katerimi so bili večinoma negativno napisani članki, ki so vplivali na zaskrbljenost ljudi v Sloveniji. Ukrepi zoper epidemijo so se po eni strani izkazali za uspešne, saj je večina ljudi sprejela proces samozaščite oziroma spremenila vedenje z namenom zajezitve nalezljive bolezni COVID-19, po drugi strani pa bodo prinesli gospodarske in druge negativne posledice, ki bodo težko popravljive. Vsekakor pa menimo, da čas epidemije ni primeren za vladno izkoriščanje stiske ljudi in nenadzorovano trošenje državnega denarja za nakup neprimerne zaščitne opreme. Sprejemanje ukrepov je povezano z veliko odgovornostjo, saj je treba upoštevati trenutno stanje ter razmišljati tudi o stanju države in državljanov v prihodnosti. Izvedena raziskava o vedenju ljudi oziroma spreminjanju njihovega vedenja med epidemijo bolezni COVID-19 bo v prihodnosti lahko v veliko pomoč pri sprejemanju ukrepov in oblikovanju javnozdravstvenih politik.
Ključne besede: diplomske naloge, vedenje ljudi, epidemija, COVID-19, koronavirus, nalezljive bolezni
Objavljeno v DKUM: 28.05.2020; Ogledov: 4882; Prenosov: 1804
Celotno besedilo (1,38 MB)